Ameriški hard rockerji Warrior Soui so legendarna zasedba, ki je pričela z delovanjem davnega leta 1987 in izdala studijski prvenec leta 1990! Njen vodja, prva uporniška duša, pogonski stroj, brez katerega ni skupine, ostaja seveda neukročeni vokalist Kory Clarke, družbo pa mu v današnji inkarnaciji skupine delajo še kitarista Johnny H in Rille Lundell, bobnar Freddie Cocker Kvarnebrink in basist Danny Engström. Z uperjenim sredincem leve roke visoko v zrak, jašejo od leta 2207 reaktivnirani Warriro Soul znova s polno paro.
Na enem redkih letošnjih koncertnih postankov skupine, so se Warrior Soul zglasili tudi v sklopu Music Rock Festivala sredi slovenske prestolnice dne 15.06.2012, kar je prineslo na sicer skromno slovnensko ponudbo pravovernih rock koncertov pravo malo atrakcijo, ki je ni šlo zamuditi!
Dan pred nastopom Warrior Soul, v Ljubljani, točneje v torek, dne 14.06.2012, pa smo imeli v England Pubu, v središču Ljubljane, veliko čast poklepetati s Koryjem Clarkeom, neukročenim genijem in kričavo grleno zlitino vokalne intepretacije, velikim poglavarjem in govorcem levjega srca, ostro nabritega jezika, ki s svojo zaročenko in Warrior Soul menedžerko January, prebiva že vrsto let v Veliki Britaniji!
RockLine: Kaj je Warrior Soul pravzaprav pripeljalo v Slovenijo?
Kory: Festival. Nikoli nisem bil seznanjen z vašo rock sceno, nihče mi ni o njej nikoli pripovedoval, niti predstavljal si nisem kaj nas bo čakalo tu, ko prispemo v Slovenijo, vendar pa vsi ugotavljamo, da se pri vas glede rock scene dogaja kar veliko stvari. Zelo sem vesel, da smo dosegli vašo deželo, nasploh po tem, ko smo nastopali na festivalu na Malti pred kratkim. Od tam pa do Slovenije ni bilo težko hitro pripotovati. Vendar ne tako hitro. Želel sem užiti Slovenijo, zato sem se želel peljati z avtomobilom od meje z Italijo pa vse do Ljubljane. Da in res gre za zelo slikovito deželo s čudovito naravo. Predvsem pa me je zanimal sam utrip dežele. Resnično krasna dežela. Ljudje so super, razgledani, čitani, ljubitelji glasbe, rocka in nasploh umetnosti.
RockLine: Tudi sam si umetnik. Sam ustvarjaš slike. Kako ti gre zadnje čase v tej sferi?
Kory: Vsekakor in če le nisem prezaposlen. Ukvarjam se s kar nekaj projekti. Osnovni projekt vseh projektov sem v glavnem jaz, sicer pa sodelujem tudi v smislu produkcije, svetovanja. Rad bi bil na razpolago vsem mojim prijateljem, ki so kakorkoli povezani z umetnostjo. Vsa reč pa gre tudi v obratni smeri in ti prijatelji vsekakor pomagajo tudi meni, ko jih potrebujem.
RockLine: Še vedno pomagaš skupinam pri produkciji albumov?
Kory: Da. Trenutno pa se ukvarjam s produkcijo mojega prvega samostojnega rock 'n' roll albuma, ki pa nikakor ni reč v stilu »The Opuim Hotel Poetry«, kjer je šlo za »govorjeno besedo«.. Ta album bo prišel na tržišče po vsej verjetnosti prihodnje leto, nemara celo v letošnjem novembru. Vseskozi sem torej zelo zaposlen.
RockLine: Pred petimi leti si znova zagnal Warrior Soul in prebudil skupino. Znova delujete. V letu 2009 ste prišli ven z novo ploščo »Destroy the War Machine«. Zelo jezna in najglasnejša plošča kariere. Kaj vas je pripeljalo do tega da ustvarite tako hrupen in besen album, kakšne so bile okoliščine v času njegovega nastajanja, ki so privedle do takšnih impresij, kot jih ponuja album?
Kory: Po petih albumih, ki so jih posneli Warrior Soul, torej, je bil na vidiku šesti album, prvi po zadnjem, ki je izšel leta 1995, torej po 13. letni pavzi, je bolje, da se vrneš na način, da »brcaš rit«. Torej vrneš kot je treab! Pravzaprav sem moral v tem primeru preseči samega sebe, poseči globlje vase, da spravim iz sebe svoj maksimum, da butne ven zares tisti pravi rock 'n' roll značaj. In ko sem to raziskoval sam pri sebi sem ugotovil, da je v meni vse več in več globine in da lahko sežem globlje, kot sem se sprva nadejal. Lahko skladam tršo glasbo, lahko vpeljem več intuicije v glasbeni izraz, kot tudi to, da sem danes lahko bolj osredotočen in da lažje kontroliram vse skupaj. Torej teh kvalitet nisem imel tako razdelanih v devetdesetih, ko sem bil mlajši in manj izkušen. Torej ob vrnitvi je bil prvi cilj, da spravimo od sebe pravi album, torej pravi Warrior Soul album. To je album, ki bo vzbudil v ljudeh odziv v smislu: »Da. To je tisto!« Torej morali smo na vsak način zadržati Warrior Soul kontinuiteto in jo prenesti iz leta 1995 v sedanji čas.
RockLine: In to tudi seva novi album. V samih verzih, sami interpretaciji. Tovrstno zrelost tebe kot interpreta in skupine same!
Kory: Veseli me, da si album tako doumel, kajti to je bil eden od naših namenov. Veš, na tem planetu bijemo veliko bitko. Bitko med interesom korporacij in naravnimi interesi. Žal večino korporacijskega interesa obvladuje nacije po svetu, zato moramo udariti nazaj. Pravzaprav to niti ni udarec nazaj, ne najdem trenutno prave besede, kako bo ti razložil…
RockLine: Nemara ciljaš na to da je cilj posameznika, da zaščiti svojo lastno integriteto in opravi svoje poslanstvo po naravni poti, kot mu je bila položena v rojstno zibelko?
Kory: Da. Na nek način zagotovo. Bistvo je, da vzdržuješ svoj integriteto in se jim ne podrejaš. Vendar si želiš udariti nazaj. Do neke mere me ta misel vseskozi zabava in hkrati podžiga-
RockLine: Tu pri nas ni nič drugače. Vsi ti politiki, ti ne služijo državljanom, pač pa nekomu drugemu….
Kory: Wall streetu! In sam sem prepričan, da recimo 90% ljudi na celem svetu ni v tem, se pravi v smislu, da bi se zavzemali za korporativni sistem, da bi ga podpirali. Preprosto to ni naravno in za to ni časa v naših življenjih. Je naš motiv, motiv večine svetovnega življa, da pomaga konstruirati tanke, da se počutimo prestrašeni in da nekdo stalno nekaj jemlje od nas? Mislim, da ne. Za to seje treba glasno vprašati kdo to počne. Zagotovo ni to predsednik Japonske. In kdo hudiča kdo to sploh ve, nemara je to korporativna Kitajska? S prstom lahko pokažem v tem trenutku na nekaj bankirjev sredi Wall Streeta. Torej Wall Street, Kitajska, London, Izrael in Savdska Arabija. Ni torej Mehika, okej? In po vsem tem kar sem razvil v tej tezi, je to nemara fašistoidni bančni sistem, ki je našim očem skrit že preko šestih dekad in ki se pogaja z drugimi svetovi, kako kontrolirati svetovno populacijo na tem planetu. Je to možno? To ne vem. Le na glas razmišljam….
RockLine: Prej si omenjal, da nameravaš izdati svoj samostojni studijski album. Kaj pa nova Warrior Soul plošča? Minila so tri leta od kar je izšla zadnja.
Kory: Pravzaprav so skladbe že posnete za mojo solo ploščo, le da še nisem povsem dokončal skladb. Kot sem omenil, nemara izide še letos novembra, vendar ne nujno, paš pa zagotovo drugo leto. Prav tako je dokončana nova Warrior Soul plošča. Spravili bi radi skupaj 15 skladb, ki bodo otipljive, torej v smislu glasbeno izpovedne substance, obenem pa zelo trde. Z zelo močno poezijo! Album bo izšel v letošnjem septembru. Trenutno skušamo vknjižiti nove koncertne termine za Veliko Britanijo, ki datirajo v letošnji september, prav tako imamo potrjenih šest nastopov v Skandinaviji , pet terminov na Pirenejskem polotoku, to je to za enkrat. Velika želja pa je, da se nam posreči organizirati tudi turnejo po Severni Ameriki. Veš sam nisem normalen rock tip, ki prihaja iz ZDA, zato ne živim že več let v ZDA, čeprav sem vsako drugo sekundo v glavi tam, saj še vedno občasno poškilim na kakšno tekmo ameriškega nogometa, vendar pa sam sebe tretiram bolj, kot rockerja tipa Jack White ali Kurt Cobain. Seveda ne v smislu suicidnih nagnjenj. Samega sebe razumem, kot enega zadnjih resnih rock frontmenov na planetu. Mi smo izumirajoča linija človeštva. Kaj dobiš danes? Modele, ki pojejo preko efektov za hrbtom Beyonce in tako podpirajo preko popačenega efekta njen vokal, ali pa metalsko grčanje, ki ga sam ne tretiram kot petje. A ko prikličeš iz glave imena Mick Jagger, David Bowie, Iggy Pop,… tega je konec. Vendar pa, da ne dramatiziram več. Začasno je vse to v senci, a se bo vse to nekoč znova vrnilo nazaj.
RockLine: Nekaj časa si pel pri Trouble. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Kory: Oni so me poklicali. Po telefonu me je poklical Rick Martell. Videl me je nastopati s skupino Dirty Rig v New Yorku, sam je takrat vodil svojo solo skupino. Povedal mi je takole: »Zakaj ne morem imeti jaz takega pevca v ekipi?« Več let se poznava z Rickom in sva prijatelja, S klicem me je pa prestregel ravno v času, ko sem se nahajal v studiu in pri produkciji in me vprašal: »Hej, bi bil ti rad slučajno novi Trouble pevec?« »Kaj vraga se je zgodilo z Ericom?«, sem vprašal nazaj, »Odšel je« je skopo odvrnil Rick. »Okej! Daj mi 24 ur, da premislim, te pokličem nazaj!« sem mu odvrnil. Premlela sva skupaj s punco situacijo in ugotovila, da ideja niti ni tako neumna, zgubiti nimam kaj. Slaba ideja v nobenem primeru to ni bila. Ricka sem poklical nazaj, ta mi je obljubil, da bomo posneli skupaj novi Trouble albuim, da bo temu sledila nova turneja. Bil sem takoj pri stvari. Rad sem pel pri Trouble. Resno. Vendar pa je nastopil problem. Ti moraš igrati. Ti moraš nastopati. Celo večnost pa nisem bil pripravljen čakati na to. Fantje pa so mi lagali. Posnel sem vokale za novi Trouble album, vse je ostalo nekje v studiu. In veš kaj? Sam sem pri Trouble funkcioniral kot denimo Paul Rodgers. ko je pel pri Queen. Želel sem zadržati v celoti svoj vokalni karakter in svoj pristop. Nisem želel biti Eric Wagner. Tudi Ronnie James Dio je bil Ronnie James Dio, ko je prišel Black Sabbath in tak je tudi ostal.
RockLine: Kaj si Warrior Soul obetate od letošnjega nastopa v okviru Wacken Open Air festivala?
Kory: To je zelo dobro organiziran festival. Tu nastopa ogromno odličnih skupin in to je odlična priložnost za nas, da dobimo znova večjo ekspozituro med nemškim občinstvom. Vprašanje je le, kam nas bodo stlačili na razporedu nastopajočih skupin. Žal je to festival, ki je podrejen v prvi vrsti promociji metala, mi pa nismo metalci. Mi smo kako naj rečem, nekakšna bluesovska izpeljanka iz metala, a še vedno zelo, zelo, zelo trda verzija. Sicer pa so tudi Balck Sabbath blues band. Kaj so Black Sabbath storili, kar drugi niso? Le navili so ojačevalnike na ves glas. Torej? Blues je potemtakem metal. In to je za metal lahko velik kompliment. »Oprostite gospodje metalci, a blues igrajo tudi črni ljudje, veste? Temu se reče pravi black metal« Ha ha ha… Veš, Warrior Soul lahko preživimo vse. In verjamem, da bomo spravili na noge množico v Wacknu. Če smo jo spravili lahko, v vlogi predskupine Metallici, ni vrag, da nam to ne bi uspelo tudi tokrat na Wacknu.
In veš v čem je razlika med rockom in na drugi strani jazzom in bluesom? Pri rocku velja, da se moraš držati enih in istih stvari vseskozi skozi kariero. Pri jazz u in bluesu pa ne. Ti glasbeniki vseskozi odkrivajo nekaj novega, vseskozi se raziskujejo, razvijajo, možne so vse variacije, povezovanja različnih glasbenikov v različne glasbene projekte in to prinaša mnogo različnih, unikatnih glasbenih izpovedi. Vendar danes tega ni več. Ker ljudje niso dovolj prožni več, da bi to razumeli in to spodbujali. Tudi jazz in blues sta se navzela danes hermetične zaprtosti. In to je slabo. Toliko slabše pa se godi v rock glasbi. Sam temu nasprotujem in zagovarjam, da mora vsak glasbenik preizkušati različne stvari,se povezovati z različnimi glasbeniki in ustvarjati različno vrsto glasbe. Recimo, zakaj ne bi glasbeniki iz naše skupne sodelovali nekoč s skupino tipa Backyard Babie?. Zakaj to ne bi bilo mogoče? Meni se zdi povsem realna ta možnost. Žal pa je delež publke ne le v rocku, pač pa po novem tudi v jazzu in bluesu tako ozkogledno usmerjen, da ne prenese ničesar drugega kot to, kar vidi na svojem plakatu vsako jutro, ko vstaja iz svojih postelj. Dobesedno neumni so ti ljudje. Žal.
RockLine: Omenil si turnejo z Metallico sredi devetdesetih. Po tem je šlo za Warrior Soul vse navzdol. Kaj se je zgodilo?
Kory: Založba je začela vlagati v druge skupine. Skupine katerim albume sem produciral sam. Skupine katerih člani me niti poznali niso, da pripadam Warrior Soul. Odšel sem v Los Angeles, postavil sem svoj studio. K meni je prišel Joe Strummer (The Clash) in Steve Jones (Sex Pistols). Tehnologija snemanja se je spreminjala, iskal sem naraven zvok, ki ga z računalniško manipulacijo nisem mogel rekonstruirati. Zato sem popokal kovčke in se vrnil nazaj v New York, naredili smo skupaj odličen bend imenovan Space Age Playbvoys! Bend, ki je odlično funkcioniral. Torej . Pojdi v Losa Angeles, spoznaj demona, ga premagaj in se vrni, kot zmagovalec!
RockLine: Torej te glasbena izzivalnost »artističnega kameleonstva«, kot jo poznamo pri izvajalcih tipa David Bowie, Marilyn Manson itt, privlači?
Kory: Bowie je tip glasbenika ki nenehno menja glasbeno identiteto. Bowie sodi zame osebno med peščico najboljših in največjih rock umetnikov. Od vedno. Bowie je izkazal izjemen pogum, da se upa vesa čas spreminjati. To ni tako kot tipični rockerski štos v stilu: »Oh pustil sem si dolge lase, sedaj bom imel vedno dolge lase!« Bowie je umetnik, ki kljub temu, da vseskozi spreminja samega sebe, v smislu scenografije, v smislu artizma glasbene vsebine, obenem vseskozi ob tem zadržuje svojo unikatno in na miljo prepoznavno glasbeno esenco. Ta je neponovljiva in edinstvena. In to je bistvo pravega umetnika. Bowie je dejansko eden največjih umetnikov na tem planetu. Vendar pa, kaj se dogaja danes z ljudmi? Privlači jih glasba z mrtvo energijo. Ti ljudje tonejo globlje in globlje, po drugi plati so ljudje, ki se na to požvižgajo na to in ti gredo vse više in više.
RockLine: Si kdaj pomislil da bi človeštvo doseglo v tem kritično maso in bi ta kritična masa prevladala v smislu da bi znala nameniti pozornost izključno glasbo z otipljivo substanco, torej glasbi, ki te izključno polni z energijo?
Kory: Vsi ti težko kategorniki ozkogledih ljudi padajo, mi pa rastemo, vzhajamo. Za moje pojem smo kritično maso že dosegli. Za primer vzemiva nogomet. Vsi ti ljudje, ki tako obsedeno spremljajo nogomet in tekme, skrivajo s tem pot svojega padca. Sami pred seboj si zakrivajo ta vidik. Bolj, ko gledajo tekme, manj vidijo. In ker se fokusirajo zgolj na to, na tekme, se energetske moči razporejajo tako, da prihajajo k tistim na drugi strani, ki se na nogometne tekme požvižgajo, ali jim priložnostno, občasno posvečajo pozornost. Mi vsi tu za mizo smo del te druge strani. Jaz ne maram videti, ne slišati prav nobenega reklamiranja Coca Cole, ne bom podpiral korporacij, ne kupoval od njih, zakaj? Ker za to nimam razloga.
RockLine: Sam ne gledam televizije že nekaj let
Kory: Tudi jaz ne. Če razumeš, da je vse to program, vse to režija če se vsaj za hip ozreš v nebo zvečer, k zvezdam, boš hitro doumel, d a je lepše gledati njih, kot televizijo. Zato apeliram na ljudi, da si storijo uslugo in samo za mesec, ali pa vsaj za en sam samcat teden prenehajo gledati televizijo in prenehajo listati revije, ki živijo od trača. Potem naj vklopijo televizijo nazaj in povedo kakšna občutja jih tedaj prevevajo. Če bi to vsi poizkusili, bi to spremenilo svet. In to je, domnevam, da konec najine debate?
RockLine: Prav. Imam le eno vprašanje, ki je precej generično in pravzaprav neumno.
Kory: Le vprašaj, le vprašaj.
RockLine: Kaj pričakujete Warrior Soul od nastopa v Ljubljani jutri, dne 15.06.2012?
Kory: Pojma nimam. Upam le, da so se bo jutri na prizorišču zbralo veliko ljudi, ki bodo prišli z dvignjenimi rokami visoko v zrak in stisnjenimi pestmi navijali za rock n' roll in da bo to nepozaben rock n' roll žur.
RockLine reportažo s koncerta Warrior Soul v Ljubljani, z dne 15.06.2012, si lahko preberete TUKAJ.
na vrh