Ameriški veterani Iced Earth nikakor niso neznanci naših odrov, leta 2008 odigrani koncert na Metalcampu so umestili celo na DVD Festivals of the Wicked, je pa vsakič ko se vrnejo k nam veselo. Iced Earth so se z novo ploščo Plagues of Babylon po lanskem headlinerskem nastopu na Metaldays vrnil tudi v Ljubljano in prvič nastopili v Kinu Šiška. Še pred njihovim nastopom pa smo nekaj besed spregovorili z večnim vodjem zasedbe, Jonom Schafferjem, beseda pa je večinoma tekla prav o novem albumu, ki dokazuje, da Iced Earth še niso rekli zadnje. In več kot očitno je Jon s tem na moč zadovoljen.
RockLine: Jon, dobrodošel znova v Sloveniji Jon in s skupino ne bi morali izbrati primernejšega trenutka, saj smo prav danes dobili prvo pošiljko snega letošnjo zimo.
Jon: Hvala, lepo se je spet vrniti k vam in kul, nisem vedel (smeh).
RockLine: Pravkar ste izdali novi album, ki je bil kar težko pričakovan, tudi zaradi odlično sprejete Dystopie. Ste bili zaradi tega med snemanjem Plagues of Babylon morda pod še večjim pritiskom?
Jon: Ja, vsekakor, a pod pritiskom smo pravzaprav med snemanjem vsakega albuma. Tokrat pa je bilo morda še huje zaradi tega ker smo ves naš urnik zasnovali okrog velike evropske turneje z Volbeat in smo ciljali na to, da bo novi album že nared za to priložnost. Za pripravo samega materiala za Plagues of Babylon je bilo zato na voljo res malo časa, poleg tega pa je bilo treba album še posneti in se držati obvez za festivalske nastope. Težko je bilo, a mislil, da ljudje dobro delujemo pod pritiskom, če smo ga seveda sposobni prenesti. Nekateri tega niso sposobni, če pa se pod pritiskom na zlomiš, menim, da lahko iz sebe in ljudi, ki te obdajajo iztisneš najboljše.
RockLine: Zate pa je bilo to pot verjetno še bolj stresno, saj ni prvič v zgodovini skupine za produkcijo albuma poskrbel sam.
Jon: Res je, čeprav sem bil močno vpleten v proces produkcije vsake Iced Earth plošče. To pa je prva, ki sem jo produciral povsem sam. Delal sem s štirimi različnimi inženirji v treh studiih in različnih okoljih zato sem moral biti res pozoren in previden, saj je bila ta izkušnja tudi zame nekaj povsem novega. Kar pa je super, saj se moraš zaradi tega gnati še močneje.
RockLine: Če se ne motim Jim Morris, producent s katerim sodeluješ že dolga leta, tokrat časovno ni bil na voljo?
Jon: Niti ne, le najini urniki se nikakor niso uspeli poklopiti. Tokrat nisem želel delati v Morrisound studiu, čeprav ga obožujem, saj bi moral poleti večkrat leteti iz Evrope v ZDA, saj je novi album nastajal prav v tistem obdobju. To se mi je dogajalo med nastajanjem Dystopie in bilo časovno utrujajoče, sploh zame osebno, ki sem med nastajanjem novega albuma prisoten ves čas. Za ostale fante bi bilo lažje, saj v studio pridejo posnet le svoje dele, ob dejstvu, da sem album produciral sam pa je bilo snemanje z Jimom Morrisom izven upošteva. Glede na naš urnik bi moral v Evropi ostati dlje časa kot smo si ga lahko finančno privoščili, pri njegovi starosti in izkušnjah pa tudi ni pripravljen letati sem in tja. Preprosto bolj smiselno je bilo, da stvari speljemo tako kot smo jih, nenazadnje pa tako jaz kot Jim veva, kaj je za Iced Earth najboljše.
RockLine: Pa je bilo nastajanje materiala za novi album drugačne kot pisanje Dystopie?
Jon: Ne, niti ne, bilo je pravzaprav povsem enako. Rekel bi, da je največja razlika le v tem, da sta Luke in Troy prispevala veliko več kot prej, čeprav je Troy že za Dystopio prispeval nekaj super stvari. Stvari so potekale nekako tako, da so bi fantje poslali rife, ki se jim prearanžiral na tak način, da se je dalo okrog njih naplesti večjo zgodbo, se pravi cel komad. Sam sem z delom začel nekaj tednov preden se mi je pridružil Stu, nato pa sva veliko postorila skupaj, predvsem kar se tiče besedil in vokalnih melodij. Cel postopek je bilo tako povsem enak, le več časa za vaje in pisanje smo imeli preden smo v Nemčiji začeli s snemanjem. Dystopio smo vadili le pet dni, nove komade pa več tednov, v tem času pa smo uvajali tudi Raphaela (Raphael Saini je posnel bobne za Plagues of Babylon, že ob izidu albuma pa je na njegovo mesto stopil Jon Detter, op.a.), ki se je moral naučiti starega materiala zaradi festivalskih nastopov in novega zaradi snemanja albuma.
RockLine: Ta album je nekako pol konceptualen, saj se prva polovica ukvarja z zgodbo iz vesolja sage Something Wicked ter tvojim likom Set Abominae. Je pa pristop kljub temu, saj si zgodbo tokrat postavil v postapokaliptično zombijevsko okolje.
Jon: Ja, res je. A pravzaprav je vsako poglavje Something Wicked sage postavljeno v drugačno okolje, vedno gre za drugačen pristop. Tudi Dystopia je povsem drugo obdobje te zgodbe. To pot gre v osnovi za zombi horror zgodbo, ki pa vsebuje ogromno elementov resničnega sveta.
RockLine: Ne vem, če se boš strinjal, a sam vidim zombije kot nekakšen simbol za finančno elito, ki trenutno izčrpava svet.
Jon: Ja, nekaj tega je vsekakor v zgodbi, v ospredju pa je vsekakor ideja, da je človeštvo postalo zombijevsko.
RockLine: Set pa drži vajeti oz. verige v rokah?
Jon: Ja, odvisno s katere perspektive gledaš na to. V tej zgodbi ja, kot naslovnica prikazuje je pripravljen, da nad človeštvo spusti kuge. Prisotni sta dve zelo distinktivni strani, kot je bilo vedno v sagi Something Wicked. Set je lahko odrešenik ali antikrist, odvisno na katerem polu stojiš. To je bilo vedno bistvo, »mindfuck« zgodbe in zato jo je tudi tako zabavno videti v različnih okoljih. Ogrodje te zgodbe lahko preneseš na vsako obdobje človeške zgodovine.
RockLine: Na samem albumu pa je nekaj zelo zanimivih trenutkov, med njimi tudi priredba ameriške klasike Highwayman, a me bolj zanima, kako to, da ste priredili tvoj solo oz. Sons of Liberty komad Spirit of Times?
Jon: Album je zelo temačen, predvsem njegova prva polovica in hoteli smo nekaj komadov, ki imajo v sebi nekaj upanja in optimizma, konec albuma je z njimi lepši. Poleg tega pa je Sons of Liberty dokaj neznana zadeva, o kateri se beseda širi zgolj ustno. Hoteli smo s Stujem posneti en komad tega projekta, da s tem dobi na širši razpoznavnosti. Za Sons of Liberty ne stoji založba, zgolj ljudje, ki širijo glasbo in rad imam ta komad. Zato je ta komad tudi postavljen na konec plošče, saj ima podobno sporočilo kot Highwayman. Torej lahko me ubiješ, a nikoli ne boš ubil mojega duha. Menim, da je to izjemno močno besedilo in Highwayman je kot nek klicaj albuma. Gre predvsem za idejo bratstva in močne povezave, saj smo Michael, Hansi, Stu, Russell in jaz izjemno povezani in tesni prijatelji.
RockLine: Zame osebno je najboljši trenutek albuma predstavlja Cthulhu, tudi ker sem velik oboževalec Lovecrafta. V preteklosti ste se na Horror Show že dotaknili klasične horror literature in klasičnih pošasti in me zato zanima, če morda Cthulhu morda vidiš kot nekakšno nadaljevanje tega?
Jon: Ne, vidim pa to kot trenutek izjemne pijanosti v Urugvaju ob štirih zjutraj na plaži med hudo, besnečo nevihto, ko smo se drli v nebo »Jebi se!« (smeh). Naslednje jutro sem Stuju zaigral komad, ki ga je spomnil na besnenje morja in hotel je napisati komad, ki bi se nanašal na ocean. Predlagal sem mu Cthulhuja, knjigo je prebral na spletu in napisal besedilo. Torej, ne, ne gre za povezavo s Horror Show, gre za dva prijatelja, ki se ga do mrtvega nažgeta na plaži (smeh).
RockLine: Pa imaš morda že pripravljenega kaj novega Sons of Liberty materiala?
Jon: Ne, ta namreč nastaja povsem spontano, poleg tega pa sem trenutno 100 odstotno predan Iced Earth in preprosto nimam časa.
RockLine: Z Iced Earth si trenutno zaposlen še bolj kot v preteklosti kajne?
Jon: Res je, zadnja tri leta so bila nora. V času Dystopie sem pisal in snemal tudi Sons of Liberty in bilo preveč naporno. Verjemi mi, zahtev po novih Demons & Wizards je za celo poplavo, tudi za Sons of Liberty, z Michaelom (Poulsen, vodja Volbeat, op.a.) ima v planu svojo stvar in v dnevu je premalo ur za vse skupaj. Lahko pa ti povem, da se bo uresničilo vse, nočemo pa ugasniti močnega ognja, ki trenutno gori za Iced Earth.
RockLine: Glede na to, da se že iztekajo ure do vašega nastopa me zanima še, kako težko je sestaviti setlisto, sploh glede na dejstvo, da je za Iced Earth res bogata diskografija?
Jon: Preprosto. Res, res težko. Prav nad tem sem se pritoževal v backstageu med turnejo z Volbeat in pravzaprav mi je kar Michael samoiniciativno priskočil na pomoč, saj je velik fen benda že od našega prvenca. Naslednji dan se je pred mano naslikal s štiristransko setlisto na kateri je bilo komadov za štiriurni set (sme)! Set trenutne turneje je prilagojen predvsem novi plošči ter Jonu, ki se zadeve uči sproti, celo na tonskih vajah. Nekaj pa je komadov, ki jih nismo igrali že vse od promocijskega cikla za tisti določeni album. Igramo na primer Blessed Are You in Disciples of the Lie, ki ju nismo igrali že nekje od Alive in Athens. Je pa izbor komadov vse težji in težji, ljudje pa se bodo vedno pritoževali, da jim ta in ta komad ni všeč in da hočejo slišati to ali to skladbo. V Kourionu smo igrali tri ure pa so ljudje še vedno spraševali zakaj niste igrali tega in tega (smeh).
RockLine: Z novim albumom je, kot kaže, prihodnost za Iced Earth svetla, kajne?
Jon: Ja in kot kaže polna trdega dela (smeh). Trenutno je bendu odlična kemija, bratstvo med nami nas ohranja pri močeh in s tem je turnejo življenje, ki je težko življenje, mnogo lažje.
na vrh