Veliki ameriški progresivni metalci Symphony X so pred nekaj leti veljali za veliko ime metal scene, nato pa so po izdaji albuma The Odyssey leta 2002, potonili v skorajšnjo pozabo. Letos so se v velikem stilu vrnili z odlično ploščo Paradise Lost, o tem in še čem pa smo pred zadnjim izmed štirih headlinerskih koncertov na Dunaju, spregovorili s prvo kitaro benda, velikim Michaelom Romeom.
RockLine: Živijo Michael! Ste na začetku vaše turneje. Kako poteka zaenkrat?
Michael: Pravzaprav smo na poti že kar nekaj časa. Začeli smo… Kdaj smo sploh začeli? Danes smo 20. ne? Na poti smo torej že kakšen mesec. V Evropo smo prileteli, mislim da, 21. septembra. Ta teden in prejšnji teden smo odigrali nekaj headlinerskih koncertov, nato pa se spet združimo z Dream Theater, ki se prihodnji teden vrnejo, nato pa skupaj igramo še kakšne tri tedne.
RockLine: Kako to, da ste se odločili, da boste igrali tako majhno število headlinerskih koncertov, le štiri?
Michael: Dream Theater so se prejšnji teden vrnili domov za nekaj dni in ker nismo hoteli sedeti križem rok smo se odločili, da vrinemo nekaj samostojnih koncertov. Nič velikega ali posebnega, manjše dvorane, bolj intimno vzdušje. Samo da smo zaposleni in se zabavamo.
RockLine: Kako pa poteka turneja z Dream Theater?
Michael: Zares dobro. Fantje iz Dream Theater so zakon tipi, odlični glasbeniki so, hkrati pa povsem normalni ljudje. Do sedaj je res vse potekalo gladko, vse dvorane so bile odlične, publika nas je sprejela izredno dobro. Mislim, da je bilo do sedaj odlično.
RockLine: Kje pa ste najraje igrali?
Michael: Težko vprašanje, povsod je bilo izjemno… Razmišljam kateri koncert je zares izstopal. Koncert na Wembleyu je bil neverjeten, že zaradi zgodovine prizorišča. Zenith v Franciji prav tako. Pravzaprav so bili vsi koncerti iskreno, odlični. Težko bi izpostavil samo enega.
RockLine: Pa se ustaviva malo pri vašem novem albumu. Paradise Lost je bil izdan pred nekaj meseci. Kakšni so bili do sedaj odzivi kritikov in fanov?
Michael: Kar dobri. Kakih 90% stvari, ki sem jih videl je bilo pozitivnih. A bilo je kar težavno, glede na to koliko časa smo bili odsotni. Pričakovalo smo, da nas bodo spet obmetavali s sranjem, a fani so stali za nami, tudi odzivi medijev so bili zelo dobri. V ta album smo res ogromno vložili. Ker je trajalo tako dolgo, smo se zavedali, da moramo ponuditi najboljše kar v tem trenutku lahko. Zato smo se res trudili, da posnamemo nekaj dobrega.
RockLine: Omenil si vašo kar nekaj letno odsotnost, vaša zadnja plošča The Odyssey je izšla leta 2002. Kako to, da je trajalo kar pet let, da smo dočakali naslednika?
Michael: Pravzaprav ni trajalo tako dolgo časa, da smo ga posneli. Potrebovali pa smo res precej časa, da smo se spravili k pripravam na novo ploščo. The Odyssey je izšla leta 2002, s turnejo smo začeli 2003, mislim pa da je največji razlog to, da se je v ZDA dogajalo precej zadev. Končno nam je uspela prava turneja, z Blind Guardian, igrali smo s Queensryche, prišel je še Gigantour z Megadeth in Dream Theater. Hoteli smo izkoristiti vse priložnosti, ki so se nam ponudile. Še posebej v ZDA kjer pravzaprav še nismo prav dosti naredili, hkrati pa še turneje po Evropi in povsod drugje. Ko se je čas turnej končeval, recimo poleti 2005 z Gigantour, smo se začeli pogovarjati o začetku dela na novem albumu, pravzaprav že nekaj mesecev prej. Med turnejami smo večkrat poskušali s pisanjem, na avtobusih in podobno, a nam nikakor ni uspevalo. S pisanjem smo tako zares pričeli šele oktobra, ali na začetku leta 2006, tako da pravzaprav niti ni minilo toliko časa le začeli smo tako pozno. Sam proces pisanja pa je trajal malce dlje ker smo v to vložili res veliko truda. Nismo hoteli le posneti album češ, dolgo ga že nismo posnemimo že nekaj. Ker je minilo toliko časa smo hoteli brcniti z vso močjo.
RockLine: Se vidi! Mislim, da je Paradise Lost morda vaša najagresivnejša in najmračnejša plošča. Je do tega prišlo naravno ali ste šli v to smer zavestno?
Michael: Za vsak album si vzamemo čas, se usedemo in pogovorimo o tem, kaj želimo za posamezno ploščo. Za album V smo hoteli konceptualno ploščo, bolj progresivno, kitarsko-klaviatursko naravnano. Za The Odyssey smo poizkusili s težjimi riffi, a smo hkrati hotelo ostati epski, tokrat pa smo si res dali duška, z izredno heavy riffi in bolj kitarsko naravnano ploščo.
RockLine: Mislim, da je album res riffovsko usmerjen, ne toliko na solaže, tudi bas je zelo v ospredju, predvsem v Domination na primer.
Michael: Ja, prav to je smisel albuma, da ima vsak komad svoj lasten močan riff. Hoteli smo le napisati zares dobre komade – pet, šest minut, dober refren… Mislim, da gre skladateljsko za kohezivno celoto, hkrati pa za zelo heavy in bolj mračnejšo ploščo. Ko smo se spomnili ideje o Paradise Lost, smo imeli nekaj komadov že napisanih, tri, štiri in nekaj dobrih idej, ko pa smo začeli razmišljati o besedilih in temi Paradise Lost, smo v vso glasbo, ki je prišla po tem in tudi v tisto, ki je že bila napisana, vpletli zbore in podobno, da smo ji tako dodali rahlo bolj gotsko vzdušje. Zgradili smo jo s časom, a že od začetka smo vedeli da bo bolj heavy in agresivna.
RockLine: Ste idejo o Paradise Lost pobrali od avtorja istoimenskega dela Johna Miltona, saj ne gre za povsem konceptualno ploščo po Miltonovem delu, ima pa mračnejše teme?
Michael: Ja, seveda. Sprva smo imeli napisane tri, štiri komade kot sem rekel, a nismo imeli nobene usmeritve, razen te da hočemo heavy album. Začeli smo se pogovarjati o dolgem komadu tipa The Odyssey, na katerem sem delal več tednov, a mi preprosto ni šel od rok oziroma nisem imel tistega pravega občutka, da bi lahko spadal v celoto, čutil sem kot, da je prisiljen. Potem pa smo poslušali stvari, ki smo jih že napisali, riffe in ideje, ki so že imele zborovske dele in so zveneli gotsko, tako da smo rekli, pa naj bo Paradise Lost, a ne bo konceptualne plošče. Nato smo kakšna dva tedna pisali besedila z Miltonovo idejo raja in pekla, ki je v resnici zgodba o izdajstvu in maščevanju. Pekel in raj sta stranska zgodba, v resnici gre za to kar sem rekel. Odločili smo se, da gremo v to smer in dodamo nekaj linij in referenc na Miltona, a jih ohranimo v ozadju, ne pa da bi pisali o tem, da je prišel hudič in podobno. To je že izrabljeno, Milton je samo za okras.
RockLine: Kdo pa je narisal naslovnico, ki je neverjetna?
Michael: Tipu je ime Warren Flannigan, živi v Kanadi. Kontaktiral nas je ko smo album še pisali in izrazil željo, da bi sodeloval z nami. Rekli smo ja, ja prav, nato pa smo videli, da je že izredno priznan umetnik, delal je že za velike filme, televizijo, skratka gre za resno stvar. Slišala sva se po telefonu in povedal sem mu, da uporabljamo Miltonov Paradise Lost kot idejo, vendar je glasba bolj moderna in agresivna. Čez nekaj dni pa mi je že poslal prve slike, ki so me povsem osupnile. So bolj abstraktne, niso tipa hudič z vilami, naslovnica je bolj moderna, z angelom z jeklenimi krili. Nato pa je tip kar pošiljla in pošiljal nove stvari s katerimi smo napolnili knjižico. Noro!
RockLine: Ali razmišljate o snemanju DVDja v bližnji prihodnosti, videl sem namreč Gigantour DVD, ki je odlično ujel vaš nastop?
Michael: Ja to bi radi naredili, verjetno naslednje leto, saj smo zdaj na točni naše kariere v kateri si lahko privoščimo dober izdelek z dobro produkcijo. Hočemo nekaj zelo kvalitetnega.
RockLine: Ali bomo lahko v prihodnje slišali še kaj tvojih solo zadev?
Michael: Ja vsekakor bi sm rad videl, da bi se zgodilo še kaj takega. Predvsem s tega albuma je ostalo toliko kvalitetnega materiala, da bi bilo škoda, če ga ne bi uporabil. Ostalo je nekaj stvari, ki bi jih rad dokončal, a težko rečem kaj konkretnega, saj je ob nenehnem koncertiranju zelo težko. Na avtobusu je težko karkoli narediti, a ko se vrnem domov bi rad posnel še kakšno solo ploščo.
RockLine: Omenil si turnejo z Blind Guardian po ZDA leta 2002. Imaš še kakšne bende s katerimi bi res rad nastopil, ali pa imaš na kakšne še posebno lep spomin?
Michael: Mislim, da so bili vsi bendi s katerimi smo igrali kul. Leta 2003 smo igrali s Stratovarius, ki so bili res zakon fantje. Isto Dream Theater. Sploh celotna Gigantour turneja je bila neverjetna, Megadeth so odlični, Nevermore fantje so prekleto zakon. Gigantour je bil res kul, ni bilo nobenega tekmovanja, nobenega sranja, vsi smo se družili med seboj, energija je bila odlična. Res smo imeli srečo do sedaj, z nobenim bendom, s katerim smo igrali skupaj nismo imeli problemov.
RockLine: Dave Mustaine vas je osebno izbral za Gigantour ne?
Michael: Mislim, da mu je dobro besedo o nas predal Mike Portnoy. Brata Drover iz Megadeth sta nas večkrat gledala ko smo igrali v Kanadi, tako da smo ju že poznali. In to je bilo to, Droverja in Dream Theater so nas omenili in že smo bili na Gigantour.
RockLine: Pa še moje zadnje vprašanje. Kakšen je naslednji korak za Symphony X, kje se vidite čez 5, 10 let?
Michael: (smeh) Nimam pojma. Težko rečem… Ta album se je že prodal v več izvodih kot The Odyssey. Kar je The Odyssey uspelo v petih letih je Paradise Lost v štirih mesecih. Mislim, da s turnejo z Dream Theater dobivamo ogromno pozornosti. Še vedno je ogromno ljudi, ki je za nas slišalo, a nas ne poznajo. Vedno nas primerjajo z Dream Theater, a smo dva različna benda. Rekel bi, da smo zdaj na točki v kateri lahko brez težav pridemo nazaj in naredimo veliko headlinersko turnejo in upam, da se bomo lahko premikali naprej. In mislim, da nam to že uspeva.
na vrh