RockLine: Osnovni motiv, ki vas je prignal na tekmovanje Epic RockLine-a je bil po vašem kateri?
Uroš: Glavni razlog je bil ta, da smo si želeli nastopiti tu v Postojni. Gotovo ne zaradi tega, da bi na tekmovanju zmagali. Ali izdali dvojni koncertni album. Čeprav, se vsekakor obojega ne bi branili ha, ha, ha...
RockLine: Nastopiti bi morali na otvoritvi Epic RockLine contesta, še v decembru 2009, a do tega žal ni prišlo. Zakaj ne?
Uroš: To je bila zelo žalostna zgodba. Zbolel sem za resno obliko pljučnice in prenehal kaditi.
RockLine: Torej je skupina privarčevala tako lep sveženj proračunskih sredstev,ki so namenjene njenim vitalnim interesom? Recimo sedaj imaš več denarja za kak kitarski efekt ipd...
Uroš: Ne. Z Nino bova šla v Ikeo, ha, ha...No, da še resno odgovorim. To se je dogajalo v obdobju, ko je skupina nekako preživljala krizo osebne identitete, tej se je pridružila še ustvarjalna kriza. Zaseda ni bila v rožnatem stanju v tem času. No januarja pa so se zadeve spremenile. Skupina se je znova združila in zelo sem vesel, da so v skupini spet vsi originalni člani "na kupu".
RockLine: No povej nam kaj o skupini.
Uroš: Skupino sem poimenoval po sebi, za to da mi ne bo razpadla. Vse skupine do sedaj, v katerih sem igral in jih ustanovil, tudi Leviatan med drugim, so doslej razpadle. Sicer mi delujemo že tri leta, pa nismo kaj prida dosegli, albuma še ni zunaj, a so nekateri v času pavze dokončali študij itn... skratka skupina ima neko čvrsto osnovo in ni nekih preprekanj okrog osnovnih stvari, kar bi lahko potem omejevalo sam razvoj skupine, pa posledično tudi ogrožalo njen obstoj.
RockLine: Je bila zate pot do spoznanja, da v skupini ni demokracije in da velja tu le glas enega vodje, dolga?
Uroš: Veš to sem v sebi že dolgo vedel. Najprej to najdeš, nekako ugotoviš, potem je pa to treba spraviti tudi v realnost. Ti moraš ob tej politiki "one man banda", kljub vsemu nabrati ljudi, ki te poslušajo in hkrati ob tem najdejo dovolj ustvarjalen svobode, da ti sledijo, ker jih preprosto glasbeno izražanje v takšni situaciji še zmeraj navdušuje, jim daje krila in smisel, da sodelujejo. To zna biti včasih zoprno. Po drugi plati pa so določena pravila jasno definirana in od njih načeloma ne sme biti odstopanj. Sicer pa skupina v fizičnem smislu presega članstvo same zasedbe. Sploh po funkcijah. Poleg mene, ki sem zadolžen za glasbene dejavnosti, sodelujejo tudi punca Nina, ki je naša menedžerka, sestra Urška nam pomaga pri koncertni fotografiji, Jalen je naš oblikovalec, Tomaž obdeluje videoposnetke, Aleš skrbi za sezname, Dizi je pa naš tajnik, zapisnikar. Pri vsem tem pa je cilj dokaj preprost in menim da je to tudi osnova, ki nas drži skupaj. Mi ne želimo postati slavni, želimo pa čim več nastopati in igrati, izvajati našo glasbo.
RockLine: Se ti zdi da ima kitarski rock oziroma instrumentalna glasba, kakršno gojite vi, v tem današnjem času sploh prihodnost. V tem smislu, če je mogoče sploh še na kitari ponuditi nekaj, kar bi bilo svež, drugačno, izzivalno, da ti npr. ne bi bilo pri tem treba hoditi nujno po že ustaljenih šablonah.
Uroš: Pri kitari v rock glasbi je naredil vse Jimi Hendrix, potem sta temu dodala še nekaj Eddie Van Halen in Steve Vai. To vse se najlepše sliši pri izvajalcih, kot sta Joe Satriani ter Carlos Santana. Če k vsemu temu dodaš ikono Franka Zappe, je stvar pravzaprav zaključena in neke globlje filozofije ne potrebuje več. Mi nekako v svojem igranju dajemo 50% prostora igranju. Vseeno pa se da, če gledamo širše na glasbo, narediti vedno nekaj novega. Mi recimo zelo radi združujemo različne žanre. Slišiš lahko marsikaj pri nas. Od stoner rocka, jazza, fusiona, funka. Ob tem pa bi radi poskrbeli za to, da bi bila naša glasba, ki je instrumentalna, tudi zabavna. Kot je bil jazz recimo davnega leta 1950, kot instrumentalna glasba, precej drugačna od naše, ki jo gojimo mi danes. Ta glasba je takrat zadovoljila in glasbenike, ki so jo poslušali, kot tudi ostalo laično javnost. Danes pa se to izgublja. Vse bolj je pomemben zunanji videz, občutek pri igranju, pa vse manj. Kje boš danes našel neko novo skupino, v kateri bi resnično užival, ko jo poslušaš. In kje so recimo danes Led Zeppelin, če štekaš, kaj ti hočem povedat, ne? Mi torej skušamo oblikovati nek pristop, ki ga jaz imenujem "poslušljiv instrumentalni rock". Tudi kompleksnejše glasbene strukture se da vgrajevati v izraz tako, da te lahko zabavajo večino. Recimo v začetku devetdesetih so vsi vpili: "Kitarski "schred" je mrtev!", sledila je poplava "grungea". Satriani je obstajal dalje in več. V tem času se je znova vrnil in ljudje ga znova odkrivajo. Kje pa so vsi grungerji danes. Razen Pearl Jam, ki igrajo roko na srce precej drugačen rock danes, kot v začetku devetdesetih, jih nikjer ni več.
RockLine: Si eden redkih, ki ni le odličen kitarist, pač pa si uspel razviti silno dopadljivo odrsko igro, igro kot sam akter, da dejansko na odru ne deluješ kot "napiflan kip", ampak sam koncert izpade dinamično in zabavno. Tega v splošnem manjka slovenskim skupinam. Kdaj in kako si razvil ta segment zunanje podobe skupine Uroš The Planinc Group?
Uroš: Hja pride to z izkušnjami. V začetku sem bil zelo strog do drugih. Ponudil sem kandidatom ki bi igrali z menoj stare posnetke, še tiste predhodnih skupin in definiral: "Tako in nič drugače". Danes prej vprašam človeka in ga poslušam, da sam pove svoje mnenje o glasbi nad katero ga želim navdušiti, da se mi priključi v izvajanju.
RockLine: Predvidevam da so iz tujine bili že kaki obetavni odzivi.
Uroš: V Avstriji nas zelo dobro sprejemajo in upam, da bomo lahko tam znova kaj zaigrali na odrih. V bistvu so nas nekoč podžigali, da češ, kaj sploh še delamo tu, naj se že enkrat odpravimo na evropsko turnejo.
RockLine: Jimi Hendrix je nekoč prikrojil Star Spangled Banner, Uroš Planinc pa Zdravljico. To se mi zdi super ideja in ena izmed reprezentativnih potez, po kateri se lahko ime vaše skupine dodobra zakorenini med Slovenci, hočem povedat odlična tržna znamka.
Uroš: Saj včasih tudi katerega s tem razjezim, sicer pa najdem ogromno užitkov. Vedno igram to skladbo drugače. Okej vem kje leži okvir osnovne melodije. Potem pa se temu z improvizacijskimi triki samo prilagajam. In kot pravim. Ponuja mi enkraten užitek. Že zgolj zaradi močnega istovetenja s skladbo. Je namreč Slovenska himna.
RockLine: Kdaj lahko pričakujemo studijski prvenec vaše skupine?
Uroš: Hja. Pred kratkim smo spozanli enega zelo dobrega človeka, ki je lastnik založbe Front Records, to je Dušan Hedl, ki ga ob tej priložnosti pozdravljamo. Ta založba je obstajala še v osemdesetih in zdaj jo je znova nekako bolj oživil. Z njim smo v dogovoru, da pri njemu izdamo album, ker je v nas odkril potencial, ko smo mu predstavili glasbo. Sicer pa imamo posnetih 10. skladb za album, eno skladbo pa moramo posneti, tako da bo skladb na koncu vseh skupaj na albumu 11. Bo zelo variabilen v glasbenem oziru. Posnet pa bo v celoti v našem domačem studiu. Za miks bo poskrbel Tomaž Dovžan. Če bo vse po sreči, bo album izšel letos na prelomu pomladi v poletje.
intervju vodila: Aleš Podbrežnik & Tomo Jurca
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Martin Prezelj
na vrh