Peter Baltes je legendarni basist najbolj legendarne nemške heavy metal skupine vseh časov. Začetnikov tevtonskega metala v Evropi. Accept. Utelešenje elementarnosti, žive nabrušenosti in učinkovitega zabijanja prevzetnih kitarskih fraz, so današnji pojem kitarskih učbenikov in sveto vodilo slehernega novopečenega navdušenca, kateri bi se rad preizkusil v igranju heavy metala. Preko sedemnajst milijonov prodanih albumov po svetu v karieri! Povratniki na sceno, s prvim izdanim albumom po petnajstih letih pavze! Veliki Accept torej. Na novi svetovni turneji. Nikdar bolj gorečni in zavzeti. Kot bi se rodili znova in z njimi vred še enkrat leto 1980. Leta tečejo in minejo molče, a značaj se ne spremeni niti za odtenek.
Peter Baltes ni skrival izjemnega žara in iskrivosti v tem izrednem razgovoru. Zagon in izjemno pozitivno naravnanost, pa mu je vlila uspešna vrnitev na koncertne odre, kot tudi salve velikega odobravanja s strani glasbenega sveta, ki je sestradano Accept glasbe, kot so Accept lačni zavojevanja koncertnih odrov. Pošast je torej zbezljala in zblaznela! Enkrat več potrgala okove, da useka in vam servira dozo najpristneje oblikovane čistosti, kot jo razume elementarni pristop staro šolskega oblikovanja kitarskih riffov čistega evropskega porekla.
Kako si zadovoljen s potekom trenutne turneje? Gre vse po načrtih?
Peter: Nemara bo zvenelo malce nenavadno, a če sem povsem iskren, se še nikoli prej nisem tako dobro počutil kot na tej turneji. Vsi smo zelo dobri prijatelji, vključno z Markom (Mark Tornillo op.p.), našim novim pevcem. Vse poteka čudovito. Vsi imajo radi naš novi studijski album, nastopi so zelo uspešni in vsak večer ko se pogovarjamo po koncertu z oboževalci, ti pravijo da je to njihov najboljši koncert kar so jih videli v življenju. Zelo, zelo smo zadovoljni.
Torej brez slehernih stresov. Najboljše kar se ti lahko zgodi v tej situaciji. Lahko se prepustiš in uživaš
Peter: Veš, preden smo se vrgli v to, smo vedeli kaj lahko približno pričakujemo. In vendar smo bili zelo presenečeni, saj se resnično nismo nadejali tako velikega uspeha. Kar se turneje tiče. 15 let nas ni bilo na prizorišču. Torej ne moreš kar priti nazaj in reči: "No. Vidite. Pa smo tu!"in se trkati po prsih. In veš, vsako jutro ko se prebudimo ne moremo verjeti da je vse skupaj resnično. Neverjetno, res neverjetno , tako dobre klime, ki nas obdaja se res nismo nadejali.
Katere okoliščine so pripeljale do tega, da ste se odločili in znova zagnali Accept?
Peter: To je zelo preprosto. Če se spominjaš smo v letu 2005 odigrali nekaj koncertov z Udom (Udo Dirkschneider, vokal, op.p.). Odigrali smo nekaj koncertov na festivalih. Že takrat smo predlagali nadaljevanje, pa je Udo zavrnil ponudbo rekoč: "Ne! Jaz imam svojo skupino!" Rekli smo: "Prav!" Z Wolfom (Wolf Hoffmann, kitara, op.p.) živiva v ZDA. Wolf je nastanjen v Nashvilleu, jaz v Philadephii. Wolf je postal priznan fotograf, jaz pa komponiram glasbo za film. Torej oba sva preskrbljena in ne potrebujeva skupine, da bi se z njo preživljala. Ko je Udo rekel: "Ne!", smo rekli: "V redu, zaprimo torej za vselej knjigo o Accept". Vrnili smo se k normalnemu ustaljenemu vsakdanjiku. Potem pa se je zgodilo nekega dne, da je odšel Wolf na fotografiranje, v bližino kjer stanujem. Tako sem ga povabil domov. Prišla sva na idejo da bi znova malo "za-jamm-ala" skupaj. Poznam kolega, ki ima studio, pa bobnarja, ki bo priskočil. Potem sva s pogovarjala, da je brez pevca stvar nesmiselna,saj deluje dolgočasno. Pa je nek kolega predlagal, da pozna nekoga, ki živi le 20. minut stran od studia, da poje kot Udo in da pozna pesmi. Pa smo ga poklicali. To je bil Mark. Ko sem ga poklical je bil prehlajen. A ko sem se predstavil kot Peter Baltes iz Accept, je brez oklevanja hripajoče odvrnil: "Takoj pridem!" Najprej je zahteval avtograme, ha, ha, ha.... Ko je Mark prišel smo preizkusili skladbi Starlight in Flash Rockin' Man. Potem sem rekel: "Ustavimo!" Z Wolfom sva se spogledala in rekla ostalim naj počakajo pet minut, da se v miru pogovoriva. Poklical sem Gaby (Gaby Hauke, danes Gaby Hoffmann, Accept menedžerka op.p.) v Nashville. Povedal sem ji kaj se dogaja in da ima vsa stvar velik potencial in je lahko še boljša kot nekoč. Odvrnila je: "V redu. Sem z vami!" Povabili smo Marka, ki sploh ni okleval, bil je presrečen. Pogovorili smo se z družinami. Moj sin odhaja na kolidž, tako da imam sedaj nekaj več časa, ha, ha,... Potem smo se dogovorili, da pričnemo s pisanjem skladb in da vidimo kam nas bo to pripeljalo. Kmalu so se pričeli dogajati čudeži. Poklical nas je Andy Sneap. Slišal je da pišemo pesmi, sam pa je že od nekdaj naš največji oboževalec. Ravno končal je s produkcijo zadnjega Megadeth albuma. On nas je našel. Sam od sebe nas je poklical. Mi sploh nismo vedeli, kdo je Andy Sneap. Prišel je sam v Nashville. Sedeli smo v sobi, tako kot mi sedaj in poslušali demo posnetke. Wolf mi je rekel: "Tu bom ostal nekaj časa, pri tebi!" "Kako to misliš, ostal nekaj časa?", sem odvrnil. Pravi Wolf: "Da. Zato da bova skupaj poslušal stare plošče "Restless And Wild", "Breaker", "Balls To The Wall", "Metal Heart". Z nama je ostal tudi Andy. Tako sva z Wolfom znova odkrila sama sebe. Da sva Accept. Vrnila sva se k najinim koreninam. Potem sva primerjala naš prvi riff za novo skladbo. To je bila skladba Pandemic. Nadaljevali smo s pisanjem novih skladb, potem se je Andy vrnil in pričelo smo snemati "Blood Of The Nations" RockLine recenzija TUKAJ, op.p.). To je torej zgodba o novem Accept pričetku.
Je bil Mark Tornillo prav tako vključen v proces pisanja materiala, ali sta z Wolfom sama pisala glasbo za novi album?
Peter: Ne. Z Wolfom sva sama napisala glasbo za novi album. Mark je prišel kasneje k meni domov, stanuje od mene stran vsega uro in pol vožnje z avtom. Tako je Mark preizkušal kako mu stvari ležijo, bil je navdušen nad riffi. Vsake toliko časa se je seveda oglašal Wolf iz Nashvillea in pošiljal vzorce v obliki mp3 datotek, nove riffe. Vsi trije smo seveda tehtali stvari tako dolgo, da smo našli skupaj ustrezne dogovore o tem kaj in kako izbrati ter uporabiti v skladbah. Na liniji smo imeli vseskozi tudi Andyja preko "skypea", ha, ha, ha.... Tako te stvari tečejo danes.
Kako si sprejel te glavne razlike, ki so nastale v obdobju 15. let kar je izšel vaš prejšnji album "Predator". Mislim na razlike v pristopih snemanja albuma v studiu, predvsem v smislu razvoja same tehnike snemanja.
Peter: Da. Vse je danes popolnoma drugače, kot sredi devetdesetih. Vendar sem navajen in natanko vem kako stvari tečejo. Sam snemam vsak dan doma. Tudi Wolf je zelo na tekočem z vsemi novotarijami. Prednost današnjega pristopa je v hitrosti. V kratkem času lahko ustvariš res veliko stvari. Torej, ti lahko prirpaviš več različnih vzorcev, različnih kitarskih fraz in se potem pogajaš s člani ekipe in jih sprašuješ: "Kako se ti zdi to? In to? Pa to?..." V starih časih pa, ko so stvari potekale preko snemalnih trakov, nisi imel veliko možnosti. Nisi se smel zmotiti. Traka ni bilo na pretek. Danes pa preprosto zbrišeš datoteko in ustvariš novo. Zelo preprosto in učinkovito. Še v fazi miksanja, ko je Andy miksal skladbe, sem dodatno lahko posnel nekaj linij na bas kitari.
Kako sprejemaš vse te reakcije navdušenja iz publike danes, po več letni pavzi, so kakšne razlike. Kako se te stvari dotaknejo, ko si na odru s kolegi iz ekipe in koplješ po svoji bas kitari?
Peter: Natanko vem kaj misliš. Danes smo precej bolj modri in izkušeni. Ko se odpravljamo na oder, se zabavamo precej bolj, kot nekoč v starih časih. Ko si mlad oddrviš na oder in si razkolješ glavo, danes pa, ko smo na odru, polagamo precej več pozornosti na očesni kontakt z avditorijem. Opazujemo reakcije ljudi. Gledamo kako in koliko uživajo v naši izvedbi, v naših skladbah. Denimo, s prstom pokažeš na nekoga z odra v publiki in potem se mu še bolj utrga in tebi tudi. Energija je izredna! Nikoli se še nismo tako zabavali na odru , kot se trenutno. In menim da to ljudje opazijo in čutijo in ko vidijo da skupina, resnično uživa in se zabava na odru, tudi sami pričnejo intenzivneje sodelovati. Kar se tiče Accept, se stvari prepletejo v hipu in te vezi med publiko in skupino se spojijo takoj. Postanemo kot eno na koncertih. Ko je nastop zaključen, smo popolnoma izčrpani. To pa ne pomeni, da se skrijemo takoj v naš "Nightliner" (avtobus, op.p.), pač pa ostanemo zunaj, se rokujemo z oboževalci, se pogovarjamo. In prav vsak večer nas publika po koncertu pospremi s komentarji posameznikov: To je najboljši koncert, kar sem jih kdajkoli videl!" Vsak večer smo deležni takšnih komentarjev. To mi daje krila in počutim se kot šestnajstletnik. Torej nekaj je v zraku kar počnemo povsem pravilno. Ne vem natanko kaj. Preprosto igramo našo glasbo, ob tem pa polno uživamo. Ne obremenjujemo se s tem ali bomo zaslužili kaj denarja. Resnično počnemo nekaj, kar radi počnemo ko smo na odru. Velikokrat se odpravijo na turnejo skupine, katerih posamezniki ne shajajo dobro drug z drugim, pa vseeno igrajo koncerte. In ti lahko vidiš in začutiš, ko jih spremljaš med nastopom, da se ne marajo, ko so na odru. Kaj to pomeni za oboževalca?
Tak pristop ni spontan, ni iskren, je zlagan...
Peter: Vsekakor je zgrešen. Ko si kot oboževalec prisoten na koncertu svojega najljubšega benda, ni le vse v tem, da ga vidiš na odru, kako igra. Šteje več. Takrat si želiš da jih vidiš v luči, ko uživajo na odru in se zabavajo. Če vidiš svojo najljubšo skupino, kako stoji pri miru na odru, to nekako uničuje lepa in pozitivna občutja, ki jih gojiš do nje. Tudi pretekle lepe spomine nanjo. To dejansko ni stimulativno. Mi preprosto pristopamo do publike takšni kot smo. Nobenih pretvarjanj ni. Mark je odličen vokalist. Vse krasno klapa, vsekakor pa boš lahko priča temu tudi danes, ko bomo zaigrali tu v Münchnu.
Novi album zveni odlično. Poseduje izjemno živ zvok. Je Andy sam predlagal takšno produkcijo, ali ste dosegli skupaj nek dogovor o tem kako bo album zvenel?
Peter: Usedli smo se skupaj in se vprašali: "Kako naj naredimo album, da dosežemo občutek, kot bi bil narejen leta 1984, a hkrati zvenel kot, bi bil posnet leta 2009?" Andy se je izkazal za idealnega sodelavca. On je opravil vse sam. Mi smo le posneli zadevo, se priključili na ojačevalnike, zadeve odigrali. Ob koncu, v ključnih trenutkih, pa je bil Andy tisti, ki je opravil levji delež pri oblikovanju zvoka. Vse sam. Andy ne mnogo kompliciral. Ni veliko dodatnih učinkov, ničesar. Zvok kitar je zelo surov in kot tak ohranjen maksimalno. Le prenesen iz ojačevalnikov na zvočni zapis. Tudi Andy sam je rekel, da želi le učinek igranja, nikakršnih dodatnih pomagal in dodatnih studijskih protez, ki bi stvari dodatno "olepšale".
Preseneča namreč dejstvo, da je Andy Sneap poznan kot producent ekstremnih metal skupin.
Peter: Dejansko res. Accept smo bili zanj prva prava heavy metal zasedba, zasedba, ki ni thrash metal. Zanj je bilo to nekaj povsem novega in izkušnja učenja. A kot ekipa smo v studiu zrasli zelo močno skupaj, vezi so se prepletle, postali smo resnično zelo dobri prijatelji in to je dodatno pozitivno vplivalo na vse. Nocoj se nam bo pridružil na odru (kasneje na koncertu, ga je Mark Tornillo le pozdravil, Andy pa ni prišel na oder), za skladbo Balls To The Wall. Velika razlika je, če imaš v studiu producenta, kije resnično velik oboževalec skupine. Spominjam se situacij, ko smo bili v studiu. Wolf je denimo ravno igral solo, Andy je snemal Wolfovo solažo in se skoraj tresel zraven od navdušenja. Pač je naš velik oboževalec. Današnji producenti, se navadno mnogokrat le sprehajajo od skupine do skupine, naslednjega dne že pozabijo s kom so posneli album in jim je figo mar za nek bend. Če pa je producentu mar, potem so tudi rezultati povsem drugačni. To pa velja seveda v isti sapi tudi za skupino, ko izvaja material v živo. Če uživa, bo uživala v vsem tudi publika.
Po vseh teh pozitivnih občutjih domneva, da boste Accept podaljšali tole združitev in posneli kaj kmalu še en nov album, nikakor ni odveč.
Peter: Definitivno! Ideja je ta, da ostanemo na turneji do konca julija. Prekinemo turnejo. Doslej smo imeli zares veliko ponudb, a smo jih morali zavrniti. Ker si preprosto želimo posneti novi album. Resnično to želimo! Andy ostaja na razpolago, tako bomo izkoristili avgust, september in oktober za delo na novem albumu. Upam, da bomo v februarju ali marcu 2012, že pripravili vse nared za novi Accept album. Temu pa bomo potem seveda sledila nova turneja. Trenutno smo v zelo dobri poziciji. Ne bo nam treba dolgo čakati. Vsi se sprašujejo, če lahko ponovimo še en tak album, kot je "Blood Of The Nations". Če bomo to uspeli ponoviti, bomo kmalu zrasli v še večji bend. Res velik bend.
Torej si verjetno že vneto beležite novi material med to trenutno turnejo...
Peter: Da. Delamo na tem. Ubadamo se že z naslovi skladb, zbiramo ideje za naslovnico in podobno.
Kako ste zadovoljni z vašo novo založbo Nuclear Blast Records?
Peter: Fantastični so. Za Nuclear Blast Records smo se odločili zato, ker je to založba, ki so jo ustanovili ljubitelji glasbe, oboževalci. Zrasli so z nami. Z našo glasbo. Mnogo ljudi iz Nucear Blast ekipe je odraščalo ob zvokih naše glasbe, bili so naši oboževalci, še preden so ustanovili založbo. Imamo torej zagotovilo, da bodo ti ljudje v založbi, storili vse za nas, da nam pomagajo. To torej ni le založba na papirju. Accept smo njihova skupina.
Kako je prišlo do snemanja videa za skladbo Teutonic Terror?
Peter: Dave Blass je režiral naš novi video za skladbo Teutonic Terror. Dave je nastanjen v Los Angelesu, kjer snema velike filme. Hkrati pa je velik Accept fan. Poklical nas je in dejal: "Prosim pridite v Los Angeles! Radi bi posnel ta video. Poskrbel bom za vse, kar potrebujete!" In res je. Nastal je velik udarni video, kjer gledaš Wolfa kako igra na tanku solo kitaro. Nič me ne spravi v boljšo voljo, kot ta kader, ha, ha, ha,... tudi kader z gorečima prekrižanima kitarama, kot v slogu naslovnice albuma "Restless And Wild", tik ob koncu videa. To je njegov dodatek, njegova samostojna ideja, ker je naš velik oboževalec.
Počasi se približujeva koncu tega izjemno zanimivega razgovora. Za konec bi ti rad postavil precej splošno, a osebno vprašanje. Kakšna vrsta glasbe in kaj vse te je še navdihovalo v mladosti, da si se odločil za igranje bas kitare in glasbeno kariero?
Peter: Spominjam se zelo dobro. To je bil Roger Glover na začetku skladbe Smoke On The Water. Tisti trenutek, ko se z bas kitaro vključi v skladbo. Ta bas je bil distorziran. To je vzbudilo v meni veliko pozornosti. Pustilo na meni velik vtis. Takrat sem se odločil, da si bom kupil Rickenbecker bas kitaro. To je bila moja prva bas kitara in še vedno je enaka, kot je bila. Še vedno jo imam v rabi.
In še zadnje vprašanje. Ali načrtujete izdajo kakšnega koncertnega albuma ali DVDja, nemara snemate nastope trenutne turneje?
Peter: Da. Vsak večer snemamo naše koncerte. Zvok in film. Oboje. A rad bi znova izpostavil to, da želimo biti relevantni. To kar bomo izdali želim, da bo res kvalitetno. S tem res ne želimo nikamor hiteti. Radi bi korenito povzeli vse na kar nas veže ta turneja. Radi bi dobro sliko, dober povzetek reakcij publike na našo igro, povzetek te odrske magije, prav tako bomo k temu vključili dodatne intervjuje, sceno iz zakulisja. Ko bo vse to spodobno pripravljeno, bomo zares izdali koncertni DVD. Tu ni naglice, nikamor se nam ne mudi. Vzeli si bomo čas. Bolj je pomembna kvaliteta, kot pa dejstvo, da bi DVD izdali čim prej.
To je to. Peter iskrena hvala za tvoj čas in angažiranost, želim ti veliko uspeha nocoj na koncertu v Münchnu, se vidimo znova kasneje pred odrom...
Peter: Tudi vama hvala in upam da bosta nocoj zvečer uživala na našem koncertu.
Kako je bilo kasneje na koncertu zasedbe Accept v Muenchnu, dne 10.02.2011, si lahko preberete TUKAJ.
Na voljo je tudi prva RockLine reportaža iz evropskega dela "Blood Of The NAtions" turneje, ko so Accept nastopili na Dunaju, dne 01.02.2011.
intervju vodil, prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Urban Bolta
Ta intervju z Accept je nastal v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh