Kontroverzni Britanski glam rockerji The Darkness so pošteno premešali štrene leta 2003, ko je izšel prvenec »Permission To Land«. Svoj skrajni ekstrem glasbenega ekscesa je zasedba dosegla dve leti kasneje z »One Way Ticket To Hell… And Back«. V času, ko so na MTVju kraljevali bendi brezmejnega dolgočasja derivatov post grunge faze tipa Staind, Nickelback,... so The Darkness s svojo "pričesko" nepričakovano desantnega šok principa, ki blagodejno vpliva na čiščenje še tako zaprtih semenovodov, s prefinjenim plasmajem parodije, "vtaknili gnilo jajce" v pop kulturo masovnega pobebljanja. Rock 'n' roll se je vrnil s prihodom The Darkness znova v fokus množic. Moralo pa je počiti v Veliki Britaniji. Ne v ZDA, kjer po pravilu stvari le posnemajo in jih kasneje prepakirane še enkrat prodajajo butasti masi.
Žal zabava ni trajala dolgo. Bend je leta 2006 zaključil delovanje, šef benda Justin Hawkins pa je zaradi izčrpanosti razglasil, da se mora za nekaj časa povsem odreči aktivnostim, povezanih z glasbenim poslom. Pa je prišlo obdobje v lanskem letu, ko je rehabilitirani Justin (očiščen vseh slabih razvad) stopil v resen dialog z bratom Danom, oba pa sta se soglasno odločila, da zaženeta The Darkness v novo delovanje. In to v originalni - »Permission To Land« postavi.
Rezultat novega zagona skupine je bil album »Hot Cakes«, izdan v lanskem avgustu. Po lanskoletni turneji z Lady Ga Ga, festivalskih nastopih, je prišel čas tudi za samostojno turnejo v vlogi glavnega nosilca, kjer je RockLine pred dunajskim nastopom skupine The Darkness prestregel kitarista Dana Hawkinsa in basista Frankieja Poullana, ki sta si vzela čas in izmenjala z nami nekaj dragocenih besed…
RockLine: Vaš novi studijski album »Hot Cakes« je zunaj od sredine avgusta 2012. Kakšne so dosedanje reakcije poslušalcev in odzivi nanj?
Dan: Odziv je odličen. Mnogi pravijo, da gre v primeru albuma »Hot Cakes« za naš najboljši studijski dosežek. Našim oboževalcem je resnično všeč.
Frankie: Revija Classic Rock je ena redkih revij, ki je v zadnjih desetih letih o nas vseskozi poročala pozitivno. V oceni albuma nam je dodelila devet točk od desetih možnih. Za nas je to zelo lepo priznanje.
RockLine: Šef skupine W.A.S.P. Blackie Lawless je nekoč dejal, da zraste vsakih deset let nova generacija ljubiteljev rocka, ki odkrivajo skupine iz preteklih let. Od vašega začetka pa do danes je preteklo deset let. Kako vas sprejemajo mladi?
Dan: Se strinjam s tem kar je povedal Blackie. Na naše koncerte zahaja danes več mlajših rockerjev, kot kdaj koli prej. Ko smo začeli, smo vzbudili zanimanje zlasti pri trdoživih rockerjih, to je tistih, ki so rock že dodobra absorbirali. Pri takšnih, ki so v tem oziru bili že izoblikovani in so že imeli izdelan glasbeni okus. Verjamem pa, da smo že s prvim albumom vplivali tudi na mlado garnituro poslušalcev, da so nam prisluhnili. Prisluhnili naši glasbi, na katero pa je vplivala cela garda starih rock skupin. Nemara jih je ravno poslušanje glasbe The Darkness spodbudilo, da so raziskovali potem tudi starejše rock skupine. Mnogi oboževalci nam pravijo, da smo The Darkness vzrok, da so pristali v rock glasbi. Presegli smo okvirje popa, krajši čas smo šli tudi skozi to fazo, v bistvu fazo nekakšnega pop fenomena. Za zelo kratek čas. Ta fenomen je našo glasbo približal mladim, ki normalno niso poslušali rock glasbe, a ker smo se pojavljali v kombinaciji s pop glasbo, ki se vrti na radiu in televiziji, je to preusmerilo poslušalce, da so ti postali znova bolj pozorni na rock glasbo. Taista skupina ljubiteljev naše glasbe je po sedmih letih, ko nas ni bilo na sceni, sedaj odrasla in lahko hodi na naše koncerte. Ne morem reči, da smo The Darkness vplivna skupina, vendar pa smo vzpodbudili s prisotnostjo ljudi, da se znova obrnejo k rock glasbi.
RockLine: Nekateri vas dojemajo kot skupno, ki se razkazuje, postavlja, drugi kot »žur« skupino, tretji pa so zadovoljni z različico hard rocka, ki ga zastopate? Kam bi vi sami sebe uvrstili?
Dan: Gre za mešanico vsega trojega, kajne?
Frankie: Definitivno.
Dan: Zagotovo gre za neke vrste razkazovanje, nadalje je tu rock minimalizem,…
Frankie: To, da nas smatrajo za »žur« zasedbo, pa do neke mere izhaja že iz naše izbire, da se poimenujemo kot The Darkness. Gre za štos, da smo vzeli nekaj negativnega in to negativnost spreobrnili v pozitivnost. Gre za izzivanje ljudi. Ljudje radi dajejo v naprej označbe skupinam. V letu 2003 se je redko katera skupina ukvarjala z izzivanjem glede oblačenja. Nemara je bil to pravi pristop, da smo vključili v našo pojavo tudi ta princip, oziroma v letu 2003 znova opozorili na ta pozabljen štos. Indie rock zasedbe tega nikdar niso počele. Kasneje šele. Recimo The Killers. Reč se je danes že tako spremenila, da se sploh poraja vprašanje, kaj je indie rock.
RockLine: Kako so se razvijale nove pesmi? Dan, ti si po dolgem času znova začel sodelovati s svojim bratom. Kako je stvar tekla?
Dan: Da, da. Običajni posel. Veliko glasbe sva napisala, še preden smo se odločili, da zaženemo The Darkness znova k življenju. Po tem pa je šlo seveda za popolno kolaboracijo med nama. Vedno sva delala skupaj na aranžmajih, tudi to pot ni bilo nič drugače. Stvari so tekle zelo gladko. Danes sodelujemo v skupini vsi bolje, kot nekdaj. Smo zrelejši in bolj usklajeni med seboj. Glasbo pišemo vseskozi. Tudi, ko se nahajamo v garderobah, pred samimi koncertnimi nastopi. Kjerkoli. Ideje, material snemamo tudi med samimi koncertnimi turnejami. Seveda pa k temu pristopamo v duhu zabave. Nastajanje in pisanje skladb nas mora veseliti, zabava mora biti vključena poleg. Obvezno.
RockLine: Skladbe na novem albumu »Hot Cakes« so zvočno precej bolje definirane, kot je to zaznati na predhodniku »One Way Ticket To Hell… And Back«. Ste k temu pristopali zavestno, ali se je reč preprosto zgodila sama po sebi?
Dan: Definitivno je »Hot Cakes« zvočno bolj definiran. S tem albumom smo se znova hoteli zbližati z našimi oboževalci, navezati pristen kontakt. Lahko bi se zasukali v povsem drugo glasbeno usmeritev. Lahko bi postali precej bolj »staro modni«, »staro šolski«, če želiš. Tega smo definitivno sposobni. Vendar pa je bila naša želja in motiv ta, da udarimo z novim albumom nekam vmes med oba prejšnja. S precej večjim plasmajem energije in z željo, da v produkciji zvoka ostanemo konkurenčni drugim velikim bendom, ki se lahko bahajo z visoko letečo obdelavo zvoka za nove čase. Ljudje imajo radi dober zvok. The Darkness smo s »Hot Cakes« dostavili album z resnično »debelim« kitarskim zvokom. To nam je prvič zares uspelo prav s tem albumom. Na primer zvoka kitar na skladbah Concrete ali Street Spirit, sicer Radiohead priredbi, sta zares polna. Ko ustvarjaš novi album po daljšem premoru, bi bilo neumno postreči s povsem drugačno glasbeno usmeritvijo, saj pričakujejo ljubitelji tvoje glasbe album, ki bo spominjal na predhodne albume. Zato smo se odločili, da udarimo nekam vmes med prva dva albuma. Seveda, kot rečeno. S precej več sprožene energije. Zvok kitar je resnično masiven in konsistenten od začetka do konca. Tega ne morem trditi za predhodna albuma. Vseeno pa smo želeli v prvi vrsti izpostaviti tudi element naše glasbe, ki je do oboževalcev zabaven, ki jih vznemirja, jih zna zanimirati. Nismo želeli pretiravati in slučajno zveneti pretežko za ljubitelje naše glasbe. Od tod ta poteza nekakšne sredinske rešitve.
RockLine: Na albumu »Hot Cakes« se nahaja tudi sodelovanje z legendarnim flavtistom in vodjo skupine Jethro Tull Ianom Andersonom. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Dan: Da. Za skladbo Cannonball. Resnično super skladba. Ena mojih najljubših skladb albuma. Skladba je starejšega izvora. V njenem srednjem delu pridem na soliranje jaz, medtem ko se mi pridružuje tudi Justin z vokalom. Vsa reč nas je vselej v tem delu na sredini spominjala na stil Iana Andersona, ki pravzaprav ob svojih solažah na flavti hkrati tudi poje. Nato smo si mislili: »Saj res, zakaj vendar ne vprašamo naravnost Iana, če bi odigral za nas solažo na flavti?« Ian je bil »ZA«. Rekel je, da mu pošljemo skladbo. Vrnil nam jo je nazaj. Vanjo je vključil solažo na flavti. Iana niti srečali nismo. Bili pa smo izjemno radostni, ko smo prejeli njegovo datoteko. Kot na Božični dan. Odlično delo je opravil. Potihoma smo upali, da bi lahko kdaj skupaj na koncertu izvedli to skladbo z Ianom Andersonom. Načrtovali smo, da bi se nam Ian priključil v sklopu te turneje na koncertu v Hammersmith Apollo dvorani, a je žal v istem času Ian Anderson na svoji turneji. Upajmo, da se bo to nekoč zgodilo. Na prihodnjem The Darkness albumu pa si sicer želim preizkusiti še več stvari, ki jih doslej še nismo.
Frankie: Flavta je resnično poseben instrument.
Dan: Flavta ima močno zacementirano mesto v rock glasbi. Uporabljajo jo tako My Bloody Valentine, kot so jo Led Zeppelin.
Frankie: Pastoralna nota je izražena pri obeh skupinah, obe prihajata »z dežele«.
RockLine: Pa spremljata glasbo novih albumov drugih izvajalcev?
Dan: Tu lahko govorim samo zase. Vsekakor. Kadar sem na turneji, nekje v hotelski sobi, ko ne ustvarjam glasbe, takrat rad odjadram obiskat iTunes in podobno in raziskujem po novostih.
Frankie: Vsi v skupini smo bili zelo navdušeni, ko so My Bloody Valentine izdali nov studijski album po 20. letih. Prav tako me zelo radosti poslušanje novega Suede albuma.
Dan: Menim, da danes ni toliko novih skupin, ki bi nas navdihovale, kot so bili to Suede ter My Bloody Valentine, ko so prispeli na rock prizorišče. In kje so Suede in My Bloody Valentine danes? Nikjer jih ni videti. The Darkness ne raziskujemo le nujno znotraj rock glasbe. Lahko je vse mogoče. Nad novimi zasedbami pa se težko navdihujemo. Moje mnenje glede tega je takšno, da postajajo novi izvajalci vse slabši in slabši.
RockLine: Kaj menita o tekmovanju na bitkah talentov?
Dan: Lahko mi poljubijo rit! Resnično so te prireditve škodljive za glasbo na več načinov. Imam bratranca, ki se je ogreval za ta štos, a sem mu moral razložiti, da če želi preživeti od glasbe, mora najti način, da v njej obstane. Mora funkcionirati na odru nenehno. Ti ne moreš preprosto čakati na nekoga, da ti bo storil uslugo in te razglasil za zmagovalca v bitki talentov. Ti v tem nisi sposoben za preživetje na sceni. Nisi sposoben nastopanja. Ljudje razumejo bitko talentov kot bližnjico do uspeha v glasbi. Domišljajo si, da je glasbo tako jebeno lahko ustvarjati, da je tako jebeno lahko postati glasbeni izvajalec, da je tako jebeno lahko preživeti od tega. To je resnična škoda. Ko se mladi nakurijo na razne X Factor oddaje in podobno, se prikažejo pred žarometi 10 let prezgodaj. Dolgo časa mora preteči, da osvojiš vse veščine v poslu glasbenega izvajalca. Tak princip je resnično škodljiv za glasbeno sceno. V Veliki Britaniji pa še ena stvar negativno vpliva s kulturološkega vidika na glasbo. Gre za čas okrog Božiča. Tradicija je bila, da so se pripravljale skladbe za Božični čas, za katere je obstajal motiv, da se prebijejo na prvo mesto lestvic. Sprva je bilo to zelo zabavno. Nihče tega ni jemal strogo resno. Če ti je uspelo super, sicer nič hudega. Ko danes zmagovalec velikega tekmovanja izda svojo glasbo namenjeno času Božiča, si vselej zagotovi prvo mesto na glasbenih lestvicah. In s tem se ne ukvarja prav nihče več. To je poslabšalo samo percepcijo glasbene kulture v Veliki Britaniji. Jo obrnilo na slabše. Naj jih vse skupaj vzame vrag, če mene vprašaš.
Frankie: Cel kup ljudi se danes preizkuša v glasbenem poslu, pa niso glasbeniki in sem ne sodijo. Njihove kariere se tako zaključijo, ko so stari 26 ali 27 let. »Pri življenju« jih vzdržujejo tisti, ki od njih služijo denar. Menedžerji, producenti in podobno.
Dan: Temu resnično ne gre zaupati. V teh časih, odkar prirejajo ta tekmovanja, je edina stvar, ki je prišla ven in me je vsaj prepričala, pevka Leona Lewis. Recimo, da ona nekaj šteje. Vseeno pa opozarjam, da ne nasedate temu odkritju, povezanemu z Leono Lewis. Bila je del desetletnega programa, v katerem so jo dobesedno dresirali, da postane zmagovalka tekmovanja. Vse to je bilo v naprej načrtovano. Veš da ne verjamem v teorijo zarote, pa vendar, vendar… lahko napišeš, da jih sovražim. Res. Sovražim jih! Ha ha ha ha…
RockLine: Kako pa doživljata internetno piratstvo, ki je doletelo glasbeno industrijo? Skupine morajo nastopati več in več, da nadoknadijo finančne izgube…
Frankie: Kar se mene tiče, mi The Darkness nismo nikoli ustvarjali glasbe, da bi služili z njo. Vsaj nismo nastali s tem namenom. Glasba je za nas zabava. Menim, da je zelo dobro, da imajo ljudje veliko različnih opcij na internetu, kjer lahko sami izbirajo glasbo. Poleg tega je to dobro, saj glasbena industrija ne more zapičiti tudi sem svojih krempljev.
Dan: Najslabša stvar piratstva, izmenjave glasbenih datotek in dolpotega leži v dejstvu…...bom povsem odkrit. Založniške hiše so se uštele. Niso predvidele, da jim bo reč ušla iz rok. Danes bi moralo biti tako, da bi morala imeti vsaka založba, od največje do neodvisne, svojo banko glasbe, svojo vrsto nabora iTunes datotek. Lahko bi svojo glasbo na tak način ponujali po dostopnih cenah. Tako bi lahko še vedno dobili denar, ki ga namenjajo razvoju skupin pod svojim založniškim okriljem. Skupine zato ne morejo več promovirati svoje glasbe na način, kot bi ga morale. Nekoč so imele založbe denar, s katerim so skrbele za razvoj skupin. Danes ga ni več. Skupine dobijo vsega en poizkus. Če uspejo, potem so splavale. Če ne uspejo, potem jih založba odpusti. Včasih je bilo tako, da je založba vlagala nenehno v izvajalca, da je ta lahko razvijal svojo glasbo. Reč je za nove bende resnično frustrirajoča. Kot vidim zadevo jaz osebno s stališča glasbenika, ki se preživlja od glasbe, ni tak problem, ker pač jaz na rovaš piratstva zaslužim manj denarja. Gre za dejstvo, da denarja v glasbeni industriji preprosto ni več. Nekoč je bilo normalno tako, da je določena skupina izdala svoje najboljše albume šele s četrtim, petim studijskim dosežkom. Danes odpuščajo založbe že večja imena, v kolikor v prvem poizkusu ne uspejo z albumom, ki ga izdajo preko te založbe. In to je strašljivo.
RockLine: Se kdaj naveličate odra?
Frankie: Jaz nikoli. Pred desetimi leti smo bili resnično v slabi formi. Zbujali smo se z mačkom, bili smo prekurjeni, drogirali smo se, veliko preveč pili. Danes pa živimo za svoje nastope. To je za nas prva stvar in nastopanje resnično ljubimo in v njem uživamo. Danes smo precej močnejši izvajalec, ko se spoprimemo z odrom, kot kdaj koli v preteklosti. Povrhu tega vseskozi še vedno napredujemo in zorimo. Iz nastopa v nastop.
RockLine: V lanskem letu ste se odločili za potezo, da se priključite vlogi predskupine Lady Ga Ga. Kaj lahko povesta o tem izkustvu?
Dan: Ta poteza nam je prinesla mnogo novih fanov. Danes hodijo fani Lady Ga Ga na naše koncerte. Ljudje so bili nad potezo zelo presenečeni, vendar pa sem sam vselej govoril, da v kolikor le izvajaš samostojne rock koncerte, le koncertiraš v družbi preostalih rock izvajalcev, si redno udeležen le na rock festivalih, potem sam svoje rock glasbe ne pripelješ daleč. Zato je dobro, da se pojaviš pred obličjem popolnoma drugačnega občinstva. Takšnega, ki te niti v sanjah ne pričakuje. Sprva gredo vsi v zrak: »Kaj hudiča je to!?!?!?«, potem ko preteče pol koncerta, že govorijo: »Res mi je tole kar vidim všeč!« Ta poteza je zelo dobra, saj si z njo širimo naše rock obzorje, kot si širi rock obzorje občinstvo. Rock 'n' roll je resnično preprosta stvar. Vsak jo lahko razume, vsak se lahko hitro poistoveti z njo. Še posebej, kadar igramo rock glasbo mi.
RockLine: Ste se srečali tudi osebno z Lady Ga Ga?
Frankie: Da. Nekajkrat.
Dan: Super punca. Dobro smo shajali skupaj. Največ sva se ravno jaz in Frankie družila z njo.
Frankie: Neverjetno je, kako je pri svojih 26. letih načitana. Je kot spužva. Srka informacije vase z vsepovsod. Vseskozi je pri stvari, vse jo zanima. Polna je idej, rada razglablja o stvareh iz različnih življenjskih aspektov.
Dan: Osebno me je nadvse podžigalo, celo navdihovalo, dejstvo, kako trdo dela Lady Ga Ga. Ona gara. Njen moto je bil vselej ta, da ni posedala naokoli na turneji, tudi takrat, ko je čutila utrujenost, je ustvarjala glasbo. Med turnejo samo se je izkazalo, da je Lady Ga Ga zelo, zelo kreativna oseba.
intervju vodil: Jernej Vene
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh