Alex Beyrodt je v zadnjih nekaj letih eden najvidnejših, če že ne evropskih, pa nemških heavy metal in hard rock kitaristov. Odkril ga je še v osemdesetih veliki guru nemšeka metala Matt Sinner, ko je Alex že v osemdesetih zaigral v njegovi zasedbi Sinner. Danes je Alex Beyrodt izredno cenjen kitarist, ki hkrati vrši vlogo vodilnega kitarista v skupinah Primal Fear, Sinner, Vodoo Circle, Silent Force, kot tudi v projektu »Rock Meets Classics«. Če iščete sinonim za polno zaposlenost 24ur/na dan, potem je ime Alex Beyrodt pravi naslov zanj.
Alex si je vzel nekaj minut za debato o Primal Fear, o sveže izdanem albumu »Delivering the Black« in vseh spremljajočih glasbenih aktivnostih tik pred koncertom skupine v italijanski Brescii.
RockLine: Alex, s Primal Fear se nahajaš na novi evropski turneji na kateri predstavljate vaš sveže izdani novi studijski album »Delivering the Black«. Kako potekajo stvari za Primal Fear trenutno na novi turneji
Alex: Vse štima. Občinstvo je navdušeno, reakcije fantastične, obisk je zelo dober. Pravzaprav imamo vse koncerte razprodane, ali skoraj razprodane. Lahko se pohvalimo tudi s tem, da so bili celo tisti termini, na katerih smo koncertirali pred izdajo albuma, kajti album je izšel med turnejo, tudi že zelo, zelo dobro obiskani. In to je zelo dobro. Zelo smo zadovoljni. Ne vem kaj se bo zgodilo nocoj zvečer tu v Brescii, a to je pač druga zgodba.
RockLine: V italijansko Brescio ste vskočili v zadnjem hipu. To je namreč koncert, ki je bil zabukiran v zadnjem hipu in tudi edini italijanski termin. Sem ste prispeli iz vroče Španije, potem pa se vračate na domača tla v Nemčijo, kjer se vam v vlogi predskupine pridružijo tudi The Messenger. Kako ti zaznavaš različne reakcije publike na vaših koncertih, če igrate doma v Nemčiji, ali v tujini, se pravi na odrih izven Nemčije?
Alex: S turnejo smo začeli v Nemčiji in The Messenger so nas spremljali tudi v Španiji, potem pa so jim tam vdrli v njihovo transportno vozilo, kombi in jim pokradli iz njega vso opremo in osebno prtljago, sicer bi bili The Messenger nocoj na koncertu tudi tukaj v Brescii. Kar se tiče odzivov publike na naših koncertih je dejstvo, da so reakcije publike izven Nemčije, še posebej ko smo denimo na koncertih v Južni Ameriki, npr. v Argentini, zelo močne, intenzivne, publika ne skriva dejstva, da se popolnoma zlije z našo glasbo med nastopi. Vneto pojejo besedila, še posebej refrene. V Nemčiji moramo precej bolj garati, da prepričamo našo domačo publiko, da jih zanimiramo, da vzbudimo zanimanje. A to je že v štartu ta razlika v značaju občinstev. Kljub vsemu je jasno, da nas tudi doma publika ceni. A to ne pomeni, da bi mi lahko postali ležerni. Sploh ne v teh časih, ko šteje prav vsak ljubitelj naše glasbe. Se pa zgodi, da stopimo kdaj tudi na kakšno prizorišče izven Nemčije, kjer pa se moramo še bolj potruditi kot doma. A to ni nič slabega. Nič narobe. Kot Nemci smo navajeni garanja. To je nekako v naši krvi.
RockLine: Če se dotakneva vašega novega studijskega izdelka »Delivering the Black«, kako bi ti opisal sam proces njegovega nastanka in kakšne so glavne razlike med tem albumom in prejšnjim?
Alex: »Delivering the Black« je moj drugi album s Primal Fear. Prvi je bil predhodnik »Unbreakable«. Veš kaj je osnovna razlika? Na novem albumu smo se sestajali v studiu, kot skupina. Navadno je danes metoda takšna, da dela vsak glasbenik skupine na novem materialu sam, se pravi ločeno. Zaprt v svojem studiu. Oba principa imata prednosti in slabosti. A to pot smo si rekli, da želimo ustvariti album, po principu prave skupine. Ne, da se ukvarjamo z novim materialom ločeno vsak za svojim računalnikom in v svojem studiu. Torej ko smo snemali album, smo bili v studiu vsi skupaj. Cela skupina. Nemara je tudi to dejstvo pripomoglo k temu, da je »Delivering the Black« v vsej naši karieri delovanja, doslej najbolje sprejeti studijski album. Povzpel se je med 20. najbolje prodajanih albumov nemške glasbene lestvice in na njej zasedel za nas sanjsko 13. mesto.
RockLine: Ime Primal Fear postaja iz leta v leto preverjena stalnica, ki pa pridobiva na vse večji podpori metalske javnosti. Občutek je tak. Vaši albumi se lahko pohvalijo z izredno kvaliteto, prepoznavno, lahko rečemo kar značilno špuro, obenem pa postajajo vaše turneje vse bolj obsežne, z vse več termini in to vas po novem redno vodi tudi na nastope po drugih kontinentih. Kako ti, kot glasbenik, zaznavaš ta proces?
Alex: Res je. Danes je najbolj kruto spoznanje to, da moraš igrati vse več in več, če želiš preživeti. To pomeni po domače povedano, da prineseš domov dovolj denarja. Denarni prihodki od prodaje albumov so preteklost. Na žalost. To se je zaključilo pred nekaj leti. Skupina kot smo Primal Fear, ali podobne skupine v »naši glasbeni kategoriji«, morajo preprosto stremeti za tem, da zaslužijo s turnejo, s prodajo uradnih spominkov na turneji. Žal nismo Metallica, ki si lahko privošči posneti slab album, album katerega snemanje in cel projekt izdaje vključno s promocijo denimo košta 20. milijonov dolarjev, pa bo ta slab album še vedno prodajan dovolj dobro. In to ni pošteno. To ni prav. Zato so skupine, kot smo Primal Fear, potisnjene o zid in se morajo dokazovati toliko bolj in garati precej več, kot nekatere druge skupine, ki so imele v nekih drugih časih pač več sreče, kot imajo danes pameti.
RockLine: Imaš tudi skupino Voodoo Circle, prav lansko leto ste izdali novi studijski album. Gledali smo vas na Hi-Rock festivalu?
Alex: v Inzell-u?!?!
RockLine: Natanko tako. Zanima me kako ti uspe vse to združiti? Nenehno si zelo zaposlen.
Alex: Res je. Zaposlen sem vseskozi. V meni bijeta pravzaprav dve srci. Eno je tisto, klasično urjeno, recimo naklonjeno hard rocku melodičnemu rocku. Preigral sem tudi veliko klasične glasbe v karieri, z njo tudi odraščal. Drugo srce pa mi bije za heavy metal, a tisti heavy metal, kjer je melodičnost vseskozi jasno izpostavljena in prisotna. To je tisto kar počnem in sem počel s Silent Force in kar trenutno počnem zelo uspešno tudi s Primal Fear. Sicer pa mi ti preskoki med dvema glasbenima svetovoma ne povzročata prav nikakršnih preglavic. Ko pade komanda, da je na obzorju delo s Primal Fear, se popolnoma neobremenjeno predam delu za Primal Fear, ko nastopi druga situacija je natanko enako v primeru Voodoo Circle ali Silent Force. Ko že govoriva o Voodoo Cirlce, poglej tamle gre naš klaviaturist, ha ha ha,... (pokaže z roko na Jimmyja Kresica, ki je ravno vstopil v prostore »zakulisja« op.p.)
RockLine: Ste kot neke vrste družina.
Alex: Res je. Trudimo se, da s to družino vodimo vse glasbene posle. To je zelo pomembno. Gre se za mostove zaupanja med nami in ti so zelo čvrsti. Tako mora ostati, ker je tako za vse nas najbolje. Tako je tudi Jimmy Kresic nocoj tu v drugi vlogi, kot jo ima, ko smo na koncertih z Voodoo Circle, a je z nami, kjer pomaga Primal Fear na drugih funkcijah. Prav zato, ker je mož vreden velikega zaupanja.
RockLine: Kaj pa nam lahko poveš o svojem glasbenem ozadju? Kateri glasbeniki in skupine so te navdihovale kot najstnika, da si se odločil postati glasbenik. Večkrat, ko te opazujem in si opasan s tisto znamenito smetanasto Stratocaster Fender kitaro in ko te poslušam, ne morem zaobiti občutij, da si se navduševal nad likom in delom Richie Blackmore-a?
Alex: Res je. Sem velik oboževalec Richie Blackmore-a. Obožujem vsekakor tudi Jimi Hendrixa, Randy Rhoadsa. Randyja sem imel možnost videti v živo na koncertu z Ozzy Osbourneom, a odraščal sem z Richie Blackmore-om. Torej Deep Purple, Rainbow. Pripadla mi je izjemna čast, da sem imel možnost deliti oder s persono, kot je Ian Gillan. Rock ikono torej. To je bilo, ko smo izvajali projekt »Rock Meets Classics«. Glasba Deep Purple je vplivala name ne le kot glasbenika, pač pa tudi kot na osebnost. Danes je za nas glasbenike zelo težko. Denar ne pride zlahka. A ko se ti zgodi to, da se ti ponudi priložnost in lahko deliš oder z nekom, ki predstavlja, kot glasbenik velik del tvojega življenja, ki te je s svojimi deli in pečatom, kot ga je zapustil v rock glasbi, pravzaprav sooblikoval, je to zame največja možna oblika povračila za vsa tista leta garanja in odrekanja. Takrat dobiš znamenje, da si na pravi poti. To je tisto pravo spoznanje resnice. Ta pa leži v tvojem srcu. In tega ti nihče ne more odvzeti, niti tega ne more kupiti noben denar. Spoznanje, da si na pravi poti in da hodiš vseskozi po njej, je danes nekaj neprecenljivo vrednega. Navadno pa ta reč ne gre skupaj z gomilami denarja. Nečemu se torej moraš odreči. Zelo sem ponosen da sem igral na odru z Ianom Gillanom, Glennom Hughesom, Paulom Rodgersom in podobnimi velikani rock glasbe. V naslednjem mesecu bom nastopal na odru skupaj z Joe Lynn Turnerjem in Alice Cooperjem. In za to mi ne bo treba ničesar plačati. Še več. Za to bom dobil plačo. Ha ha ha,…
RockLine: Skozi leta je eno ime še posebej povezano s tvojo kariero. Ime Matt Sinner. V tvojem udejstvovanju znotraj zasedb Sinner, Primal Fear, Voodoo Circle in po novem tudi Rock Meets Classics. Kako ti zaznavaš to vajino relacijo?
Alex: Z Mattom sva od nekdaj velika prijatelja. Nisva povezana skupaj le zaradi glasbe. Poznava se že vrsto let. Kadarkoli imam kakšno težavo v življenju, se oprem na Matta. Vedno se pojavi s kakšnim zelo dobrim nasvetom. K Sinner sem se priključil leta 1988, pred tem pa sem bil velik ljubitelj glasbe skupine Sinner. Potem pa sem nenadoma pristal v skupini. Sprva smo igrali po Nemčiji, kasneje po Nemčiji in Evropi. Celo Ameriki, na Japonskem. Matt je pravzaprav katalizator celotne moje kariere. On je prispeval k temu, da se je moja glasbena kariera povsem spremenila, da se je dvignila. Zato sem mu za vse to neizmerno hvaležen. Vseskozi je občutek tak, kot bi se poznali prvi dan. Zabavamo se nenehno, uživamo v stvareh, ki jih počnemo skupaj. Kot da vseh teh let, ki smo jih prebili skupaj v resnici nikoli ni bilo.
RockLine: Na turnejo se je v ekipo Primal Fear vrnil tudi tvoj dolgoletni glasbeni tovariš Tom Naumann. Ko gledaš Primal Fear danes na odru je podobno, kot bi gledal prvo frontno linijo zasedbe Sinner, seveda odštevši Ralfa Scheppersa. Kakšna so občutja, ko stojita s Tomom ponovno skupaj z ramo ob rami na odrih?
Alex: Midva shajava fenomenalno skupaj. Z Naumanom sva igrala že pri Sinner med letoma 1988 in 1997 ali 1998 ne spomnim se povsem natančno v tem trenutku. Skupaj zveniva odlično. Kemija deluje med nama. In prav o tem sva se pogovarjala pred nekaj dnevi. O tej kemiji. V »nightliner-ju«. Ura je bila pet zjutraj. Nisva se videla namreč skoraj 20. let. Ko pa sva se po vseh teh letih znova znašla skupaj na vajah, je bil občutek, kot da sva bila nazadnje skupaj včeraj. Torej, kot da se vmes ni nič zgodilo. Kot da tih 20. let nikoli ni bilo vmes. Ko sva pričela oba kariero kot profesionalna glasbenika, v najinem zgodnjem obdobju torej, sva se učila drug od drugega. Na odru je danes tako, da meni ni potrebno opazovati kaj počenja na drugi strani odra Tom Naumann. Natanko namreč vem kaj bo storil v dani situaciji in kako bo odreagiral nanjo. In tudi ta element, ki je redka a silno pomembna vrlina naše glasbe, me na odru vseskozi neizmerno navdušuje in zabava.
RockLine: So na tvoji glasbeni poti še kakršnekoli želje, cilji po realizaciji kakšne ideje?
Alex: Hmm... Sam razmišljam zelo kratkoročno. Prvo kar je je to, da moram nekako preživeti letošnje leto. To je prvi načrt, ki ga moram splanirati in realizirati. V letošnjem letu bomo zelo intenzivno koncertirali s Primal Fear. In to po celem svetu. To pa zahteva moje polno osredotočanje na Primal Fear v tem trenutku. To je torej fokus v katerega bom usmerjal v letošnjem letu pretežno celotno svojo energijo. V letu 2015, pa bo privekal na svet novi Voodoo Circle album, temu bo sledila nova Voodoo Circle turneja.
RockLine: Kaj pa Silent Force?
Alex: Silent Force? Seveda v tem nekajletnem premoru se je izkazalo, da publika na Silent Force nikakor ni pozabila. Pravzaprav je ta šestletni premor med prejšnjim albumom in novim »Raising From Ashes« indikator, da je publika pričela zelo povpraševati po nas in zategadelj, so bili odzivi nad novim albumom, kot tudi nad našimi koncertnimi nastopi mnogo večji, kot sem sploh upal pričakovati. Tudi ime Silent Force kotira danes na metalskem prizorišču višje, kot kdaj koli prej. Sprva sem bil zelo skeptičen, ko smo menjali pevca. Namesto D.C. Cooperja je vstopil Michael Bormann, ki je nekoč pel pri Jaded Heart. D.C. in njegov vokal sta bil od vselej nekakšna integriteta zvoka in značaja Silent Force. No navkljub temu, pa se je ta rizična menjava na polno obrestovala. Ta uspeh s Silent Force je prišel povsem nenadejano, zato mi toliko več pomeni in sem zelo ponosen nanj. Še en dokaz, da je bilo vredno vztrajati in čakati. V tem času so se uredile tudi nekatere stvari v mojem zasebnem življenju in tudi to je pripomoglo, da so se vse reči za Silent Force odlično uredile. Glede na vse obveze s Primal Fear, Sinner, Vodoo Circle, Rock Meets Classics, je bil ta daljši premor kar nekako samoumeven. No prav v lanskem letu pa je čas dozorel naposled tudi za novi Silent Force album.
RockLine: Je ostala še kakršnakoli neizrečena misel, ki ti leži na duši in bi bila zanimiva za naše bralce?
Alex: Da. Rad bi povedal, da igram za ljudi in da tisto kar igram, igram vedno s srcem.
na vrh