Master of Disaster o Interceptor (2007)

Interceptor je ime, ki je slovenskim metalcem še kako dobro znano. Legendarna slovenska zasedba, ki je svoj razcvet doživela med leti 90 do 99, izdala tri plošče kvalitetnega death/thrash metala – The Beginning (1993), Fade (1996) in Mora (1998) – nato pa s poslovilno turnejo leta 1999 poniknila med kulte, se je letos po osmih letih pavze ambiciozno vrnila na slovenske odre z II. Fuck Off Commercial turnejo. Uspešna turneja se počasi bliža koncu, svoj vrhunec bo doživela v petek, 30.11.2007 v mariborskem Štuku s predskupinami Aperion, Curse of Instinct, Sabaium ter Infidia, izžrebana pa bo tudi kultna Dean kitara masterminda Marjana Padra. O Interceptor in vsem kar zraven paše sva s pevcem zasedbe, Gregorjem "master of disaster" Čulkom, spregovorila pred koncertom v Channel Zeru v ljubljanskem Metelkova mestu.

RockLine: Vaša turneja, II. Fuck Off Commercial Tour, se počasi zaključuje (končala se bo ta petek, 30.11.2007, v mariborskem Štuku op.p.). Kakšna so tvoja občutja ob skorajšnjem koncu?
Čule: Ja, ravno se je začelo pa moramo že nehati… (mu zazvoni telefon)… Ma ne se zajebavat!

RockLine: Hehe, ostala sva torej pri turneji…
Čule: Ja, osem let je od tega kar smo prenehali, vrnili pa smo se v dokaj veličastnem stilu. Naredili smo razpis za "support" bende, na katerega se je prijavilo 40 bendov, ki so nam s tem pokazali nagrado za trud in delo, ki smo ga prehodili v teh devetih, desetih letih, od leta 1990 do leta 1999. V večini primerov smo bili tem bendom vzorniki, kar pomeni da smo zares pustili pečat na sceni in dejansko je bila ta turneja oziroma čas povratka, le vprašanje časa. Res je, da bi lahko bilo več koncertov, a jih je bilo zadosti, da smo opozorili nase. Naslednji korak so še koncerti, ki manjkajo do konca in zaključni koncert v Mariboru, v Štuku, kjer bomo podelili Marcovo Dean kitara, kar že ves čas turneje oglašujemo, Pader je pač rekel, da hoče imeti boljšo kitaro, ki jo je dobil, in obljubil, da bo to podaril (smeh).

RockLine: Na turneji ste že predstavili nov komad, Homo Stupidus. Začnete po turneji s snemanjem novega albuma?
Čule: Mogoče ne čisto takoj po turneji, ker je najprej potrebno komade napisat. A mislim, da bojo nastali tako kot Homo Stupidus, "just like that". Se pa izredno veselim nove plošče, saj je bend sestavljen iz različnih ljudi, ki poslušajo različne zvrsti in dejansko bo vsak doprinesel svoj stil in mislim, da bo plošča zares dobra, celo boljša kot vse do sedaj, čeprav so bile vse najboljše.

RockLine: Kje sta s Marjanom dobila nove člane, od originalne zasedbe namreč ostajata samo vidva?
Čule: Zadeva je taka, da me je drugi kitarist, Simon Cukjati, poklical ve želji, da bi mu posnel vokale za njegov projekt. Padla je ideja, da se naredi en tak komercialni metal v stilu Limp Bizkit ali Kid Rock, kar mi je bilo takoj zanimivo. Pa niti ne toliko zaradi komerciale, temveč preprosto zato ker rad igram, sem človek odra, ki mu glasba pomeni ogromno. Pokazal mi je ideje komadov, bilo so mi všeč in potrebno je bilo sestaviti ekipo. Glede na to, da imava oba nek renome, sva rekla, da bova poiskala le najbolše, torej brez avdicije. Ekipo sva imela v mislih že sestavljeno le nobeden od članov še ni rekel dokončnega ja. Zato sem šel do vsakega posebej in mu povedal, da je ta pa ta že zraven in vsi so bili takoj za. Takoj sem klical tudi Marjana, ki je bil ravno na dopustu in se mi ni javil, mi je pa poslal sms, da se morava nekaj nujno pomeniti. Takoj po dopustu sva se dobila, pivo, dva, metalska klasika, in odločila sva se, da je potrebno nekaj narediti. Glede na to, da je bil kar precej časa pri Tabujih, mu očitno metalska duša ni dala miru. Rekli smo, da naredimo projekt Tribute to Interceptor, a se je sčasoma pokazalo, da to ne more biti le tribute, saj je v ekipi taka kemija, da je to lahko le Interceptor 2007. S tem smo šli tudi naprej in postali Interceptor. Saj sva bila tudi v prvi postavi le midva z Marjanom, vmes se je zamenjalo osem, devet ljudi. Marjan je bil vedno glava benda, jaz pa duša in ko se je to ponovno združilo ni preostalo drugega. Potem so ostali še vsi člani, nazadnje je prišel še basist. Meni je bil basist od Tabu, Izi, blazno zanimiv, odbit, alternativc, žurant in povrh vsega še dober basist. Povabili smo ga zraven, takoj je bil za, a se je sčasoma izkazalo, da je preobremenjen s poslom. Mi smo ga bili pripravljeni počakati, a brez basa vseeno nismo mogli vaditi, zato smo za pomoč prosili Dragana Bagariča. Že po prvi vaji se je izkazalo, da je to to, tudi sam je izrazil željo, da ostane v bendu in nismo več razmišljali, da bi koga čakali. In roko na srce, je najboljši v bendu. Bendu je dodal da res pokamo, potem je bil potreben še Dado, ko sem ga klical in mu povedal da imam ekipo in da se je vrnil Marjan, je bil takoj za. Ker je sicer Kaoz bobnar se z njim usklajujemo, saj so mu Kaoz prioriteta in tega tudi ne obsojamo. To je to!

RockLine: Kakšna je bila vrnitev po osmih letih in zakaj ste sploh prenehali z delovanjem?
Čule: Uf… V največji meri smo nehali zaradi tega, ker smo prišli do vrhunca, več se dejansko ni dalo narediti, nismo imeli nikogar, ki bi nam sfural tujino, v Sloveniji pa smo dosegli vse kar se je doseči dalo. Dejstvo, da si najboljši in največji, a ne moraš dobiti osnovnih sredstev, ki jih potrebuješ za to da bend deluje, se nam je zdelo tako neumno, da nismo mogli več naprej. Mi smo bili bend, ki smo vlekli celotno sceno, šli smo v "mainstream" in s tem naredili luknjo za nove bende. Scena je, a ni povezana, ni organizirana, razen nekaterih posameznikov, ki pa za sceno kot tako ne naredijo nič. Gremo se metal, gremo se kapitalizem, gremo metal prodajat, pridite na koncerte, da pokrijem stroške, da imam mleko, burek in jogurt, slovenskih bendov pa ni. Tu je problem, in imamo pomembno nalogo, da pomagamo čimveč bendom, zato smo se odločili za ta razpis, da se pojavijo v medijih, da se pokaže, da je ogromno dobrih bendov.

RockLine: Omenila sva že vaše support bende. Glede na to, da ste s tem razpisom dali skozi 30, 40 bendov, kakšna se ti zdi slovenska metal scena?
Čule: Premajhni smo za sceno, ki jo imamo, trg je premajhen. Težko naštejem dobre oziroma vrhunske bende. Problem je v tem, da ne morem priti zraven. Organizatorji raje vabijo komercialne bende, da si zagotovijo določeno število publike, vsak dodaten strošek pa jim je odveč. Na nas je, da se zopet vrnemo na prestol, da odigramo še kakšen festival in da pokažemo našo kvaliteto na odru. Prvi koncert je bil na večjem odru, v večji dvorani, pika na i pa je bil Grand Rock Sevnica, kjer se je pokazalo, da smo zreli za velike odre. Izkušnje pa seveda nabiramo tudi na manjših odrih, kjer nabiramo kilometrino za večje odre.

RockLine: Kakšna pa se ti zdi današnja metal scena v primerjavi z metal sceno pred 10, 15 leti?
Čule: Pred desetimi leti je bilo predvsem manj bendov, bili so bendi, ki so bili posebneži, od teh posebnežev pa je bilo zelo malo dobrih bendov. Mi smo mogoče izstopali zato, ker sem bil jaz tista markantna osebnost, ki je nekako vlekla bend naprej, čeprav sem bil mulc, wotrok, 15, 16 let, a sem bil tako globoko v tem, da so vsi z mano komunicirali kot s sebi enakovrednim, od organizatorjev naprej, saj sem bil tako prepričljiv, da sem deloval starejše. Jaz sem bil oseba, ki si ni pustila reči ne, včasih je bilo drugače, glasbeni uredniki so bili takrat naši prijatelji, ljudje, ki jim je glasba nekaj pomenila in najprej si bil z nimi prijatelj, šele nato si uporabil to, da je v nekem mediju in da nekaj pomeni. Danes pa imamo kvaziurednike, ki nimajo pojma o stvari in podpirajo ne vem kaj. Za kozlat, bolano, brezveze! Vprašanje, če bo nam to uspelo spremeniti, saj je politika medijev taka, da podpirajo le masovno prodajo. A bomo delali na tem, da opozorimo nase. Saj je tudi Siddharta začela iz nič in so sčasoma prišli do kulta. Sem njihov fen, sem fen Big Foot Mame, starih Šank Rock. Poslušamo ogromno alternative, Miladojka Youneed, od novi bendov pa Last Day Here. Pri teh bendih se vidi, da so nekaj več, za njih je Slovenija premajhna, tako kot je premajhna za nas. Če bojo našli nekoga, ki jih bo zrinil naprej, Last Day Here so igrali na našem prvem koncertu, pričakujem, da jim bomo lahko predskupina ko bojo ogromni (smeh). So potencial. Žalostna mi je ta slovenska mentaliteta, da jim je nek tuj bend, ki ga vidijo v Metal Hammerju ali na Headbangers Ball, več kot nek domač bend, na primer Negligence. Bili so naš support v Velenju in trikrat bolj smo se morali truditi, kot "zvezde" večera, saj so razfukali sceno. Zadali smo si težko nalogo, a nam ni bilo žal, saj smo morali pokazat, da smo dober bend.

RockLine: Pri vas glasbo piše Pade, ti pa besedila?
Čule: Veš kaj, jaz v tem bendu ne delam nič. Sem samo klovn. V glavnem je večinoma delal Marjan, prišel je s kitarskimi idejami, riffi, naknadno pa je zrastla celota. Sedaj pa je to tak bend, s člani z 10, 15 leti odrov in izkušenj, in mislim, da bo nova glasba res posebna, saj bo vsak prispeval svoje ideje. Mogoče komadi sploh ne bojo nastajali tako kot nekoč s posameznikovo idejo, ampak na skupnih jam sessionih. To je bistvo benda, bistvo dobrih bendov, bistvo dobre glasbe.

RockLine: Kje pa vidiš Interceptor čez 10 let?
Čule: Drugo leto pri Mariotu (smeh). Čez deset let? Verjetno na tistem ozadju, ki ga imamo, zraven spomenikov, kateri od nas bo gotovo že mrtev, tako rosno mladi nismo več (smeh). Ne vem, težko ti rečem. Če bomo vztrajali, lahko postanemo kult, kar smo bili in bi lahko ostali, če ne bi takrat… ne razpadli, ampak prenehali delovati. Zdaj je na nas, da postavimo nek pečat, od '99 do 2007 se je zamenjalo ogromno generacij, in če današnji mulci nimajo nekih botrov, ki so jih vpeljali v to, v ta bend, potem sploh ne vejo za kaj se gre. Teh mulcov, ki poslušajo to kar se jim ponuja… Saj je nov metal dober, a včasih so delali boljše stvari, čeprav ni slab nov metal.

RockLine: Ok, še zadnje sporočilo za slovenski metal?
Čule: Se vidimo v Mariboru. Poslušajte svoje srce, poslušajte dobro glasbo, poslušajte metal, poslušajte Interceptor.