Ura je 19.30. Prestopili smo vrata kluba Boogaloo in se nastanili na mehkem vzmetenju foteljev v dvorani kluba. Seveda potikanje po dvorani, ob tej uri, ko skupine opravljajo tonske preizkušnje, vsakomur ni dovoljeno, a očitno so nas na vseh vratih na debelo spregledali. Čakamo na Mannija Schmidta, kitarista skupine Grave Digger, ki nastopa nocoj na omenjenem prizorišču v Zagrebu. Grave Digger so nastopili dan pred tem že v Ljubljani in se počasi približujejo zaključku svoje tritedenske zimske turneje v prid podpori novemu studijskem albumu "Ballads of a Hangman". Po zagrebškem koncertu (RockLine reportaža TUKAJ) jih čakajo vsega trije nastopi do konca turneje.
Mine kakih dvajset minut in prikaže se simpatični kitarist, nas prijazno odpelje do "cateringa" v prvo nadstropje ter nam naloži, da se naj od tem ne premaknemo niti za pedenj levo ali desno. Ob tem nas ponudi s postrežbo pijače in jedače za mizo, kjer so se gostili v izmenah Thilo Hermann in Stefan Arnold iz skupine Grave Digger, kot tudi člani predskupin Taletellers in Alestorm ter doda naj mu damo še kakih 10. minut, da oglasi svoje kitare.
RockLine: Kako poteka turneja, kakšni so občutki?
Manni: Ne ravno najbolje, hkrati pa tudi ne tako slabo. Kar nekaj skupin je v tem času, kot Grave Digger prav tako na turnejah, npr. Axel Rudi Pell, Edguy, Kreator, Saxon. Prodaja albumov je v tem trenutku precej slaba. Vendar pa je sam občutek biti na tej turneji znova zelo dober. Imamo zunaj novi album in reakcije oziroma odzivi množic v zvezi s tem so fantastični.
RockLine: Mimo tega dejstva nikakor ne morem, a včeraj na koncertu Grave Digger v Ljubljani, si se na odru pojavil kar dvakrat. Prvič si stopil na oder že s Slovenci Lazy Bones (Lene kosti). To je bilo zelo zanimivo izkustvo, pravzaprav si nas šokiral. Kako je to tega prišlo?
Manni: Ta grdi pankrt, ki sedi naproti mene (s pogledom uperjenim na Milana Krušiča, pevca Lenih kosti op.p.) in je pevec, ha, ha, ha, ha...
Manni:... je moj zelo dober prijatelj. Vedno sem mu govoril: "Hej Milan, daj spravi že enkrat nazaj skupaj svoje Lazy Bones. Potem me je lansko leto poklical po telefonu in povedal, da so se znova združili. Odvrnil sem mu: "Super! Če bomo kdaj igrali znova v Ljubljani, vas bomo spravili na seznam kot predskupino našemu špilu." Naredil sem vse za to. Govoril sem z našim promotorjem, booking agentom, pravzaprav z vsemi in sem se potrudil, za vse, da bi to bilo skupini Lazy Bones tudi omogočeno. Kar nekaj skupin se je potegovalo za to vlogo v Ljubljani, vendar pa smo odklonili vse in jim povedali, da bodo to pot pred nami nastopili v Ljubljani Lazy Bones. Ko sem jih gledal takole pod odrom med njihovim koncertom, me je Milan tako impresioniral, ha, ha, ha, ha..., da sem se jim priključil za izvedbo ene izmed skladb njihovega repertoarja.
RockLine: Občutek je bil fenomenalen.
Manni: Da. Ljudje pod odrom so delovali precej presenečeno. Celo obe predskupini, ki spremljata Grave Digger na tej turneji Alestorm in Taletellers, sta bili šokirani, ko sem stopil na oder z Lazy Bones.
RockLine: Kaj pa so rekli člani Grave Digger na to?
Manni: Oh,... vsi pri Grave Digger poznajo Milana in njegovo noro metalsko družino, ha, ha, ha... Poznamo se že leta. V bistvu je šlo med nami včeraj za nekakšno družinsko srečanje. Vsa skupina se je zbrala v parterju in spremljala nastop Lazy Bones. In imeli smo se zelo dobro.
RockLine: Pravkar ste izdali novi studijski album "Ballads Of A Hangman". Znova slečen do kosti, s strupeno naprej uperjenimi riffi ...
Manni: Da. To je bil naš osnovni cilj.
RockLine: Kako se je razvijal album. Kako je nastajal?
Manni: Najbolj pomembna stvar na novem albumu je ta, da smo pridobili za nove skladbe, novega člana skupine, še enega kitarista. To je Thilo Hermann. Poznava se že vrsto let. Po turneji "Liberty Or Death", smo začutili potrebo po spremembi. Potrebo po nečem, kar nas bi znova navdihnilo. Na Thila smo se spomnili. Poznam ga že od leta 1987. Seveda je minilo mnogo let kar sva se nazadnje videla, zato je bilo potrebno spraševati naokrog in se kar pošteno namučiti, da smo zvedeli kje možakar danes živi, kaj počne in katera je njegova telefonska številka. Potem ga je Chris (Chris Boltendahl, pevec Grave DIgger op.p.) poklical po telefonu in ga povprašal: "Hej, si morda zainteresiran, da bi se pridružil skupini in se vrnil v glasbeno sceno?" Ko je Thilo leta 2000 zapustil Running Wild, si je uredil stanovanje, družino, našel zaposlitev, itd... in čutil je potrebo, da se vrne h glasbenemu poslu. Bil je pravi čas in privolil je. Thilo je imel tudi nekaj fantastičnih idej, ki smo jih uporabili za novi album. Skupaj sva pisala material za nove Grave Digger pesmi. Skupaj sva združevala ideje in bilo je zanimivo opazovati, kaj se je na koncu razvilo iz tega in kako so skladbe rasle. Thilo je prispeval pomemben delež za naš novi album.
RockLine: Torej ste Thilu že od samega začetka zaupali, da se možakar tudi na odru dobro obnese in je bila njegova pridružitev tako rekoč za Grave Digger povsem naravna?
Manni: V bistvu da. Čista avtomatika za nas. Skupaj z nami je odigral tri "warm-up" nastope v Nemčiji. To je bilo pred dvema letoma. Potem je nastopal z nami po Južni Ameriki, v New Yorku... Potem smo začeli snemati album, sedaj smo tu. S Thilom v skupini zadevo odlično funkcionira.
RockLine: Manni, kaj te je navdahnilo še kot mulca, da si prijel kitaro v roke in se odločil, da postaneš kitarist?
Manni: Še kot otrok sem stalno poslušal radio in vrtel gumbe po njem, iskal različne radijske postaje in konzumiral prav vso glasbo. A ko sem slišal prvič Status Quo, bilo mi je kakih 11. ali 12. let, sem si rekel: "Hej, ta stvar mi je zelo všeč! Te električne kitare in ta energija." Dve leti kasneje sem si kupil kitaro in skušal po posluhu slediti skladbam Status Quo. To je bilo pred tridesetimi leti, takrat ni bilo nobenega interneta, v bistvu sem se takrat kar sam učil igranja kitare. Družil sem se s prijatelji, dobivali smo se skupaj, skupaj vadili, poslušali plošče in skušali po posluhu ujeti kaj igrajo ter potem tudi sami enako zaigrati na kitarah. Po Status Quo sem spoznal AC/DC, Scorpions, potem je tu bil tudi blues, kot npr. Rory Galagher, Johnny Winter ipd... Navdih pa iščem iz vseh glasbenih zvrsti in se ne koncentriram zgolj v eno glasbeno smer. Tudi danes poslušam mnogo različne glasbe. Na turnejah, ko te heavy metal spremlja dan za dnem, ko se takole voziš po različnih lokacijah z avtobusom, ležiš v postelji na tour busu, si zavrtim vedno glasbo, ki me sprošča,...
RockLine: Torej ti idej za nove riffe ne zmanjka nikoli?
Manni: Nikdar. Stalno prihajajo različne ideje v glavo. Doma sem dobro pripravljen in si te ideje vedno sproti beležim.
RockLine: Ti in Chris delujeta kot popoln par, ki žene Grave Digger naprej.
Manni: Ko dokončamo album, ga izdamo in ko se odvrti turneja, se krog sklene. Tako se znajdemo znova na začetku. Vedno pa imam v rokavu nekaj novih idej, ki jih potegnem iz žepa, pokažem Chrisu in vse se zgodi zelo avtomatično. Niti se dosti ne obremenjujemo ob tem, kajti reči gredo zelo spontano med nami, sploh kar se tiče tega razumevanja, kaj kdo misli, kaj kdo namiguje in podobno...
RockLine: So kakšne razlike, ko spremljaš z odra domačo nemško publiko in ko spremljaš publiko v preostanku Evrope in drugih celinah. Kako posamezne množice reagirajo, kako se odzivajo na koncertih Grave Digger?
Manni: Definitivno. Če samo pogledava ta dva nastopa v Ljubljani in danes v Zagrebu, na obeh lokacijah, so ljudje presrečni, da smo prispeli sem na koncerte. Npr. v Nemčiji kadar se pojavimo v Bochumu, tam imajo klub Zeche, Hamburgu ali Muenchnu, veš tam je polno koncertov skupin naše branže. Vsak dan igra ena takšna skupina. Tam pridejo na Grave DIgger koncert le resnično pravi fani naše skupine, ki želijo videti le Grave Digger. Tu izven Nemčije pa se na naših koncertih pod odrom združijo vsi ljubitelji heavy metala in v bistvu pod odrom praznujejo, gre za nekakšno slavje, metalski praznik in to je zelo močan občutek. Se pa množice razlikujejo od prizorišča do prizorišča v skladu z mentaliteto.
RockLine: Vrniva se še malo na novo ploščo "Ballads Of A Hangman". Občutek je, da ste jo slekli simfoničnih elementov predhodnika "Libery Or Death". Deluje veliko bolj staro šolsko. Kako ti to razumeš?
Manni: Veš, ko se lotimo pisanja skladb, o tem sploh ne razmišljamo. To je pričetek nekega procesa, ki se razvija zelo neodvisno, nihče ne razmišlja veliko o tem kako mora kaj zveneti. V bistvu niti ne veš kaj nastaja, le slediš svojim občutkom, ko pišeš skladbe. Šele po pol leta, ko se ta proces nastajanja prvih surovih posnetkov zaključi, se lahko nekako prvič ozreš na to kaj si ustvaril, podaš neko lastno, osebno analizo. Ko smo snemali "Liberty Or Death", smo npr. potrebovali na določenih delih več kitar, da bi dosegli bolj poln zvok, npr. v uvodni skladbi tega albuma je na njenih določenih delih naloženo skupaj po osem ali deset kitarskih delov, nasnetih združeno en na drugega. Vse te kitare igrajo kanček različno melodijo zato, da smo dosegli večji melodični učinek, večjo harmoničnost, a vendar, s tem ni vredno vselej pretiravati. Stvar ne sme postati pre-producirana. Problem bi bil že v tem, da česa takšnega ne bi mogli ustvariti kasneje na odru. "Liberty Or Death" je imel res zanimivo plejado različno zvenečih kitar v linijah. Od čisto zvenečih, crunchy, do distorziranih,.... Ko smo se lotili albuma "Ballads Of A Hangman" in ko je bil proces pisanja zaključen in je prišlo na vrsto snemanje, smo se najprej usedli skupaj in se uskladili glede tega, da želimo zadržati prvinski značaj. Zvočno kuliso posameznih instrumentov smo razporedili na albumu tako, kot bi jo Grave Digger za svoj koncertni nastop. Okej, nasneli smo nekaj več vokalov in kitar v srednjih legah, a to je bilo to. Nič več . Nekaj malenkosti, kot recimo neznaten vključek klaviatur na redkih delih albuma. Če pa bi me vprašal, kako bo zvenel prihodnji album, ti lahko odgovorim le, da nimam prav nobenega pojma.
RockLine: Ali imaš kakršenkoli načrt, da bi izdal kdaj tudi svoj solo album?
Manni: Ha, ha, ha... Ti veš resnično vse brat moj. Poleg Grave Digger igram tudi v skupini iz Hamburga z imenom Übergas. Gre za nemško skupino, besedila so v nemškem jeziku. Ne zvenimo ravno kot Panthera, a gre za bolj moderno usmerjen metal. Kar pa se mene tiče, pišem tudi sam skladbe, za svoj samostojni studijski album, skladbe pa bodo slogovno usmerjene kot nekakšno križanje blues rocka s heavy metalom. Torej bomo videli kako se bo stvar odvijala. Imam par prijateljev, ki mi pomagajo pri tem. Edina stvar pri tem, ki še ni fiksna, je vsa reč, ki se vrti okrog sklepanja poslov. Ko se turneja z Grave Digger zaključi, bom dejavnost podredil temu, da dokončam svoj samostojni studijski album.
RockLine: Pa boš pel ti na svojem studijskem albumu?
Manni: Ne, ne. Imam pa dobrega prijatelja, ki je zelo dober pevec in... Bomo videli kaj se bo zgodilo.
RockLine: Ko sem obiskal tvojo uradno spletno stran, sem zasledil, da se ukvarjaš s posebnim konjičkom. Predelal si eno izmed tvojih kitar znamke Dean, ki jo uporabljaš tudi na trenutni turneji z Grave Digger.
Manni: Oh, da, da. Veš enobarvne črne kitare mi delujejo grozno dolgočasno. S trupa te kitare sem snel dol prav vse elemente, vzel v roke orodje in naredil nekaj prask, tatoojev, prilepil sem tudi Motorhead nalepko, ha, ha, ha...
RockLine: Torej vsa ta dejavnost ob Grave Digger te skuša nekako zapolniti. Domnevam, da si profesionalni glasbenik in od glasbe živiš?
Manni: Da. No trudim se, ha, ha, ha...
RockLine: Pa načrtuješ, da boš lahko prodrl tudi z Übergas ali s skupino, ki bo posnela tvoj solo album, na kakšno turnejo v prihodnje?
Manni: Vsekakor. Vsa reč z Grave Digger mi ne vzame tako veliko časa, kot se nemara zdi. Vsi člani se ukvarjamo poleg Grave Digger še s kopico drugih stvari. Grave Digger se tradicionalno fokusira le na ta tako imenovani "pravi heavy metal". Kot sem dejal, mene osebno privlačijo tudi druge glasbene zvrsti in menim, da je to za glasbenika zelo dobro, da se preizkuša na več različnih glasbenih področjih.
RockLine: Načrtujete Grave Digger letos poleti tudi kakšne nastope na festivalih?
Manni: Vsekakor. Promotorji trenutno spremljajo kako se prodaja naš novi album in kako uspešno poteka ta trenutna turneja. Potem se bodo odločili, koliko smo zanimivi za njih. Vendar pa imamo že potrjene nastope na nekaterih letošnjih festivalih. Nekaj manjših po Nemčiji in recimo tudi na letošnjem Gods Of Metal festivalu v Italiji.
RockLine: Do konca so vam ostali le še trije datumi. Češka, Belgija in nato Bolgarija. Zlasti je fascinanten pogled na datumsko zaporedje vaših zadnjih dveh nastopov. Bo kaj težav, da se pripeljete iz belgijskega Vosselar-ja do bolgarske Sofije, v vsega enem dnevu?
Manni: Veš, trenutno vsi čutimo, da so se nam baterije nekoliko izpraznile. Turneja gre proti koncu in takrat vedno občutimo, da smo nekoliko izčrpani. Tudi to pot ni nič drugače. V Sofijo pa bomo leteli z letalom tako, da v bistvu ta situacija za Grave Digger ni prav nobena novost. Vsi pa komaj že čakamo, da se vrnemo domov k našim družinam.
RockLine: Super. Evo to je to. Nimam več vprašanj. Hvala za tvoj dragoceni čas in želim vam uspešen nastop nocoj v Zagrebu in srečno pot naprej.
Manni: Oh, hvala. Če pa boš imel še kako dodatno vprašanje, ni problem, pošlji po e-mailu potem, ko se vrnem iz turneje.
Iskrena hvala Milanu Krušiču iz zasedbe Lene kosti, ki je za RockLine omogočil intervju s skupino Grave Digger. 
na vrh