Dne 06.05.2011, je v Trstu nastopil odlični britanski vokalist z ameriškim potnim listom John Waite, najbolj poznan po svojem udejstvovanju znotraj klasične rock zasedbe The Babys in za tem melodične super rock zasedbe Bad English, še posebej pa po svojem rušilnem hitu Missing You s katerim je korenito premešal vrhove glasbenih lestvic v osemdesetih. John Waite se je s svojo spremljevalno skupino ustavil na novi evropski turneji, na kateri je predstavljal svoj novi samostojni studijski album "Rough And Tumble" (izdan, dne 21.01.2011, preko založbe Frontiers Records). Pred nastopom Johna Waite-a v tržaškem Domu pristaniških delavcev (Teatro Miela), pa si je mož vzel dvajset minut in zbral okoli sebe v okviru tiskovne konference vso medijsko srenjo, s katero je delil nekaj besed o sebi kot glasbeniku, o novem albumu, o glasbeni industriji in še čem.
Nocoj bomo priča enemu tvojih prvih samostojnih nastopov, če ne celo kar prvemu v Italiji, odkar si nastopal tu zadnjič z Bad English. Kakšna so tvoja občutja?
John: Da. Italija je zelo lepa dežela, nasploh občudujem tukajšnjo arhitekturo. Preden sem prispel v Trst, sem se mudil v Milanu, ki je prav tako prelepo mesto. Po nastopanju z Bad English sem si vzel dva tedna odmora za obisk Italije, ki pa se je nato raztegnil v cel mesec, kar gotovo pomeni, da uživam v vaših krajih.
Občutiš kakšno posebno ali pomembno razliko med svojimi nastopi v osemdesetih in danes?
John: Potem, ko se je zgodba z Bad English zaključila, sem se posvetil samostojni karieri. Prednost sem dal pisanju spevnih skladb. Želel sem si komercialnega uspeha. Ko pa se z leti staraš in zoriš, začneš pisati drugačne skladbe, drugačno glasbo. Takrat ne moreš več uporabljati teenagerske filozofije, saj je za teboj že neka zgodovina, zato pa zoriš zlasti v smislu poezije, verzi postajajo precej bolj pomembni in tudi v izrazu globlji, močneje se dotaknejo. Kar je bilo denimo pomembno pri Bad English, so seveda bili verzi, še bolj pomemben pa je bil ta velik zvok, ta velika produkcija. Ta zvok je bil za tisti čas nekaj posebnega in mi smo bili v tem oziru za tisti čas drugačni, nenavadni in zato zanimivi. Tudi, ko pišem danes glasbo, se mi zdita obe stvari pomembni, vendar pa se zanašam na to da pišem glasbo, ki jo lahko potem izvajam v živo. Skladbe, pa je zame danes težko izvajati v živo, v kolikor niso skomponirane v "izštekani" različici.
To je tvoja novodobna formula?
John: Da. Rad bi zadržal to, čim bolj preprosto, neposredno formo iskrenega, recimo temu pristnega, izražanja. Za albume in za prevod teh studijskih verzij na odre. Večina skupin danes snema glasbo preko računalnikov, trakovi so preteklost. Skupine, ki pa jih najbolj cenim in jih imam nekako najraje, kot so Thin Lizzy, Free ali Mott the Hoople, torej zasedbe iz obdobja od poznih šestdesetih do poznih sedemdesetih, so zveneli zelo živo in špartansko, produkcija ni bila tako pomembna, bila je v ozadju. Glavna je bila struktura, značaj, samih skladb. Tudi to je danes zame, ko ustvarjam glasbo, najbolj pomembno.
Vrnitev h koreninam, k prvinskemu rock zvoku.
John: Da. Ko sem bil v skupini The Babys, smo veljali za skupino s slečenim in neposrednim zvokom. Imeli smo Hammond orgle, klavir in nobenih sintetizatorjev. Osebno nisem ravno zagovornik združevanja rock glasbe in sintetizatorjev, zdi se mi da to dvoje ne učinkuje skupaj ravno v idealni partnerski navezi. Rock je kitara, poudarek v rocku je na kitari, to velja tudi zame, k temu sem se vrnil. In seveda k svojemu petju, da postavljam vokal, samo vokalno interpretacijo, nad vse. Menim, da zadošča konkretna spremljava kitare. Če v vse to vmešaš še mnogo klaviatur, prične interpretacija vokalov izgubljati na svojem značaju in pomenu, s tem pa tudi sam karakter skladbe ne zapušča intenzivnih občutij. V tem primeru ne zaznaš tako močno občutkov intimnosti, strasti, ko tekmujejo med seboj v zvoku vsi ti njegovi posamezni gradniki. Poleg tega je minimalizem v oziru recimo tria, zelo velik izziv, saj moraš biti zelo, zelo dober, zelo dobro glasbeno podkovan, saj ta osnovna formacija tria, ne dopušča prav nobenega skrivanja za kakršnim koli olepševalnim kozmetičnim dodatkom. Če povzamem vse skupaj. Da. Rad imam izzive. In pristnost je izziv.
Torej je kitara glavni nosilec spremljave danes v tvojem glasbenem izražanju?
John: Forme, ki jih dosegaš s klaviaturami... torej, če rečem takole. Klaviature so velik instrument. Z eno roko igraš nizke tone, pokrivaš base, z drugo roko ustvarjaš melodijo. Ko to dvoje združiš, je prostor že v osnovi zelo zapolnjen, da to zbližuje h končnemu učinku simfoničnosti, kar pa po drugi strani zadržuje v inferiorni poziciji rockovski občutek. In pri vseh teh starih blues skladbah, ali Elli Fitzgerald, ali karkoli hočeš,... torej te skladbe, ki so mi še posebno pri srcu, so nosile zelo preprosto produkcijo. V kolikor pa je kitara odigrana pri njih na pravilen način, denimo ko se postavim sam v to kožo vokalne interpretacije, pa me spremlja pravi zvok kitare, natanko vem kje je moje mesto pri vokalu in natanko vem kaj z vokalom počnem. Kitara je zame precej boljši orientir v zvočni sliki rock glasbe.
Ko se ozreš skozi svojo bogato glasbeno kariero, kaj je zate, kot glasbenega izvajalca, pomembneje? Biti del velike rock skupine, ali biti samostojni glasbeni izvajalec?
John: V časih ko je pri The Babys vladala demokracija, sem se odlično znašel, kot član skupine. Pisal sem melodije, verze, ki smo jih potem vsi v skupini z velikim veseljem izvajali v živo, igrali skupaj. Pri Bad English je bilo težje. Bad English so imeli svoj jasen, znatno bolj definiran in izdelan zvočni karakter, ki je tudi posledično slabše prenašal razne odklone, torej je bilo te demokracije manj. Aranžmaji so postajali vse bolj zahtevni in bolj kompleksni. Ne razumi napak. Obe Bad English plošči sta meni osebno odlični, vendar pa deluje sam zvok, sama podoba skladb v takšni produkciji nekoliko izumetničena. Rad igram in ustvarjam z ljudmi, z glasbeniki, ki imajo izdelan glasbeni karakter, izdelano glasben osebnost. Denimo eden takšnih je moj trenutni kitarist Kyle Cook. Denimo, ko odigra Kyle preprosti E mol na kitari, s svojo roko, s svojim zvokom, je učinek prav poseben, saj izvabi lahko tak zvok in takšna občutja le Kyle in nihče drug. Kyle je fantastičen kitarist. S Kyleom se nahajamo štiri mesece na poti in obiskujemo mnoge odre. In ta izkušnja je enkratna. Kyle je dvignil nivo izražanja in interpretacije v naši ekipi na še višji nivo.
Kako si zadovoljen s svojim novim studijskim albumom "Rough And Tumble"?
John: Zelo sem zadovoljen z njim. Zelo lepo se je odrezal tudi na lestvicah. Nihče med nami ni pričakoval, da bo na ameriški "Classic rock"lestvici zasedel prvo mesto, se gibal med mesti 6., 5., 7., 15. in tik preden smo zapustili ZDA, se je znova povzpel na peto mesto. Sploh glede na to, da je to rockovsko bolj neposreden album, kot družil skupaj Free ali zgodnjo Tina Turner, zame osebno je bilo zelo navdušujoče to dejstvo velike sprejemanja takšne glasbe našega albuma, s strani publike.
Se po tvojem mnenju pravi rock n` roll znova vrača?
John: Menim, da imajo ljudje radi preproste reči. Sam vem, da imam rad preproste stvari. In to velja za vso umetnost, za vse sfere umetniškega izražanja, od slikanja, pisanja novel, glasbe,... in če denimo ti prenapihneš vso stvar okrog njene osnovne ideje, se bo bistvo te ideje, njena intenziteta, moč učinkovanja same informacije v njenem bistvu, porazgubila, zvodenela. Zato moraš biti zelo pazljiv, in zelo trezno razmišljati, ko pristopaš k ustvarjanju, da ti uspe ustvariti stvari na preprost način, ki bo doumljiv za celotni univerzum, a da hkrati ne deluje stvar banalno. Lahko si zelo pronicljiv že s samo dvema motivoma, ki jih združiš, vendar pa je zahtevan za to velik talent, da spraviš skupaj prava dva motiva, na pravi način.
Katera glasba in kateri izvajalci so naredili nate največji vtis v zgodnjem začetku tvoje glasbene kariere?
John: Kavbojska glasba. Bil sem oboževalec Martyja Robbinsa. Stal sem ob izložbi trgovine sploščami Kenneth Record Shop v Lancastru in ne bom pozabil tiste roza naslovnice njegovega albuma "Gunfighter Ballads and Trail Songs" (album je doživel prvo izdajo leta 1959, op.p.), na kateri je upodobljen kavboj revolveraš v črni obleki, s pištolo v rokah, pa denimo njegova skladba El Passo in pesmi o Ameriki. Po moje sem sam postal Američan pri svojih petih letih, ko sem gledal naslovnico tega albuma. Marty se je sprehodil od kavbojev in Indijancev, do Elvisa Presleyja in The Beatles, pa vse do rock n` rolla, kot ga poznamo danes. Tudi danes poslušam ameriško glasbo. Pred kratkim sem mnogo poslušal Howlin` Wolfa, ter mnoge druge blues izvajalce. In to je veliko! Precej večje, kot nemara deluje na prvi pogled. Vsa ta filozofija, ki se skriva za tem. Pred kratkim smo se pogovarjali v skupini veliko o Robertu Johnsonu, o poeziji, ki jo je ustvarjal. Njegova poezija deluje namreč tako, kot bi imel Johnson najmanj visoko šolsko izobrazbo. Bil pa je le preprost možakar. Imel je dar, srce, imel je jajca, da si je upal. Bil pa sem navdahnjen nad kavbojsko glasbo, zato imam rad tudi country glasbo.
Kaj pa se vrti danes na tvojem iPod-u?
John: Oh. Poslušamo vse mogoče. Ko se vozimo v kombiju na potovanju po turnejah, sestavlja vsak od nas svoj seznam in potem te sezname favoritov združimo v enega skupnega. Torej vse kar zaobjema rang med Dusty Springfield in znova... Howlin` Wolfa. Ta preprostost odtehta vse. Ko občutiš v glasbi srce. In to je bistvo. Ne šteje kdo je glasbo ustvaril, od kod izvira. Bistvo je, da je prežeta z dušo.
Kaj pa moderne skupine?
John: Po pravici ti povem, da radia danes ne poslušam več mnogo. Preprosto zato, ker je vsebinsko zelo razdrobljen. Sam izbiram iz klasičnega rocka, jazz glasbe in countryja. Iščem eklektičnost pri izvajalcih. Ko pa primem svojo kitaro v roke, postane glasba rock, čeprav poslušam vseskozi mnogo različne glasbe.
Kako komponiraš glasbo?
John: Za zadnji album... pripetilo se je tako, da ko smo se peljali skozi Nizozemsko, sem pričel pisati knjigo. Bila je knjiga z nepopisanimi listi papirja. Sprva me je bilo strah pisati v veliko prazno knjigo, da ne bi česa na njej pokvaril. Namreč takoj, ko nekaj vpišeš vanjo, ji vzameš deviškost. Knjiga je umetnina. Te koščke sestavljanke sem pričel pisati takrat in tako, da so mi obstali vselej pri srcu. Vsak trenutek, ki je temu sledil. Torej nisem ustvarjal le za nek določen trenutek. Glavnino idej črpam, ko sem na ulicah v mestu, na vaseh, ko se preprosto sprehajam.... Ko smo snemali in mi je šinila ideja za nek verz, smo prenehali snemati in verz spontano vtaknili zraven in tako dograjevali posamezne skladbe. Predstavljaj si: verz, sprememba akorda, verz, znova sprememba akorda.,.. kot bi nekaj lepil skupaj. In pravzaprav v osnovi tudi je lepljenje. Zvočno lepljenje. Za najboljše skladbe novega albuma "Rough And Tumble" sem potreboval vsega dve uri, da smo jih dokončali. Napisane so bile vsega dan, pred odhodom v studio, kjer so bile nato posnete. Torej, tu ni pravila, gotovo pa je nekaj. To, da prihajajo najboljše reči k tebi takrat, ko ničesar ne načrtuješ.
Misliš instinktivno?
John: Da, lahko tako rečeš. Če zapreš oči, potem vidiš svet. Vse kar moraš storiti je, da zapreš oči in hodiš dalje in tako prideš k bistvu. Takrat se rodijo najboljše pesmi. Najslabše skladbe so tiste, ko sedijo vsi v sobi in sprašujejo drug drugega: "Ima kdo kakšno idejo?" in potem vsi žvečijo v ustih svinčnike in tako jaz ne morem delati.
V karieri si sodeloval mnogimi zvenečimi imeni rock glasbe, od Ringa Starra, do Neila Schona in tako dalje... Kdo med njimi te je najbolj fasciniral in s kom si najraje sodeloval?
John: Menim, da tu ni mogoče najti ustreznega odgovora. Da bi med njimi izpostavil posameznika, bi bilo nepošteno. Do sebe in do vseh teh fantov. V vsakem med nami je več različnih oseb in tudi ti fantje se skozi leta spreminjajo in spreminja se njihov način percepcije, zaznavanja okolja, pisanja glasbe, in tako dalje.... Prav tako je vse odvisno od tvojega dnevnega razpoloženja, kako boš potem igral na tonski vaji, v studiu,... Vsi ti dejavniki se seštejejo. Vsi ti fantje nosijo glasbo v sebi, nosijo svoje akorde. V karieri sem sodeloval z nekaterimi izjemnimi glasbeniki. Tudi po osebni plati, so to veliki ljudje. V tem oziru sem lahko zelo srečen.
Kako ljudje danes sprejemajo tvojo glasbo na koncertih?
John: Trudim se, da bi si pridobili čim večje občinstvo. Od 23. leta dalje sem navajen, da ljudje obiskujejo moje nastope. Rad bi razumel vse naše poslušalce, ki pridejo na koncerte, kako je, ko sprejemajo tisto kar jim mi ponujamo na odru. Vzrok zakaj se že tri leta zapored potikamo na odrih Evrope je v tem, ker bi radi storili preboj v Evropi. Evropska publika resnično posluša kaj počneš na odru. Tudi ko denimo, kot se je to pripetilo v Londonu, napovem novo skladbo, vsi napeto čakajo, kaj bodo slišali in kako bo nova skladba zvenela. Potem pa to skladbo primerjajo z neko staro s konca sedemdesetih in se poglabljajo o tem s katero kitaro je bila katera skladba odigrana in podobno. Zgleda, kot da evropsko občinstvo resnično obožuje glasbo, jo zaznava, doumeva in sprejema s precej večjo globino in širino, kot to velja za ameriško publiko. Slednja sprejema glasbo, kot nekaj samoumevnega, Evropsko občinstvo pa je zelo resno kar se tega tiče. In šele to, tak odziv, ti da pravo potrditev, da si na pravi poti in pravzaprav potrdi ves smisel tvojega ustvarjanja glasbe.
Si kdaj po zaključku ere z Bad English razmišljal, da bi se združili skupaj vsaj za nekaj nastopov?
John: Menim, da to ne bi funkcioniralo. Bad English smo zaključili našo zgodbo, ko smo bili na vrhuncu. Rad imam oba albuma, veliko je skladb, ki so mi zelo ljube, nasploh na drugem albumu, vendar pa nas je ustvarjanje drugega studijskega albuma skorajda pogubilo. Napisali smo ga v vsega šestih tednih, potem je sledilo snemanje. Album je bil gotov, dokončan v vsega dveh mesecih. Dela pa je bilo ogromno in menim, da bi morali takrat ustvarjati album z več daljšimi premori. Vesel sem, da fantje pri Journey počnejo stvari, ki jih radi počnejo (zadnji stavek je letel na bivšega Johnovega Bad English pajdaša, kitarista Neila Schona, op.p).
Kako sprejemaš skokovite spremembe v današnji glasbeni industriji?
John: Pravzaprav se s tem sploh ne ubadam. Edina resnica, ki jo poznam glede glasbe je tista, ko stopim za svoj mikrofon. Vse ostalo je sranje (smeh). Sedaj, ko je na razpolago internet, lahko vsak posname svoj album. In imeti v žepu pogodbo z veliko založbo, ti daje možnost imeti velik hit. Denimo danes, ko je na razpolago internet lahko ljudje tukaj v Trstu potegnejo dol z interneta glasbo, ki je nastala v ZDA in to je fantastično. Prej je bilo tako, da si imel stroške z snemanjem albuma, potem si posnel video, pa si imel nov strošek, potem si potreboval PR-ovca, ki je spravil nek video na televizijske oddaje ali hit na radio in si ga moral posebej za to plačati, potem si dobil od vsega enormno visoke davke, ki si jih poravnati. Danes lahko sam kontroliraš vse in držiš vse vajeti v svojih rokah glede tega. Danes si spoštovan ko izdaš album, sam poskrbiš za zaščito avtorskih pravic in imaš stvari pod svojo kontrolo in ni ti treba ždeti v pisarni nekoga in ga prositi: "Prosim pomagajte mi!" "Rough And Tumble" je bi ustvarjen povsem neodvisno od kogarkoli in izdan preko različnih založb. Sam lahko sprejemaš odločitve o svoji avtorski glasbi.
Kako poteka promocija albuma "Rough And Tumble?
John: Zunaj imamo single If You Ever Get Lonely, načrtujemo pa izdati tudi single za skladbo Evil. Če bi se Evil prijel, bi nastopali vseskozi do konca leta. V kolikor se ne bo, potem bomo odigrali le nekaj datumov in se posvetili ustvarjanju novega materiala. Pred dvema letoma smo izdali koncertni album. Rad sem namreč vseskozi zaposlen.
fotografije: Jernej Vene & Aleš Podbrežnik
na vrh