Par let je minilo kot utrinek in marsikatera izrečena obljuba je ostala neizpolnjena, sanje nedosanjane in načrt neizpolnjen. To vsekakor ne drži v primeru štajerske zasedbe Inmate, ki pa si je za prvorojenca, ploščo Free At Last vzela malce več časa kot so sprva načrtovali. Čas je relativen in rezultati klesanja končno le slišani, slovenska publika pa je lahko po dolgem času zagrizla v izdelek, ki prekosi marsikaterega tekmeca na precej osiromašeni sceni, eden trdnejših temeljev slovenskega metala pa je postala tudi zasedba, kateri delo, trud, garanje in samoodrekanje niso tuji.
Sašo Bandalo: Kaj smo vse obljubljali – plato in še kaj ...
RockLine: Sedaj pa smo tukaj! Reality check je nastopil …
Sašo Bandalo: Saj obljubo smo držali, le čas se je malce zalomil.
RockLine: Vmes se je zgodilo marsikaj. Denimo v skupino ste sprejeli Mikea in od tedaj so se vaše medsebojne skupinske vezi le še utrdile.
Jure Grudnik: Z Mikeom smo začeli svojo pot z nastopi v Postojni (na RockLine challengeu op.p.).
RockLine: Kakorkoli že – nekaj let je bilo potrebnih, da se prvenec izstreli na slovensko nebo, sedaj pa me zanima: kakšen je bil čas nosečnosti in rojstvo vašega prvega klenega dolgometražnega prvenca?
Jure: Cel process je trajal dobrih pet let. Obdobje nastajanja te plate lahko razdelimo na dva dela – na prvi obisk studia, ko smo celotno stvar enostavno zavrgli, ko pa se nam je leta 2009 pridružil Mike, pa smo celotno stvar štartali iz nule in začeli vse skupaj graditi iz popolnega začetka. Komadi so se tudi v veliki meri spremenili. Ko pet let preigravaš vedno iste komade, dobivaš vedno nove ideje in kaj drugega enostavno ne bi mogli storiti, saj ni šlo drugače. Komadi ti ratajo rahlo dolgočasni in si v eni fazi enostavno prisiljen, da jih spremeniš. V tem času smo se tudi stilsko našli. Ko smo šli na začetku v studio, se tega najprej niti nismo zavedali. Komadi so bili super in ideja je bila, da gremo le v studio ter jih posnamemo, v času, ko pa smo zamenjali kar precej vokalistov ter smo iskali naš pravi glas, smo videli, das mo bili v tej fazi še zelo nepripravljeni in niti nismo natančno vedeli, kaj bi v bistvu radi. S prihodom Mikea leta 2009 smo začeli trdo delati in Mike je dal skupini takšen glas in vokal, kot smog a v skupini želeli. Vmes smo dozoreli, se dodobra spoznali in ugotovili kaj kdo hoče in šele nato smo tako začeli tkati ideje, ki so neprepustne in s katerimi smo vsi na koncu zelo zadovoljni.
RockLine: Bend je s tvojim prihodom, Mike, dobil to – jajca so se spustila v mošnjo in bend je dozorel še do zadnjih potankosti. Sedaj si v skupini že tri leta. Kako je prišlo do te prve ljubezni in končno tudi do zakona, ki je kar trden?
Rok Mike Miklavžina: Najprej bi želel povedati, da sam pobe poznam od samega štarta, bil pa sem cello na njihovem prvem špilu. Takrat sem videl, kakšna je Inmate scena in ko sem jih prvič čul, sem vedel, da je to “top shit”, tista prava stvar. Sam sem bil tedaj bolj v rock’n’roll vodah, ko sem preigraval bas(kot basist in vocalist je igral v velenjski zasedbi Šnorkl Band op.p.), nato pa smo imeli enkrat skupaj špil in z Alešom sva padla v debate, da iščejo Inmate primernega vokalista in naj pridem. To se je vleklo nadaljnje dva ali tri mesece in ni nam enostavno ratalo, da pridemo skupaj na vaje. Naposled pa smo se le dogovorili in ko sem prišel na vaje, so potihnili vsi dvomi – fantje so rekli: “To je to!”, sam pa sem si sprva določene stvari malce drugače predstavljal in tistega nedvoumnega občutka, da vse sede najprej sam nisem čutil. Zaprosil oziroma vprašal sem, če mi dovolijo, da dam celotni stvari nekaj svojega in da mi dajo toliko svobode, da prispevam nekaj svojega in na malce drugačen način. To je šlo skozi in evo …
RockLine: Vi ste imeli tedaj na strani objavljene demo posnetke, s pomočjo katerih ste iskali primernega vokalista, ne? Instrumentali na Myspace strani so bili orodje novačenja nove krvi v zasedbi, s čimer ste šli v korak z Evropo in ostalim modernim svetom.
Jure: Ne vem …
Mike: Imeli smo oziromatedaj še – imeli ste objavljene komade na spletni strani Myspace.
Jure: Ja! V bistvu ti komadi na Myspace strani, če sem iskren, so bili rezultat prve faze studia. En komad je bil objavljen s tem namenom, da se ideja ohrani, saj se po prvi fazi snemanja ni bistevno spreminjal – Fire, Walk With Me. Ko pa je Mike prišel, pa smo začeli demo komade snemati povsem na novo in s svežo energijo. Premierni nastop z Mikeom je bil nato kar nastop na Metal Campu 2009.
RockLine: Čepovzamem – prva faza je bila bližje melodičnemu death metalu in mešanici thrasha. Ko pa si ti prišel v bend, Mike, pa je dobil bend metalcoreovsko zasnovo in patino. Kaj lahko rečemo sedaj o letu 2012 in kaj Inmate predstavljajo v tem trenutku?
Jure: Ja, v organizem zasedbe so zašli elementi metalcorea – to je res, ampak v osnovi težimo k temu, da je muzika, kar se inštrumentala tiče, čim blj melodična. Ideje za komade so delo kitarsita Andreja (Bezjaka op.p.), ki izhaja iz skandinavske šole in Iron Maidenov, veliko pa je tudi sodobnih elementov – tudi In Flamesov, Dark Tranquility in podobnih bendov. On pride z idejno zasnovo na vaje, ostali pa nato celoto premlevamo in dodajamo svoj pridih in vizijo. Kaj se ritmično spremeni, doda se kakšen rif, kaj tudi oklestimo … Vsi zelo aktivno sodelujemo pri nastajanju komadov, kar se razlikuje od pristopa kakšne druge skupine, pri kateri pride kitarist na plac, pokaže rif in pove bobnarju kaj in kako špilat. Pri nas pa je … Če bi hotel priti na naše vaje, je to zelo težko, ker posluša vsak od nas svoj dotični žanr in teži k svojemu, na koncu pa le sklenemo kompromis, s katerim smo lahko vsi popolnoma zadovoljni. Ven pride nekaj, kar je večini všeč …
Mike: Kar vsem je všeč …
Jure: Ali je prvo zamenjalo malce več metalcora in modern glasbe? Eden glavnih razlogov za to je nižja uglasitev kitar na ais, ker pa smo sami zelo naklonjeni eksperimentiranju, je sprememba povsem naravna. Poleg tega smo nasneli še sinte na matrico, kar je “zakrivil” naš producent Tat Purusha, slednji pa so glasbo le še dvignili. Sam mislim, da je na koncu stvar kar dobro ratala … Sprva smo bili skeptični, ali bo to kul ali ne. Pri treh komadih sintetični zvok malce bolj izstopa, a so na celoti prevladujoče predvsem kitare, saj se tudi sami smatramo predvsem za kitarski bend in kitare so glavne. To je prva stvar, druga stvar, ki pa definira naš stil, zaradi katere bi lahko rekli, das mo bolj komercialni, pa je dejstvo, da je naš gost na vokalih Marko Duplišak iz skupine Last Day Here. Sprva je bilo mišljeno, da bi kot gost nastopal na treh komadih, ko pa so se na koncu v studio zaprli Marko, Rok (Mike) in Purusha, pa so začele padat nore ideje in smo rekli, da se kar cela plata tako posname.
Mike: Ni bilo smiselno ustavljati tega ustvarjalnega trenutka.
Jure: Ideje so res bile nore – in growli in čisti vokali. Prej je določene dele zraven pel tudi naš producent in navkljub številnim oklevanjem, menim na koncu, da smo se na koncu dobro odločili in končni rezultat plošče Free At Last nam je res všeč!
RockLine: Če rečemo tako: plac je bil tipanje in šlatanje tega, kaj lahko naredite. Nato ste prišli v studio in s producentom, ki je poleg Noctiferie in malega morja bendov, ki v Sloveniji kaj pomenijo, iztisnili iz vas najboljše, kart a hip premorete. Kakšno je bilo to delo, koliko časa je trajalo in kakšne so bile muke nastajanja albuma Free At Last?
Jure: Razen našega instrumentala je dosti stvari nastalo precej spontano – še posebej vokali.
Mike: Vokale smo snemali circa en mesec. Prav trideset snemalnih dni! Mogoče je malce dlje trajalo časovno …
RockLine: Te jeTat gnal kot psa?
Mike: Ne to, bolj je bilo ključno to, das mo se morali vsi trije uskladit, da smo se lahko sestali in bili vsi usklajeni. Delo v studio je bilo zelo sproščeno in domače. Ko smo prišli, je Tat urejal okolico svoje bajte in smog a morali še malo počakati, namesto ob štirih smo začeli z delom ob šestih, kar je bilo atipično in v nasprotju z mojim ipredstavami o disciplini … Sam sem imel dotlej iskušnje, da prideš v studio, kjer te producent že čaka …
RockLine: Glede na to, da si strokovnjak za borilne veščine, je disciplina pomembna stvar …
Mike: Ja no …
RockLine: Kaj pa rock’n’roll?
Mike: Mogoče je imel Tat veliko sreče, da imam dobro samokontrolo in nisem takoj popizdil … (smeh) Nimam vedno cel dan cajta! Gremo delat, ne? (smeh) Hotel sem reči, da je bilo delo zelo naravno in da ni nihče nikogar v nič silil, jaz in Marko pa sva bila, normalno, na nek način neučakana, kar pa je konec koncev lahko le dobra stvar, saj sva bolj entuziastično in zagnano poprijela za delo.
RockLine: Si si dovolil malce interpretativne svobode pri besedilih in izvedbi skladb ali je bila stvar pred studiem dokončno dorečena in je bilo izletov v neznano malo?
Mike: Lirični del in besedila so bila že prej dodobra dorečeni in parti spisani, po vstopu v studio pa smo morali določene stvari malce prikrojiti in spremeniti, kak stavek spremeniti zaradi zlogov, glavna ideja in izvedba pa je bila moja in na koncu sem lahko rekel, da je to to! Tekste sva v bendu največ pisala prav jaz in Andrej, ostali pa so pisali bolj glasbo. Andreja je po mojem najbolj neslo pri tej plati, ker so se precej spreminajli instrumentali, nazadnje sem pa še jaz tekste malce po svoje uredil … Tako mislim, da je med celim procesom on najbolj trpel … (smeh)
Jure: To je bila zanj najbolj mučna stvar – pa ne samo zanj, temveč tudi za ostale, ker smo že toliko časa dihali in živeli s temi komadi, jih preigravali in gnali blizu perfekciji, na koncu pa je tu še producent, ki stvari sliši s svojim parom ušes in sam zre na odšpilano na svoj način, pa spreminja in kleše ter gnete glasbo na svoj način. Nam se je mudilo, da bi plato čimprej izdali, smo pa veseli, da je šla stvar s svojim tempom, saj so komadi res boljši in res bolje zvenijo. Tat je dal res tisto piko na I … Dober producent enostavno ve, za kaj se gre in nekateri producenti bi prekalkulirali koliko snemalnih ur potrebujejo, v žep pobasali denar, stvar na koncu hitro zmiksal in nas odpravil, Tat pa ne. Tat je imel velik vpliv na nas in sedaj na določene stvari zremo drugače, kot smo nanje gledali prej.
Mike: Saj smo tudi njega seznanili z novo muziko …
Jure: Tudi to je res. Poslušamo sicer podobno muziko, ampak …
Mike: Na koncu je rekel: “Ja, ja! To bi pa še šlo!”
RockLine: Muke nastajanja so bile precejšnje, otrok pa je sedaj tu! Prvorojenca sedaj imate! Je najlepši na vsem svetu ali imate možnost za nadgradnje in nadaljnje kozmetične izboljšave? V katero smer gredo Inmate bodočnosti?
Mike: Verjel ali ne, prostora za izboljšave je …
Jure: Stvar je taka, da imamo materiala vnaprej kar precej napisanega. Poleg osem demo komadov, Andrej je naredil že 40 drugih komadov – če štejemo prvo plato zraven gre torej za približno 30 komadov, ki so kitarsko zastavljeni. Ideje so, sedaj pa jih moramo le še dodelati in obrusiti. Osem demo komadov pa imamo že posnetih … Ko so se v studio snemali vokali za plato, smo mi na placu namesto starih komadov sklenili delati in ustvarjati naprej! Upam si trditi, da je to Edina stvar, zaradi katere smo sploh še skupaj, saj če bi še vedno preigraval tiste prve komade … Ne bom rekel, da bi šli narazen, ampak kregal bi se zelo, saj imaš prej ali slej določenih stvari vrh glave. Rad bi špilal, predstavil folku komade in CD, presedati pa začne tudi večno vprašanje: “Kdaj bo CD?” Kos mo igrali v Nemčiji, Avstriji, v Zagrebu …
Mike: Mučno je zatrjevati, dab o stvar nared čez dva meseca, po dveh mesecih pa rok podaljševati in nategovati v nedogled …
Jure: Sedaj je plata končno zunaj in nastopilo je eno res veliko olajšanje! Kljub temu lahko rečem ,dab o druga plata še boljša, tretja stopničko dlje, saj so komadi, ki jih delamo sedaj, res nori! Komaj čakamo, da zagrizemo vanje!
RockLine: Lahko izdate v katero smer se nagibate sedaj? Lamb Of God stil ali kaj takega, kar si niti mislit ne moremo?
Jure: V bistvu bo prepoznavno in takoj boš vedel, da je Inmate! Zadeva sloni na melodiki in na ritmiki. Eni komadi slonijo na metalcoru, dosti so pustili sledi tudi Lamb Of God, ja, precej je thrasha – vse je tu! V bistvu se sploh ne obremenjujemo s tem, kam nas bo zanesla prihodnost in žanri niso pomembni …
Mike: Mi delamo le muziko in to je to!
Jure: Ja,komadi bodo žgali, nekaj pa smo jih že igrali tudi v živo.
Mike: Pet novosti smo že razkrili publiki in polnili ušesa!
RockLine: Preden vaju pustim iz krempljev, me zanima sporočilo in concept, ki ste ga vkovali v ploščo – kaj, razen neučakanosti se še skriva za naslovom Free At Last?
Mike: Sam koncept Free At Last albuma razkriva našo zgodbo borbe in pot od popolnega podna do vrhuncev, razsvetljenstva in trdovratnega vztrajanja pri tem. Opisuje pot od trenutkov, ko si popolnoma na tleh ali pa pot z vlakom čez raznliko pokrajino – po vrhuncu lahko sledi tunel in katastrofa, ampak odločitev, ali boš krenil levo ali desto, se boril ali klonil pa je na koncu le na tebi. Na poti k cilju je potrebno stremeti ves čas, se truditi in vztrajati d konca svojega življenja. Na vrh se da priti, a na vrhu obstanejo le najbolj uporni, odločni in najmočnejši.
Jure: Plata je popolnoma konceptualna, besedila pa si sledijo kot pripoved o poti od najnižje točke do uresničitve ciljev, ki si si jih zastavil. Za vzponi so padci, po padcih pa se je potrebno pobrati in dostojno iti dalje! Življenje je sinusoida, to pa je naše sporočilo, potrebno pa se je le osvoboditi, razmišljati s svojo glavo, ko pa boš imel enkrat vse v svojem življenju, je potrebno predvsem drugim pomagat in delati naprej. Ne smeš zaspat na lovorikah stare slave in si reči, da kaj več ni dodati.
Mike: ne moreš reči: “Sedaj sem najjači in nihče mi nič ne more!”
Jure: Slej kot prej te lahko kaj doleti. V življenju se je treba boriti! Notranji mir ni samoumeven, temveč se je treba zanj boriti. Da si lahko nazadnje “free at last”!
RockLine: Osvobojeni the prvotnih tenzij in plato boste danes krstno uprizorili. Kaj pa pot za naprej?
Jure: Plato je potrebno kar se da obilno spromovirati in naša promocija so koncerti! Izdali smo tudi videospot, ki je bil premierno prikazan v Aritmiji, sedaj pa že osvaja tudi splet.
RockLine: Pa bo folk verjel, dab o nov videospot na ogled od 1. aprila dalje?
Mike: Bodo že morali, če na pa bomo že poskrbeli, da narod tega ne pozabi! (smeh)
Jure: Drugače pa ja, na obzorju imamo že kar nekaj koncertov – poleg Metal Campa v Tolminu in Metal Festa v Zagrebu, v Mariboru bomo junija ogrevali publiko pred nastopom legendarnih Brujeria, dan pred tem bomo v Milanu … Veliko se bo dogajalo, mi pa smo željni čim več igrati, če se bo le dalo v tujini.
RockLine: Sklenemo lahko s fiktivno situacijo: leto 2012 je kataklizmično leto. 21. december je še daleč pred name, ampak recimo dag a preživimo – kje se vidite čez pet let?
Mike: Ha! To je ful jebeno vprašanje … (smeh)
Jure: Stvar, ki smo si jo zadali – težko je ugibati ali boš pri tej ali uni založbi, vsi imamo službe in je potrebno termine uskladit ker so to vse prej kot enostavne stvari – delali bomo muziko in posneli drugo plato! Prioriteta je seveda koncertiranje, ne bomo pa šli na glavo na nož špilat kamorkoli, če ne bo takšne prave priložnosti. Če smatramo to kot nek vrhunec, sam mislim, da je to le začetek in smo na nuli.
Mike: Čimveč špilat, se kazat, ga žurat s frendi, drugo plato pa posneti prej kot prvenec in moje srce bo srečno! Da ne bomo samo rajcali, ampak dab o tudi floder kokr mora biti! (smeh)
na vrh