O Steveu Vaiu ne gre izgubljati besed! Verjetno največji kitarski čudak, kar jih je dala galaksija. Odigra lahko vse mogoče in nemogoče. Letos je Steve Vai izdal svoj novi samostojni studijski album "The Story Of Light". Izdajo je podprl z novo koncertno turnejo, ki ga je pripeljala znova tudi na staro evropsko celino! Še več. Steve Vai se bo dne 13.11.2012 ustavil na koncertu v Ljubljani, kjer bo tako skupno nastopil že četrtič. Prvikrat je nastopil v Ljubljani, dne 13.04.2000 (Hala Tivoli), potem, dne 09.07.2004 z G3 (Joe Satriani, Steve Vai, Robert Fripp), znova Hala Tivoli, tretjič pa, dne 22.09.2005 (Cvetličarna).Vsi trije koncerti so bili nabito polni!
Kitarski čarovnik in veliki glasbeni vizionar si je vzel čas, da odgovori na nekaj vprašanj, ki smo mu jih zastavili pred njegovim vnovičnim obiskom slovenske prestolnice, dne 13.11.2012!
RockLine: Pred kratkim si izdal »The Story of Light«. Album je artistični korak naprej od predhodnika »Real Illusions: Reflections«, hkrati pa deluje tudi kot drugi del konceptualne zgodbe, ki se je začela že s prejšnjim albumom. Nam lahko poveste o celotnem ustvarjalnem procesu za novi album? Kaj vas je najbolj navdihnilo ob kovanju novih zamislic in idej? Kakšno sporočilo nosi album?
Steve: Na začetku je v bistvu samo neka privlačna ideja za skladbo. Ta lahko nastane iz nekega čisto preprostega riffa, ene vrstice lirskega besedila, medlega koncepta itd. Ko je vse skupaj v moji glavi dovolj privlačno in vsaj kolikor toliko koherentno, poskušam vse skupaj realizirati. Tukaj potem pride do dejanskega fizičnega dela. Skladbe gradim v svojem studiu, kjer si naredim vse potrebne zasnove, nato pa najamem glasbenike, okoli katerih nadaljujem z razširitvijo tiste prvotne ideje. Potem vse skupaj dobro preposlušam in preverim, če sem glede celotne ideje še vedno tako vznemirjen, kot od začetka. Če je odgovor pritrdilen, se skladba uvrsti na album. Če ne, jo za nekaj časa pustim na strani.
Največji objekt navdiha na »The Story of Light« je zgodba, ki sem jo začel že z »Real Illusions: Reflections«. Gre za zgodbo o možu, ki je zaradi velikanske žalosti znorel. Vrne se v svoje rojstno mesto, tam pa najde svetega moža, ki je ustanovil renovacijsko cerkev (versko gibanje, op. p.), kamor gredo prav vsi prebivalci mesta. Ko prispejo, se opazujejo v zrcalni gladini bližnjega ribnika. Opazujejo, kako je njihova identiteta zgrajena na podlagi preteklih dogodkov in izkušenj. Ko se podrobneje zazrejo v te dogodke, vidijo, da so pravi ti tisti, ki jih njihov um prevede v lastno identiteto, s katero hkrati gradijo tudi svojo prihodnost.
Ob opazovanju gradbenih elementov svojih identitet se ozrejo tudi v dogodke, ki jih kreirajo – predvsem, kako so njihova dejanja vplivala na someščane. Pred nami se tako razvrsti kopica fantastičnih individualnih zgodb. Vsak izmed nas ima svojo zgodbo. Dlje, ko ljudje gledajo v svoje zrcalne podobe, globlje vidijo. Vidijo v svoja prejšnja življenja, opazujejo, kako so njihove veščine, sposobnosti, naravni darovi, interesi, lastnosti in celo ljudje prišli v njihovo sedanjost. In ko pogledajo najgloblje, vidijo, kako za vsem leži nekakšna čista, vseobsegajoča zavest, ki se ne spreminja, ne pozna časa, ne čuti ničesar in je vir vse ustvarjalnosti. Meščani vidijo, da je ta neskončni tok, ki ga vidijo in čutijo, del njihovega celotnega zavedanja, da teče skozi sleherno stvar in se skriva za vsakim egom. Ugotovijo, da gre za neskončnost, ki se na svoj način kaže v končnem fizičnem vesolju. Odkrijejo, da je največja zmota človeštva to, da mislimo, da smo ločeni drug od drugega. Torej, če strmiš v ogledalo dovolj dolgo, lahko začneš videvati te stvari.
Ko se tako glavni lik Captain Drake Mason pogleda v zrcalnem ribniku, se nič ne zgodi. Tako se vsaj zdi. Po tem dogodku Mason napiše knjigo. Zgodba se konča tako, da se Mason pojavi pred meščani s svojo knjigo. Ta se imenuje »Under It All« (»Razkrito«, op. p.) in prvo poglavje se imenuje »The Story of Light«. Tukaj se štiridelna »Real Illusions« konča. Na tak način torej pridem do idej in konceptov za nove izdelke.
RockLine: Na svojem novem albumu briljantno združiš t. i. tipičen, a še vedno svojevrsten Steve Vai kitarski jezik s tradicionalnimi zvoki gospela – to lahko slišimo v skladbi »John the Revelator«. Gre za nekakšen še neodkrit zaklad tvoje glasbene ekspresije, kar naredi skladbo zelo unikatno, hkrati pa takoj prepoznavno. Nam lahko zaupate več o svoji ideji za takšen glasbeni izraz?
Steve: V svoji zbirki imam kolekcijo glasbe, imenovano »The Anthology of American Folk Music«. Na njej se znajdejo tisti res zgodnji posnetki folk glasbe, ki se jo lahko označi Americana in ena izmed skladb je od Blind Willieja Johnsona – »John the Revelator«. Skladba se mi je zasidrala v srce, takoj pa sem jo slišal s težjimi kitarskimi zvoki in ogromnim pevskim zborom. Tako lepo se je ujemala s konceptom zgodbe, ki sem jo imel v glavi, da sem jo dogradil z glasbenimi idejami za sam koncept.
RockLine: Na evropsko turnejo si za predizvajalca tokrat povabil ameriško pevko Beverly McClellan. Ona prav tako sodeluje na tvojem novem albumu, kjer posodi svoj vokal. Kako si zvedel za Beverly?
Steve: V trenutku, ko sem videl Beverly prvič igrati, sem bil popolnoma presunjen. Takoj sem vedel, da je zelo navdahnjena in dovršena umetnica. V svoji glavi sem si že zamislil, kako bi Beverlyjin vokal odlično pasal v koncept skladbe »John the Revelator«. Imel sem to srečo, da je Beverly sprejela moje povabilo za gostovanje na mojem novem albumu. Svojo nalogo je neverjetno opravila. Prav tako se mi je zdelo, da bi odlično delovala, če bi na turneji igrala pred mano, čeprav je njena glasba zelo drugačna od moje. Vendar ko jo vidiš igrati… vsak njen nastop je tako očarljiv in razveseljujoč. Zato je tudi z mano na turneji in odigra vsakič kakih 20-30 minut. Kakšen koncert izvede tudi »John the Revelator« z mano, vendar je samo izvajanje v live situaciji izredno težko za Beverly, zato odpoje skladbo le na vsake približno 4 koncerte.
RockLine: Kakšno je tvoje mnenje o inovativnosti kitarske rock glasbe? Se je stanje inštrumentalne glasbe, ki temelji na kitari, spremenila v zadnjih petih ali desetih letih? Kaj misliš, kakšno vlogo bo imela le-ta v prihodnosti?
Steve: Po mojih izkušnjah, ki znajo biti izredno omejene, se inštrumentalna rock glasba, ki temelji na kitari, ni ravno veliko spremenila od Jeffa Becka in Joea Satrianija dalje. Ampak verjamem, da bo slej ko prej prišel nekdo, ki bo imel popolnoma svoje vplive in ideje, ki bo to glasbo spremenil. Vesolje se bo vedno širilo, čeprav se nam tako morda ne zdi.
RockLine: Kakšno je tvoje mnenje o glasbenih šovih, kot so X Factor in drugi podobni šovi?
Steve: Deloma jih vidim kot odlične priložnosti za odkrivanje novih talentov, ki drugače morda nikoli ne bi prišli v situacijo, da bi jih drugi slišali. Beverly McClellan je bila odkrita v zelo popularni ameriški TV oddaji »The Voice«. Hkrati pa čutim, da je zunaj takšne forme glasbenega talenta še ogromno neodkritega, kar bi bilo ljudem prav tako zanimivo, nekaj, kar ni samo pop kultura, ki je pocukrana in nato vsiljena tem ljudem. Vendar pa so razni vodje glasbenih sektorjev odkrili, da ti glasbeni šovi odlično prodajajo glasbo večinski publiki.
RockLine: Pred kratkim si sodeloval z zasedbo 2Cellos na AC/DC priredbi »Highway to Hell«. Nam lahko kaj poveš o tej izkušnji?
Steve: Moj prijatelj Bob Ezrin je produciral to zadevo in me vprašal, če želim igrati v skladbi. Najprej sem bil v dvomih, kajti ko se klasični glasbeniki odločijo preizkusiti v rocku ali metalu, je večinoma tako, da nimajo pojma, kaj takšna glasba dejansko je. Zato sem pogledal nekaj 2Cellos videov in bil navdušen. Takrat sem se potem odločil, da bom sodeloval pri projektu. Bilo je izredno zabavno in končni video mi je bil res všeč.
RockLine: Nekaj let nazaj si sodeloval z orkestrom za klasično glasbo. To ti je bilo zagotovo v velik izziv. Se ti zdi, da je klasična glasba v današnjem potrošniškem svetu zanemarjena?
Steve: Še vedno obstaja skupina ljudi, ki obožuje različne vrste orkestralne glasbe, ki se jo še izvaja danes, vendar se ta skupina manjša. Večina sodobnih orkestrov igra staro glasbo mrtvih ljudi in posledično mlajše ta glasba ne zanima. Trenutna era klasične glasbe je označena kot »contemporary« (»sodobna«, op. p.). Je izredno eksperimentalna in večinoma je izredno glasna – meša se z noise žanrom. Čeprav se najdejo izredno kreativno briljantne zadeve v tej sodobni klasiki, vendar večji del poslušalstva ta noise faktor odbije. Komuna klasične glasbe potrebuje revolucijo in evolucijo za razvoj v novo ero. Prepričan sem, da bo do tega prišlo.
Jaz uživam pri pisanju kompozicij za orkestre, ki združujejo moj rockerski izraz z raznimi klasičnimi vplivi, kot so Stravinsky, Ligeti, Varese, Beriot itd. Vendar ti glasbeniki le vplivajo name, ne poskušam jih posnemati, zato je moja orkestralna glasba drugačna od običajne klasike.
RockLine: Glasba je slušno doživetje. Se ti zato zdi, da glasbeni videi oz. videospoti znižajo samo vrednost glasbe, saj poslušalca vizualni del nekoliko odvrne od glasbe?
Steve: Menim, da je ogromno različnih načinov za dojemanje in procesiranje glasbe. Nekateri ljudje imajo raje melodijo, nekateri besedila, nekateri ritmičnost, drugi vizualne vidike itd. In vsak ima rad nekoliko drugačno razmerje med temi elementi. Mislim, da ne obstaja napačen način pristopa k temu, vsak poslušalec pa bo dojel videno in slišano v skladu s svojim okusom. Ni pravilnih ali napačnih načinov, je le tvoj način. In če je ta način pravi zate, potem je pravilen.
RockLine: Te je pred kratkem navdušil kakšen izmed sodobnih, novejših izvajalcev?
Steve: Ja, še vedno naletim na kako zadevo, ki je iskrena, ustvarjalna in dobra. Novi album Toma Waitsa, Devina Townsenda, Skrillexa, Kimbre. Vendar pa v zadnjem času nisem naletel na nič revolucionarnega.
RockLine: Vrnimo se nazaj za par dekad. V času tvojega šolanja na Berklee College of Music si spoznal enega izmed najbolj ustvarjalnih kitaristov, Nenada Krsmanoviča, ki je igral v znanem slovenskem avantgardnem rock bendu iz 90. let, imenovanem Miladojka Youneed. Nam lahko zaupate kaj o vajinem prijateljevanju?
Steve: Ah, seveda, Nenad! Bil je moj cimer. Izredno, izredno delaven glasbenik, posvečen le igranju. Resnično je ljubil kitaro. Bil je zelo smešen, duhovit, z izjemnim smislom za humor. Odlično sva se razumela. Všeč mi je bil. Seveda je bil tudi odličen kitarist.
RockLine: Lahko poveš, kaj te je v tvojih letih učenja pri velikem Franku Zappi najbolj navdihovalo, kaj je bilo tisto, kar je imelo največji vpliv na tvoj umetniški razvoj?
Steve: Najpomembnejše zame je bilo videti, kako neodvisen je Frank. Delal je glasbo, ki je bila zanj pomembna in to brez kakršnihkoli izgovorov in brez kakršnegakoli zanašanja na druge ljudi. Spomnim se, da se je navdušil za kako idejo in jo potem preprosto izvršil. Razširil je konvencionalne meje v vsaki reči, ki se je je lotil. To je bilo izredno navdihujoče.
RockLine: Steve, želimo ti izredno uspešno prihajajočo svetovno turnejo. Hvala za tvoj dragoceni čas in odgovorjena vprašanja.
Steve: Hvala gre le vam.
vprašanja: Jernej Vene & Aleš Podbrežnik
besedilo prevedel in uredil: Tine Kolenik
fotografije: Bojan Horvat
na slikah: Steve Vai med svojim nastopom, dne 09.07.2004, v sklopu koncertne G3 turneje (J. Satriani / S. Vai / R. Fripp), v Ljubljani (Hala Tivoli) - RockLine fotoarhiv 2006-2012, vse pravice pridržane.
RockLine reportažo s koncerta G3 v Ljubljani (datum: 09.07.2004, Hala Tivoli) si lahko preberete TUKAJ.
na vrh