S preko 50. milijoni prodanih plošč po svetu, od tega tričetrt omenjene številke, samo na tleh ZDA, so Foreigner skupina, ki se resnično lahko kiti s svojo kariero. Ker sanjski komercialni uspeh spremlja tudi opus izrednih albumov, ki se lahko pohvalijo z enkratno kombinacijo klasično zasnovanega hard rocka in pretkanega doziranja večje ali manjše fino kalibrirane pop art protetike, dobiš za rezultat svojevrstno AOR rock izrazoslovje, ki je dalo nekaj prepoznavnih, za uho strupeno-sladko invazivnih, super hit zimzelenov skozi prvih šest albumov. Foreigner so ena tistih "izrezanih" skupin, ki ugajajo v carstvu rocka s svojo imenitnostjo zvočne in komponistične perfekcije. In temu ne gre oponirati. Foreigner so, dne 01.03.2010, v Evropi (!), preko založbe Ear Music Records izdali svoj povratniški album "Can't Slow Down" (RockLine recenzija TUKAJ). Čeprav sos e že v lanskem letu pojavili v Evropi na nekaj nastopih v okviru poletnih festivalov, so šele letos spomladi odrinili na pravo headlinersko turnejo. S primi termini orientiranimi na Evropo, kateri sledi obisk Severne Amerike, so s postankom v Milanu, dne 11.04.2010, tako sploh prvikrat v karieri obiskali tudi Italijo.
Hotel Principe Di Savoia ni stavba od muh. Od vsega razkošja se človeku srednjega sloja, zdi parkiranje svojega pločevinastega "jajčka" med hordo bleščavih avtomobilov znamk Ferrari, Porsche, Mercedes S itn... izstrelitev v orbito nove fantazije. Ko prestopi prag hotela petih zvezdic in mu oči zvedavo begajo v prostransto soban in rezidenc, ga s stropa opazujejo načičkani lestenci, na vsakem koraku spogledljive in pomanjkljivo oblečene zajčice in ostalo osebje prekomerno osladnih pozdravov nujne vljudnosti, ne ostane drugega, kot da prične tak človeček verjeti v sestop na drug planet.
Pojavi se tour menedžer skupine Foreigner. Vse je okej. Je rutinirano prijazen in ustrežljiv, kakor to veleva etika njegovega profesionalnega odnosa do slehernega medija. Izbral nam je basista Jeffa Pilsona, da razdre nekaj o Foreigner in sebi za RockLine. Basist Jeff Pilson, ki je drgnil leta kariere v melodični hard rock zasedbi Dokken, posnel za zasedbo Dio tri studijske albume in se zapisal med filmske zvezde, ko je prispeval lik basista Jorgena skupine Steel Dragon v filmu "Rock Star" (2001), ni "kar nekdo". Čeprav strogi profesionalec med rockerji, mu slava ni velevala niti kančka vzvišenosti, čeprav bi si jo z lahkoto privoščil. Tako je sprva tempirani intervju na 15 minut, ob nadvse zanimivi in izčrpni debati, narastel za debelih 10 minut.
RockLine: Pri Foreigner si že nekaj let stalni član zasedbe. Kako si se priključil skupini?
Jeff: Leta 2000 sem nastopil z Jasonom Bonhamom v filmu "Rock Star". Ko sva skupaj sodelovala v tem filmu, se je med nama razvila zelo dobra delovna kemija. Ko je Jason v začetku leta 2004 pričel sodelovati z Mickom Jonesom, mu ga je uspelo prepričati, da znova sestavi Foreigner. Tako je Jason predlagal, da pokličejo tudi mene in ko sem prispel ter smo preizkusili, kako nam gre skupno igranje, smo se takoj ujeli na isti valovni dolžini.
RockLine: Letos ste izdali novi studijski album "Cant' Slow Down", prvi po 15. letih. Kako ste sodelovali ostali člani zasedbe, glede na dejstvo, da je Mick Jones danes edini originalni član postave Foreigner?
Jeff: Pisanja novega materiala so se prvenstveno lotili Mick Jones, pevec Kelly Hansen in Marti Frederiksen, sicer producent nove plošče. Vse skladbe so spisali v grobih oblikah ločeno od preostalih članov skupine. Ko je prišla naloga, da odigramo vsak svoje k tem skladbam, je šlo v osnovi za rutino. Proces se je odvil zelo naravno. Skupina je skupaj že nekaj let, zato se je drži prava ustvarjalna kemija. Z bobnarjem Brianom Tichyjem odlično sodelujeva. Bilo je pravzaprav zelo preprosto. Naj povem takole: težko delo smo opravili z lahkoto.
RockLine: Pa si imel kaj vpliva s svojim igranjem in idejami na končni rezultat, predvsem na zvok skladb novega albuma?
Jeff: Pravzaprav ne. Vsi smo vedeli kakšen album hočemo. Vedeli smo, da mora zveneti kot Foreigner. K temu pa smo želeli dodati nekatere nove elemente. Zlasti takšne, ki so prepoznavni na današnjem tržišču, a hkrati soustvarjajo značilen zvok in slog Foreigner. To je bil torej naš cilj. Moja naloga je bila, da odigram bas kitaro.
RockLine: Današnja mladina ne sprejema več rock glasbe na način kot nekoč ali pa je sploh ne sprejema. Njihov okus je podrejen tistemu, kar prodaja MTV. Kako meniš o tem?
Jeff: Pravijo, da se vse vrti v krogih. Rock glasba ima dolg ciklus. Verjamem da smo na koncu hip hop cikla. V zadnjih letih je bilo veliko dobrega hip hopa. Mladina se najde v njem, kar je lepo in prav. Smešno pa je, da je vse več otrok izpostavljenih klasičnemu rocku, odkar sta se pojavila RockMan in Guitar Hero. Za njih je takšna glasba nova in deluje sveže, saj ni podobna ničemur, kar posluša njihova generacija. Zato opažamo tudi Foreigner, da prihaja na naše nastope vse več mlajših obiskovalcev, ki se identificirajo z dejstvom, da smo Foreigner rock skupina. Ali bo to prevesilo tehtnico v prid večje izpostavljenosti rocka v medijih, ne vem, a imam občutek, da bo fenomen, ki se že dogaja, v prihodnje zaobjel vse več in več mladih. Mladim je všeč energija, ki jo ima rock. Na tej točki se bo pojavila tudi neka nova skupina iz vrst mlade generacije, ki bo znova odkrila rock in to bi moralo pognati za seboj vse kolesje ter vrniti rock glasbo v gorišče vsakdana.
RockLine: Lahko opišeš tipičnega Foreigner fana v letu 2010?
Jeff: Tipičnega nič več, ha, ha, ha... Na naših koncertih opažamo mulce, ki so stari 15 let in tiste, ki so stari 75 let. In vse vmes. Kar se tiče posebej glasbe Foreigner je njen učinek, da presega mnoge glasbene okvirje in omejitve. Na radiu so slišali naše klasike pred trideset in več leti, istočasno pa smo vseskozi rock skupina. Vsem, ki nas poslušajo in pridejo obiskat na koncerte, pa je skupno nekaj. Iščejo melodijo. To je bistvo pravega Foreigner fana. Da zna prepoznati melodijo. Da teži k prepoznavanju melodije.
RockLine: Kot glasbenik si dosegel mnogo uspehov. V preteklosti s skupino Dokken, danes s Foreigner. Kaj ti to pomeni?
Jeff: Zelo sem hvaležen tej priložnosti, ki se mi je ponudila, da sem imel možnost sodelovati s temi velikimi ljudmi. Zelo sem hvaležen dejstvu, da sem posnel z njimi nekaj zares velikih albumov in da sem dolga leta del te velike rock scene. Sicer se ti lahko zgodi, da ko opraviš nek posel, moraš čakati leta, medtem pomivati posodo ali kako drugače preživljati ta čas, da se ti ponudi nova priložnost. Sam sem imel veliko srečo, da sem bil na tem prizorišču vseskozi aktivno prisoten. Menim, da sem v tem oziru velik srečnež.
RockLine: Kaj mora storiti glasbenik, da prebije led in uspe na prizorišču ter postane veliko ime?
Jeff: Le kdo neki bi to vedel? Tu ni nekega recepta, neke formule. Če bi bila, potem bi lahko napisal zelo uspešno knjigo o tem. Postal bi milijarder. Mnogi so to že poizkušali a jim ni uspelo, ha, ha,... Vseeno pa menim, da je ključna stvar pri vsem tem kvaliteta. V primeru skupine kot je Foreigner, je kvaliteta skozi vsa leta konsistentna spremljevalka, neke vrste stalnica naše glasbe. To dejstvo je pomagalo skozi leta ohraniti skupaj Foreigner in uspelo ohranjati tudi dolgo časa komercialni uspeh skupine. Kar se mene osebno tiče, pa moram povedati, da če nekaj ljubiš, tako kot ljubim glasbo jaz, potem lahko tudi težke stvari opravljaš lažje, hkrati pa z veliko odliko. Po duši sem garač. V studiu sem preživel mnogo ur pri igranju, pisanju, aranžiranju. A nikoli v življenju nisem tega počel zato, ker bi moral in v prvi vrsti za denar, pač pa zato, ker to rad počnem. Mislim, da se vsa stvar prične s strastjo. In prav tako verjamem, da ljudje lahko ločijo pravo glasbo, ustvarjeno s strastjo, od matematike v studiu, ki veleva, da mora biti nekaj narejeno, ker pač mora biti narejeno. Ljudje lahko razločijo, kaj je to emocija, kaj strast, slišijo posebnosti. S tem se poistovetijo. Prave, velike, skladbe delujejo ravno zato, ker vzbudijo v tebi posebna občutja. To ni tako preprosto. Ljudje se morajo zares potruditi, da ločijo in prepoznajo te razlike znotraj same glasbe. A kot sem povedal. Vse se prične s strastjo in s tem da si do sebe pošten in odkrit v svojih občutjih. Mnogokrat sem v karieri preizkusil stvari v glasbi po nasvetu drugih. Mnogokrat pa je pametno to, da sicer poslušaš kaj ti ljudje svetujejo, a preizkušaš sam. Sam poslušaš sebe, kaj ti veleva srce in se nato odločaš. Mnogokrat dobiš prave odgovore, ki si jih zastavljaš sam. Takrat točno veš, kaj moraš storiti in tako se izkaže tudi v realnem svetu, da si se pravilno odločal, ko si poslušal svoje srce. Tudi če ti odločitve ne prinesejo nekakšnega mega uspeha, veš, da so to trenutki, ko se najbolje počutiš v sebi. Čeprav me moje posamezne odločitve mnogokrat niso nagrajevale, pa so me vselej usmerjale tja, kamor je treba. Na poti k želenemu cilju. Torej strast in ostati iskren svojim notranjim občutkom. To je ključ. Intuicija. V današnjem svetu je vsa stvar postala na moč kompleksna. Glasbeni posel se je namreč zelo zožil. Danes obstaja le peščica ljudi, ki obvladuje glasbeni posel. Ko sem začel z glasbeno kariero v osemdesetih letih, so bili na vrhu glasbenega posla ljudje, ki so bili v prvi vrsti glasbeniki. Ti so pustili glasbi, da se razvija in diha. Danes vladajo glasbenemu poslu skorumpirani ljudje, ki samo delajo bilčance in računajo koliko bodo kje zaslužili. Zato je v današnjem "mainstreamu" diapazon različne glasbene ponudbe močno zožan in tako lahko najdeš uspeh v vsega nekaj glasbenih žanrih. In kaj se je zgodilo posledično? Vse več in več ljudi je v glasbi pričelo spominjati drug na drugega, ker so se preprosto hoteli prilegati v ta kalup, ki naj bi jih vodil do uspeha. Ta kalup pa danes ponuja glasbeniku le malo manevra. Danes se ustvarjalnosti ne spodbuja več. Nasprotno. Ni zaželena, obenem pa je zaželen konformizem. "Bodi, kot oni, bodi kot oni,...."Zato je mnogo glasbe, ki nastane danes, enolične, brez navdiha. Zato menim, da je glasbeni posel v težavah in zato mnogi glasbeniki danes nimajo dolgih karier. Preprosto zato, ker niso stvarni. Niso povezani z nivojem, ki jamči dolg obstoj na prizorišču s hkratnim uspehom. Vendar pa se bo sčasoma pripetilo to, da bodo ljudje odkrili vzporedno pot - bodisi preko medmrežja, bodisi preko web-zineov (!) - kako predstavljati pravo glasbo in kako komunicirati s pravimi glasbenimi talenti, oziroma glasbeniki, ki nosijo ustvarjalni potencial. Sam predvidevam, da bodo ti ljudje zaobšli založniške hiše, ki bodo postale preteklost. Zožene bodo le na prestižne, količinsko omejene distribucije. Ko se bo to zgodilo, bo glasba znova vzcvetela. Čvrsto verjamem, da se bo to zgodilo. Zato je toliko bolj pomembno, da ostaneš zvest tistemu, v kar verjameš. Ljudje bodo sčasoma doumeli, da sami sebi delajo škodo, ko skušajo ugajati okusu današnjih glasbenih korporacij, ki puščajo malo prostora. Če negiraš svoja občutja, povzročaš samemu sebi nekakšno motnjo.
RockLine: Odgovoril si na moje naslednje vprašanje.
Jeff: In po moje na naslednjih deset tudi, ha, ha, ha,...
RockLine: Lahko sam pri sebi napoveš, ko poslušaš neko skladbo, da bo ta sčasoma postala klasika? Lahko napoveš neki skladbi, da bo ta postala klasika?
Jeff: Hmmm.... Ko sem bil še pri Dokken in sem slišal Foreigner skladbo I Want To Know What Love Is, sem vedel, da bo postala klasika. Prav tako sem dobil enak občutek, ko sem prvikrat slišal skladbo Waiting For A Girl Like You. Vsekakor nisem mogel takrat predvideti, da se bo takšna skladba prilepila hkrati tudi v "mainstream" rock in tam obstala, to je jasno. A ko sem prvikrat slišal skladbo Waiting For A Girl Like You, sem si mislil, da je to prekleto dobra pesem. Do neke mere sem se zavedel, da bo postala klasika, pa tega takrat nisem vedel, da se bo res zgodilo. Podoben občutek je bil tudi takrat, ko sem slišal Love Bites od skupine Def Leppard. Vsekakor pa si nisem mislil, da bo kdaj skladba Cum On Feel The Noize od Quiet Riot (original Slade) kdaj postala klasika, ha, ha, ha,...
RockLine: Kakšen vpliv so imele založniške hiše na glasbo skupine Dokken v času, ko je bila skupina velika? In kako bi primerjal to s situacijo danes?
Jeff: Založniške hiše so nekoč vplivale na skupine tako, da so dovolile da si bil, kar si bil. K temu so te vzpodbujale. Vselej je obstajal sicer nek pritisk. Torej težili so k temu, da moraš ustvariti hit single, ali neko skladbo, ki bo kolikor toliko uspešna. To je bilo vselej prisotno. Vendar ni bilo tako kot danes. Danes bazira vse na forsiranju uspešnic. Spominjam se zgodnjih osemdesetih tik preden so Dokken prodrli na prizorišče je sodeloval z nami na albumu Breaking The Chains tip, ki mu je bilo ime Mike Bolen. Bil je podpredsednik založbe Elektra Records, kasneje je postal predsednik založb Chrysalis Records in Island Records. Kakorkoli, zelo rad je imel našo glasbo ter nam vseskozi vlival pogum. Lase je nosil spete v čop. Dejal je, da, v kolikor prvenec skupine Dokken nekoč ne bo prodan v zlati nakladi, si bo odstrigel čop. Plošča ni doživela zlate naklade, Mike pa si je moral odrezati čop. In to je tudi storil, ha, ha, ha,... Čez trideset let pa je le doživela zlato naklado, torej takoj potem, ko je Mikeu znova zrasel čop. Ta primer sem izpostavil samo zato, ker sem z njim hotel poudariti, kako je bil ta človek predan našemu ustvarjanju. Torej ne kdorkoli, pač pa eden vodilnih mož založbe. Založba nas ni silila v uspeh, pač pa smo šele čez nekaj časa doživeli preboj ob izdaji naslednjih plošč. In do uspeha smo prišli zato, ker nas je spodbujala založba v tem, kar smo počeli. Niso nam govorili kaj moramo početi, pač pa so le spodbujali naše želje in naše delo. Nihče nas ni silil, da moramo biti podobni drugim skupinam, recimo Motley Crue, pač pa so postavljali nad vse naš talent. Rekli so nam: "Zaprite se v studio in posnemite najboljšo ploščo, ki jo lahko!" Za to pa so nam nudili najboljše pogoje. Dali so nam vse, kar smo potrebovali. Omogočili so nam najboljše snemalne studie, dodelili so nam najboljše producente. Takrat je bilo to njihovo delo. Da nam dovolijo to, da smo, kar smo in iztisnejo najboljše iz nas. Ta strategija je takrat odlično funkcionirala. Še vedno verjamem, da je to najboljša strategija. Strategija, kako ustvariti umetnika. Pri današnjih korporacijah, kjer morajo takoj preračunati naložbo v zagarantiran profit, pač to ni mogoče. Dokken smo pravzaprav potrebovali kar tri plošče, da smo se prebili in uspeli. "Tooth And Nail" je bila sicer zlata, vendar pa nam je šele naša tretja plošča "Under Lock And Key" prinesla pravi uspeh. Takšne predanosti ljudi, ki vodijo založbe, danes ne najdeš več. Prav tako ne verjamejo v podporo skupinam, da bi jim pomagale na turnejah in vse ostalo. Zato menim, da je glasbeni posel, zaradi takšne miselnosti v velikih težavah.
RockLine: Kakšni so načrti Foreigner za prihodnje leto in ali imaš tudi ti kakršnekoli druge solo načrte in podobno?
Jeff: Foreigner imamo nešteto načrtov. Ker smo izdali album, ki nam je vsem zelo všeč, ga bomo tudi v prihodnjem letu predstavljali ljudem, zato načrtujemo veliko koncertov tudi v prihodnjem letu. O prihodnjih izdajah skupine je zaenkrat nekoliko prezgodaj govoriti, vendar pa lahko z gotovostjo potrdim, da skupina v tem oziru pripravlja nekatera presenečenja. Do konca leta in v začetku prihodnjega leta se pripravljajo nekatere zanimive izdaje skupine. Kar se tiče moje samostojne kariere.... Vselej sem si želel izdati nek album z glasbo, ki jo imam posebno rad, a nikoli nisem našel pravega časa za to. Nekaj skladb imam pripravljenih, za katere upam, da jih bom lahko nekoč izdal na pravem albumu. Na obzorju so tudi nova sodelovanja z Georgeom Lynchem.
RockLine: Je obstajala kakšna ponudba, da ostaneš v zasedbi Dio, potem ko si z njo posnel album "Master Of The Moon"?
Jeff: Vsekakor so mi ponudili mesto v ekipi. Vendar pa je bila takrat moja žena noseča. Pričakovala sva najinega prvega otroka, zato ni bilo nikakršnih načrtov, da bi šel z Dio na turnejo. V tistem času, bi zavrnil ponudbo sleherne skupine, tudi Foreigner. Ko so stopili do mene Foreigner, so mi rekli, da me potrebujejo za delo, ki bo trajalo le čez vikend, ha, ha, ha,... Ko se je to zgodilo, sem se veliko ukvarjal s produkcijo. Vendar pa si v času, ko je bila moja hčerka Rudy stara devet mesecev nisem niti predstavljal, da bi šel na turnejo. A stvari so se s časom spremenile, ha, ha,... Sicer pa bi z največjem veseljem sprejel povabilo zasedbe Dio in nastopal z Ronnie Jamesom, če bi to takrat bilo mogoče.
RockLine: Kakšna je bila tvoja izkušnja, ki si jo odnesel ob sodelovanju z Ronnie James Diom?
Jeff: Bilo je enkratno. Zelo imam rad Ronniejeva dela, njegovo glasbo. Trenutno pa slišim in berem, da uspešno prestaja bolezen. To je bila posebna skupina. Ronnie in Vinny Appice sta oba moja velika prijatelja. Dobro smo se zabavali. Redko se zgodi, da si s pravimi prijatelji del iste skupine. Reč je super funkcionirala. Ronnie je bil vsak večer izreden. Zato tudi Foreigner odlično funkcionirajo, ker je tudi Kelly (Kelly Hansen, vokal Foreigner op.p.) vsak večer zelo dobro razpoložen. Užitek je bilo snemati z Ronniejem. To smo počeli z veliko "jammanja", torej po vzoru stare šole. Stvari so tekle spontano, naravno in takrat je bila z nami magija. In ko je poleg magija, takrat je glasba najboljša. Na igranje z Dio me vežejo zares lepi spomini.
RockLine: "Can't Slow Down" se je zelo dobro odrezala na Billboardovi lestvici, teden dni po izidu je zasedla 29. mesto. Torej so še ljudje, ki radi prisluhnejo Foreigner.
Jeff: Tako je.
RockLine: Vas je dober odziv v zvezi z novim albumom presenetil?
Jeff: V bistvu res. Čeprav smo nekaj let zamujali z albumom, hočem povedati, da smo že nekaj let pred izidom albuma Foreigner znova spet aktivno koncertirali. Presenečenje je bilo res lepo. Danes je namreč zaradi glasbenih korporacij, ki drže niti v rokah, težko priti z novo glasbo tipa Foreigner na radijske postaje, na televizijo z novimi spoti itn... Našli pa smo tudi nekaj dobrodošle podpore preko trgovkse verige Wal Mart in Rhino Records. Naredili smo pravo stvar in verjamem, da kvaliteta šteje. Ljudje imajo še vedno radi Foreigner in našo glasbo. Problem je le v tem, da težko dobivamo možnost predstavljanja našega novega albuma. Album težje pride do ljudi, kot bi nekoč, v drugih časih. Glasbene korporacije torej ne želijo dati vsej glasbi enake vrednosti. Našo na primer cenijo manj. In veliko nam pomeni to, da jim včasih lahko dokažemo nasprotno in da se motijo. Nekaj podobnega se je pripetilo tudi Dokken v začetku devetdesetih let. Bil je bum alternativnega rocka. Leta 1995 je bila ta revolucija na svojem vrhuncu. Takrat pa je z nami podpisal pogodbo John Kalodner iz Columbia Records in naš albumu "Dysfunctional" se je prodal v nakladi 50.000 izvodov, kar je bil za tisti čas za nas fenomenalen dosežek. To je bilo nad vsemi našimi pričakovanji.
RockLine: Zakaj je Jason Bonham zapustil Foreigner?
Jeff: Za to dejanje se je odločil po tistem, ko je bila na obzorju združitev Led Zeppelin. Vsi so o tem govorili in vsi so to pričakovali. Tudi v Foreigner so vsi razumeli, oziroma, bilo jim je povsem samoumevno, da bo Jason igral v Led Zeppelin. Kljub temu, da so upali v združitev, je Robert Plant vseskozi vztrajal pri tem, da bo šlo za vsega en sam nastop Led Zeppelin. Pri tem je tudi ostalo. Po mojem so upali, da se bo zadeva razvila v obsežnejšo turnejo, toda Robert je bil precej simnučav. Jimmy Page in John Paul Jones sta se odločila, da sestavita skupino z drugim pevcem in takrat je Jason odšel. To smo razumeli. To je moral narediti, saj je bilo v tem projektu vključeno njegovo celotno življenje. Takrat smo ga zelo podpirali in tudi sami smo bili razočarani, ko se zadeva ni razvila. Jason se je tega zelo veselil, slišal sem tudi nekaj posnetkov, ki so zveneli odlično. Če bi dokončali ploščo, bi bila izjemna. Tudi pri Foreigner smo bili žalostni zaradi tega. Toda potem, je John Paul Jones odšel k Them Crooked Vultures, Jason pa ima nove načrte. Sodeluje pri skupini Black Country z Joejem Bonamasso in Glennom Hughesom. Nisem še slišal posnetkov, a po pripovedovanju nekaterih kolegov, zvenijo skladbe zelo obetavno. Komaja čakam, da plošča izide. Jason je navdušen nad rezultati, Joe Bonamassa je izjemen kitarist, Glenn Hughes pa še vedno poje neverjetno.
intervju vodil: Jernej Vene
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Dragan Bulič
Kako je bilo kasneje na koncertu Foreigner, v dvorani Alcatraz, v Milanu, dne 11.04.2010, si lahko preberete TUKAJ.
na vrh