Kitarist in pevec Nick Barrett je vodja kultne skupine Pendragon, katera je nase prvič opozorila kot ena izmed vodilnih predstavnikov na področju novega vala progresivnega rocka, ki se je zgodil sredi 80-ih. Pendragon so se nedavno nahajali na daljši Evropski turneji na kateri so promovirali svoj najnovejši album "Pure" (recenzijo si lahko preberete TUKAJ). Nick je v intervjuju za Rockline med drugim strnil svoje vtise o uspešno končani turneji, novem albumu in dogajanju na progresivno rockovski glasbeni sceni, predstavil pa je tudi nekaj izmed svojih temeljnih filozofskih načel.
Rockline: Kako si zadovoljen s potekom turneje?
Nick: Zelo sem zadovoljen! Veliko datumov turneje smo imeli razprodanih. Turneja je vsebovala trideset datumov, kar pomeni, da je bila ena naših do zdaj največjih turnej. Vse skupaj je bilo prav neverjetno.
Rockline: Kakšni občutki te spremljajo ob trideseti obletnici obstoja Pendragon?
Nick: Mislim, da vem, kje leži glavni razlog, da tudi po tridesetih letih ne popuščamo. Večina skupin po tolikšnem času ponavadi postane utrujenih. Pri nas je drugače. Po odličnih reakcijah, ki smo jih prejeli z nedavnimi koncertnimi nastopi in novim albumom "Pure", je energija znotraj skupine na bazi dvajsetletnikov. Mislim, da energija, ki jo vlagamo v naše koncertne nastope in tudi zvok novega albuma nekako dokazujejo to mladostniško vitalnost.
Rockline: Nam lahko poveš kaj več o kreativnem procesu, ki je spremljal nastanek vašega novega albuma "Pure"?
Nick: Ustvarjanje albumov je vselej nočna mora. "Pure" je bil še posebno zahteven projekt. Njegove nastajanje je oteževalo dejstvo, da sem na njem velikokrat tvegal, preizkusil veliko zvokovnih možnosti. Vselej, ko tvegaš, imaš pomislek ali bo to delovalo v tvoj prid ali proti tebi. Vselej je možnost 50:50. Recimo, lahko bi v določeno skladbo vključil rap sekcijo in večina ljudi bi sovražila ta dodatek. Ne, zdaj slučajno misliti, da bi kdaj zares želel v svojo skladbo vključiti rap sekcijo! Torej, vselej ko snemaš novo glasbo, se sprašuješ ali bo nekaj delovalo ali ne bo in ta občutja so zelo težka. Ponavadi najprej napišem določeno glasbeno idejo ali naslov. Zatem okoli zgradim določen koncept, zgradim besedilo okoli naslova skladbe in potem po naravni poti pride še glasba. Zatem zakrpam in skupaj združim posamezne dele. Včasih lahko recimo določeno skladbo odprem s klaviaturskim rifom. Kot denimo z uvodom v skladbo "Comatose", ki vsebuje zelo melanholično melodijo. Na tej melodiji potem gradim nadaljevanje skladbe.
Rockline: Lahko poveš kaj o sporočilih posameznih besedil, ki jih najdemo na "Pure"?
Nick: Večina tem na albumu se dotika teme odraščanja. Natančneje, dotika se tistega težavnega življenjskega obdobja, ko si star 15 ali 16 let in se boriš proti vsem, ko bi rad na svetu pustil svoj pečat. Tisto obdobje, ko si želiš doseči nekaj pomembnega ali te je strah, da bi ostal neopažen. S tem se lahko poistovetim saj, ko sem bil še mlajši, sem si zelo želel, da bi v življenju nekaj dosegel in se uveljavil. To zahteva veliko boja, vzponov in padcev. Album govori o prebijanju skozi to obdobje ter pomembnemu premiku naprej v življenju, ko v lastne roke vzameš odgovornost za svoja dejanja ter o vseh frustracijah, ki spremljajo ta proces. Ko smo stari od 15-16 let se borimo z različnimi avtoritetami in njihovimi zahtevami kot so starši, policija, šola, iskanje služb in podobne težavne stvari. To je naša prva prestavitev iz otroštva v resnični svet. Trenutno sem star 47 let in še vedno se borim z ljudmi. Ti zdaj niso več starši ali šola, temveč so to gospodarstveniki. Veliko filozofij in konceptualnih idej, ki so v ozadju "Pure" še vedno vplivajo na moje življenje.
Rockline: Kako pomemben je bil prihod novega bobnarja Scotta Highama in kako je vplival na vašo glasbeno usmeritev, snemalni proces in nastope v živo?
Nick: Njegov prihod je bil zelo pomemben saj, če ne bi prišel, ne bi imeli novega bobnarja! Pri Scottu je najbolj čudovita stvar ta, da je znotraj skupine vnesel veliko količino nove energije. Njegovo igranje je veliko bolj bazirano na rock glasbi; je definitivno izjemno precizno in nas resnično poganja. Na živih nastopih je Scott posebna predstava zase, kar je čudovita stvar. V studiu je izjemno usmerjen v to, da na skladbah pusti svoj stil in zvok, kar pomeni, da se je za nas zares izkazal za veliko pridobitev.
Rockline: Kateri so tvoji najljubši albumi, če se sprehodiva skozi celotno Pendragon diskografijo? Za katere izmed njih bi lahko rekel, da so tvoji najpomembnejši?
Nick: Mislim, da je bil "The Jewel" tisti najpomembnejši, saj nas je predstavil ter porinil naprej. Za njim bi po pomembnosti dal "The World", ker smo pred njegovim izidom šli skozi zelo slabo obdobje. Tedaj nismo imeli denarja, do vratu smo bili v dolgovih in nobeden ni bil zainteresiran za nas, kar se tiče založb, menedžerjev in agentov. Toda, ko smo izdali "The World" smo nenadoma dobili nove poslušalce in veliko boljši odziv s strani publike. To je sovpadalo za začetkom zelo dobrega in uspešnega obdobja, ki se je tedaj začelo za nas. Seveda ne smem pozabiti omeniti še "The Masquerade Overture", naš najbolje prodajani album.
Rockline: Kako gledaš na Cliveove obveznosti z njegovo skupino Arena in z ostalimi glasbenimi projekti? Ali to na kakšen način vpliva na vajino glasbeno sodelovanje?
Nick: Clive pri Pendragon ne piše ničesar, saj vso glasbo napišem jaz; vse kitarske in klaviaturske delnice, vse melodije ter besedila. Članom skupine vselej predstavim bolj ali manj končane stvaritve tako, da kar se tiče pisanja skladb, Clive prav v ničemer ne vpliva na našo glasbo.
Rockline: Ali si tudi ti mnenja, da je žanrska oznaka neo progresivni rock neke vrste umazana beseda za vašo glasbo? Kar nekaj progresivno rockovskih skupin iz 80-ih se danes počuti neudobno s to žanrsko oznako za njihovo glasbo.
Nick: Ali s tem misliš na Martina Orforda iz IQ (smeh)? Osebno nimam masivnega problema z "neo" zadevo. Gre za referenco, ki me resnično ne obremenjuje. Toda rad bi videl, da bi ljudje videli dlje oziroma imeli sposobnost, da bi videli dlje od oznake, ki jo imamo, ker se Pendragon nikoli niso počutili povsem udobno zgolj z oznako progresivni rock. Nikoli mi recimo niso bili všeč ELP, nikoli nisem bil velik ljubitelj Yes. Po drugi strani sem imel rad Genesis, Pink Floyd in Camel. Te skupine sem imel rad predvsem zaradi njihove melodičnosti. Po drugi strani je bil tu dober tudi Michael Jackson. Zato mi je bil tudi on všeč, tako kot Steely Dan. Vedno sem imel rad glasbene izvajalce, ki so ustvarjali melodično in duhovno bogato glasbo. Zato ne morem reči, da imam rad prav vse kar je moč najti znotraj progresivnega rocka. Iz tega izhaja tudi dejstvo, da imam problem, ko nekdo mojo glasbo imenuje zgolj progresivni rock. Mislim, da so Pendragon veliko več kot zgolj progresivno rockovska skupina.
Rockline: Kaj meniš o moderni progresivno rockovski sceni?
Nick: Moderna progresivno rockovska scena je zelo dobra, če se ozrem na novejše skupine, ki šele prihajajo na površje, recimo skupine kot so Air Bag iz Norveške, Riverside in Pure Reason Revolution. Že večkrat sem rekel, da so to skupine za katere mislim, da so resnično dobre. Veliko novejših grunge metal skupin zadnje čase vpleta progresivne tendence v svojo glasbo. Tako, da kar se tega tiče je kar nekaj interesantne glasbe. Prav tako vse zasedbe, ki prvotno gradijo na zvoku v stilu Coldplay ali U2, a se trudijo svoj zvok razširiti in mu dodati progresivne tendence. Tisto kar me dolgočasi pa so stare zasedbe, ki nenehno poskušajo kopirati Genesis. Slišal sem, da je kar dosti starih zasedb, ki nenehno poskušajo zveneti kot stari Marillion ali zgodnji Genesis in to me resnično dolgočasi.
Rockline: Kakšne razlike opažaš med glasbeno sceno, če primerjamo glasbeno sceno sredi 80-ih, ko ste nase prvič opozorili s prvencem "The Jewel" in sedanjostjo? Ali so se stvari po tvojem mnenju poslabšale?
Nick: Rekel bi, da so šle na slabše, saj se je številnim zasedbam danes veliko težje uveljaviti. Toda po drugi strani je to dvorezen meč zato, ker imaš danes internet s katerim lahko na koristen način poskrbiš za promocijo svojega banda. Če imaš svojo spletno stran lahko denimo ljudem sporočiš, da imaš v naslednjih dveh minutah koncert v Mehiki. Vsakemu na svetu lahko poveš o tem. Nekoč, pred dvajsetimi leti to ni bilo mogoče. Glaven problem okrog interneta je to, da zdaj ljudje ilegalno pobirajo našo glasbo, kar pomeni, da je veliko težje prodajati naše albume in preživeti. V tem pogledu gre za dvorezen meč.
Rockline: Lahko kot kitarist našteješ nekaj svojih glavnih vplivov?
Nick: Na prvem mestu sta Andy Latimer (Camel) in Dave Gilmour (Pink Floyd). Potem pa jih pride še veliko več; Gary Moore, Carlos Santana, Jimi Hendrix, Jeff Beck, Al Di Meola in Michael Schenker. Najraje imam tiste kitariste, ki dajo največ na občutek in mehkobo pri prijemanju strun, kar pomeni, da nisem preveč navdušen nad tistimi kitaristi, ki dajo največ na tehniko. Zato imam najraje ljudi, ki v svoje igranje vložijo veliko melodije in duše.
Rockline: Zdi se, da ste s Pendragon še posebno popularni na Poljskem. Iz nastopov v tej državi izvirata dva izmed vaših koncertnih albumov. Obstaja kakšna posebna razlika med Poljskimi privrženci in ostalimi?
Nick: Vselej se mi zdi nenavadno ironično, da ljudje mislijo, da to počnemo z nekim določenim namenom. Toda, kot sem že nekajkrat rekel, nam logistika omogoča, da lahko na Poljskem snemamo koncertne albume in DVD-je. Poljski promoter ima dobro logistiko za snemanje DVD-jev tako, da jih lahko posnamemo na lahek način. Tudi Poljska publika je zelo dobra. Tu imamo močno podporo. Zato je tam kot nalašč za ustvarjanje koncertnih albumov in DVD-jev. Seveda bi bilo lepo, če bi lahko posneli naš nastop v kakšnem bolj znanem mestu, denimo v Parizu, toda z DVD-ji je tako, da če vložiš veliko denarja v produkcijo in gre nekaj narobe...torej, ne moremo si privoščiti te vrste izgube. Zato raje delamo z ljudmi, ki imajo že dolgoletne izkušnje in so naredili veliko DVD-jev na določenem prizorišču ter vejo kako se stvarem streže.
Rockline: Kakšen je naslednji korak za Pendragon? Kakšni so tvoji načrti za prihodnost in vizije?
Nick: Trenutno si zelo želim, da bi se lotil ustvarjanja novega albuma. Po "Pure" se počutim izjemno napolnjenega z energijo in imam veliko idej. Zdaj si želim glasbeno še bolj eksperimentirati, ker menim, da je bila usmeritev, katere sem se lotil na "Pure" tvegana, a se je na koncu izkazala za izjemno uspešno. Zato menim, da bi si lahko privoščili še nekaj podobnih zvokovno tveganih potez, katere jemljem z veliko mero vznemirjenja, saj sem po naravi oseba, ki rada tvega. Zelo hitro se začnem dolgočasiti zato rad ustvarjam situacije, ki prinašajo ustvarjalni navdih. Menim, da smo se s "Pure" resnično premaknili naprej ter sprožili situacijo, ki se je izkazala za zelo uspešno. Zato se nameravamo tudi na naslednjem albumu glasbeno še naprej razvijati ter obenem opravljati koncertne turneje. Naslednje leto nameravam prirediti še veliko več koncertnih datumov, festivalov in ostalega. Prav tako nameravamo v marcu izdati novi DVD.
Rockline: Koga bi izbral na prvem mestu, če bi moral izbirati med legendarnimi glasbeniki, s katerimi bi nastopil na istem odru?
Nick: Jimija Hendrixa.
Rockline: Za konec pa še eno bolj znanstveno-fantastično vprašanje: bi karkoli spremenil, če bi nenadoma dobil možnost, da se vrneš nazaj v preteklost?
Nick: Prva stvar katero bi spremenil bi bila ta, da se ne bi ločil od nekdanje žene. Toda moja filozofija je "brez obžalovanj". Za nazaj torej nimam nobenih obžalovanj, ker te slabi dogodki v življenju osebnostno izgradijo. Zato se ne spomnim nobenega slabega pripetljaja iz svojega življenja, ki ni zatem, po tej izkušnji, navrgel nekaj pozitivnega. To se mi zdi pomembno, ker se ljudje na splošno v svojem življenju izogibajo razočaranjem in težavam, a se ne zavedajo, da te dogodki posredno vodijo k temu, da se osebnost izgrajuje in iz izkušenj izboljšuje. Seveda, če so sposobni preseči te probleme, saj je včasih to zelo težko narediti. Victor Frankel je napisal knjigo z naslovom "Človekovo iskanje pomena". Ta knjiga govori natančno o tem. Negativne izkušnje lahko spreobrneš v svoj prid. Nekatere slabe stvari v življenju so drugače brez primere. Na srečo nisem imel negativnih izkušenj, da bi v svojem življenju koga izgubil zato o tovrstnih občutjih ne morem govoriti. Vse negativne stvari, ki so se mi do zdaj zgodile so vedno navrgle nekaj pozitivnega. Upam, da se bodo ljudje nekaj naučili na tem, ker to je ena izmed tistih stvari v katere resnično verjamem in za katero mislim, da je zelo pomembna. Seveda je zelo težko, denimo, za tiste ljudi, ki v Afriki stradajo in ne morejo storiti ničesar za spremembo svoje situacije. Toda za ljudi, ki imajo sicer drugače povsem spodobno življenje, po mojem mnenju ne bi smelo biti preveč težavno, da gredo uspešno skozi svoje probleme.
Rockline: Najlepša hvala za intervju, Nick. Želim ti še nadaljnjih trideset let uspešnega glasbenega ustvarjanja.
Nick: Hvala, hvala, hvala.
na vrh