Vedno, kadar naše bližnje kraje obišče kakšen mojster kitare, si ne morem kaj, da ne bi odšel na njegov koncert. Večinoma je treba oditi najmanj v Muenchen, trud pa se vedno poplača z izjemnim glasbenim doživetjem. Tako je bilo tudi sredi novembra 1995, ko sem lahko užival ob nastopu kitarskega boga, čarovnika, svetnika in apostola Joeja Satrianija. Včasih se mi nasmehne tudi sreča v podobi intervjuja in tako je bilo tudi takrat. Prebrali boste, da je Joe Satriani čisto navaden smrtnik, ki skrbi zase, za svojo družino in za svoje oboževalce.
Vene: Po velikem uspehu vaših prejšnjih plošč, je na novi z naslovom Joe Satriani zaslediti zelo drugačno glasbo. Na njej najdemo veliko različnih stilov. Kako to?
Satriani: Vedno sem si želel imeti veliko zbirko plošč, tako svojih, kot tujih. Moji najljubši glasbeniki so po glasbenem izrazu zelo različni. Med njimi najdemo jazziste, metalce, Beatlese in Stonese. Vse to kaže na moj širok okus. Ko z njimi odraščaš, je to zelo zanimivo, ker vidiš, kako se z njimi spreminjaš tudi sam. Še bolj pride to do izraza na koncertih. Tudi z mano in mojimi sodelavci je tako. Na koncertih igramo skladbe s plošč Not Of This Earth, Surfing With The Alien, Dreaming Number 11, Flying In A Blue Dream, Extremist, Time Machine in z nove Joe Satriani, kar naredi nastop mnogo bolj prijeten za občinstvo in za nas. Glasba je drugačna, pa tudi fantje v bendu raje igrajo, ker jih različnost zanima. Če bi vedno igrali samo eno zvrst glasbe, bi na odru izgubili vso ustvarjalnost. Tudi med mojimi ploščami je veliko razlik, nova plošča pa nekako sodi v moj razvoj. Sedaj pišemo leto 1995, ne pa na primer 1988, zato je tudi glasba temu primerna.
Vene: Se morate glasbeno razvijati na vsaki plošči ali je to nehoten proces?
Satriani: To je umetniški izziv, ki si ga zadam sam. Potrebno je veliko discipline. To nerad imenujem trdo ali težaško delo, ker je poklic glasbenika težak, ni pa fizično težko delo. To ni tako, kot da če bi hodil v službo. Veliko ljudi po svetu zares gara, pri meni pa je recimo psihičen napor, da pridem do novih zvokov in novih pristopov v moji glasbi. S tem sem zadovoljen, z mojim poklicem pa seveda tudi. Ljudje vedno začutijo to, da sem v glasbo vložil veliko truda in naporov. Cenijo tudi moje prejšnje delo, ki ga dobro poznajo in vedo, da ga ne kopiram z namenom, da bi postal sluzast ali preveč komercialen. To so glavni razlogi za nastanek nove plošče, take, kakršna je. Nismo se posebej trudili, da bi jo naredili tako, vendar je le rezultat našega spontanega dela.
Vene: Ko ste v fazi komponiranja, ste v posebnem stanju duha. Kje dobite navdih za vaše melodije? Je to hip v življenju ali nekaj, kar se dogaja okrog vas dalj časa?
Satriani: Včasih napišem pesem v hipu, takrat je to zame preblisk. Dobim pač idejo in že takrat vem, kako bodo zveneli inštrumenti. Vse se odvije zelo hitro. Ne vem, od kod točno je ta navdih, vem pa da, ko je blizu, mu moram slediti in ga ubogati, ker je dragocen. So pa primeri, ko se zametek skladbe začne v različnih kotičkih možganov, nato igram delčke idej posebej, pa spet skupaj... Včasih ne zmorem teh koščkov sestaviti niti naslednji dan. To lahko traja leto dni, deset let, kaj pa vem... To ni stvar talenta. Skladbe pišem na različnih inštrumentih, v glavi, zjutraj se zbujam z idejami, ki so prišle iz nešteto možnih situacij.
Vene: Kakšen je vaš delovni dan kadar ste doma?
Satriani: Imam triletnega sina, zato vstajam zelo zgodaj, okrog pol sedmih zjutraj. Ponavadi me pride zbudit in se malo poigrat. Nato ga nahranimo in odpeljemo v šolo (zasebno varstvo, op.a.). Nato poskušam uro ali dve igrati ali pisati glasbo. Zadnja leta poskušam svoje igranje razbiti na več delov. Tako zdaj igram zjutraj, popoldne in zvečer. Ob različnih časih igram različne stvari. Včasih vadim teorijo, drugič pregledujem napol narejene skladbe, tretjič poslušam demo posnetke, včasih igram skupaj s ploščami ali s prijatelji. Kakšen dan igram dvanajst ur, naslednjič pa samo petnajst minut. Seveda ne uživam samo v domačem življenju z ženo in sinom, ker moj glasbeni posel vzame veliko časa. Imam namreč svojo založbo, potem agencijo za turneje, imam sestanke z računovodjo in menežerji, odgovarjam na ponudbe in sem veliko časa na telefonu ali v pisarni.
Vene: Preden greste na dolgo turnejo se gotovo dobro pripravite nanjo. Kakšne so vaše psihofizične priprave?
Satriani: Najprej rad določim vrstni red skladb za prvi del turneje, nato preigram celoten nastop najmanj enkrat vsak večer. Doma in brez premorov, kot na koncertu. Sina dam spat, si nataknem slušalke in se posvetim igranju. Za telesno pripravljenost skrbim s športom in z veliko počitka, če se le da. Rad tečem in igram tenis, ker pa so moji prsti zelo pomembni, se izogibam kontaktnim športom. Igram se tudi s sinom, ga učim raznih otroških iger. Z njim igrava nogomet, košarko, baseball in druge športe.
Vene: Ste imeli kdaj težave s tendinitisom (vnetje kit v zapestju in dlaneh, dokaj pogost pojav pri kitaristih, op.a.)?
Satriani: Ne, na srečo! Včasih čutim le manjšo napetost v levi roki. Zelo važno je ogrevanje preden začnete igrati. Treba je začeti počasi, na turneji pa ne smete pretiravati z igranjem, kajti telo je zelo utrujeno, predvsem zato, ker človek ne spi pravilno ali pa je počitek pomanjkljiv.
Vene: Kaj vas žene pri vašem delu? Je to kakšna notranja sila, ki vam naroča, da morate zadovoljiti svoje oboževalce?
Satriani: Če se človek ne trudi, ne bo dober pri tistem, kar dela. In če nisi dober, lahko v našem poslu hitro izgubiš finančno podporo gramofonske založbe. Danes sem tu zato, ker mi je založba posodila denar za snemanje plošče. To bodo počeli toliko časa, dokler jim bom vračal dobre skladbe, dobro igranje in bom hodil na turneje. To je nekakšen simpatičen odnos, pomagamo eden drugemu, s tem pa oboji dosegamo svoje cilje. Sam izpolnim svoj umetniški cilj, založba pa proda plošče in s tem zasluži, vsi smo pa seveda zadovoljni.
na vrh