RockLine: Kako si zadovoljen s potekom turneje? Je vse okej?
Nicholas: Danes je v Ljubljani komaj naš tretji nastop na turneji. Porcupine Tree turneja je zelo dolga in razdeljena na več delov. Na trenutnem jih spremljamo ravno mi. Sicer pa se poznamo z njimi že zelo dolgo. So super fantje, vsak dan se od njih veliko naučimo. Ker smo razmeroma mlada skupina, nas to druženje s Porcupine Tree dodatno spodbuja ter stimulira. Smo prvikrat v Sloveniji. In trenutno gre vse v redu, v skladu z načrti.
RockLine: Torej vas Porcupine Tree tretirajo, kot se šika.
Nicholas: Da. Zelo jim je všeč naša glasba, to pa velja tudi obratno. Bolje za nas ne bi moglo biti in zelo smo zadovoljni z našim statusom te turneje. Z vsem spoštovanjem do Porcupine Tree.
RockLine: Kako ste prišli v kontakt s Stevenom Wilsonom?
Nicholas: To se je zgodilo pred nekaj leti. Sam ustvarjam vse sam v studiu. Pišem glasbo, jo igram in produciram. V tem obdobju nisem imel sklenjene nikakršne pogodbe. Moj menedžer, je bil hkrati menedžer tudi skupine, ki je že spremljala Porcupine Tree po Veliki Britaniji. Tam se je spoznal s Stevenom Wilsonom. Nekega večera so Porcupine Tree nastopali na enem koncertu, ki je bil lociran blizu njegovega doma. Takrat se je pred koncertom srečal s Stevenom Wilsonom in mu predal nekaj mojih posnetkov. Wilsonu je bila glasba všeč in tako sva navezala kontakt. Postal je podpornik moje glasbe, nasploh potem, ko smo izdali album. Ta kontakt sva tako ohranila do danes.
RockLine: Poslušal sem vaš prvenec "Building An Empire". Je zelo lep album. Kaj te navdihuje, ko kreiraš v glasbi takšno bogato zvočno atmosfero, kot jo predstavlja prvenec skupine?
Nicholas: Navdih jemljem iz vsakdanjika. Lahko je to povsem nedolžna konverzacija, lahko so sanje,... Pomembno vlogo igrajo ravno detajli mojega privatnega življenja. Sam nisem opremljen z nekim posebnim znanjem glasbenih šol, ne preganja me avdiofilija, ne obkrožujem se s posebnimi, tudi dragimi, tehničnimi pripomočki, efekti, z usmerjanjem pozornosti nase, tako da bi stresal iz sebe hitre in pravilno oblikovane šolske lestvice v solažah. Osredotočam se na kreacijo atmosfere, s kakršno se lahko poistoveti sleherni poslušalec. Glasbi puščam prosto pot, da teče prosto skozi mene in da spregovori sama zase.
RockLine: Ko si ravno omenil, da se ne usmerjaš na hitre solaže. Pred nekaj dnevi, so nedaleč stran, tu v Ljubljani nastopili Dream Theater in pripravili cel cirkus v soliranju. Kako komentiraš njihov pristop?
Nicholas: Dream Theater so že zelo dolgo prisotni na prizorišču. Oni sledijo od samega začetka svoji ideji in so ji zvesti. To je vsega spoštovanja vredno. A sam osebno v svojem dojemanju nisem pretirano naklonjen tovrstnemu principu. Rad ustvarjam glasbo, v kateri se vsi poslušalci lahko najdejo. Najdejo v svojih trenutnih občutjih stanja duha.
RockLine: Kaj te je najbolj pritegnilo, ti usmerilo pozornost oziroma v tebi prebudilo željo, da bi postal glasbenik?
Nicholas: Nikoli nisem želel postati profesionalni glasbenik. Po svoji naravi sem introvertirana in sramežljiva oseba. Ko sem obiskoval šolo, so vsi mislili, da sem brez mnenja, ker sem vse zadrževal v sebi. A ko sem bil še mlajši, sem poslušal glasbo, ki jo je vrtel brat v sobi, v gornjem nadstropju hiše. Brat je poslušal Marillion, Petra Gabriela in vse te stvari iz osemdesetih. Ta glasba me je močno fascinirala. Takrat te glasbe nisem razumel, a sem v tem "nerazumevanju" glasbe zelo užival. Nerad analiziram o tem kako je glasba narejena, ta tehnični vidik me ne zanima. Pri meni veliko šteje osebna nota, ki jo vcepljam sporočilnosti moje glasbe. Ko mi je bilo 8. let, sem pričel igrati kitaro. Od takrat, pa do danes, je kitara prirasla name. Preprosto sem si želel preizkusiti stvari. A ob tem sem živel običajno življenje vsakdana. Brez posebnih pretresov, ki niti nikogar konkretno ne bi zanimalo. Nekega dne pa sem se prebudil in me je prešinilo: "Ne maram to kar počnem, prostor kjer živim mi ni všeč, ne maram svoje službe,... Želim iti drugam, spoznati druga mesta, srečati druge ljudi. Rad bi naredil nekaj več. Nekaj konkretnejšega. Veš glasbo igram praktično celo življenje, nekega dne pa se je pripetilo, da so se skladbe kar porajale same od sebe v moji glavi. Takrat sem uporabil prav sleherni pripomoček, s katerim sem si te ideje zabeležil. Tudi na prvi pogled manj pomembne, ki sem jih posnel na mali kasetofonček, z akustično kitaro. Vse. Nato sem preizkušal vokal, pričel sem igrati bobne. To se je pričelo dogajati tam okoli leta 2001. Šele leta 2005 oziroma 2006, pa me je prevzela želja, da bi to glasbo predstavil tudi ljudem, množici. Nikoli si nisem želel postati vodja skupine, profesionalec, rock zvezda. To me ni nikoli zanimalo. Tako sem popolnoma sam posnel prvi album in šele nato iskal glasbenike, ki so oblikovali Demians. Sedaj imam skupino. In pred nekaj dnevi sem dokončal snemanje novega albuma, ta naj bi predvidoma izšel v aprilu prihodnjega leta. Vse na albumu sem znova naredil sam. Zaklenem se v studio in delam. Skupino pa peljem nato na turnejo. Na novem albumu igram klavir, uporabljam mnogo tradicionalnih instrumentov iz Indije. Preizkusil sem nekaj novosti, ustvaril nove glasbene prostore. Ne znam ti natanko razložiti z besedami, kako to gre, vse precej lažje opravim z dejanji.
RockLine: Kar se mene tiče, po slišanem na "Building An Empire" je glasba, ki jo ustvarjaš ušesom vseskozi prijazna in dostopna, ne glede na to, ali je skladba dolga nekaj minut ali več kot deset. Gradiš na bogatem vzdušju in mnogih razpoloženjskih stanjih, obenem pa ne kompliciraš. Koliko je resnice v tem?
Nicholas: Mnogo je skupin, ki dajejo prednost kompleksnosti in skušajo na tak način prepričati množico. Sam pa skušam ustvariti glasbo, ki se ljudi dotakne, jih pritegne k sebi. Tudi, ko se moja glasba vrti ti pa ustvarjaš in počneš karkoli drugega poleg, stvar ni moteča, ker ni kompleksna, je poslušljiva in ima pretok. Ko pa se osredotočaš nanjo, boš našel mnogo podrobnosti in detajlov, ki jih lahko raziskuješ dlje časa, tudi leta... Rad bi da moja glasba zgrabi ljudi za goltanec in da ob poslušanju podoživljajo svoja občutja, glede preteklih izkušenj, ali da se jim ob poslušanju The Demians glasbe uspe približati njihovim sanjam in da jih z njo lažje "odsanjajo", itn... Mnogi glasbeniki se v naprej pripravijo kaj in kako bodo igrali, sam pa vzamem instrument v roko in se mu preprosto prepustim in potem ugotavljam kaj se dogaja oziroma se je zgodilo.
RockLine: Ob poslušanju sem naletel tudi na to, da uporabljaš v glasbi pri teksturah klaviatur mnoge zvoke retro nostalgije sedemdesetih.
Nicholas: Da. Prvi album je bil narejen brez denarja. Imel sem cenene mikrofone, naslanjal sem se na digitalno programiranje ... Za novi album sem uporabljal le "organske" zvoke. Veliko klavirja, akustični klavir na katerega sem pritrdil mikrofone, akustične in električne kitare, melotroni, orgle, akustična glasbila iz Indije. Najbolj pa so mi všeč aranžmaji za godala. V sobi kjer snemam sem postavil štiri stole in vsakega posebej ozvočil z mikrofoni. Na enem stolu sem odigral violino, na drugem čelo,... mikrofone sem seveda premikal v studiu hkrati s spreminjanjem moje lege, na kateri sem igral določen instrument. Posnetke vsakega izmed odigranih instrumentov sem potem združeval. Menim da sem pri tem dosegel zelo bogato, bolj avtentično in kar se da organsko zvočno sliko. Takšen pristop me mnogo bolj vznemirja in privlači, kot igranje z digitalnim zvokom.
RockLine: Ti narediš album povsem sam v studiu, potem pa se morajo člani za turnejo naučiti tvojih skladb.
Nicholas: Da. Vse pripravim sam. Odigram vse instrumente, produciram album, poskrbim za njegov miks. Potem predstavim izdelek članom, ki se morajo naučiti, ga absorbirati, da jim pride v kri. Potem smo nared za turnejo. Celo poletje sem prebil v studiu povsem sam in se ukvarjal s snemanjem, skladanjem itn.... Šele nekaj tednov pred turnejo smo se dobili v studiu vsi skupaj. Fantje so se naučili igranja materiala in prinesli v material povsem novo energijo. Vsi se zelo veselimo izvedbe novega materiala. Z vznemirjenem in entuzijazmom čakamo na ta trenutek.
RockLine: Kaj prinaša novi album za razliko od Demians prvenca?
Nicholas: kot sem povedal, prvi album je bil posnet brez denarja, razlika je res velika! To pot sem se posvečal snemanju res detajlno. Preživel sem cele dneve v studiu, premikal posamezen instrument v njem, nameščal nanj v različnih legah mikrofone, iskal pravi zvočni adekvat, tistemu kar sem imel v glavi, kar sem iskal. Ko sem to pozicijo našel, sem posnel izvedbo v enem kosu. Le enkrat, torej iz prvega poizkusa. Kar se snemanja vokalov tiče, sem imel za prvenec res slabe mikrofone pri snemanju na razpolago. Tako sem posnel svoj vokal večkrat, na različnih legah v studiu. Vendar je tu nastopil problem. Pričel sem se oddaljevati od bistva osnovnega sporočila, ki naj bi ga posamezna skladba predstavljala. Temu sem se želel z novim albumom izogniti. Tako sem v studiu v celoti predhodno razmestil instrumente na točno želeno mesto. Tako sem lahko vskočil za različne instrumente v slehernem trenutku. Ko sem dobil preblisk snemanja na klavir, sem se za klavir tudi usedel in podobno... Razlika sedaj je v tem, da ko sem denimo posnel klavir za neko pesem, tega nisem v naprej skrbno načrtoval, beležil notne zapise in podobno, pač pa je zapis na trak sledil v naslednjem trenutku, takoj ko se mi je v glavi porodila ideja. Odigran pa je bil tudi v enem kosu, brez dodatnega olepševanja. Zato ima novi album zelo naraven zvok. Razlika z novim albumom glede na prvenec je tudi v tem, da mi je zrasla samozavest in da si precej bolj zaupam, kot prej. Prvi album jemljem za prijatelja, ki te potolaži, kadarkoli. Če sem slabe volje, si ga zavrtim in me nekako zna vselej popihati na dušo. Kot prijatelj. Novi album pa deluje kot najboljši prijatelj. Ti pa niso vselej prijazni, znajo biti muhasti. Lahko me potolaži, a hkrati pošteno "nabrca v rit", če ga kje preveč lomim. Pove ti v obraz denimo, da se nekaj ne bo izteklo, a se moraš s tem soočiti. Novi album je bogatejši, poseduje več tekstur, več preizkušanja,...
RockLine: Kako vpliva nate osebno to soočenje z dejstvom, da moraš pristopati pri The Demians kljub vsem prostoru, ki ga kot umetnik zahtevaš zase v izražanju, še vedno kot profesionalni glasbenik?
Nicholas: Težava je le ena pri vsej te stvari. Veš vse je okej, dokler prejemaš sporočila ljudi, kako jim je všeč tvoja glasba, kako jih navdihuje in kako jim daje energijo, kako jih recimo inspirira, da se sami lotijo igranja kitare, slednje sporočilo sem prejel od nekoga iz Japonske. Do te točke je vse okej. Ta sporočila mi utrjujejo samozavest in krepijo prepričanje, da sem na pravi poti. Zaplete pa se, ko ti potrebuješ ljudi. Denimo, ko igraš v živo, moraš vedno na nekoga čakati, vstopaš v bitke z ljudmi, ki sami vsiljujejo svoj ego. Pravzaprav sem cel predan le glasbi, a ko grem na koncerte potrebujem bobnarja, ki bo igral bobne, potrebujem basista, ki bo igral bas kitaro. Tako opažam, da lahko album posnameš v nekaj tednih, potrošiš pa leta, da najdeš prave ljudi za izvedbo skladb na odru. Gäel, naš trenutni bobnar, je vstopil v postavo tik pred poletno turnejo, ki smo jo izvedli s skupino Anathema. Prejšnji bobnar pa je vseskozi deloval po principu, da mi je hotel dokazati, da se v sleherni stvar motim. Ker pač ljudje hvalijo album in govorijo o njem kot o zgodbi o uspehu, si tak človek želi izboriti neko pozicijo, nekakšne vrste "rock zvezde", če lahko tako rečem. Sam pa tega nisem navajen, sam sprejemam mnenja drugih, kritike, pohvale. Sam sem zelo entuzijastičen, ko mi ljudje postavljajo vprašanja in jih zanima naša glasba. Tudi tebe zanima naša glasba, zato si tu danes in zato imava ta intervju. Zato sem do novega albuma pristopil drugače. Sprva ga ni ti nisem želel posneti. Veš prejšnje leto je bilo zame zelo utrudljivo zaradi tega, ko si v poziciji z ljudmi, ki želijo vseskozi meriti moči s teboj, tekmovati. V začetku tega leta sem si zato vzel odmor, da si zbistrim možgane. Sprva je moja glasba bila zaradi teh pritiskov temna, negativna. Sam nisem negativna oseba, obratno. Ko sem prišel do pozicije, da mi je nova založba InsideOut Records omogočila to, da sem bil v poziciji, ko lahko svobodno ustvarjam to kar si želim, je ta pritisk izginil in stvari so stekle. Glasba je zrasla in postala pozitivna. Hvala bogu, kajti pred tem se za nekaj časa popolnoma izgubil stik z realnostjo. Vsi ti ljudje od Stevena Wilsona, Wesa (John Wesley, kitarist Porcupine Tree, op.p.) ion ostalih pri Porcupine Tree in Anathema, so verjeli in verjamejo vame, v glasbo in zelo sem jim hvaležen, da so mi stali vseskozi ob strani in me spodbujali, tudi v času, ki ni bil najbolj rožnat zame.
RockLine: Kot te razumem skušaš preko sebe in svoje filozofije, pri kateri vztrajaš, ponuditi masam kar se da "avtentičen glasbeni odtis" samega sebe.
Nicholas: To je moje življenjsko vodilo. V vseh stvareh.
RockLine: Se ti zdi, da so tudi drugi glasbeniki danes tako avtentični?
Nicholas: Danes je problem, ko si na odru in tam vidiš kakšne vse priložnosti se ti ponujajo, potem pa se soočiš s klavrnim dejstvom, da primanjkuje kvalitetnih glasbenikov. Veš v studiu se da ustvariti marsikaj. Tam si lahko hiter, glasen, agresiven, lahko si vse. Potem pa prideš na oder in tega ne uspeš reproducirati. To je žalostno. Trenutno smo Damiens v majhni godlji, kajti na mestu klaviaturista nisem, do te turneje uspel najti ustreznega človeka. Zato smo trenutno v postavi le trije. Vendar zaradi tega nisem odstopil od turneje, pač pa nastopamo v preigravanju materiala s pomočjo nasnetih klaviatur. Preprosto je za nas preveč pomembno to, da nas ljudje poznajo, saj smo razmeroma še vedno neznana skupina. Sčasoma se bo že kdo pojavil in izrekel željo, da bi postal naš klaviaturist ter se prilegal v skupino. Prav v tem letu sem bil postavljen pred mnogo žalostnih dejstev, pravzaprav razočaranj. Ponudilo se je toliko priložnosti, sam pa nisem uspel sestaviti postave z ustreznimi ljudmi. In to zaradi ljudi, ki so komplicirali okoli denarja, okoli tega da bodo zaradi turneje več kot mesec pogrešali svojo punco in podobno. Vendar pa sem sedaj, kot povedano mnogo samozavestnejši in bolj sproščen. Preprosto zaradi nove plošče, ki je takšna kot sem si želel in na tej točki mi ne more nihče oporekati.
RockLine: Veš Nicholas, redko srečam takšnega sogovornika, ki na intervjuju deluje tako naravno in brez distance. To je vsega spoštovanja vredno.
Nicholas: Preprosto to sem. Tudi ko sem bil "na varnem" in preskrbljen. Ko sem bil v dobri službi, z dobrim plačilom, prostornim in udobnim stanovanjem, sem nekega dne pogledal skozi okno moje pisarne in si dejal, da v tem prostoru ne želim biti. Zato sem spremenil način življenja. Preprosto želim biti iskren in pošten, do tistega kar čutim. Nisem človek, ki bi rad naredil vtis, zbujal pozornost. Zelo mi je všeč, ko pridejo po koncertu ljudje do mene in se pogovarjajo z menoj, kot starim dobrim prijateljem. Rad imam sproščenost, iskrenost in tak se trudim biti tudi sam do ljudi.
RockLine: Kako pa kaj tvoja rodna Francija in ljudje tam reagirajo na tvojo glasbo?
Nicholas: Na to je zelo težko odgovoriti. S strani francoskih medijev dobivamo dovolj podpore in pohval, to nedvomno. Težava je, ko se poleg vseh teh hvalnic pojavijo ljudje, ki bi radi košček kolača, ki ne obstaja. V Franciji je večina skupin uspela oziroma postala znanih šele, ko so odšli v tujino in tam sprva poželi uspeh. Potem so jih začeli ceniti tudi v Franciji. Zato imaš dve opciji. Ali glasbe v Franciji ne igraš, ali pa jo igraš, a ne v Franciji. Oditi moraš iz Francije. Potem pa se vrneš in so vsi sladki: "Oh, tu si vendar. Veš jaz te podpiram že od samega začetka!" To ne vpliva name. Zaradi tega nisem naiven, nisem zagrenjen. Preprosto se distanciram od tega in vsi nastopi, ki jih izvedem so enaki. Ne delam razlik do publike. Ali igramo v Franciji, Italiji, Sloveniji in tako dalje. Ti pa dejstvo, kako se tvoja država vede do tvoje glasbe, kot je to v mojem primeru Francija, preprosto lahko zlomi srce.
RockLine: Veš v Sloveniji je zgodba podobna.
Nicholas: Tudi če pogledaš Porcupine Tree. Oni so bili uspešni povsod drugod, kot v Veliki Britaniji od koder prihajajo. Pred 10. leti, ko v Veliki Britaniji še niso uspeli, so recimo odigrali mnogo, mnogo koncertov po Italiji, a z enim terminom, ki bi bil lociran na Veliko Britanijo. Ko smo denimo Demians nastopali na tritedenski turneji z Anathema in igrali nastope v Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Italiji, na Poljskem, so bile naše dvorane nabito polne, z izjemo zadnjih nekaj terminov, ko smo prispeli na tla Velike Britanije. Prostori, kjer smo igrali smo bili manjši, pa tudi malo ljudi je obiskalo naše koncerte tam. In Anathema so doma iz Velike Britanije. Torej to je smešno. Recimo zapored v Italiji nastopiš na nekaj koncertih v dvoranah, kjer te obišče več tisoč ljudi, potem pa v Franciji doma odpiraš koncerte pred velikimi skupinami in te nihče niti ne povoha.
RockLine: In za konec še vprašanje, kaj si lahko slovenska publika obeta od nocojšnjega koncerta Demians, tu v Ljubljani?
Nicholas: Steven in ostali iz Porcupine Tree so nas povabili, če se pridružimo turneji, a ravno v tem obdobju, tik pred pričetkom turneje, se je zgodilo veliko stvari za nas. Dva dni preden smo odrinili na turnejo, sem zaključil s snemanjem novega albuma. Zato me vznemirja v negativnem smislu dejstvo, da s seboj nimamo klaviaturista in da ne moremo izvajati že sedaj kakšne skladbe iz novega albuma. Kar pa me navdušuje nocoj je to, da bomo nastopili v družbi naših dobrih prijateljev in to da smo v poziciji, ko lahko resnično uživam in predstavljamo in igramo našo glasbo ljudem. Preprosto se veselimo sodelovanja skupine in publike na nocojšnjem koncertu, tega da se srečamo z ljudmi po koncu koncerta in upam, da bomo nocoj ustvarili nekaj, kar nam bo omogočilo, da se v Slovenijo še kdaj vrnemo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh