Po nekaj minutah ga pričakamo in odpelje nas v "catering" ter naroči, da naj ostanemo kar v "cateringu", si postrežemo s čajem (angleška manira pač) - pri čemer seveda ni ostalo, medtem pa se nam bo skupina pridružila takoj, ko prispe.
Ob 20.40 se na prizorišču prikaže legendarni kitarist Mick Box, originalni član skupine Uriah Heep in prijazno vpraša: "Me vi čakate za intervju?" Pozor! Do nastopa skupine nas loči vsega 50. minut! Takoj mu sledimo v zaodrje ("backstage"). Odpre se nam razgled na pevca skupine Bernieja Shawa, ki si je ravno skrbno likal srajčko, kot obvezni del garderobe, ki ga uporablja na koncertnih nastopih, klaviaturist Phil Lanzon je zatopljeno kramljal, obdan z ljudmi, bobnarju Russellu Gilbrooku je ravno zazvonil gsm aparat (beri: "Hello honey!") medtem, ko se je basist Trevor Bolder nahajal v "cateringu", da si privošči kak grižljaj. Končno se nastanimo in debata se prične...
RockLine: Kako se počutiš Mick? Kako gre turneja?
Mick: Dobro. Rock n' roll mi dobesedno teče po žilah v tem trenutku. Polovico turneje je za nami. Vse gre po načrtih.
RockLine: Pred intervjujem so te baje urgentno peljali v bolnišnico. Je bilo kaj resnega?
Mick: Ah, nič posebnega. Precej običajna zadeva.
RockLine: Običajna?
Mick: Da. Običajna. V roko me je zagrabil krč in potem so mi dali injekcijo. Sedaj je vse okej. Moja roka je še vedno uporabna ha, ha, ha....
RockLine: Za vami je ravno nemški del turneje, kjer so pred vami odpirali koncerte legendarni Thin Lizzy. Kako je bilo v družbi z njimi?
Mick: Bila je odlična turneja. Igralo se je veliko dobrih skladb, skupaj v družbi je bilo veliko odličnih glasbenikov. Vsak večer te turneje je bil večer odlične rock n' roll glasbe. Thin Lizzy imajo nekaj fenomenalnih skladb. Zelo dobro smo shajali drug z drugim tudi v smislu prijateljevanja. V celokupnem oziru je bila to zelo uspešna turneja.
RockLine: Zakaj ste Uriah Heep potrebovali kar 10. let, da izdate nov studijski album "Wake The Sleeper"?
Mick: Ker vlada na področju založništva albumov popoln kaos. Glasbene industrije, kakršno smo poznali še pred nekaj leti, ni več. Preprosto ne obstaja. Izginila je, se sesula. Pred desetimi leti se je začela tudi vsa reč z internetom. Sprva je industrija plošč napadla internet in spravila Napster na sodišče, a to ni koristilo, ker se je kasneje izkazalo, da na internetu obstaja na milijone "Napsterjev". Zato nismo mogli najti našega varnega doma. Založbe so nato pričele zmanjševati obseg svojega dela, mnogo jih je izginilo, propadlo. Veliko ljudi je ostalo brez dela. V takšni situaciji je za skupino, kot smo Uriah Heep, zelo težko, da najde svoj dom. Založbe tudi danes same ne vedo kaj točno počnejo, takšna zmešnjava vlada. Pravzaprav vlada neko veliko nezaupanje znotraj samih založb. Torej ta reč se še ni povsem uredila in menim, da se ne bo popolnoma uredila, tudi v naslednjih nekaj letih, ki nam sledijo.
RockLine: V tem obdobju desetih let, točneje med studijskima albuma "Sonic Origami" in Wake The Sleeper, so vaše izdaje, predvsem je šlo za kopico različnih koncertnih albumov, izhajale tudi pri založbi Classic Rock Legends. Je bila to vaša založba?
Mick: Ne. To založbo je vodil nekdo drug. Drugače nismo bili z njo povezani, kot le do te mere, da smo preko nje izdali nekaj albumov.
RockLine: Nam lahko razložiš zgodbe, ki se skrivajo v verzih albuma "Wake The Sleeper"?
Mick: Besedila za skladbe novega albuma prihajajo iz različnih virov. Iz življenjskih izkušenj, iz izkušenj zunanjega opazovalca, teorij o življenju... Npr. skladba Overload pripoveduje o eri nadvlade računalnikov, kako ljudje izgubljajo sami sebe za računalniškimi monitorji, kako ob tem zamenjajo svojo lastno identiteto. Fascinantno je to, kaj so prinesli računalniki in kako so spreobrnili funkcioniranje ljudi v realnem svetu. Kot mnoge druge stvari, imajo definitivno tudi računalniki svoje dobre plati, a hkrati tudi tiste slabe, celo grozljive. Tears Of The World pripoveduje o tem kako skrbimo za svet. Ne glede na to kako se trudimo, da bi ga varovali, ga ne varujemo dobro in zato "svet joče". Tudi, če se trudimo kot posamezniki, pa tu obstajajo korporacije, ki ta naš svet, ki bi ga radi ohranili in očuvali, dobesedno ubijajo. What Kind Of God je nastala ob prebiranju knjige "Bury My Heart at Wounded Knee", ki jo je napisal Dee Brown in pripoveduje o ameriških Indijancih. Ti so živeli bogato duhovno življenje, potem pa pridejo belci in jih pobijajo s puškami, jim kradejo zemljo, jim celo dopovedujejo, da morajo sprejemati drugo religijo in podobno. Torej, če bi bil ti Indijanec, ti ob tem početju gotovo ne bi bilo prav nič jasno in bi samega sebe vprašal: "Le kakšnega boga častijo oni?" Ghost of the Oceans pripoveduje o ženskah - piratih. Veliko ljudem sploh ni bilo jasno, ko so videli pluti ladjo, da je pravzaprav polna žensk - piratk. Torej zgodbe povzemajo nekako poanto skupine Uriah Heep. Takšne in podobne tematike izbiramo že od nekdaj.
RockLine: Opazil sem da vaš novi album zveni bolj organsko. Izpostavili ste znova bogat Hammond zvok orgel...
Mick: Da. Vrnili smo se k našim koreninam. Znebili smo se vseh sintetizatorjev in podobno. Posneti smo hoteli album kot skupina. Zato smo povabili k sodelovanju producenta Mikea Paxmana, ki nam je resnično prisluhnil, ko smo bili vsi v studiu. Veš, večina današnjih bendov snema npr. 14. dni samo bobne, sledi enako za bas, za kitaro, vokal in tako dalje... zato ne moreš "ujeti", ali dobiti skupine na trak. Pravzaprav dobiš le neko verzijo skupine. Če skupina snema skupaj, jo ujameš lahko na trak celovito, saj prihaja iz zvočnikov celovit zvok.
RockLine: Torej to je bila povsem zavestna odločitev, da se znebite sintetizatorjev.
Mick: Definitivno da.
RockLine: Snemali ste tako, da ste hkrati igrali, kot skupina skupaj v studiu. Torej tako nekako, kot bi igrali v živo.
Mick: Da. Posneli smo komade, poslušali kako funkcionirajo, za vsako skladbo smo potrebovali dva do tri posnetke. Bili smo zelo zadovoljni z dosežkom. Za nas je to najbolj preprost način snemanja. Ob tem pa ujameš na zvočne zapise še boljše ta živi "feel" albuma. Torej, če bi snemali posamično svoje inštrumente in vokal, bi bil efekt drugačen, nikoli ne bi ujeli te tako imenovane magije. Dobra stvar tega albuma je ta, da nosi magijo, ima magijo. To je namreč zelo pomembna reč, pri vsej stvari.
RockLine: Domnevam, da je skupina zelo navdušena nad novim albumom, saj ste se odločili, da ga izvajate kar v celoti na vaši trenutni evropski turneji?
Mick: Da, da... Začelo se je med snemanjem novega albuma. Tako kot pri vseh skupinah. Razmišljali smo povsem generalno, kako bomo sestavljali repertoar za turnejo. Torej ta bo znova sestavljena iz naših klasik, vmes pa bomo vrinili dve ali tri skladbe iz "Wake The Sleeper" albuma. Tako se nam je začelo dogajati, da nismo vedeli za katero skladbo z novega albuma se bomo odločili za izvajanje na koncertih. Preizkušali smo nove komade in vsi so odlično delovali. Potem smo se odločili, da odigramo kar celoten album v živo!
RockLine: Je bilo kaj težav za skupino, da se uigra na nove skladbe?
Mick: To je vselej težavna stvar, kajti vsakdo izmed nas v skupini ima različna stališča, drugače dojema glasbo. Po tej plati smo bili zelo uspešni, saj igramo v živo cel novi album, kar se mi zdi fantastično. Malo je skupin danes, ki se odločajo za takšne poteze na koncertih. Preprosto svojih novih zadev niso snemali na "živ" način, tako kot smo to storili mi. Navadno obvladujejo le koščke novih albumov in pač tega niso sposobne. Uriah Heep se lahko pohvalimo z obratnim, smo "loud n' proud" v tem kar počnemo. Moram poudariti, da je to bila takšna odločitev za nas zelo pogumna poteza. Kajti v našem primeru se soočaš z nasprotno željo naše publike, ki vselej zahteva izvajanje naših klasik na koncertih. V trenutni repertoar so vključene seveda tudi klasike, ki pa funkcionirajo pomešane med novi album zelo posrečeno. Naš trenutni repertoar je zelo močan. Ljudje, ne glede na pričakovanja pred koncertom, to cenijo. Ta hrabrost se nam na tak način obrestuje.
RockLine: Zakaj ste se odločili, da izberete naslovnico za novi album z Buddho?
Mick: Takšno naslovnico je oblikoval tip z imenom Ioannis, doma iz Grčije, ki je nastanjen v ZDA. Do nas je prišel z izbranim konceptom za naslovnico in ideja nam je bila vsem všeč. Na naslovnici je upodobljen ženski Buddha, ki se prebuja in drži v rokah luč. To je odlično povzelo naše misli, ko smo se pred tem pogovarjali, da moramo prebuditi spečega velikana, saj smo bili kar 10. let brez kakršnekoli izdaje z novim materialom. Reč se je odlično ujela skupaj.
RockLine: Obstaja kakšna želja ali ideja, da izdate s te turneje tudi kakšen novi koncertni album?
Mick: Pred nami je dolga turneja. Videli bomo in se odločili, če bi posneli nekaj koncertov.
RockLine: Kaj vas ohranja skupaj, da vztrajate v tem kar ste in kaj vas žene naprej, po teh dolgih letih prisotnosti na rock sceni?
Mick: Mi preprosto uživamo v tem kar počnemo. Dokler uživaš v tem kar počneš, ali drugače povedano, dokler najdeš v sebi neko ustvarjalno strast, je to nekakšna osnova, ki te poganja naprej, da preprosto nadaljuješ s svojim delom. Če pa izgubiš to strast, ta zagon, potem te mine tudi veselje. Radi delamo skupaj glasbo in jo igramo skupaj ter tudi to, da smo skupaj na poti. Tu kjer se trenutno nahajamo s skupino, je dober prostor. Lepo je biti danes tukaj.
RockLine: Še pred nekaj leti, ste vsako leto v Londonu organizirali "Magician's Birthday Party".
Mick: Ta dogodek se je izpel. Povedal je kar je imel za povedati. Zato je izgubil svoj pravi namen. Ta prireditev je bila za svoj čas zelo dobra in posrečena. Ko smo začutili, da je "Magician's Birthday Party" dosegel svoj namen, smo se odločili posneti še zadnji naš koncert, ki je bil organiziran na tem dogodku, skupaj s Kenom (Ken Hensley - bivši klaviaturist Uriah Heep, op.p.) in Johnom (John Lawton - bivši pevec Uriah Heep, op.p.). Tako smo mu zagotovili nekaj stalne svežine, kajti če želiš videti ta dogodek, si boš moral kupiti DVD, kajti "v živo" nas na tem dogodku ne bo nikoli več. Treba je bilo iti dalje. Poanta tega je, da ti ne moreš vztrajati na starih zadevah. Če boš to počel, te bodo stvari v življenju pričele vleči nazaj, pričele zavirati in tudi entuzijazem na tak način, do enake stvari, ki si jo vedno počel, sčasoma usahne. Nas na tej poti ohranja že preprosto dejstvo, da imamo nove skladbe. Tako sedaj tudi stare delujejo osvežene. Če bi izvajali ves čas le stare skladbe, bi nas to pričelo dolgočasiti.
RockLine: Ko sem vas oktobra letos gledal na vašem nastopu v nemškem Muenchnu, sem opazil, da izvajate eno vaših največjih klasik, skladbo Gypsy, tako, da ste ji dodali znova povsem originalni uvod na Hammond orglah, kot se ta nahaja na vašem studijskem prvencu "Very 'Eavy... Very 'Umble"(1970).
Mick: Na to idejo je prišel Russell. Na njegovo pobudo smo se odločili, da to preizkusimo. To je imelo odličen končni učinek.
RockLine: Je integracija Russella v skupino povzročala za vas kaj preglavic?
Mick: Nikakor. Ta tranzicija je bila zelo lahka. To pa zato, ker je Russell zelo izpopolnjen bobnar. Ko je izpilil tudi petje spremljevalnih vokalov, smo bili nared za nove koncertne nastope.
RockLine: Mick? Si kdaj razmišljal, da bi izdal svoj samostojni studijski album?
Mick: Nikoli nisem imel dovolj časa za kaj takšnega. Vedno sem bil dolžan skrbeti za skupino, za organiziranje njenih turnej, za igranje v skupini, za pisanje glasbe v skupini, kadarkoli sem našel čas. Sedaj smo povabili k sodelovanju menedžerja, ki skrbi za nas. Morda se bo našlo sedaj kaj več časa, ko sem v tem organizacijskem oziru, odrešen skrbi in bo treba tak prosti čas zapolniti s čim drugim. Nekega dne se res nemara lotim česa takega. Pravzaprav me izdaja solo albuma nikoli ni posebej zanimala. Svoj ego raje hranim s popolno predanostjo skupini Uriah Heep in delu, ki se ga lotevamo v skupini. Izpolnim se pravzaprav v vsem takrat, ko sem na odru z Uriah Heep.
RockLine: Na odru pristopate z zagonom, kot bi bili stari 20 let.
Mick: No svojih brad ravno ne moremo skrivati, ha, ha, ha... Je pa ob tem dejansko odličen občutek, ko se ozreš k občinstvu na koncertu, se zastrmiš v prve vrste in vidiš, kako pojejo skladbo Gypsy tudi ljudje, ki so mlajši od nje. To je samo dokaz, da je pesem prestala preizkus časa in da je zato velika pesem, ki si jo ljudje želijo vselej slišati. V takšnem primeru mi ne preostane drugega kot, da se na odru smehljam, kajti občutki ob tem so res enkratni.
RockLine: Tu najdeš svoj mir in osebni užitek.
Mick: Absolutno. To je neka vrsta terapije. Kot bi igral popolnoma sam v svoji sobi na kitaro. Takrat pobegneš pred celim svetom, nihče se ne jezi nate in podobno. To ima tudi nek meditativni učinek. Zato tudi ljudje hodijo na naše koncerte. Da pobegnejo normalnemu kalupu življenja v vsakdanjiku in se nam takrat pridružijo na koncertni zabavi.
RockLine: Kako izbirate komade pred nastopom? Jih določijo vaši oboževalci, ali sami določite kaj boste igrali?
Mick: Odvisno od situacije. Vendar pa je nekaj pomembno. Ti ne moreš vreči 15. ali 24. skladb na list papirja. Med seboj jih moraš vsebinsko povezati, da dosežeš želeni koncertni klimaks. Torej pri sestavi set list, moraš biti zelo pri stvari in premišljen, kako se boš lotili zlasti izhodnih in vhodnih delov pri skladbah in jih povezal med seboj.
RockLine: Vaš album je všeč tako starejšim kot mlajšim poslušalcem. Menite da ima tudi ta material novega albuma potencial, da postanejo njegove skladbe nekoč klasike, kot je to npr. Gypsy?
Mick: Po prejetih kritikah sodeč, bo to držalo. Pa tudi mi sedaj spet raje izvajamo starejše skladbe, v kombinaciji z novim materialom. Upamo, da bodo postale tudi te nekoč klasike. Le da naj postanejo to malo hitreje, ha, ha, ha... Nimamo več veliko časa, morali se bomo pri tem malo bolje znajti, ha, ha, ha... Opažamo pa že na novih koncertih katere favorite izbirajo ljudje na novem albumu "Wake The Sleeper". To so What Kind Of God, Tears Of The World, Overload, tudi Shadow je ena izmed močnejših skladb, ali Angels Walk With You. Prve štiri ali pet skladb, smo imeli napisane vsega 14. dni pred pričetkom snemanja. To je bilo zelo hitro. Sam proces nastajanja albuma. Nove ideje so v splošnem za "Wake the Sleeper" glasbo zelo hitro prihajale, tako da smo jih morali z ustreznimi besedili ves čas "loviti".
RockLine: Praktično vsaka "Wake the Sleeper" skladba.
Mick: Za enkrat smo lahko zelo srečni, kar se tega tiče. Tudi meni se vse bolj pogosto danes dogaja, da, ko kupujem novo izdane CDje, najdem na njih le po tri ali štiri zanimive skladbe. Doslej, ko smo se pogovarjali z ljudmi, pravijo mnogi, da albuma ne vzamejo ven iz CD-ja, dokler se cel ne odvrti od začetka do konca.
RockLine: Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Mick: Na poti bomo 18. mesecev. Turneja se bo po evropski selila naprej v Kanado, pa v ZDA, Avstralijo, na Japonsko, naslednje poletje bomo nastopali na vseh večjih evropskih festivalih. V tem obdobju bomo skušali obdržati našo profesionalno raven, kot skupina, na visokem nivoju in medtem že pisati nove skladbe, za bodoči novi studijski album.
fotografije: Rok Podgrajšekintervju za RockLine vodili: Peter Podbrežnik, Rok Podgrajšek, Aleš Podbrežnikbesedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
na vrh