Nazareth - že več kot štiri dekade glasni in ponosni rockerji škotskih višavij (2010)

Če bi mi kdo rekel, da bom sedel nekoč skupaj za mizo z legendarnimi škotskimi rockerji Nazareth, bi ga prosil, naj si izmisli kakšno boljšo šalo. In vendar je vrag vzel taisto šalo na stran in se je tudi to zgodilo. Skupina, ki jih šteje preko 40. let z nekaj nepozabnimi zimzeleni, kot so skladbe This Flight Tonight, Love Hurts, Dream On, My White Bycycle, je tresla vrhove lestvic zlasti v prvi polovici sedemdesetih let.

Nazareth so v letu 2010 odrinili na novo turnejo. Poimenovali so jo na moč priročno s "Still Lound N' Proud". Na njej so se ustavili tudi v Avstrijskem Grazu in tamkajšnji dvorani Orpheum. Bi želeli si sploh lahko želeli bolj priročne lokacije za ogled koncerta skupine, kot je Nazareth?

Za mizo sta se nam pridružila oba originalna in ustanovna člana zasedbe in sicer pevec Dan Mccafferty ter basist Pete Agnewi n v jedrnatem ter na moč zabavnem razgovoru razodela zakaj je temu tudi danes tako..

RockLine: Ste sredi nove evropske turneje, kako poteka? Je vse okej?

Pete: Za nami so trije tedni in pol turneje. Doslej nam gre vse zelo dobro. Vseskozi smo na turnejah.

Dan: Za nami je britanski del, sledi obsežni germanski del in na koncu še severna Amerika.

RockLine: Turnejo ste poimenovali Still Loud n' Proud. Zakaj ste se odločili da jo tako poimenujete?

Dan: Ker smo še vedno glasni in ponosni!

Pete: Veš, ko se dogovarjaš za koncerte zahtevajo redimo v Nemčiji vselej neko ime turneje, nek naziv.  Ni bilo treba veliko brskati po glavi. Naš famozni album "Loud 'N Proud" nam je pri tem zelo pomagal. Veš, pred mnogo, mnogo leti, še v sedemdesetih smo poimenovali turnejo po Kanadi "Loud N' Proud". Takrat smo imeli zunaj ta album. Pri vsem tem gre le za ime. Morali smo poimenovati turnejo.

Dan: Namesto da bi ji bilo recimo ime Bob, ha, ha, ha....

RockLine: Pred dvema letoma ste izdali novi studijski izdelek "The Newz". Z novo, trenutno postavo, ki pa obstaja precej dlje, kot je star novi album. Kakšno je bilo ozadje nastanka albuma?

Dan: Zadnji CD, ki smo ga posneli pred "The Newz", je izšel pred desetimi leti. Imenoval se je "Boogaloo". Na tem albumu je v postavi na kitari že igral Jimmy Murrison. Ptem se je zgodilo to da je naš dobri stari Darrell (Darrel Sweet op.p.) umrl za srčno kapjo. Tako se je pridružil skupini Lee (Lee Agnew, sin basista skupine Pete Agnewa, op.p.). Imeli smo dovolj materiala za novi album, vendarp a se nikakor nismo uspeli dogovoriti z založbami. Rekli so nam, da album lahko posnamemo, vendar pa ne bodo storili ničesar več. Nobene promocije. To pa za nas ni imelo nobenega smisla. Nobene vizije. Zato smo si rekli, da ostanemo pri naših turnejah in izdamo album nekoč tudi v samozaložbi, če bo treba. Cel koncept smo pognali znova. Pripetilo se je, da so se za nas ogreli v Švici in tamkajšnji veji Phonogram Records, njim smo poslali vse podrobnosti, material in zelo jim je bil všeč tudi naslov, ki smo ga izbrali za album.

Pete: Naslov se mi zdi zelo posrečen. Album je poln novih idej, v skupini smo pri pisanju in snemanju odlično med seboj sodelovali. Zato je zelo raznolik. V ekipi imamo dva precej mlajša člana, kot sva Dan in jaz, zato je na njem tudi nekaj novih vplivov. Album zveni bolj moderno.

RockLine: Torej sta Lee in Jimmy bila precej vplivna faktorja pri doseganju zvoka novega albuma?

Pete: Da zelo.

Dan: Posebej Jimmy je prispeval zelo veliko aranžmajev.

Pete: Tudi ko smo album dokončevali, je bilo v zraku vse polno dobrih idej, kako vključiti posamezne ideje v aranžmaje. Veliko smo se pogovarjali med seboj in na koncu dosegli zelo dober konsenz glede končne podobe skladb in ne nazadnje tudi albuma.

Dan: Kriterij je bil ta, da položimo skupaj 13. skladb za album, ki bodo všeč prav vsem štirim članom. In to smo dosegli. Torej nihče med nami se po recimo pol leta ni mogel izgovarjati, da mu kakšna skladba ni všeč, ker mu je bila všeč, ha, ha, ha...

RockLine: Ker je vladala 10. let suša s studijskimi albumi, vas je bilo kdaj strah da se bodo ljudje naveličali obiskovanja vaših turnej, ki so sicer razmeroma pogoste?

Dan: Razen, če ne želiš scati po tržišču. Mnogi danes to počnejo. Albume kupujejo starejši ljubitelji glasbe, mladi so zadovoljni z mp3-ji.  

Pete: Pred temi ali štiri leti sem prejel single, ki je zasedel v Veliki Britaniji prvo mesto v prvem tednu izida in se prodal v 25.000 kosih. Temu sem se neizmerno nasmejal. Ko smo mi izdajali single albume, nisi mogel v lestvico Top 10, v kolikor nisi prodal dnevno 50.000 izvodov. Dnevno! Ko pogledaš na situacijo danes, je vse skupaj popolna šala. Tega ne moreš več jemati resno.

Dan: Internet je vse spremenil. Material, glasba se nahaja na njemu in je dostopna vsakomur. Tam te čaka. Nikamor ne bo pobegnila. Zato ti ni treba v trgovin o in brskati evforično po prodajnih policah za svojim najljubšim izvajalcem. Ljudje so ležerni in neradi dajo denar od sebe. In internet jim daje potuho.  

Pete: ne znam ti niti povedati, kako zelo sem srečen, ker nisem v novi skupini. Za nove skupine mora biti danes zelo te, zelo težko.

RockLine: Ste si kdaj zamišljali, da boste po več kot 40. letih vztrajanja na prizorišču še vedno tako glasni in ponosni?

Pete: Ne, ne! Niti v sanjah, ha, ha, ha, ha,... Moj odgovor na takšno vprašanje je vsekakor: "Neeeee!"

Dan: Domišljali smo si, da bomo v teh naših letih danes počeli vse drugo prej, kot pa se še naprej ukvarjali z glasbo. In leta so odvrtela kot bi mignil. In sedaj smo še vedno tu. Kar ne morem povsem dojeti tega.

Pete: Tukaj je kar nekaj skupin, ki prihajajo iz sedemdesetih in še kar vztrajajo. Kot mi. Recimo Deep Purple, Uriah Heep, Motorhead,... Tudi za njih si upam trditi, da nihče od njih niti pomislil ni, da bo vse skupaj trajalo za njih tako dolgo. Po eni plati je to zelo dobro. Ker si stojimo take skupine na razpolago in lahko delamo skupne turneje. To je danes lažje, kot je bilo recimo pred 15. leti. Lažje je zbrati pod odrom tudi mešano poslušalstvo. Poleg stalnih starejših oboževlacev, se pojavljajo danes na naših koncertih znova spet mlajši ljubitelji rock glasbe. Želijo slišati rock v živo! Prestrežejo govorice drugih in stvar jih začne privlačiti. Želijo videti kako reč deluje v živo. Tudi na tej turneji sedaj je tako. Znova si obdan s publiko, ki te zvesto spremlja že 40. let, vendar pa se poleg teh vselej pojavijo mladi ljudje, ki nas verjetno gledajo na koncertu celo prvikrat v življenju. Zanimivo je tudi to, ko spremljaš mlajše obiskovalce, ni težko opaziti, da spremljajo tvojo glasbo. Spremljajo petje, poznajo verze besedil. In to je zelo vzpodbudno.

RockLine: Kje ste spoznali in našli klaviaturista Johna Locke-a?

Pete: Na otoku Montserrat v Karibskem morju, smo snemali album "The Fool Circle". Takrat smo se nahajali v originalni štiričlanski postavi. Tega studia ni več, kajti vulkan je pred leti, ta otok povsem uničil. Ko smo bili v njemu, smo razmišljali da bi posneli nekaj klaviatur. Pa odvrne naš menedžer: "To ne bi smel biti kak poseben problem, saj je tukaj tudi John Locke!" Izbuljili smo oči: "Kdo?" Bili smo presenečeni. Vsi smo poznali Johna Lockea, vsem nam je bil zelo všeč album "Twelve Dreams Of Dr. Sardonicus" skupine The Spirit, kjer je igral. Seveda smo ga povabili, da odigra klavir. Izreden možakar. Ob koncu smo klaviature uporabili za kar pet skladb albuma. Ko smo album dokončali in kasneje načrtovali novo turnejo, smo rekli Johnu, če se nam pridruži. In tako se je zgodilo, da smo se na Montserrat vrnili znova in poseli ta "The Fool Circle" tudi album "2XS". John je živel na Montserrat-u. Potem je igral klaviature tudi na našem koncertnem albumu "Live In Texas" in tudi "Snaz". Po nekaj letih pa je spakiral kovčke. Če ti iskreno povem, ni bil v dobrih odnosih s takratnim menedžerjem naše skupine. John ga resnično ni maral. Dejal nam je: "Fantje ne zamerite mu. Brez problemov nastopam z vami, a tistega drekača nikakor ne morem prenašati!" Vendar se je kasneje pripetilo, da se nam je John pridružil za nekaj novih turnej. Žal pa je preminil pred nekaj leti. Bil je odličen človek in odličen klaviaurist.

RockLine: Nazareth ste znani po hitih, ki so predelave skladb drugih izvajalcev, kot npr. This Flight Tonight, Love Hurts, My White Bycycle. Kdo v skupini je bil protagonist teh priredb?

Pete: To se je zgodilo povsem naravno. Te skladbe smo preigravali, ko smo bili na poti, v našem malem kombiju, še v času, ko se nismo preživljali od glasbe. Vsi smo imeli redno zaposlitev. Te skladbe smo poslušali, ko smo bili mladi, bile so naši favoriti. A ko smo se jih lotevali, smo želeli da zvenijo po naše. Kot bi jih mi napisali. Denimo skladba This Flight Tonight od Joni Mitchell je zelo, zelo drugačna od izvirnika. Ko jo je Joni slišala, ji je bila naša verzija zelo všeč.

RockLine: In seveda se ni verjetno branila niti tiste "žvenketave" strani, ki jo je posledično za seboj potegnil uspeh te priredbe?

Pete: Da. Nedvomno je bila zelo vesela tudi tega.

Dan: Vesela je bila čekov, ha, ha, ha...

RockLine: Novembra leta 1985 sate nastopili tudi v Ljubljani. Ne spominjam se natanko več. Ste takrat nastopili kot štiri ali pet članska zasedba?

Pete: Štiričlanska!

RockLine: To je bilo tudi prvič in zadnjič, da ste nastopili v Sloveniji.

Pete: Za nas je bilo to območje vse Jugoslavija. Tako nam je bilo najlažje. Mi nismo vedeli kaj je to Slovenija, Hrvaška, Bosna in tako dalje,... Spominjam pa se, da sem igral v Zagrebu, v Beogradu, v Ljubljani.

Dan: Zelo radi bi se tja vrnili. Vendar pa je takrat vojna prišla vmes...

Pete: Nazareth bi brez zadržkov nastopali večkratr na tem območju, pa so bili takrat časi, da je agencija ki je posojala ozvočenje zahtevala zelo drago najemnino. Bali so se za opremo, misleč da se lahko kaj hudega pripeti, ko bo z nami v tem območju sveta. Niso se upali posoditi opreme, ker niso imeli zagotovila, da se bo oprema vrnila varno nazaj.

RockLine: Kako vam po vseh teh letih vašega udejstvovanja izkazuje spoštovanje vaše domače škotsko mesto Dunfermline?

Dan: Dunfermline je zelo Škotsko mesto. Tam nas imajo vsi zelo radi, vendar pa nam tega nihče od tamkajšnjih prebivalcev tega ne pove ha, ha, ha... Veš kako je tam. Prideš v pub. Vsi se pogovarjajo o nogometu. Če takole prekineš pogovor z neko temo o slavi in glasbi, te takoj vržejo iz puba, ha, ha, ha....

Pete: To je za nas zelo sproščujoče. Vsekakor vsi tam vedo kdo sva midva z Danom. Vendar ne skačejo v naju. Pustijo te pri miru, ukvarjajo se s svojimi zadevami.

RockLine: V eenm od prispevkov revije Classic Rock, sem prebiral koncertno reportažo vašega nedavnega nastopa v Londonu. Z vami je nastopila tudi Debborah Bonham. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Dan: Za Debborah skrbi v Veliki Britaniji ista agencija kot za nas. Tako bi verjetno preteklo morej let, da bi se ponudila kakšna druga priložnost skupnega nastopanja.

Pete: Debborah obdajajo odlični glasbeniki in tudi ona je odlična pevka. Letos bomo nastopali skupaj na festivalu v Češki republiki. Tam bo tudi tisti tip Ozzy, pa Ken Hensley.

Dan: Zgleda, kot da išče Ozzy predskupino za svoj nastop, ha, ha, ha... Vprašanje pa je, če se bo Ozzy tam sploh prikazal. Časa je še veliko do takrat in Ozzy vedno rad kaj zašuštra.

RockLine: Se vam kdaj zgodi, da ste znaveličani turnej?

Dan: Veš igranja se nikdar ne naveličaš. To je velika zabava. Potovanja pa postajajo od časa do časa zelo naporna zadeva.

Pete: Koncert je vrhunec potovalnega dne turneje. Vendar priti do koncerta, to pa je druga reč. Prispeti namreč. Iz lokacije na lokacijo. Posebno v Rusiji. Včasih potrebuješ tudi po dva dneva, da prideš iz ene lokacije na drugo.  Veliko je tičanja po letališčih, letališča pa zelo sovražimo.

RockLine: Kaj pa "groupie" punce?

Pete: Nimamo jih več.

Dan: Vidiš ta obraz? Saj se šališ, mar ne?

Pete: Mislim, da "groupie-ke" ne obstajajo več.

RockLine: Poleg novega albuma načrtujete Nazareth še kak drug pomemben načrt v prihodnje?

Dan: Da bomo snemali album, to ti lahko z gotovostjo zatrdim. Da pa bi planirali karkoli drugega v naprej, to pa ni naša navada. Nismo več mladi in tudi mlajši ne bomo nikoli več. Vozovi so odpeljali. Mi nismo zanimivi za MTV. Nismo trendovski, lepo grajeni, odišavljeni itn.... kar je za nas pošteno dovolj. Svoja leta smo odživeli. In hvala bogu da smo jih odživeli tako, kot smo jih! Za ničemer ne obžalujem. Vsekakor pa nismo nikoli bili ljubljenčki medijev. Kamere nas niso iskale pogosto. Bili smo premalo škandalozni. Le turneje so tisto, ko se lahko približamo ljudem. In tako bo tudi ostalo. Dokler bomo živi.

Pete: Za to turnejo , bo nova in spet nova in nova,.... Veš večino leta preživimo na turneji. Za Božič si vzamemo prosto in v delu januarja prav tako. Vendar takrat seže  sestajamo na vajah. V januarju so žepi navadno prazni. Vsi plačujejo s kreditnimi karticami, zakaj bi takrat opravljali potem turnejo? Med februarjem in novembrom pa smo vsako leto zasedeni s koncerti. Zelo malo dni preživimo na leto doma, na Škotskem. Zgodi se , da te drugi sprašujejo, kako je kaj doma, pa mu odvrneš: "Nimam pojma.  Povej ti meni, če veš kaj o tem?"

RockLine: Sta Glasgow Rangers ali Celtics fana?

Dan: Ne enega, ne drugega moštva. Dunfermline Athletic za božjo voljo, ha, ha,... In ne gre nam najbolje. A nenehno upamo, da bomo boljši.

Pete: Res nihče med nami ni preveč naklonjen ne Rangersom, ne Celticsom.

Dan: Da. Ker nas vedno natolčejo.

Pete: To so fantje z denarjem.

Dan: Ne več, a ga še vedno imajo več kot naš klub.

intervju vodil: Aleš Podbrežnik

besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik

fotografije: Urban Bolta, Jernej Vene & Aleš Podbrežnik

Kako je bilo na koncertu Nazareth v Grazu, dne 05.05.2010, si lahko preberete TUKAJ.

iskrena hvala potujočima glabenima enciklopedijama Draganu Buliču in Jerneju Venetu iz RTV Slovenija, ki sta z burnimi refleksijami dodatno zabelila ta intervju z Nazareth.