Sentimenti – to je tisto nekaj, kar me preplavi ob spominu na veličino in ves ta neizkoriščeni potencial, ki je pred leti zavel na slovenski sceni, pa se po razpadu in razhodu dveh ključnih polov zasedbe Intimn Frizurn nikoli ni popolnoma uresničil. Dogajali so se takšni in drugačni bolj ali manj neuspešni poskusi reanimacije prvotnega kadavra, a dejstvo je, da kemije osnovnih članov ni bilo možno poustvarjati. Nato pa se je nekje v zadnjem krajcu temenskega dela malih možganov začelo udejanjati nekaj novega – Joko Ono, za katero nisem vedel, ali me popolnoma prepričuje ali ne. Jazzy ritmiko in totalen glasbeni mindfu(n)k so zamenjali bolj neposredni in preprosti punk ritmi ter melodije. Za mikrofon je poprijela pevka in v zasedbo vnesla nov svež veter, ki je po soboti 12.oktobra še močneji, saj je na svet privekal istoimenski prvenec, EP zasedbe Joko Ono, po katerem se bo uravnavala tudi pot za vnaprej. Izjemen intimni koncert, na katerem so fantje in dekle iz sebe kot vedno iztisnili ves svoj maksimum, se predali toku misli in besedil ter brez zadržkov predstavili celoten studijski prvenec s parimi spremembami – manjkal je ključni člen celote, gost, izvrstni Jaka Burger, ki ga je na ta veseli dan razkritja vseh podrobnosti prvenca v slogu leteče menjave zamenjal izvrstni vokalist zasedbe Dead Dildo Drome, neustrašni Šero. Ostalo je bilo vse tako, kot bi si lahko človek lahko prestavljal in želel – dobro vzdušje, torta in lično, estetsko zaviti plošček, ki je bil tudi povod, da smo k pogovoru lahko povabili bobnarja in enega ključnih snovalcev projekta, izvrstnega Igorja Iskro.
Dolgo časa je minilo, da ste se iz prehodnega časa rekonstrukcije svojega glasbenega izraza preoblikovali v nekaj novega. Kaj se je dogajalo v tem času? Kaj se je dogajalo s tabo in tvojo zasedbo? Kaj je Joko Ono in kaj predstavljate v letu 2013?
Igor Iskra: Da bi rekel, da je to moja zasedba – to ni moja zasedba, ampak smo mi. Dogajal pa se je to, da ko smo razpadli kot Intimn Frizurn, ko je Milan (Jerkič, bivši pevec op.p.) šel stran, oziroma smo se razšli, smo iskali dolgo časa nek nadomestek, a se noben nadomestek ni zadovoljivo obnesel. Nato smo naredili en featchering, na katerega je prišla Živa, s katero smo se zelo dobro ujeli in ko se je pokazalo, da nam Intimn Frizurn material ne leži več, smo začeli žgati punk ter vse te neke rife, iz katerih se je vse skupaj razvilo in za kar smo ugotovili, da nam popolnoma ustreza. Na tisti prvi vaji pri Dušanu Hedlu smo vzeli v roke knjigico s CZD besedili – to je bilo v času snemanja plošč Rokerji pojejo pesnike – poleg onih dveh litrov vina, si je Živa izbrala svoje besede, iz katerih smo lahko vse skupaj izpeljali in prav iz tega se je vse skupaj razvilo. Dva komada sta sicer njena – Moj svet in Kri, ostalo pa je od pevca CZD Bojana Tomažiča. To se je nato posnelo in na tem se je delalo. Plane posneti vse skupaj smo imeli že dobro leto nazaj. En razlog, da do tega ni prišlo že tedaj, so bile obveznosti. Zaradi katerih smo bili vsi preveč zasedeni, pa tudi bolje si je bilo vzeti čas, stvar domisliti in narediti tako, da je danes lahko taka, kot je.
Končni izdelek je tu – gre za EP s sedmimi skladbami, ki vas razgaljajo do same srži Joko Ono. Prva razlika, ki jo tu opazim, je ta, da ste s progresivne note prešli na popolnoma HC punkersko osnovo, na podnoto Jello Biafre in da je bistveno več družbene kritike. Kako se je sama geneza tudi idejno zgodila pri Joko Ono in kaj lahko pričakujemo tudi vnaprej?
Igor: Saj pravim – ko je Živa prišla na vajo, je to potegnilo s seboj to, da smo začeli mi žgati relativno enostavne punk ritme in HC, ona pa je imela ob sebi tista besedila, ki smo ji jih ponudili. CZD besedila so tako brezčasna in imajo to punk noto, ki jo omenjaš – socialo, kritiko. Če poslušaš Moj svet ali pa Kri, se zlahka ugotovi, da ni toliko sociale v teh njenih besedilih, sajŽiva izhaja iz sebe. Mogoče sami niti ne bi znali spisati takšnih besedil, a so govorila prav tisto, kar sami ne znamo najbolje ubesediti. Glasba pa je bila maksimalna in intenzivna. Upam si reči, da smo natančni in si vedno trudimo to biti, vse skupaj pa sedaj klapa, da pa je res tako, pa se morajo ljudje priti prepričati na naših špilih. Smernice benda Joko Ono so se zastavile precej spontano in nismo namensko določili plan in si rekli, da bomo v bodoče punk. Kar zadeva pot vnaprej – videli bomo, saj moramo najprej komade narediti, saj že dolgo časa traja faza kreativnega brezdelja in precej časa se pisanju nismo posvečali. Ti z EP-ja so nekakšen cream de la cream, ki so se nam zdeli najudarnejši, najpopolnejši, najbolj kompletni in nam dejansko najbolj ležijo. Vnaprej znamo iti bolj v smeri skladb Moj svet in Kri. Ko smo snemali plato pa je povsem naravno prišlo tudi do sodelovanj z gosti – z Borutom Maroltom (pevec skupine Niet op.p.) in Jakom Burgerjem (pevec skupine Corkscrew op.p.). Jaka pride večkrat semkaj na plac, pa malce povisimo. Oba smo malce vpletli v vse skupaj, saj če smo že skupaj viseli, sta nam fanta pomagala dopolnit te komade, kar je bilo res izvrstno.
Če sedaj spregovoriva o samem EP-ju. Joko Ono kot Lennonova spremljevalka. Kako to, da ste se tudi pri poimenovanju plošče odločili za ime ženske, ki je v rockerskem svetu sinonim razbitja enega največjih, če ne največjega benda vseh časov?
Igor: Kaj pa vem. V bistvu je bila vse skupaj bolj zajebancija. Živa je prišla pač na vajo, se dokazala kot zelo direktna in prepričljiva gospodična, pa smo enkrat v šali rekli, da je kot Joko Ono. Tedaj še nismo imeli imena za bend in se nam je zdelo to vsem kul, z naključnim imenom pa smo vsi soglašali ter je ime tudi ostalo in obstalo. To, da je Yoko Ono tu še v povezavi z Lennonom ter nosi s seboj nek specifičen duh v ozadju, pa je še toliko bolje. Sej zato pa poudarjamo, da gre tukaj za Joko z J-jem.
Ste brez ipsilona, a z EP-jem ...
Igor: To se je Andraž Kajzer spomnil, tako da za to njemu hvala!
Živo ste dobili v bend po vsem dolgem času, med katerim so moški konstruirali glasbo. Kako je sodelovati z žensko? Kako se Živa obnese v bendu? Kakšna je kemija, ki jo je prinesla s seboj?
Igor: Živa je zakon, saj nam prinaša tisto nekaj, zaradi česar, če smo sami nekako racionalisti, ki ustvarjajo glasbo in smo nekak motor, je ona tisti delček naše duše, ki nam da tisto nekaj več, zaradi česar stvar dejansko funkcionira. Brez nje smo manj, Živa pa je tisti dodatek, začimba, zaradi česar je vse tako, kot mora biti. To je tista češnjica na torti in ta češnjica je pomembna toliko, kot vse ostalo. Brez enega ni drugega – tako bom rekel! Živa je naravni odrski talent, zaradi tega pa smo tudi ostali in obstali skupaj, ker nam je to naša osnova. V preteklosti, v času Intimn Frizurn, smo bili navajeni na to, da smo precej bolj racionalen bend. Bili smo sistematični in mogoče smo hoteli tisto nekaj več, kar se enostavno ni zgodilo – vsaj med nami ne. Živa pa je pač žival – pride na oder, vse skupaj odlomi in mogoče to, da je ženska, energetsko še bolj prepriča. Zna se dreti in ima res močen vokal in ljudje na to niso navajeni, se mi zdi. Eno gre z drugim, seveda pa moramo tudi mi v ozadju pridno delati, da stvar funkcionira, a bi bil brez nje to povsem drug bend.
Ti in oba Žigata iz Intimcev ste imeli pred Joko Ono svojo skupno preteklost, kakšen pa je Živin glasbeni pedigre pred Joko Ono?
Igor: Živa ni poprej nikjer igrala. Ona je zgolj imela željo. Ne vem! Morda je šlo za iskrico in željo v malih možganih in z Žigo (Rangusom, kitaristom op.p.) sta se spoznala in slednji jo je povabil na vajo, na povabilo pa se je rade volje odzvala in tako se je vse začelo. Ko se je začela dreti v mikrofon, je bilo vse tako spontano in srčno, da smo nemudoma vedeli, da je to to, res. Vem, da zveni vse kot nek kliše, a je res prišlo vse pravi čas – prav v času, ko smo se začeli z Milanom idejno razhajati in je šlo vse z Intici v propad, se je zgodilo nekaj povsem drugega, drugačnega in meni je to bila popolna rešitev. Ko začnem neko glasbo delat in nam je nekaj kul, samo pogledam Žigo Rangusa, ki se začne nenadzorovano režat in vem, da je pot prava. Ko se je začela Živa dreti, smo se tako le spogledali in smo vedeli, da je oreskočila tista usodna iskrica, nato pa se je začelo garanje in delo, saj nič, kar sedaj slišite, ni nastalo čez noč.
EP je spleten iz sedmih momentov, ki ste jih spletli s svojo krvjo, potom in znanjem. Eno leto nazaj je začela celotna stvar nastajati. Kako se je vse dogajalo in kaj je to, kar dobivamo danes – vsebinsko in glasbeno?
Igor: Vse skupaj smo želeli obeležiti in sleherni bend, ki piše komade, hoče tisto nekaj posneti, pustiti ali pa imeti tako razlog, da še nekdo zunanji, nekdo drug, sliši tvojo glasbo, pride na špil. Mi smo se v zadnji fazi odločili za EP, za katerega smo mislili, da ga bomo prej ustvarili, a do tega ni nemudoma prišlo. Komadi so stali, material smo imeli nared, nato pa je padla odločitev, da bi EP posneli pri Mateju Gobcu. Matej je prišel na vaje, nam malce sugeriral popravke, nato pa smo šli k njemu vse skupaj posnet, sam pa je naredil poleg produkcijskih del tudi mastering, s končnim izdelkom pa smo sami res zelo zadovoljni. Mark Divjak – pismu je pravi divjak, resno (smeh) – nam je plato oblikoval. V fazi, ko smo naslovnico naredili, smo sklenili, da bomo poskusili čimveč komadov preliti tudi v video obliko, pri čemer nam pomagajo Luka Jenko in Andraž Kajzer, ki pa je itak novinar, manager, ne sicer konkretno naš, ampak res dragoceni svetovalec, ki nam pomaga vse skupaj krmariti, nam daje koristne nasvete in je naš iskreni sopotnik in prijatelj.
Prvi komad, ki sem ga kdajkoli zasledil, je bila skladba Konec, ki vaš album tudi sklepa ...
Igor: Saj smo razmišljali o tem, da bi z njim plato tudi začeli v stilu – the end is beginning is the end. Nazadnje pa je padel Konec prav na konec plate, jebiga. (smeh)
Koncertiranja je bilo v tem vmesnem času kar nekaj, preigrali ste tudi marsikateri oder, gostovali pa ste tudi s slovenskimi poeti – poudaril bi predvsem sodelovanje z Dejanom Kobanom, z enim najbolj potentnih slovenskih piscev.
Igor: On je res marljiv in se trudi.
Zgodili so se Rokerji, ki so peli pesnike. Kakšen pa je plan za preskok iz te poetične preteklosti v leto 2013 ali celo dalje od leta 2014?
Igor: Moramo začeti migati in iz pace spraviti vse tiste komade, ki so v marinadi že kar nekaj časa. Basist je rodil, jaz delam preveč, vsi imamo svoje obveznosti. Dejansko se malce staramo vsi skupaj in ker ne živimo od tega, kar nas povezuje ter špilamo dejansko tedaj, ko nas kdo pokliče, traja dlje časa, da se kolesje premakne naprej z mrtve točke. Nimamo več toliko časa, oziroma vzeti si ga moramo malce več kot nekoč, moramo poprijeti pridno za delo, spisati nove komade in to bo vodilo za naprej. Morda smo naredili tudi zavoljo tega ta intimni koncert na domačem placu, ker smo odigrali že toliko koncertov, da je vse skupaj že prav smešno. Po navadi je pot obratna, saj dajo bendi najprej plato ven in nato koncertirajo, mi pa smo s tem vse nekako sklenili in nekako zaključili. Začeti je potrebno ustvarjati naprej. Imamo željo in vse aktivneje razmišljamo o tem, da bi preizkusili svojo moč v tujini, saj v Sloveniji za nekaj več, kar smo že preizkusili, pa tudi za variacije in nadgradnje, ni več. Mislim, da bi bili odzivi v tujini prav tako fini, pa še spoznali bi med druženjem kakpne nove, drugačen ljudi, videli bi svet, ki ga drugače ne bi.
Preden te prepustim današnjemu toku proslavljanja rojstnega dne vašega prvorojenca, dajva vse skupaj skleniti s standardnim posvetilom, mislijo, našim bralcem, tvoja pika na i pa bo res popolnoma samo tvoja ...
Igor: Sam si želim, da vsakdo prisluhne EP-ju Joko Ono in si ustvari svoje mnenje. Upam da vam bo kul in dejte nato povedat naprej. Če vam pa ni kul pa, jebiga, vam pač ni všeč (smeh). Mi se vedno potrudimo dati od sebe svoj kreativni maksimum. Probajte biti iskreni in se naučite meti radi! Kaj naj rečem? Tega itak kronično primanjkuje in zaradi tega so tudi vse stvari, ki jih izcejamo na plati, takšne, kot so. Če bi bilo več medsebojnega spoštovanja, pa manj grebatorstva in pohlepa ter vseh teh stvari, ki nas kot človeške hibe krnij in delajo kot ljudi invalidne, pa so od nekdaj bile tukaj, bi bil lahko svet dejansko boljši. Tudi mi nismo popolni, a to je nekaj povsem drugega, vrednega svojih, novih poglavij ...
na vrh