Death Angel je še ena izmed legendarnih Bay Area thrash metal zasedb, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s svojim prvencem The Ultra Violence dodobra prepihala takratno thrash sceno. S svojim prvencem so se za vedno zapisali v anale metala in z nadaljnjimi izdajami svoj status le še utrdili. Leta 1991 bi morali igrati na kultni Clash of the Titans turneji (na kateri so se prvič združili velikani thrasha Megadeth, Slayer in Anthrax), a so leto poprej doživeli hudo prometno nesrečo, zaradi katere je nekdanji bobnar Andy Galeon okreval več kot leto dni. Ta nesreča je bila nazadnje tudi eden večjih povodov za razpad skupine. A tudi ta pavza ni trajala dolgo, Death Angel so se znova reformirali leta 2001 za nastop na Thrash of the Titans (koncert organiziran v podporo za z rakom obolelima Chucku Billyju in Chucku Schuldinerju). Death Angel zgodovina se je takrat začela pisati na novo in je vrhunec dosegla lansko leto z izdajo ene najboljših plošč Death Angel diskografije, Relentless Retribution. O vsem tem in še čem smo se na Thrashfestu 2010 v Ljubljani pogovarjali s karizmatičnim vokalistom zasedbe in odličnim sogovornikom, Markom Oseguedo.
RockLine/Rock Hard: Pravkar ste odigrali še en odličen koncert na slovenskih odrih, popoln "sonic beatdown". Tekom turneje ste objavljali turnejske dnevnike in večkrat povedali, da je Thrashfest 2010 ena najboljših turnej na katerih ste sodelovali.
Mark: Tako je, za nas je to brez dvoma ena najboljših turnej katerih del smo bili, zame osebno pa je ta turneja nasploh najboljša turneja kar jih pomnim. Tako se nisem zabaval še nikoli. Od osemdesetih do zdaj. Gre za popoln paket za slehernega thrash fena katerekoli generacije.
RL/RH: Če začneva na začetku, kako se danes spominjaš Bay Area thrash scene osemdesetih? Velik del te thrash skupnosti ste bili tudi Death Angel.
Mark: To je nekaj na kar sem izredno ponosen in vesel, da sem lahko bil del te scene iz katere pa sem odšel ter se nato tudi vrnil. Tako lahko te čase še toliko bolj cenim. Tudi ko nisem bil v tej sceni sem bil izjemno ponosen, da sem bil lahko njen del, danes pa še toliko bolj. Res malo ljudi ima to srečo, da lahko živi svoje sanje. Mi smo se razšli... nihče nima priložnosti svojih sanj izživeti dvakrat. Nam je to po združitvi uspelo in zaradi tega uživamo v prav vsakem trenutku od naše vrnitve naprej. V osemdesetih se je vse premikalo tako hitro, da se česa takega nisi moral niti zavedati. Zdaj si dejansko lahko vzamem odmor in razmislim o tem kar počnem. Ko recimo stojim na odru s hrbtom obrnjen proti publiki, gledam v luči, gledam Willa je vse kar si lahko mislim, da je to kar se mi dogaja res noro in neverjetno.
Rob: (iz ozadja) Gledaš tudi mene ne?
Mark: Ja, včasih pogledam tudi Roba (smeh).
RL/RH: (smeh) Ne na homoerotičen način?
Mark: Haha, ne ne. Bolj na sorodstven. Ko gre za družino ne more biti gej (krohot).
RL/RH: Ste eden redkih bendov v katerem ste bili vsi člani, vsaj v začetku, sorodstveno povezani. Je bilo za vas morda zaradi tega lažje ali težje pisati glasbo?
Mark: Ne bi rekel, da nam je to pomagalo pisati samo glasbo...
RL/RH: Verjetno pa vam je to pomagalo, da ste sodelovali kot ekipa?
Mark: Definitivno ne bi šel tako daleč, da bi temu rekel sodelovanje (smeh).
Rob: To nas je prisililo, da smo bili skupaj v isti sobi.
Mark: Ja, res je (smeh). Ne resno, do določene mere nam je to pri ustvarjanju pomagalo, saj smo se poznali že od malega in smo na odru imeli določeno povezanost ter pri pisanju svojstven stil. A ko si z določenimi ljudi nek čas v skupini, ko koncertiraš toliko kot sedaj mi... tako velikega števila koncertov nismo imeli niti v osemdesetih... tako ali tako ustvariš neko lastno enotnost. V začetku je sorodstvo delovalo nam v prid, proti koncu pa bi rekel, da prej obratno.
RL/RH: V devetdesetih ste imeli precej nesreče, mislim predvsem na hudo prometno nesrečo zaradi katere ste morali odpovedati sodelovanje na Clash of the Titans turneji. Misliš, da bi bila takrat prihodnost za Death Angel drugačna, če bi odigrali tiste koncerte?
Mark: Bila bi drugačna, a dvomim da bi bila kaj daljša. Tudi, če bi odigrali tiste koncerta bi dal Death Angel še največ dve leti obstoja pri življenju. Mislim, da bi se sčasoma v vsakem primeru razšli, verjetno nas ta turneja ne bi tako navdihnila, da bi ostali skupaj. Takrat smo se v naših glasbenih pogledih že tako razhajali, da lahko rečem, da smo imeli srečo, da je bil Act III glasbeno gledano zaključena celota in konsistentna plošča. Glede na naš takratni raznolik glasbeni okus menim, da bi bila naslednja plošča skupaj zmetana iz različnih žanrov in gotovo ne bi bila tako strnjena in jedrnata. Če ti povem po resnici, pa bend gotovo ne bi več prav dolgo obstajal.
RL/RH: Death Angel ste bili vedno bend, ki se ni bal eksperimentiranja, v thrash ste vnašali elemente funka in podobno. Ste se morda bali negativnega odziva takratne metal publike?
Mark: Težko rečem. Ko je izšla Act III so imeli ljudje o nas gotovo že izoblikovano mnenje, saj je bil Frolic Through the Park precej različna plošča v primerjavi z The Ultra Violence. Ta je bila popolnoma thrasherska, medtem ko je bil Frolic Through the Park precej bolj raznovrsten in raznolik. Mislim, da smo šele z Act III dosegli pravi ritem in takrat se nismo več bali odziva, saj smo že imeli mnenja zagrizenih fenov. Ko smo se znova združili je preteklo že dovolj časa, da so ti feni odrasli tudi in so končno ugotovili kaj za vraga smo sploh skušali povedati. Ko smo znova začeli igrati so bili veseli, da nas lahko spet vidijo, mlade puriste, ki pa so poslušali samo The Ultra Violence, pa smo že s prvim koncertom, ki so ga videli razblinili dvome o nas. Mislili so si, prekleto, to je pa jebeno dober živ bend. In na naše nastope smo izredno ponosni.
RL/RH: Precej ironično je, da je bolezen nekoga bila povod temu, da se je združilo tako veliko število thrash bendov....
Mark: Sam to vidim kot najbolj prelomen trenutek ponovnega vzpona thrash metala. Thrash of the Titans se je zgodil leta 2001, danes smo leta 2011 in tisti koncert je bil seme vsega kar se danes dogaja. Chuck je na srečo ozdravljen, glasba pa te ohranja mladega in ti pomaga skozi vse težke trenutke življenja, pa če si glasbenik ali fen. Ali pa te ponese v najboljše trenutke tvojega življenja. To je lepota umetnosti in thrash je gotov ena izmed bolj surovih oblik umetnosti (smeh).
RL/RH: Tole je super iztočnica za moje naslednje vprašanje. Vaši albumu postajajo vedno bolj agresivni in surovi, vi pa bolj stari bolj nori (smeh). Kako vam to uspeva?
Mark: Mislim, da je rezultat tega koncertiranje in turneje. Navdihujejo nas feni in pogovori z njimi. Smo zelo družaben bend, po koncertu gremo vedno med ljudi in se družimo z njimi ter tako vidimo kaj jim je všeč. Opažamo pa tudi odziv ljudi na komade, ki jih igramo, kateri komadi prinesejo največ energije. Nato skušamo nove komade pisati v takem stilu in garantiram ti lahko, da bo po tej turneji nastalo še več thrasherskih komadov. Ta turneja je tako navdihujoča, neverjetno je igrati z Exodus, ki so bili naši idoli, ko smo bili še najstniki, postali smo njihovi sodobniki, nato so se naše poti povsem razšle, danes pa smo spet na isti točki kot prej. To je prvič, da smo Death Angel na turneji z Exodus in fenomenalno je, saj se poznamo že mnogo, mnogo let. Exodus vsak večer zbrcajo riti s svojim nastopom in to je za nas velik navdih. Lahko pa ti garantiram, da smo tudi mi njihov navdih, ko mi zbrcamo svoj delež riti (smeh).
RL/RH: Na odru si omenil spremembe v postavi Death Angel. Je bilo težko, ko so bend zapuščali tvoji sočlani, tvoji bratranci?
Mark: Lagali bi ti, če bi rekel, da ni bilo težko. Čustveno pa niti ni bilo tako težko. Ko je sprva Dennis in nato Andy zapustil bend ti iskreno povem, da sem bil jezen. Skušala sta združevati svoje družinsko življenje z glasbenim življenjem in to jima ni nikakor uspevalo. Še vedno sta nekako porivala to glasbeno življenje naprej, a sta obenem ostalim postavljala pravila in omejitve, hkrati pa omejitve svoji družini, češ lahko grem na turnejo, a samo za dva tedna. To ni pošteno do ostalih, mene se je to še posebno dotaknilo, saj živim le za glasbo. To hočem početi! Danes ni dovolj, da izdajaš albume, biti moraš živ bend in igrati na turnejah. Ko sta začela postavljati te omejitve sem preprosto rekel spizdita. Res je težko najti potem pravi ljudi, se jih privaditi, a na koncu se splača. Zmagoslavje ob koncu pretehta vso težavno delo.
RL/RH: Vaša četrta plošča The Art of Dying je izšla kar 14 let po Act III. Se je bilo po tako dolgem obdobju težko spret privaditi pisanja materiala kot Death Angel?
Mark: Bilo je zanimivo. V devetdesetih smo imeli vsi svoje stranske projekte, vsi smo glasbeno zrasli, hkrati pa je zraslo naše medsebojno spoštovanje in spoštovanje do materiala, ki ga je vsak od nas predstavil. Zaradi tega pa ima ta album zame podoben občutek kot Frolic Through the Park, na njem je preprosto preveč različnih idej in preveč osebnih vizij kako moramo Death Angel zveneti. Zame ima The Art of Dying nekaj fenomenalnih komadov, ki bodo vedno del Death Angel seta, hkrati pa je to plošča, ki preprosto ni konsistentna. Enako čutim glede Frolic Through the Park. Obenem pa srečujem ljudi, ki govorijo, da je Frolic Through the Park njihova najljubša plošča ali pa kdaj bomo posneli nov The Art of Dying. Resno? (smeh). A vsi smo si raznoliki in to je lepota umetnosti. Vedno ne moraš osrečiti vseh, a če si ponosen na delo, ki ga opraviš, lahko to delo v prihodnje le še bolje opravljaš.
RL/RH: Če se premakneva proti novemu albumu. Zame je bila izbira Jasona Suecofa kot producenta plošče precej presenetljiva, saj je Jason znan po tem, da večinoma producira in igra v modernejših metal bendih. Death Angel pa sam vidim kot bend, ki ni nujno povsem starošolski, je pa gotovo v stiku s svojimi koreninami...
Mark: Absolutno! Za Jasona sem pravzaprav slišal preko Roba, ko je poučeval igranje kitare. Učenci so mu pogosto prinašali cdje različnih bendov in seveda se je moral najprej tudi Rob naučiti tega materiala. Večina teh bendov je bilo obupnih, za nekatere od teh pa si dejansko moral priznati spoštovanje zaradi igranje. Nekateri od teh bendov so imeli že imena preprosto butasta, eden od teh bendov pa je bil August Burns Red, ki je vzbudil našo pozornost zaradi odličnih kitarskih delov, fenomenalnega bobnanja in predvsem fantastične produkcije. Sčasoma smo začeli razmišljati o producentih in sami smo vedno šli proti temu kar nam je govorila večina. Tudi v osemdesetih so vsi sodelovali s tremi, štirim thrash producenti, ki jih sami nikoli nismo želeli. Preprosto kontaktirali smo Jasona in izkazalo se je, da je velik Death Angel fen ter da ni še nikoli produciral čiste thrash plošče. Ko smo se z njim pogovarjali smo ugotovili, da je nor, a hkrati hudo lačen te produkcije. In če sta tako producent kot bend tako navdušena je lahko rezultat le nekaj posebnega. Ko smo nato poslušali albume, ki jih je produciral in njegovo produkcijo našega albuma... Pizda, naš album je gotovo njegova najboljša produkcija (smeh). In z njim je bilo zabavno delati, je prekleto nor in neprišteven, a iz tebe in iz inštrumentov potegne maksimalno.
RL/RH: Za komad Truce z nove plošče ste pred kratkim posneli video. Zakaj ste se odločili prav za ta komad in kako je nastal ta krut, krvav spot?
Mark: Ta komad se je vsem nekako zalepil v možgane, ne samo nam, tudi našim prijateljem in družinam. Kar pa se videa tiče... Že v začetku smo vedeli, da bomo posneli dva, imeli smo že izdelan načrt za drugega. Video za Truce je tako kot video za komad Dethroned režiral Robert Sexton, ki je malo nor. Poročil se je na primer pred Bates Hotelom v studiih Universala in je velik horror fen. Predstavil je ta koncept, zdel se nam je primeren saj se metal in horror odlično dopolnjujeta. Ko sem videl končan izdelek se mi ni zdel nič kaj preveč grozljiv, nato pa sem kmalu začel od staršev poslušati kako smo lahko posneli tak spot (smeh). Nisem si mislil, da bomo prejeli tak odziv, mene se recimo gnus in nasilje ne dotakneta tako močno. A rock 'n roll je imel vedno šokantno noto, že od Elvisa Presleya in Beatlov naprej. Če jeziš starše, potem nekaj počneš prav, če veš kaj mislim.
RL/RH: Jason Suecof na plošči odigra tudi gostujoči solo...
Mark: Ja, tako je in ta tip zna res igrati kitaro!
RL/RH: ... a zame osebno je še boljše in zanimivejše vaše sodelovanje z duom Rodrigo y Gabriela v komadu Claws in so Deep. Kako je pravzaprav prišlo do tega sodelovanja?
Mark: Oooooooooo, poglej to! Lepo (smeh). Pravzaprav je Rob njun velik fen in ko smo igrali s Testament se je veliko pogovarjal z Alexom Skolnickom. Ta je s svojim Alex Skolnick Trio precej igrali z njima in nam omenil, da sta metal fena. Robu je dal Rodrigov kontakt in ko mu je Rob poslal e-mail mu je takoj odgovoril, da sta z Gabrielo velika fena Death Angel. Še preden smo izbrali producenta nam je Rodrigo predlagal, da se odločimo za Colina Richardsona, ki je produciral njuno ploščo. Sprva je bilo nato mišljeno, da bi Jason album produciral, Colin pa zmiksal, a se zaradi različni urnikov to ni zgodilo. Skratka, Rodrigo je bil nad idejo o sodelovanju tako navdušen, da sta za album posnela kos glasbe, ki povezuje dva komada. In to je njuna originalna kompozicija, na kar smo izredno ponosni! Ta del je neverjeten in laskajoče je, da je ta del spisan posebej za Death Angel.
RL/RH: Prvi komad na novem albumu je Relentless Revolution. Glede na to kar se trenutno dogaja po svetu, misliš da je resnično čas za neizprosno revolucijo?
Mark: Ja! (smeh). Z vsem srcem! Sem revolucionar in to bom do trenutka svoje smrti. Vedno povem kar si mislim, ljudi užalim ko govorim, a to poskušam doseči na smešen način. Za to sta kriva moja starša, ki sta me vedno učila, da naj verjamem vase in govorim odkrito ter da naj bom vodja in ne sledilec. Tega vodila se držim na vseh področjih svojega življenja, kot frontmen skupine in kot oseba. Resnično mislim, da je čas za tako revolucijo in vedno poskušamo biti ambiciozni kar se tiče naših besedil. To besedilo res govori o temi revolucije, a vsakdo si ga lahko interpretira na svoj način. S tem komadom z Robom očistiva s svojo preteklostjo, z ljudmi, ki so naju vlekli navzdol in mislim, da je odličen začetek albuma. Preteklost cenim, a v njej ne bom živel, napadel bom prihodnost kot nekaj kar želim osvojiti.
RL/RH: Dobra novica za vaše slovenske fene pa je, da se marca s headlinersko turnejo vračate v Ljubljano! Nazadnje ste kot headlinerji v Ljubljani nastopili leta 2004 in ta koncert je še vedno zapisan v naše spomine kot eden najboljših "indoor" koncertov pri nas.
Mark: Hvala, res hvala. Tudi mi imamo ta koncert v lepe spominu in obljubljam, da bo koncert marca še boljši in še bolj agresiven!
RL/RH: Moje zadnje vprašanje je torej kakšno je tvoje sporočilo za vaše slovenske fene, med tem koncertom in koncertom marca?
Mark: Hvala za potrpljenje, hvala za vso podporo, hvala za navdih. To je mesto v katerega sem se zaljubil. Arhitektura je čudovita in imel sem priložnost, da se skozi njega sprehodim, ko smo imeli nekaj dni odmora po Metalcampu. Ljubljana me je v dveh povsem prevzela. Tudi prijateljem doma v ZDA večkrat povem, da naj obiščejo Ljubljano in Slovenijo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Reportaža je nastala v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh