Statistike ne lažejo: skupina z obilico talenta, kvalitetnimi idejami in kreativnim jedrom lahko preživi dobo desetih let, posname štiri plošče in utrdi svoj položaj na domači sceni kot eden glavnih stebrov alternativne scene. Govorimo o skupini Moveknowledgement in o ognjenem žaru, ki ga nosijo v spreminjajoči se in vedno sveži obliki od prve plošče Sun Sun, prek Ant People in Listen To Nebukadnezar pa vse do komaj razpoznavne svežine plošče Pump Down!!! Četrti album je bil povod tudi za junijsko srečanje starih in novih generacij ljubiteljev duba na rockovski podlagi v ljubljanskem hramu alternativne urbane kulture, v Kinu Šiška. Pred ognjenim krstom ter odrsko uprizoritvijo velike izstrelitve četrtega studijskega deteta smo v zaodrju, nadstropje nižje pod odrom, pred mikrofon ujeli Miho Šajino ter grlenega oratorja in mojstra besed - pevca N'Toka, ki sta za vas, bralce RockLinea, razkrila stanje duha in prerojenega bitja skupine tisočerih obrazov in karakterjev, a mnogoterosti z eno samo kot granit trdno dušo - Moveknowledgement.
V čast in zadovoljstvo nam je lahko, da lahko po letu 2007 doživimo koncertno nadaljevanje zgodbe skupine Moveknowledgement - tokrat v prostorih Kina Šiške. Kaj se je v tem vmesnem času dogajalo z vami. Imeli ste zelo torbulentne čase - ti, N'Toko, si bil ves čas na poti po Japonski. Kaj je bilo v tem času z bendom kot celoto in kako so v tem času potekali sami komunikacijski tokovi med vami?
Miha Blažič - N'Toko: V bistvu v redu. Ta tazadnja runda je bila ta, da smo vse skupaj posneli ravno malo pred tem, ko sem krenil na pot. V tem času pa je materiale miksal Miha Šajina. Smo bili ves čas v navezi, kar se tiče čisto tehničnih stvari in izmenjevali smo si file, katere sem dosnemaval na Japonskem. V bistvu smo bili kar precej v kontaktu.
Digitalna doba itak omogoča, da si na Skypu in lahko stvari nemudoma usklajuješ prek interneta. Razlika je bila, vsaj če se sklicujem na intervju, ki ste ga imeli za Polet, v samem principu dela. Kako se pisanje materialov za Pumpdown razlikuje od predhodnikov?
Miha Šajina: Mogoče za prejšnjo ploščo Listen To Nebukdanezar lahko povem, da so komadi nastali malce bolj spontano, iz nekih jamov, ki smo jih nagmilili, nato pa iz gomile izbrali par svetlih točk, ki smo jih dodelali. Tokrat pa smo imeli polovico plošče kar v računalniku nasnete kot fragmenti, neka groba ideja, nato pa smo te grobe zasnove prenesli na vaje, kjer smo celoto res dovršili. Vseeno - tokrat je imel računalnik kar pomembno vlogo pri nastanku plošče.
Koliko časa je bilo potrebnega za genezo albuma od prve zasnove pa do končne forme?
N'Toko: Eni komadi so bili dokončani že v časih Nebukadnezarja, se pravi že od leta 2007 oziroma že na tisti turneji smo nekaj novih komadov igrali, sedaj pa so po turneji slišni še na plati. Ti so strai že več kot štiri leta.
To so komadi, ki smo jim lahko prisluhnili že na letnem odru Metelkove in na Kapa festivalu?
N'Toko: Sigurno, ja! Tako da potlej, v bistvu ... Mogoče bi rekel, da pa jih je v bistvu polovica nastala v zadnjem obdobju parih mesecev. V obdobju zadnjih dveh let, večinoma. Nekaj so fantje spisali v času, ko mene ni bilo, nekaj smo še skupaj zastavili v zadnji fazi pred studijskim delom. Komadi so nastajali v času, ko smo zaključili Nebukadnezarjevo zgodbo in začeli obračati novo poglavje z novo ploščo. Pavza za kreativni premislek je bila torej več kot potrebna, da nastane nekaj novega.
Moveknowledgement je torej v tem času doživljal številne faze levitve. Od prve plate Sun Sun in eksperimentalnega kovanja skupnega izraza, Ant People je dal slutiti, kar se lahko zgodi naprej, Nebukadnezar pomeni popoln razcvet in renesanso vašega zvoka, Pump Down pa kar štrli in se od zastavljene poti namenoma oddaljuje. Kako to, da ste se odločili za bolj svetle konture in poslušalcem malce bolj prijazen zvok?
Miha: Po mojem zato, ker je bil Nebukadnezar v bistvu ena taka temačna čorba, z malo refreni, smo sicer del principa dela ohranili tudi vnaprej, a smo si za cilj zastavili preizkusiti se v nečem novem in se soočiti z novimi izzivi. Izziv je bil res narest par triminutnih komadov, ki imajo hude refrene in ki bi bili malce bolj dosegljivi tudi za širšo publiko. Nismo želeli ustvrajati glasbo le za kritike, ki bi masturbirali ob tej glasbi, temveč priti bližje množicam. In nato smo ugotovili, da to ni tako lahko. Te komade smo v bistvu dosti bolj bogatili, pa čeprav izgledajo dosti bolj enostavni in pop, tako da Miran Rudan je kar car, da pove v tako kratkem času toliko ljudem všečnega ...
N'Toko: Mi smo potrebovali deset let, da smo se naučili spisati triminutni komad. (smeh)
Prav ta redukcija bogatih slojev in nanosov glasbe je bila za vas kot zasedbo torej res velik napor.
N'Toko: Sigurno! Sploh pri bendu, ki deluje po principu demokracije in vseh pet članov soodloča in prispeva svoje ideje je zelo težko nekaj kompaktnega in dobro aranžiranega skupaj spravit! Tudi mogoče zato, ker se poznamo že kar dolgo časa in skupaj ustvarjamo precej časa, znamo sedaj kompromise bolj sklepati v primerjavi s časi naših začetkov in prvih korakov.
Kako pa lahko pri bendu deluje ta princip demokratičnosti? Je pri takem številu ustvarjalcev vedno potreben konsenz ali kdaj prevlada kateri izmed članov?
Miha: Sigurno na vsake toliko kdo prevlada, ampak se poznamo res že toliko časa in tako dobri frendi smo, da vemo kdaj gremo skupaj proti nečemu dobrem. Če nekdo naredi nekaj dobrega, niti ne pomišljamo, da bi zaradi nekega ega kontrirali eden drugemu. Kot sem že rekel - tu je verjetno res veliko kompjuter pomagal. Dva člana se dobita in nekaj posnameta in kompjuter uboga in nasname kar je potrebnega na neko matrico. Nimaš bobnarja in nekoga, ki teži "ne to, ne ono" ampak kompjuter lepo uboga in naredi vse tako, kot je treba ... (smeh)
David Cvelbar: Bobnarja so utišali ... (smeh)
Miha: Ja, seveda! (smeh)
Ampak bonar je edini, ki ima barvno fotko na plati ...
Miha: Absolutno! (smeh)
Kaj pa v bistvu ideja Pump Down kot imena in koncepta plošče? Sam sem zelo navdušen nad zgodbico, ki ste jo kot članek vpletli na ovitku plošče, a povejte to še s svojimi besedami in v živo ...
N'Toko: To je ratalo precej naključno, saj mi nismo imeli nekega krovnega koncepta pred samim snemanjem. Smo pa imeli ves čas filing, da delamo zdaj res neko plesno plato, z veliko elektronike. Prejšnja je bila recimo bolj dubovska, zdaj pa smo se idejno hranili z elektroniko in iz tega je prišla inspiracija, da je mogoče malo 90-ih in tehno srečanj s hip-hopom v sami srži nove plošče. Ta estetika je nekako v ozadju. Ko pa smo posneto poslušali, pa smo ugotovili, da to sploh ni podobno elektroniki, temveč je v bistvu prevladal rock'n'roll od začetka do konca! (smeh) Ideja pa je v bistvu ostala - da se držimo neke estetike naivne plesne glasbe in zato tudi naslov Pump Down. Zgodba, ki pa jo je bend naredil, pa pač črpa iz naslovov komadov, iz katerih se prikrade vsebina. Ves čas imamo ta Sci Fi občutek v komadih in tako v zvoku kot beedilih najdemo neko smernico. Ko vse elemente združiš, pride ven nekaj takega, kot je Pump Down ...
Miha: Potem si lahko rečeš le "Pump Down! Ni druge!".
Ali potem s tremi klicaji nagovarjate, da ploščo potegnejo iz neta, jo "spumpali" z neta?
N'Toko: O pismu! (smeh)
Miha: Kar to, da jo spumpajo in potem, če jo bodo preveč zlorabljali, bodo spumpali tudi njih ... (smeh)
Plata je zdaj čisto sveža in publika jo bo v Kinu Šiška slišala prvič. Kaj lahko potem pričakujemo kot koncertno nadaljevanje tega, kar boste danes zasejali?
N'Toko: Sedaj smo dosti na nulo prišli, ne. Do sedaj smo vedno, ko smo posneli eno ploščo, imeli že drugo na zalogi, ker smo pač počasi napredovali s pisanjem med samo produkcijo, sedaj pa smo v bistvu posneli vse, kar smo naredili teh letih in nimamo niti enega samega komada na lagerju. Vse, kar od jutri naprej delamo, je čisti krasni novi svet, tako da smo odprti za vse nove ideje. Mogoče smo celo malo nagnjeni v smer, da se bomo vrgli v projekt Moveknowledgement Freepop Orchestra ...
Prav na to bi se navezal. Svetle konture Pump Downa asocirajo bolj na svetle konture Freepop Orchestra. Koliko je svetla bit Freepop Orchestra nadvladala staro temno tvar Movknowledgementov? Ali to pomeni, da je naslednji logični korak ukinitev Moveknovledgementov kot takih in ostane le Freepop Orchestra?
Miha: Ne. To je v bistvu le nek bolj ekstremen dance element, ki ga vsi rabimo in smo to pač enkrat na leto to v Klubu Gromki sprostili ven in smo ob tem vsi potešeni in uživamo. Nekako smo vsi nakurjeni na ta dance in tako pač je. Naslednja stvar v zvezi s to plato je mogoče še to, da se bo par slovenskih elektroničarjev lotilo remiksa te plate, saj je bila ta ideja vedno prisotna. Vsi po malem DJ-jamo ponoči in je bila skozi ideja, da bi lahko vse te rockerske komade zavrteli v neki dance obliki. Jeseni, če bo vse po sreči, zna stvar ugledat luč sveta in iziti. Remiksali naj bi Rocktex, Novia, Nataša Muševič, Poll A Rock, New Wave Syria, tako da se obeta nek zanimiv re-issue komadov v novi podobi.
V tem času si veliko DJ-jal tudi sam naokoli. Boš imel prste potem tudi pri remixih vmes?
Miha: Jaz mislim, da bomo to vsi probali! Poskusili bomo poiskati svoj izraz in novi stik z glasbo prek knofov, potem pa bom videli ...
Obenem pa ne moremo mimo dejstva, da si ti, N'Toko, zelo ploden solo umetnik. Pred kratkim je izšla tvoja nova solo plata. Kako sobiva tvoja solo pot in pot Movknowledgement - glede časovnega odmerka, ki ga lahko namenjaš svojim glasbenim osebnostim?
N'Toko: Za zdaj lahko rečem, da to ne bi bil časovno niti takšen problem, je pa bolj problem moje fizične prisotnosti. Zdaj sem že drugič zapored malo zajebal bend s svojo daljšo odsotnostjo, saj skupina v tem času ni mogla koncertirati. To se mi zdi glavni minus. To nima veze s tem, da rad delam solo stvari, kot bolj s tem, da pač rad potujem in je to velik del mojega življenja.
Si uspel v tem času japonski publiki že predstaviti Movkenowledgement v tej formi, samo idejo in glasbo skupine? Morebiti se obeta v kratkem že kar skupinska avantura po deželi vzhajajočega sonca? Morebiti skok v ocean neslutenih možnosti in potop v povsem drugačen mentalni tok?
N'Toko: Neslutena stvar, ki se ti lahko na Japonskem zgodi, je tudi to, da ugotoviš dejstvo, da je lahko povsod drugod še dosti bolj zajebano uspeti, kot pa tukaj - v glasbenem svetu. Tam aletrnativni bendi razpolagajo z bistveno manj sredstvi in denarja kot pa jih imamo na voljo mi tukaj - navkljub ne najbolj rožnati situaciji ... Sem se velikokrat spraševal, ker že sam, ko grem tam solo in nimam drugih stroškov kot sebe, težko pridem skozi in se mi koncertna turneja na Japonskem ne pokrije, kako bi bilo enkratno, da bi Moveknowledgement tu igral. V tisti sceni bi nedvomno razturali! Ko pa se ustavim in začnem seštevati cifre koliko stane pet avionskih kart in pet kart za hitri vlak v nek del ... V tem ni računice in denarja in gre kvečjemu za strošek ter odštevanje denarja za najem prostorov, kjer bi lahko nastopali ... Tudi to spoznanje je lahko dobro, saj sem videl bende, ki so mogoče boljši od nas, so pa nedvomno bolj uveljavljeni in z več izkušnjami, pa lahko le sanjajo o nastopih v prostorih, kot je Kino Šiška ter o pogojih, ki so nam tu na voljo. Špilajo po takih pajzlih, kot jih po Sloveniji domala nimamo ... To mi je dalo res veliko motivacije in mislim, da ne smemo biti razvajeni. Ko vidiš, da so tam modeli, ki so dva ranga ali več nad nami in nimajo niti polovico takih možnost kot mi, tako da ... Ko grem danes gor na oder, bo ta sreča in zavest ob tem spoznanju lahko le toliko večja, temu primeren pa tudi užitek in upam da tudi izkoristek ...
Kaj pa sledi po tem, ko boste Slovenijo obredli s štirimi koncerti te Pump Down turneje? Po Kinu Šiška, Kranju, Lentu in Mostovni sledi ... Imate plan morebiti še festivalsko obresti celo kakšne kraje izven meja naše države?
Miha: Skupno evropsko domovino smo že kar nekaj preharali- Francija, Madžarska, Nemčija, Češka, Slovaška ... Sedaj se vračamo h koreninam in imamo namen obiskati kraje, ki smo jih doslej kar malce zanemarili. V vsem času naše koncertne kariere ne vem, če smo imeli več kot tri špile po Jugi ... Glede na to, da smo želeli narediti dance plato, pa je ta za moje pojme izpadla zelo punk, se nam zdi ta muzika super in primerna tudi za predstavitev na Balkanu, saj je bila Juga polna punka in je to cvetelo takrat, se mi zdi to mega - ne ven v Evropo, v Anglijo ali Francijo. Gremo malo v Srbijo, Makedonijo, v Bosno ... Tako lahko potrdim, da sedaj potekajo neki dogovori, bolj konkretno pa se odpirajo stvari glede Srbije, kjer naj bi odigrali par špilov in se predstavili na neki manjši turnejici in mi se res iskreno in srčno veselimo teh nastopov ter krajev, kjer še nismo bili!
Kaj pa videopromocija? Average Bear je že na voljo prek zelo rudimentiranega videospota, vas pa predstavi kot estetske minimaliste. Ali imate v načrtu še več videospotov in če že - koga od (ne)uveljavljenih režiserjev imate v mislih za tovrstno sodelovanje?
Miha: V bistvu je že vse bolj ali manj naštimano. Videospot se bo snemal tu v Kinu Šiška, kjer so nam ponudili prostor, snemali pa naj bi ga konec avgusta. Ideje so že dane, vse je že bolj ali manj razdelano, tako da bo zraven vključena tudi animacija, snemali pa bomo predvidoma videospot skladbe Hands, ki pa bo posnet v skrajšani obliki. Komad je drugače dolg šest minut in pol, tako dolg video pa bi bil nesmiseln in drag. Dobili smo tako partizansko ekipo, ki bo to naredila z malo sredstvi in na nivoju. Nekaj bomo odšteli le za montažerja in smo spet navdušeni, da bomo izvedli nekaj svežega. Poanta spota - ne bom preveč povedal in izdal - je spet, da bomo sami sebe spet osmešili in se predstavimo kot budale.
In da se uživa na polno ...
Miha: Da se uživa na polno!
Še zadnje vprašanje. Kratkoročni in daljnoročni plani in pa nagovor našim bralcem.
N'Toko: Kaj so naši daljnoročni in kratkoročni plani? Kratkoročno preživeti nastop (smeh), imeti en kvaliteten in dober žur, potlej pa proslaviti, da je ognjeni krst uspešno za nami in da smo spravili skupaj eno kvalitetno plato. Nato še teh par poletnih špilov, narediti spot, posneti in izdati remixe, nato pa še malo obresti slovensko klubovje.
Pa da se dobimo čez deset let in proslavimo skupaj 20. obletnico benda ...
Miha: To bi pa bilo fenomenalno. Upajmo!
Dejan Slak: Potlej, ko bi prišli iz Amerike ... (smeh)
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh