Intervju smo opravljali pred koncertom skupine v nemškem Augsburgu, ko so nastopili Journey v sanjski "bratski" kombinaciji zasedb Night Ranger, Kansas in Foreigner. Na posebnem avtobusu, ki je bil po karoseriji propagandno polepljen s kitarami znamke Gibson, njegova notranjost pa predelana v prostor namenjen promociji skupin, kamor sodi tudi opravljanje intervjujev.
RockLine: Kako se počutite po tednu dni, ki je minil po vašem sestopu na stari celini in prvem koncertu v Berlinu? Kako si zadovoljen s turnejo?
Ross: Sproščeni smo. Reč je zelo uigrana. Navadno nastopamo v družbi treh ali štirih skupin, na razporedu nastopajočih smo vselej zadnji, kar nam zelo ustreza. Turneja je odlično organizirana in vse poteka zelo tekoče. Na nastopih igramo repertoar, ki vsebuje naše največje hite, vanj pa so vmešane tudi skladbe našega novega albuma "Eclipse". Vendar pa smo s turnejo pričeli že v letošnjem aprilu, ko smo pričeli z nastopanjem po Južni Ameriki. Pred tem smo vadili in se uigravali približno dva tedna. Vsa stvar je trenutno odlično utečena in občutja so zelo pozitivna.
RockLine: Za Journey je prihod Arnela Pinede nekakšno novo rojstvo?
Ross: Natanko tako. Čeprav je z nami Arnel že skoraj štiri leta, lahko še vedno rečem, da je novinec. Kaj naj rečem za Arnela? Je "vroč". "Eclipse" je naš drugi studijski album za katerega je prispeval svoj vokal. Med obema zadnjima albuma smo izdali tudi DVD "Live in Manilla" (2010), kjer se je mogoče prepričati o novi podobi naše skupine.
RockLine: Ste za vaš novi album "Eclispe" potrebovali dlje časa, da ste zbrali dovolj idej in materiala, ki je potem šel skozi nadaljnjo fazo studijske obdelave?
Ross: Neal (Neal Schon, op.p.) in Jonathan (Jonathan Cain, op.p.) sta potrebovala kake tri mesece, da sta raziskala vse ideje. Te pa so se pravzaprav razvijale v dokončno obliko v studiu. Journey smo v preteklosti snemali albume na dva načina. Prvi način je bil tak, da smo material napisali, ga zvadili, odšli v studio in ga odigrali. Šlo je za neke vrste delavnico v studiu. Prideš, odigraš, posnameš. Tako smo pristopili tudi na novem albumu.
RockLine: Tokrat se vam ni bilo treba osredotočati na dolžino skladb...
Ross: Ne ni. To je zelo dobro vprašanje...
RockLine: .... ker vem, da se na radiu vrtijo vaše skladbe, ki so dolge navadno tri minute. Te so sicer prirejene za vrtenje na radijskih frekvencah. Torej ste imeli to pot popolno ustvarjalno svobodo.
Ross: Da. Vzrok pa je ta da se je koncept, ali če rečem namen, radia v digitalni dobi povsem spremenil. Formati namenjeni predvajanju so lahko širši, ponujajo več variacij, včasih so težko prepoznavni, kot so recimo skrajšani vzorci. Namenjeni so bolj spoznavanju z glasbo, kot poslušanju. Ljudje imajo tako možnost, da si takšne formate "dolpotegnejo", zato samo predvajanje na radiih v novi dobi nima več takšnega pomena. Vse se počasi seli na internet. Iz gledišča komponistov, pa smo si mi v zadnjih nekaj letih vzeli popolno svobodo, da pripravljamo skladbe v dolžini predvajalnega časa, nad čimer imamo popolno kontrolo, glede na naše želje. Ob vsem tem smo pripravili tudi skrajšane in prirejene verzije izvirnikov, v primeru, da bi dobili priložnost širšega radijskega predvajanja množicam.
RockLine: Journey torej sami urejate takšne prirejene verzije skladb, ki so namenjene radijskemu predvajanju.
Ross: Da. Nikdar ne bi nikomur dovolili, da bi to počel namesto nas. Če se ozrem na "Eclipse" nosi album izvirnike, medtem ko so izdani single-i prirejeni. Prirejeni z naše strani.
RockLine: Kako občutite Journey v današnjem času delovanje radijskih postaj namenjenih predvajanju rock glasbe?
Ross: Če sem iskren danes ne poslušam več mnogo takšnih radijskih postaj. Danes je težko razločiti med obema sferama. Prva je internetna, kjer se nahaja glasba v vseh različnih prirejenih formatih. So mesta na internetu, kjer je glasba popolnoma kategorizirana. Poleg satelitskega radia, kot je denimo Sirius XM, je tu še cel svet interneta, ki ni nič manjše tržišče. Naša glasba, ki je prirejena za predvajanje na radiu ali medmrežju, je kategorizirana v kategorijo Adult Oriented Rock, pod kratico "A.O.R." in ta kategorija nima nikakršne zveze s pop-om.
RockLine: "Eclipse" je navit kitarski album, hkrati pa za Journey izzivalno svež, saj ne skriva raznolikega muziciranja.
Ross: Natanko tako. Skupina Journey je sposobna igranja mnogih različnih žanrskih oblik glasbe. Glasbeniki v skupini izhajajo iz različnih glasbenih ozadij, oziroma so se razvijali v različnih glasbenih okoljih. V temelju so glasbeniki v skupini zelo dobro podkovani v obvladovanju različnih glasbenih varietet. Ne glede na to, da igramo na koncertih v pretežni meri material naših največjih hitov, pa je material na novem albumu "Eclipse" nekoliko drugačen in težko parira podobi naših hitov. Igranje in snemanje nenehno ene in iste glasbe z možnostjo nedoseganja nobenih otipljivih rezultatov, za nas ne pride v poštev. "Eclipse" je drugačen album. Če ga primerjam s preteklimi deli, so vzporednice smiselne z albumom "Frontiers", ki je veljal v času izdaje za popolnoma eksperimentalen album. Obrnili smo se k pristopu katerega smo uporabili že za "Frontiers". Vsebuje točke, kakršnih v preteklosti še nikdar nismo preizkusili. Hkrati pa ne skriva glasbenih vplivov, ki so bila značilna zlasti za začetke glasbene kariere skupine. V mislih imam obdobje pred priključitvijo Stevea Perryja k Journey ali zgodnje obdobje, tik po vključitvi Stevea Perryja v skupino. "Eclipse" je znova trši, bolj rockerski, energetski album. Do neke mere heavy metal album. In ko smo pri heavy metalu, se tudi v teh vodah zelo dobro znajdemo in nocoj nas boste lahko glede tega detajlno preučili na koncertu (smeh).
RockLine: Prej si omenil "Frontiers" album. Je bilo za Journey težko slediti uspehu albuma "Escape"?
Ross: Do neke mere da. Dejansko. Albumu "Escape" smo sledili v določenih točkah. Tako smo zložili skupaj Separate Ways in Faithfully. Vendar pa ima "Frontiers" tudi nekaj povsem drugačnih trenutkov na albumu. Ti so nam služili za referenco pri usmerjanju tudi tokrat, pri snovanju "Eclipse".
RockLine: Bojda leži za sporočili verzov skladb albuma "Eclipse" nek rahel koncept?
Ross: Da. V skladbah, kot sta Tantra in Human Feel leži v ozadju koncept. Journey smo bili vselej skupina, ki je v liričnem smislu prinašala poslušalcu sporočila o upanju, o kljubovanju, o ohrabritvi. To kar odseva v verzih skladba Tantra, ne odtehta v sporočilnosti nič manj, od tistega, kar leži v sporočilu skladbe Don't Stop Believing.
RockLine: Po tem odgovoru se je Ross Valory poslovil rekoč, da si želi nekoč obiskati Slovenijo, saj skupina doslej še ni prišla v Evropi dlje, kot do Nemčije. V tem času se nam je k pogovoru pridružil tudi bobnar Deen Castronovo. Ross je diplomatsko namignil, da ve Deen veliko več o konceptu skladb, Deen pa ob tem ni pozabil dodati,...
Deen: Bil sem tudi izven Nemčije. Ko sem igral z Vascom Rossijem. Tri zaporedne koncerte v letu 1995. Stef (Stef Burns, op.p) pa je bil takrat na kitari.
Ross: Stef je tudi moj dober prijatelj. Igrala sva skupaj. In recite mu, če ga srečate, da mi je še vedno dolžan denar. Naj da vsaj toliko, da si lahko kupim par novih kavbojk (smeh).
RockLine: Deen, nam lahko, kot ustvarjalni del zasedbe Journey za novi albuma "Eclipse", približaš svoj prispevek na albumu?
Deen: Zelo sem navdušen da sem lahko prispeval svoj delež v skladbe. Neal in Jonathan sta pripravila material in nam ga predstavila. Nahajali smo se v studiu. Brez vaj, brez igranja. Le poslušali smo glasbo. Demo material. Debatirali smo kaj se, da lahko še dodati posameznim skladbam, male korekture tu in tam. Ko smo se o vsem zedinili, smo odšli v studio in zadevo odigrali ter posneli v vsega dveh poizkusih. Vse. Moj prispevek? Kaj bi lahko bil, potem ko ti kolegi predočijo demo posnetke s podlago računalniško sprogramiranih bobnov? (smeh) V studiu sva sedela s producentom Kevinom Shirleyem. Kevin me je usmerjal. On je genij, izjemen producent. Prispeval sem idejo, Kevin pa me je usmerjal v podrobnostih in detajlih. Kar se tiče pisanja skladb, se v to nikakor nisem mešal. Nahajam se namreč v ekipi v kateri so najboljši glasbeni avtorji vseh časov, kar je zame osebno velika čast.
RockLine: Kako se odločate katere skladbe boste odigrali v repertoarju, ko odhajate na koncertno turnejo?
Deen: Vselej imamo pripravljen tako imenovan "ducat umazanih" ("dirty dozen"). To je zbir največjih Journey hitov, ki v nobenem repertoarju ne smejo manjkati. Približno 80. skladb pa nam ostane, za izbiro, kako zapolniti preostanek repertoarja. Vselej definitivno pripravimo prostor za dve ali tri skladbe novega albuma, ki ga na turneji predstavljamo. Večinoma pa se v set listi nahajajo stalnice, kot so Open Arms, Faithfully, Don't Stop Believin'. Seveda pa se zadeve od večera do večera lahko spreminjajo. Včasih debatiramo pred koncertom skupaj in si rečemo: "Nocoj potrebujemo nekaj bolj "rockerskega"!", in tako izberemo temu primerno skladbo, ki jo dodamo v repertoar za ta večer. Preizkusimo jo le na tonski preizkušnji pred koncertom, da vidimo kako funkcionira in če jo še znamo zaigrati po dveh ali treh letih neigranja in to je to.
RockLine: Journey ste bili vselej poznani po znatni podpori pripadnic nežnejšega spola. Pa to še velja v današnjih časih?
Deen: Situacija ostaja enaka. Vsi smo se postarali, razlika pa je le v tem, da tista dekleta, ki so nas spremljala na koncertih nekoč, pripeljejo s seboj na koncerte danes tudi svoje otroke. In to je neverjetno. Srečaš otroke stare 10, 15, 20 let, potem so tudi obiskovalci v avditoriju staro 50, 60 let. To je neverjetno, koliko generacij je na naših koncertih. Tudi sam sem bil velik oboževalec skupine Journey, preden sem se skupini dejansko pridružil. Od svojega enajstega leta jih obožujem. Lepo je videti danes na koncertih mlajše, ki jim je všeč tvoja glasba.
RockLine: Četudi lahko danes mladi zbirajo med mnogo več različnimi izvajalci, kot nekoč?
Deen: Da. Skupine kot smo Journey, so zrasle na podlagi radijskega predvajanja in koncertnih nastopov. Mi nismo imeli ničesar skupnega z MTVjem, kar se tiče uspeha skupine. Denimo izvajalci kot je Lady Gaga so odlični, so veliki, a zgradil jih je MTV. Nam pa je bila fortuna naklonjena, da smo zadržali skozi vsa leta stabilnost in moč uspeha, vse do današnjih dni.
RockLine: Kako se odločate v skupini katere skladbe boš ti odpel na koncertu Journey in kako ti uspeva istočasno tako odlično bobnati in voditi glavni vokal na nastopih?
Deen: Pri enajstih letih sem se priključil skupini The Enemy. Preostali člani skupine so bili starejši od mene, precej starejši. Šteli so po 20 let. Nekoč se je zgodilo, da so mi predstavili album "Infinity". Seveda tega prej nisem poznal, pojma nisem imel kdo so Journey. Ko sem poslušal album, me je fasciniral izredno visok in melodičen vokal. Niti mutiral še nisem in uspelo mi je slediti vokalu na tem Journey albumu. Ta album me je motiviral. Tako sem se privadil petja in bobnanja hkrati. Seveda sem poslušal ob tem še druge stvari, kot so Kiss in podobno... Skladbe, ki so namenjene mojemu petju, so vselej ene in iste. Seveda če imamo čas zanje. Vedno pojem skladbe Mother Father, Keep On Runnin' in Still They Ride. Seveda je Arnel Pineda tako dober, da ne potrebuje sleherne pomoči (smeh). Vseeno pa je to, da občasno odpojem posamezne točke koncerta jaz, dobrodošlo zame in zanj. On si lahko v tem času odpočije glasilke, se nadiha, se sprosti, si privošči požirek ali dva. Moja osnovna vloga je na koncertu poleg bobnanja tudi ta, da Arnela krijem s spremljevalnim vokalom. Hkratno petje in bobnanje? Stvar leži v tehniki dihanja. Ko dobim priložnost da prevzamem vokal, vodilni vokal, se pomaknejo bobni v drugi plan. Bobnanje sledi nekakšnemu avtopilotu takrat. Za bobne mi torej ni treba skrbeti, delo na bobnih postane takrat pravzaprav povsem avtomatično. A posebno pozornost moram nameniti petju, da je to res najboljše kar lahko dam od sebe, ker so oboževalci pred teboj, ki pričakujejo najboljše od tebe. Če ti to ne uspe, te križajo.
RockLine: Pa se ne utrudiš, ko to prakticiraš večer za večerom?
Deen: K sreči imam vselej prebitek energije. Večina ljudi misli, da je to res težko, pa pravzaprav ni. To prakticiram že vrsto let. Zame je to vrsta zabave, v njej res uživam. Včasih imam težave v prostorih kjer je zelo vroče, tam se moram resnično potruditi, da najdem dovolj zraka za dihanje.
RockLine: Od kod izvira tvoj priimek?
Deen: Iz Sicilije. Moj oče je Sicilijanec. Tudi tam imajo kraj, ki se imenuje Castronovo, oče prihaja iz tega kraja. Vendar ne znam besedice italijansko. Ko sem pred leti igral z Vascom Rossijem, so me njegovi fantje naučili le najbolj "sočne" besede in kletvice v italijanskem jeziku.
RockLine: Si nemara slišal za zanimivost, da se je na dan prvega nastopa Journey na stari evropski celini v sklopu "Eclipse" turneje, dne 15.06.2011 zgodil lunin mrk? Na to asociacijo me je napeljal kontekst naslova novega Journey albuma.
Deen: Da. To sem slišal. Kaj ni to neverjetno? Le kaj nam skušajo povedati zvezde? Da to so nam že povedali posamezniki. Fascinantno je tudi to, da je v Evropi v istem tednu, kot se je pojavil lunin mrk, izšel tudi naš novi album. Neverjetno naključje.
RockLine: Tudi novemu albumu kaže na Billboardovi lestvici zelo dobro. Zavihtel se je na 13. mesto.
Deen: Da in zelo smo zadovoljni zaradi tega. Veš kaj se mi zdi fascinantno in tega si sedaj zares ne izmišljujem? V Ameriki je avdienca zelo klišejsko urejena. Metalci poslušajo le metal, tisti ki poslušajo pop, poslušajo le pop, nadalje raperji poslušajo le rap in tako dalje. V Evropi lahko igramo nastop skupaj s Korn, Slipknot v istem večeru. Evropsko občinstvo, pa ostaja na takšnem koncertnem razporedu navdušeno. V Evropi je občinstvo mnogo bolj odprte glave, kot v Ameriki. V Antwerpnu smo v večeru igrali skupaj s Scorpions, Korn, Voivod,.... Mimogrede, ljubim Voivod in način kako igra bobne njihov bobnar. Z njimi sem zrasel. To da lahko nastopamo v takšnih kombinacijah, tu v Evropi, nas navdušuje. To se mi zdi resnično super pri evropskemu občinstvu.
RockLine: Deen, hvala za tvoj dragoceni čas, se vidimo kasneje v prvi vrsti na koncertu.
Deen: Hvala tudi vam in bog vas blagoslovi. To je bil zelo dober intervju.
intervju vodila: Jernej Vene in Aleš Podbrežnik
intervju prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
fotografiji (z Rossem Valoryjem): Urban Bolta
na vrh