John Mayall je glasbena legenda, ki tudi pri dopolnjenih osemdesetih letih še vedno neutrudno koncertira po celem svetu. Gre za gospoda, ki se ga vzdevek »boter britanskega bluesa« ne drži zaman! Mayallovi albumi iz sredine šestdesetih so na prehodu v sedemdeseta tlakovali razvojno pot britanskemu blues rock bumu, v njegovi zasedbi pa so se med drugim kalila tako eminentna imena, kot so Eric Clapton, Peter Green, Mick Fleetwood (Fleetwood Mac), Andy Fraser (Free), Mick Taylor (The Rolling Stones)... Eden najvplivnejših belskih blues kitaristov svojega časa je tudi v naslednjih desetletjih v novem okolju druge strani Atlantika s konstantno novimi izdajami znal negovati svojo dušo, vse do današnjih dni, ko sivolasi starček (p)ostaja eden najpristnejših spomenikov glasbene iskrenosti šestdesetih let prejšnjega stoletja.
V poznem popoldnevu, po končani tonski vaji, si je še vedno vitalni John Mayall vzel nekaj minut za kratek pogovor za Rockline. Čeprav v odgovorih nekoliko zadržan in diplomatski, je Mayall v sproščenem vzdušju zaodrja graške dvorane Orpheum razpredel nekaj zanimivih misli in dokazal, da sta kljub starosti um (in telo) še vedno v spoštovanja vredni kondiciji.
Pozdravljeni gospod Mayall! Ste sredi turneje po celinski Evropi, ali ste zadovoljni z njenim trenutnim potekom?
John: Sredina turneje je zaenkrat še daleč (smeh). Sicer pa vse poteka po načrtih, tako da sem zadovooljen.
Brskal sem po vaši spletni strani. Videl sem, da igrate dobesedno vsak dan, med turnejo si redko privoščite dan premora. Se nikoli ne zgodi, da zjutraj vstanete, se pogledate v ogledalo in se vprašate: "mi je res treba igranja slehrni dan"?
John: Koncertiranje je moja strast, preko glasbe se izražam. Vsak glasbenik bo znal povedati, da je živo igranje glasbe čudovita izkušnja, poleg tega pa mi igranje prinaša tudi vsakdanji kruh. To je moja služba, pa ne samo to, je več kot to. Glasba je pot mojega življenja, iz nje izvira tudi vsa energija, ki jo še zmeraj premorem, zato mi tudi v teh letih vsakodnevno igranje ne dela težav.
Ko ste razpustili Bluesbreakerse, ste okoli sebe zbrali novo ekipo spremljevalnih glasbenikov, s katerimi igrate že pet let. Izgleda, da se dobro razumete, da skupaj dobro funkcionirate?
John: Da, drži. Gre za izjemne glasbenike, s katerimi na turnejah zares uživam. Dobro kemijo in razumevanje eden drugega smo oplemenitili s povsem novim albumom, ki bo izšel marca. Imenoval se bo »A Special Life«, danes ga bo že moč kupiti, tako bodo tudi obiskovalci lahko slišali, kaj smo ustvarjali v zadnjem obdobju. Torej, čeprav bo album uradno izšel šele marca, ga bodo obiskovalci koncertov aktualne turneje lahko kupili že prej.
Skozi leta ste igrali s številnimi izjemnimi glasbeniki. Ali ste danes še vedno v kontaktu z vsemi temi eminencami, ali ste se skozi leta oddaljili eden od drugega?
John: Če s tem misliš na glasbenike, ki so bolj znani od mene, je odgovor: večinoma ne. Spoštujem njihov privatni čas in mi niti ne pade na pamet, da bi povprašal po njihovih telefonskih številkah ali kaj podobnega. Občasno se zgodi, da se naključno srečam s katerim od starih prijateljev, medtem ko rednih kontaktov med sabo ne vzdržujemo.
Prebral sem, da ste nekoč študirali oblikovanje.
John: Da, tega je res že dolgo, s tem sem se ukvarjal, predno sem se aktivneje posvetil glasbi.
Tekom kariere ste oblikovali nekaj naslovnic lastnih albumov. Kaj pa dandanes, ali ta vrsta umetnosti še vedno živi v vas?
John: Ne boš verjel, še vedno. Oblikoval sem namreč tudi naslovnico aktualnega albuma »A Special Life«.
Ali po vašem mnenju glasba in oblikovanje vsebujeta veliko skupnega?
John: Tako glasba kot tudi oblikovanje sta svojevrstna tipa umetnosti, preko katerega umetnik izraža samega sebe in svoje misli. Ni važno, ali govorimo o glasbi, filmu ali kateri tretji vrsti umetnosti, na vsakem od teh področij umetnik potrebuje dar, občutek in pravo žilico, morda je prav to povezovalna točka med tisočerimi različnimi obrazi umetnosti. Na koncu ugotoviš, da so prav vse sfere umetnosti med seboj tako ali drugače povezane.
Ste izjemno izkušeni glasbenik, s koncerti ste prečesali svet. Je skozi leta prišlo do kakšne spremembe med vašimi poslušalci, ali ljudje vašo glasbo še vedno sprejemajo tako kot nekoč?
John: Ne, sploh ne, ne opazim nobene bistvene razlike med nekoč in danes. Govorimo o bluesu, ljudje povsod po svetu imajo radi blues, tudi skozi čas pa se stvari tukaj niso veliko spreminjale.
Menite, da ima blues prihodnost? Ker roko na srce je dotično glasbeno izražanje moji generaciji danes že povsem tuje.
John: Kaj pa vem. Kjerkoli igramo, pa igramo po celem svetu, od občinstva dobimo lep sprejem, občinstvo pa ponavadi tvorijo vse generacije, tudi mlajši ljubitelji bluesa. Očitno delamo nekaj prav. (smeh)
Vaše besede zvenijo zelo optimistično, vendar kot sem dejal, je v krogu mojih prijateljev kvečjemu peščica ljudi, ki se lahko poistovetijo z bluesom.
John: Potem ne morem reči drugega, kot to da ne vedo, kaj zamujajo.
To vem! (smeh) Kar se tiče mojega naslednjega vprašanja, sem prepričan, da vaš odgovor poznam že vnaprej, pa vseeno, Beatli ali Rolling Stonesi?
John: To vprašanje nima odgovora. Nemogoče je namreč med seboj primerjati tako izvrstne bende. Resda oboji izhajajo iz istega časa, a gre za popolnoma različni skupini, vsaka s svojo zgodbo, unikatnim zvokom in razvojem. Vsi glasbeniki njihovega kova, ne glede na to kako uspešni so v nekem obdobju svoje kariere, gojijo prepoznaven nezamenljiv stil, različne glasbene izraze pa je med seboj nemogoče primerjati.
Skozi šestdeseta ste bili precej tesno povezano z Rolling Stonesi. Družili ste se s pokojnim Brianom Jonesom, poznali ste Micka Jaggerja, nenazadnje je v vašem bendu igral Mick Taylor. Ste bili morda na kakršenkoli način povezani tudi z Beatli, imate v povezavi z njimi kakšno zanimivo anekdoto?
John: Edini, katerega sem poznal bolje, je bil Paul McCartney, bežno sem poznal tudi Ringa Starra, s katerim sva nekoč govorila na neki zabavi. Bolj kot ne pa je bil Paul edini, s katerim sva prijateljevala.
Še zadnje vprašanje. Kaj lahko pričakujemo od današnjega koncerta, boste predstavili tudi kaj svežega materiala?
John: Pričakujete lahko prijeten večer (gospod Mayall nato vstane, se prav po mladostniško skloni do bližnje potovalke, iz nje povleče en izvod novega albuma in mi ga izroči). Da boš lahko tudi doma poslušal moje najnovejše skladbe. Uživaj nocoj in širi naprej vest o našem novem albumu, uživaj v vsej dobri glasbi tega sveta.
Hvala lepa za vaš čas, gospod Mayall!
Intervju vodil: Urban Bolta
Fotografije: Mitja Groznik
Reportažo iz koncerta si lahko preberete tukaj.
na vrh