Ken Hensley velja za enega najbolj izpopolnjenih glasbenikov v rock glasbi. S svojo multidisciplinarnostjo komponista, aranžerja, tekstopisca (poeta) in multi-insatrumentalista v eni osebi, je šokiral svet rock glasbe že na začetku sedemdesetih. Brez tega glasbenika v postavi ne bi Uriah Heep nikdar postali to, kar so postali. Ena najvplivnejših hard rock zasedb vseh časov, ki je, med drugimi, zlasti na krllih največjega »buma« z udarnimi albumi »Look At Yourself«, »Demons And Wizards«, »Magicians's Birthday« in »Live 1973«, krojila podobo sveta rock glasbe. Ni se težko prepričati v vso edinstveno pronicljivost genija Kena Hensleya. Zadošča že »hitri zasuk« Uriah Heep albuma »Salisbury« (1971) na vašem CD predvajalniku ali gramofonu, z genialno naslovno suito tega albuma dolgo preko dvajset minut.
Ken Hensley je krenil na samostojno pot po sesutju skupine Uriah Heep leta 1980. Takrat je ugotovil, da skupina spominja le še po imenu na tisti kvintet, ki je nekoč z edinstvenim Davidom Byronom na vokalu znal ustvarjati še bolj edinstveno magijo na koncertnih odrih. Hensley je ostal tudi potem, ko je zapustil Uriah Heep, glasbeno aktiven. Plodoviti glasbenik je vseskozi izdajal nove avtorske stvaritve. V novih časih, novem mileniju, zlasti v presledku zadnjih nekaj let dežujejo njegove izdaje, kot po tekočem traku. Novo vrsto zabave in ustvarjalne satisfakcije, pa mu je prinesla zlasti sveža glasbena naveza v formatu kvarteta Live Fire. To je zasedba v kateri sodelujejo, poleg Kena Hensleya na Hammondu, klaviaturah, kitari in vokalu, še italijanski »enfant terrible« Roberto Tiranti (vokal, bas kitara) in odlična norveška glasbenika Ken Ingwersen na kitari ter Tom Arne Fossheim na bobnih. Zasedba je v presledku dveh let izdala kar tri albume. Prvenec »Faster« pred dvema letoma, za njim v lanskem letu koncertni album »Live« in letos, dva tedna pred obiskom skupine na koncertu v Steinfeldu, drugi studijski album »Trouble«. Kvartet spominja v glasbenem oziru močno na dela Kena Hensleya z Uriah Heep v sedemdesetih ter njegova zgodnejša samostojna studijska dela. Legendarni glasbenik doživlja torej novo pomlad.
Kakšne so bile tvoje sanje, še v času, ko si bil mladenič, preden si vstopil v svet glasbe in se odločil postati glasbenik?
Ken: Ko sem bil najstnik je bila moja želja, da postanem nogometaš. Popisal sem že pogodbo za Luton Town, ki je bil takrat, ko mi je bilo 16 let v prvi angleški ligi. No pri tem pa ni ostalo in pristal sem v rock 'n' rollu.
Še spremljaš aktivnosti svojih nekdanjih kolegov iz ekipe Uriah Heep, nasploh današnje postave?
Ken: Vseskozi sem nenehno zaposlen, pišem glasbo, snemam, nastopam, trenutno mi daje veliko veselja in navdušenja moja nova skupina Live Fire, tako da preprosto nimam časa, da bi se osredotočal na nove stvari, ki jih danes ustvarjajo Uriah Heep.
Kaj meniš o svoji novi skupini Live Fire?
Ken: To je najboljša skupina kar sem jih kdaj koli imel. V njej sta dva odlična norveška glasbenika in sicer kitarist Ken Ingwersen ter bobnar Tom Arne Fossheim. Vokale poje italijanski glasbenik Roberto Tiranti, ki igra odlično tudi bas kitaro. V obdobju dveh let smo izdali kar tri albume, prvega »Faster« pred dvema letoma, v letošnjem letu pa je sledil koncertni album, za njim pa še povsem novi studijski album »Trouble«, ki je izšel pred nekaj dnevi.
Kako sprejema publika tvoje nastope z Live Fire?
Ken: Reakcije publike so izvrstne in zelo radi nas poslušajo na različnih koncih Evrope. Predvsem me presenečajo odlične reakcije publike v vzhodnih državah, kot sta denimo Rusija in Ukrajina, kjer smo nedavna nastopali. Ljudje tam so zelo povezani z glasbo, ki jo ustvarjamo in igramo. Čutijo se povezane z nami. Zato denimo tudi izjemno energično sodelujejo na koncertih z nami in se čustveno odzivajo in zelo sem navdušen, da imamo tako dober odnos s publiko teh dežel. Potem ko zaključimo Live Fire to trenutno turnejo, se nameravam odpraviti za en teden v Rusijo in Ukrajino in tam odigrati nekaj samostojnih koncertov. Interakcije s tamkajšnjo publiko so naravnost izjemne.
Živiš pa v Španiji, torej so to kar ekstremen razdalje pri potovanjih? Se še kdaj ustaviš v Angliji?
Ken: Oh seveda. Ne sicer pogosto, a z Anglijo vsekakor ostajam nenehno povezan.
Natanko na ta dan pred 45 leti je v Angliji nastopil JimI Hendrix?
Ken: Res? Tega nisem vedel. Potemtakem imamo dober razlog, da lahko danes proslavljamo, mar ne?
Pa si Hendrixa kdaj srečal v tistih časih?
Ken: Nastopali smo z njim. Bilo je nekega večera, ko smo igrali v londonskem klubu Speakeasy. Takrat sem igral z The Gods, pa se je znašel v tem klubu tudi Jimi Hendrix in se nam je pridružil na odru.
In inspiracija te ne zapušča?
Ken: Ne. Vseskozi je tu. Prihaja od vsepovsod. Kjerkoli. Vseskozi je prisotna in je del mojega vsakdanjika. Spremlja me med delom, med spanjem. Glavno pri vsej stvari je, da si vseskozi »odprte« glave, »odprtega« duha. Navdihujejo me stvari ki jih vidim, slišim, tisto kar mi pripovedujejo ljudje, tisto kar preberem v knjigah in tako dalje. Ne mine dan, ko ne bi nečesa napisal, ustvaril.
Kaj se porodi prej, ko ustvarjaš? Besedilo ali glasba?
Ken: Vselej besede. Besede nosijo melodijo. K sreči je angleščina kot naročena za melodijo. Besede v angleščini nosijo mnogo melodije. Glede na to, da je pri nas v Angliji vselej hladno in megleno, je v teh besedah tudi mnogo melanholije. Pri tem gre, vsaj kar se mene tiče, za duhovno relacijo. Bog mi da idejo. Pove mi kako naj kaj napišem.
Ali kdaj obžaluješ, da si zapustil Uriah Heep?
Ken: Absolutno ne. Nikoli. Ko sem zapustil Uriah Heep, je bil to zgolj še »cover band«. Preprosto sem prišel do točke, ko je bilo nelagodje v skupini zame že tako veliko in stresno, da me je bivanje v Urah Heep preprosto utesnjevalo. Dušilo. Ne morem namreč ustvarjati, če nimam možnosti, da bi stal samostojno, na svojih lastnih nogah. Vem, da bi lahko zaslužil veliko več denarja, v kolikor bi še danes uporabljal ime Uriah Heep, vendar pa sem vselej stremel za tem, da sem iskren v dejanjih. Do sebe in drugih. Sedaj ko sem samostojni glasbenik in ko stojim na svojih nogah neodvisno, lahko diham s polnimi pljuči in kreiram svoje najboljše stvaritve. Res je in priznam. Moja glasbena zgodovina je čudovita, ko se ozrem na leta ustvarjanja in bivanja z Uriah Heep.
Pri izvajanju Uriah Heep klasik verjetno stremiš za tem, da bi bila njihova izvedba tudi danes čim večji približek izvirniku?
Ken: To drži le deloma. Vokal Davida Byrona je edinstven, unikaten in nenadomestljiv. Njega preprosto ni mogoče kopirati. Seveda pa je nekatere skladbe, ki jih publika preprosto zahteva od tebe na koncertih, kot je Lady In Black, smotrno rahlo prirediti, saj te skozi leta, ko to skladbo nenehno izvajaš, vsa reč pričenja rahlo dolgočasiti. Zato se izplača prirediti aranžma. Seveda pa s tem ne smeš pretiravat. O tem se boste lahko prepričali tudi na nocojšnjem nastopu, tu v Steinfeldu.
intervju vodila: Dragan Bulič in Jernej Vene
besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
na vrh