Jeff, dobrodošli spet v Sloveniji! Tokrat prvič po letu 2005, ko ste v sklopu turneje za album This Godless Endeavor prvič igrali pri nas, spet igrate "indoor" koncert. V teh šestih letih se je zgodilo precej stvari, najnovejša pa je jasno nova plošča The Obsidian Conspiracy. Ta plošče je za Nevermore nekoliko drugačna, saj je bolj dostopna, ne tako kompleksna, a ima še vedno vse značilnosti Nevermore. Kako je potekalo snemanje te plošče?
Jeff: Hvala! Šlo je pravzaprav za odločitev benda, da bomo napisali nekaj preprostejših skladb in ne tako kompleksnega material. Za nas bi bilo lahko napisati This Godless Endeavor 2 in mislim, da je veliko ljudi to od nas tudi pričakovalo. A v končni fazi smo hoteli pesmi sleči in jih napisati tako, da bodo bolj poslušljive in lažje razumljive. Veliko ima pri tem Peter Wichers. Sam sem v studio prinesel 7,8 minutno pesem, Peter pa je dejal, da je vsega preveč in pesmi oklestil. Tako je precej pomagal z aranžmaji in podobnim. The Obsidian Conspiracy je preprostejšo plošča, z njo smo hoteli poskusiti nekaj novega, za kar se nenazadnje trudimo vedno.
Vsak nov Nevermore album se res razlikuje od prejšnjega, vsak ima svojo identiteto.
Jeff: Točno tako.
Morda gre le za mojo opazko, a zdi se mi kot, da gre pri The Obsidian Conspiracy za nekakšno zmes tvoje in Warrelove solo ploščo. Kitarski deli so ponovno neverjetni, Warellovi vokali pa so tokrat nekoliko bolj v ospredju, za njih je več prostora. Zanimiva pa je tudi naslovnica, ki je sestavljena iz naslovnic Zero Order Phase in Praises to the War Machine.
Jeff: Hehehe, ja zanimivo. Ne vem pravzaprav kako je do tega sploh prišlo, ideje se je spomnil Travis Smith in mislim, da deluje odlično. Kar pa se tiče same glasbe pa je, vsaj kar se mojega dela tiče, to verjetno tako, ker sem material za obe plošči pisal obenem. Nenazadnje pa sem kitarist Nevermore in kar se tiče zvoka kitar bo stil skupine vedno tak. Običajno pišem tako, da riffe, ki jih imam prenesem v glasbene strukture in iz njih nato osnujem glasbo. To je verjetno pravi razlog.
Za novi album ste znova izbrali zanimive priredbe - Tempation benda The Tea Party, skladba Crystal Ship skupine The Doors pa je na plošči v akustični verziji. Če se ne motim pa ste sprva nameravali posneti električno verzijo?
Jeff: Res je, a ni delovala tako kot smo hoteli (smeh). Hoteli smo, da je okleščena in organska in želeli smo, da zveni podobno kot original, ker ja zelo težko, saj so Doorsi tako kul. V preteklosti smo bili znani po tem, da smo se precej igrali s priredbami in jih spremenili v skladu z našim stilom. Razlog za izbor priredb pa je preprosto ta, da sva z Warrelom velika fena obeh bendov in sva mislila, da bo povsem različno posneti priredbi obeh bendov. Obe benda sta izjemno atmosferična in mislim, da to ustreza slogu naše glasbe.
Kako pa je z Jimom (basist Jim Sheppard zaradi zdravstvenih težav ne igra na aktualni turneji op.a.)?
Jeff: Ja, ima na tone zdravstvenih težav. Ima Chronovo bolezen s čimer ima še vedno težave, saj se te bolezni ne da ozdraviti. Pred kratkim pa so mu v možganih odkrili tumor. K sreči je benigen je pa moral na operacijo, a že okreva in upam, da bo kmalu spet z nami.
V preteklosti ste imeli tudi precej težav s kitaristi, drugi kitarist je bil vedno velika težava za Nevermore.
Jeff: Res je ja. Imeli smo že pet, šest različnih kitaristov, a tako pač je. Nekaj kitaristov je hotelo postati stalni član benda, a ker smo z njimi delali na le časovni bazi so bili zaredi tega morda užaljeni. Drugi kitaristi pa so preprosto odšli zaradi drugih projektov, Steve Smyth k Forbidden, Pat h Cannibal Corpse in Chris k Megadeth. Tako pač je. Mislim pa, da smo našli v Atilli pravega kitarista. Našli smo ga preko YouTuba, saj je nekaj posnetkov poslal punci Chrisa Brodericka, ki nam jih je predala, pogledali smo si jih in nisem moral verjeti kvaliteti njegovega igranja, poznal je vse nuanse.
Uspešno parira celo tvojemu igranju.
Jeff: Res je! Naš material je igral in vadil tako dolgo, da mu je postalo igranje popolnoma naravno. Resnično kul je in veseli smo, da smo ga našli.
Torej se bo Nevermore pridružil kot stalni član?
Jeff: Ja. Z nami je nenazadnje že lep čas.
Ko si govoril o Patu in Timu - vedno se mi je zdelo, da sta prav onadva pustila največ pečata na albumih na katerih sta igrala (Pat O'Brien na Politics of Ecstacy in Tim Calvert na Dreaming Neon Black op.a.).
Jeff: Se strinjam, rekel pa bi, da to velja predvsem za Tima, saj je za Dreaming Neon Black napisal ogromno materiala, ki ga sicer pišem jaz. Resnično dobro sva sodelovala, vsak dan sva igrala skupaj, včasih je celo on pisal riffe, jaz pa sem naklikal bobne. To je bilo pravo glasbeno tovarištvo, v najinem sodelovanju sem zares užival. Na Politics of Ecstasy je Pat res napisal nekaj stvari - glavni riff komada Seven Toung of Gods in nekaj leadov - a niti približno toliko kot Tim. A užitek je bilo delati z obema, saj sta oba odlična kitarista.
Pat pa je gostoval tudi na tvoji solo plošči.
Jeff: Ja, še vedno sva prijatelja. Verjameš ali ne tudi z vsemi ostalimi nekdanji člani benda sem še vedno v stikih na prijateljski bazi.
Ti in Warrel sta glavna pisca benda, Warrel na besedilni strani in ti na glasbeni. Vedno se mi je zdelo noro kako genialno zadeneta poanto besedila tudi z glasbo. Kako vama to uspeva? Je bilo mogoče to težje na Dreaming Neon Black ker je osebna, kar se tiče Warrelove izkušnje?
Jeff: Ne vem, verjetno gre preprosto za najino medsebojno kemijo. Sam vedno pišem riffe in posnamem demote, nato pa mu jih pošljem in on napiše tekste. Tako preprosto je, nič ne komplicirava. Mogoče gre pri tem za moj način pisanja, saj običajno pišem v temnejših ključih. Mislim, da nama s tem načinom dela uspeva precej dobro. Nevermore so v končno fazi nekakšno nadaljevanje benda Sanctuary zato skušam ohraniti tudi tipično temačnost.
Dotaknila sva se že tvoje solo plošče Zero Order Phase. Kako si vedel, da je pravi čas, da jo izdaš in kaj je vplivalo na to odločitev in na glasbo na njej.
Jeff: Dobro vprašanje! Vedno sem bil velik fen shrederskega načina igranja kitare iz osemdesetih...
V stilu Shrapnel Records, Jasona Beckerja...
Jeff: Točno tako, to so veliki vplivi na moje igranje. Predvsem Jason Becker, Marty Friedman, Yngwie Malmsteen, Tony MacAlpine. Hotel sem posneti nekaj v tej smeri in imel sem priložnost za to, saj z Nevermore takrat nismo igrali in smo bili na krajši pavzi. Govoril sem z dobrim prijateljem Neilom Kernonom, ki je produciral nekaj Nevermore plošč, prišel je k meni in vse skupaj sva posnela v moji kleti. Vse skupaj je narejeno zares poceni, a zveni precej solidno.
Zveni več kot le solidno (smeh)! Kernon je tudi odličen producent.
Jeff: Ja, res je dober prijatelj in odličen producent. Solo plošča mi je odprla tudi mnogo novih vrat že s tem, da lahko delam kitarske klinike. To me je bolj približalo kitarskim fenom, saj z njimi na Nevermore koncertu ne morem govoriti, na kitarski kliniki pa lahko odgovarjam na vprašanja iz oči v oči, kar je veliko bolj osebno.
Ko sem napisal recenzijo tvoje albuma sem napisal, da si prinesel integriteto nazaj v sweepanje in shredanje kar je nazadnje uspelo založbi Shrapnel in njenim varovancem v osemdesetih. Kako bi to komentiral?
Jeff: Uf... noro lepo se mi zdi, če si nekdo tako misli, počaščen sem. Vem, da lep čas, pet, šest, morda deset let niso snemali solov na tak način in vse skupaj je padlo iz pogona. Zame je bila vedno pomembna dvojna dinamika harmonij in podobno, kar precej obogati komad. Mislim, da je bilo ogromno kitaristov, ki tega preprosto niso bili sposobni. To sem pogrešal in po svojih najboljših močeh sem poskušal posnetki nekaj takšnega.
Močan pa si tudi kot pisec, saj na tvoji plošči ne gre samo za soliranje, album je močan tudi po leadih v nekaterih komadih je slišati celo nekaj fusiona.
Jeff: Hvala. Mislim, da je trik v tem, da ogromno kitaristov posluša samo en stil glasbe. Ne vem, otroci danes poslušajo samo death metal ali podobno. V glasbenem svetu je teoretično ogromno kvalitetnih stvari, ki jih lahko poslušaš, od jazza, pa do klasike in rock. Sam sem velik fen glasbe sedemdesetih, ki sem jo ogromno preposlušal na očetovih ploščah - ELO, Fleetwod Mac, Doobie Brothers. Menim, da je pravi recept ta, da moraš poslušati raznoliko glasbo.
Če se dotakneva nekoliko še Sanctuary, s katerimi ste pred kratkim na 70.000 Tons of Metal odigrali prvi koncert po povratku...
Jeff: Pravzaprav smo prvi koncert odigrali v Seattlu, na 70.000 Tons of Metal pa smo odigrali dva koncerta.
Warrel je sicer že večkrat omenil snemanje novega albuma. Boš tudi ti del tega?
Jeff: Ne vem, pri Sanctury se vidim bolj kot stranski kitarist. Ta skupina je otrok Lennyja Rutledgea. To je njegov način pisanja, sam se pri tem bolj stranski akter in mislim, da pri pisanju albuma ne bom udeležen.
Pa je morda že kaj več znanega o koncertih v Evropi, kjer vas že težko pričakujemo?
Jeff: Ne vem, sčasoma bodo posneli album, tudi založbe se že zanimajo tako, da bomo v Evropi gotovo igrali. Resnično pa ti ne morem povedati kdaj. Preden ne bo posneta plošča verjetno ne, torej v letu dni.
Žal naju čas priganja zato še zadnji dve vprašanji. Kaj imaš trenutno v predvajalniku?
Jeff: Uf, čakaj, da se spomnim. Pravzaprav svojo solo ploščo, da se znova naučim materiala za kitarske klinike (smeh).
Jeff najlepša hvala za intervju, moje zadnje vprašanje pa ne bo klišejsko. Jim in Warrel sta profesionalna kuharja, kot kuhar pa si delal tudi ti. Kakšen recept bi svetoval naši bralcem?
Jeff: Moj bog (smeh). Moj recept je preprostost. Rekel bi pašta s pestom in vedno uporabite sveže sestavine. Hvala tudi tebi.
fotografije: Nina Grad
Intervju je nastal v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
RockLine reportažo (avtor prispevka: Rok Klemše, foto: Nina Grad) s koncerta Nevermore (10.03.2011, Ljubljana - MediaPark), si lahko preberete TUKAJ.
na vrh