Inmate so velenjski ekstremni metalci, ki so fascinantni zlasti zaradi trmoglavega, samozavestnega in nepopustljivega grizenja v doseganju svojih ciljev. Fantje vedo kaj je njihova cena. Velikokrat sicer izvrstnim metalskim skupinam v Sloveniji te značajske lastnost primanjkuje, a naši kleni velenjski fantje so prignali svojo vizijo že tako daleč, da so na odru v Postojni, dne 04.02.2010, osupnili ne le občinstvo, pač pa tudi žirijo natečaja Epic RockLine Contest s svojim neverjetno čvrstim, kompaktnim, dovršenim odrskim nastopom, ki ob snidenju z njihovo energijo pod odrom v ničemer ni bil pravi naslov, kakršen bi dovoljeval izvedbeni lapsus, ali puščal v sami odrski igri nezapolnjene luknje, v katerih člani skupne, ne bi vedeli kaj početi sami s seboj na odru. Inmate so strupen šus, modernih pogledov ekstremnih vej metala! Gre za izreden nivo kvalitete, ki ne skriva dejstva, da so fantje prevalili za seboj lepo kilometrino. Ta vključuje veliko vaje in veliko koncertov. Nekaj časa so se fantje otepali z dejstvom, da so morali riniti dalje svoj voz brez pevca, a s prihodom Mikea, se je za Inmate začelo končno tisto, pravo ustvarjalno obdobje, ki čaka na zaključek prvega poglavja njihove zgodbe. To je izdaja studijskega prvenca.
RockLine: Kaj vas je prignalo na natečaj Epic Rockine Contest?
Sašo: Glavna stvar je bila, če povem povsem iskreno želja, da smo na odru. V splošnem sicer zelo pogrešamo oder. Drugače imamo vse super pripravljeno. V studiu zadeve tečejo, vendar pa je oder vedno tista stvar, ki še posebej mika. Šele oder nam da pravo podobo, kdo pravzaprav smo Inmate.
Andrej: Pa tudi to, ker v Postojni doslej še nikoli nismo nastopili.
RockLine: Pa je težko dobiti špil na tem koncu Slovenije?
Andrej: Doslej niti nismo poizkušali nabirati kontakte in spraševati za možnost nastopanja v tem delu. Igrali smo, najdlje od našega Velenja, kar se Slovenije tiče, na nastopu v Novi Gorici. No pa tudi Lendava, na nasprotnem koncu. Veš to je vse odvisno od obdobja, od trenutnega elana, navdiha skupine. Če je to obdobje, ko sei zares želimo nastopov, potem tudi gremo v konkretno akcijo iskanja razpoložljivih nastopov. Recimo Rock Cafeja v Postojni prej sploh poznali nismo.
Sašo: Res je. In mi je kar žal da ga nismo poznali že prej.
Mike: Jaz sem nastopil že tu, a z nekim drugim bendom..
RockLine: Katerim?
Mike: ...Dweal, vendar je danes Rock Cafe neprimerno bolje urejen kot pred časom. Sedaj je v klubu precej več prostora. To kar je sedaj zraslo iz tega prostora je zares vse hvale vredno.
Andrej: Res. Nocoj smo imeli zares odličen špil.
Aleš: Glavno bi bilo samo to, da bi tak klub vzdržal in fural takšno sceno naprej.
Mike: Sprva smo bili malo skeptični glede tega natečaja. Zavedali pa smo se da so tu ljudje precej bolj odprti in družabni in pričakovali da bo super vzdušje. Precej bolj prizemljeni ljudje, kot kje drugje v Sloveniji.
RockLine: Zakaj je tako dolgo trajalo, da ste dobili v vrste pravega pevca? Prisiljeni ste bili celo igrati nekaj povsem instrumentalnih špilov v tem obdobju.
Sašo: Zato ker nismo začutili prave kemije. Prvi mnogih kandidatih, ki so se preizkusili. Če te ni poleg, vsa zadeva ne more vžgati. Ne more zdravo funkcionirati, ker se energija, oziroma sam pretok energije blokira pri izvajanju glasbe. In tako skupina ne more razviti ali razvijati prave podobe.
RockLine: In ti Mike? Kako si naposled osrečil fante s svojim prihodom?
Mike: S Sašom se že zelo dolgo poznava. Pa tudi z ostalimi. Vendar sprva jaz njim nisem bil dorasel. Zdaj upam da sem v tem ujel pravi priključek z njihovo mentaliteto, ha, ha, ha.... Vedno sem imel neko zavoro v sebi češ, da če bom prišel na kako njihovo vajo, me bodo tako ali tako skritizirali. Po domače povedano nisem imel pravih "jajc" za kaj takega. Zdaj smo mi pa končno zrasla. Potem sem le prišel na prvo vajo in imel takoj dober občutek. No in ko sem videl tudi kakšen je odziv ostalih iz skupine, je bila stvar rešena. Sedaj se lahko 100% fokusiramo na pisanje materiala in delo za naš studijski prvenec.
RockLine: V tem času, ko ste iskali pevca verjetno niste stali križem rok in se je verjetno obstoječi material v aranžmajih spreminjal, se bogatil, rasel. Kaj menite?
Andrej: Nikakor nismo mirovali. Vselej sem bil zagovornik tega, da če pač še nimamo pevca, pa v tem času pišimo glasbo. Za prejšnji material smo recimo že posneli v konkretnem obsegu obe kitari in bobne, pa se kasneje odločili, da iz tega ne bo nič in da moramo pričeti od začetka...
Aleš: Veš vedno je bilo to pred nami. Da ne smemo hiteti, da moramo stvarem pustiti čas, da zorijo. Ugotovili smo da tisto kar smo posneli ni bilo v skladu z našimi željami, verjeli pa smo tudi, da bi tak material publika sprejela z manj odobravanja. Podobno je bilo z iskanjem pevca. Ta se ni pojavil kar čez noč.
RockLine: Upam, da ne ustrelim mimo, če podam mnenje, da kljub temu, da ste kar konkretno razmahnili vaš domet ekstremne metalske varietete, kakršni ste zapriseženi, vzdržujete tudi stik s koreninami death metala znamenite Gotenburške šole.
Sašo: Vsekakor. Danes je tako, da metal bendi res ne morejo odkriti več tople vode. Za nas je bistvo to, da lahko naši glasbi, kot skupina, vdahnemo nek pečat. Pečat, ki je za Inmate razpoznaven. Mi se ne smemo obremenjevati s tem kaj je kako nekoč zvenelo in kako nekaj zveni danes. Ker bi to pomenilo oviro v razvoju same prepoznavne podobe Inmate pečata.
Andrej: Mi poslušamo precej različno glasbo kot posamezniki, a kot skupina se odlično povezujemo med seboj. Tisto kar spravimo od sebe, je del vsakega člana in vsak med nami se z lahkoto poistoveti s skladbami, ki jih skupaj ustvarimo. To je zelo dobro.
Aleš: Če se pa kdaj ne razumemo slučajno, pa gremo vadit. In stvari se vselej razrešijo, da smo v končni fazi vsi zadovoljni.
RockLine: Kakšni pa so načrti za Inmate v prihodnosti?
Sašo: Cilj je album. A lepo počasi. Po vrsti, po stopničkah. Brez pretirane evforije. Radi bi dosegli visok nivo kvalitete našega izdelka, ker je eden od naših apetitov tudi potencialni preboj v tujino. Slovenija je za tak žanr, kot ga gojimo mi, preveč omejena. Sedaj je precej lažje komunicirati s tujino. Zaradi interneta.
RockLine: Pa je že kaj konkretnih odzivov iz tujine v zvezi z Inmate glasbo?
Andrej: Ponudb je bilo nekaj, vendar pa smo si rekli, da moramo najprej izdati album. Da imamo v rokah nekaj, kar nam omogoča konkretnejšo promocijo. Potem bomo prijeli vajeti bolj čvrsto v roke in skušali iskati uspeh tudi izven Slovenije.
Mike: Računamo nekako takole. Da bo trenutni prvi val ljudi ki hodijo spremljat naše koncerte, se pravi le poslušat, tudi iz začetne radovednosti, nadomestil drugi val, kjer si bodo pod odrom že "razbijali glave", ha, ha,...
RockLine: S takšno zavzetostjo in perfektnim pristopom na odru, kot ste ga pokazali nocoj tu v Postojni, ga ni vraga, da vas ne bi nemara povabila na skupno turnejo tudi kakšna večja tuja skupina.
Sašo: Vsi to upamo. Ker mi nismo zastonj vse to gradili, kar danes predstavlja glasbo Inmate, oziroma samo podobo in duh te skupine. V ekipi ni nihče med nami milijonar. Zato sleherni denar, ki ga skupaj vložimo v skupino, toliko bolj cenimo. Demo je zunaj. Manjka le še zaključni udarec, zadnji sunek. In to je album. Album, ki bi čim bolj povzel v studiu tisto, kar smo Inmate na odru. Naslednje poglavje po prvencu, ki ga bomo načeli v naši zgodovini, je seveda prva prava turneja!
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Martin Prezelj in Tereza Vuk
na vrh