Immolation sodijo med tisto peščico najimenitnejših death metal skupin današnjega časa, ki jih pravi glasbeni gurmani, zavezani ekstremnim varietetam metalske glasbe, po svetu še posebej častijo. Immolation je ena tistih New Yorških zasedb, ki velja za so-utemeljiteljico žanra "death metal", če ne to, pa vsaj za skupino, ki je s prihodom na prizorišče, kot pomemben akter v prostoru, utrjevala prve korake takrat mladega žanra oziroma nove različice metala, ki je dosegal že v osnovi takšne ekstreme v slogovno zvočni brutalizaciji, o kakršnih si takrat klasične in svetovno prepoznavne heavy metal zasedbe na čelu z Iron Maiden, Metallica, Judas Priest, Slayer, Anthrax, itn.. takrat niti sanjati niso upale.
Kot Rigur Mortis, so začeli z delovanjem leta 1986, potem pa si leta 1988 nadeli ime Immolation! V tem letu je prišlo tudi do pomembnih rokad v postavi skupine, zato je bila sprememba imena zelo na mestu, k skupini pa sta pristopila, kot polnopravna člana Ross Dolan in Robert Vigna, ki veljata še danes za glavna in osnovna pogonska motorja kar se glasbenih razgledov in razvojne vizije samih Immolation tiče. Partnerska naveza med Rossom in Bobom, je hkrati kreativni nukleus, ki prinaša poleg glasbe, v Immolation tudi vsa besedila.
Skupina je v marcu 2010 izdala aktualni studijski album »Majesty And Decay«. Z osmim studijskim albumom izdanim, do tega dne v žepu, slovi zasedba, za eno najbolj brutalnih različic kar jih premore še danes death metalska scena, obenem pa se Immolation kitijo s perfekcionizmom dovršenosti, a hkrati izrazito tudi z kompleksnim komponiranjem, ki mnogokrat združuje v isti sapi kombiniranje disharmoničnih kitarskih struktur (motivov) postavljenih v kitarske duete, le te pa skupina podloži z zahtevnimi ritmičnimi, progresivno lomljenimi, strukturami. Da. Lahko govorimo za Immolation, da so progresivni death metalci!
Zasedba se je konec novembra 2010, v koncertnem paketu skupaj z Napalm Death, Macabre in Waking the Cadaver, zglasila v sklopu evropske turneje na enem izmed svojih nastopov, dne 24.11.2010, tudi v Ljubljani na Metelkovi,
Za eksplicitni pogovor z RockLine si je to pot vzel čas basist in vokalist skupne Ross Dolan, mož ki velja za izjemno iskrivega sogovornika, iz katerega kar vrejo informacije, tako zelo načitan in razgledan mož je to.
RockLine: Če se ne motim, ste Immolation nasploh prvikrat v karieri uporabili fazo pre-produkcije in sicer za vaš zadnji studijski album »Majesty And Decay«. Kako to, da ste se odločili za ta korak? Kakšen je bil proces snemanja samega albuma in dela v studiu ter ali boste odslej fazo pre-produkcije uporabljali tudi na prihodnjih Immolation albumih?
Ross: Pristopili smo k rabi nove tehnologije. Bob je uporabil nov računalniški program Ableton Live. V preteklosti smo vadili, igrali skupaj in Bob je snemal riffe, kar na kasetni trak, Naš bobnar stanuje v Ohiu, v Louisiani. Prej, ko smo snemali prejšnje albume, smo se stalno vozili iz New Yorka v Louisiano ob koncih tedna. V studiu smo tako pilili riffe, pilili skladbe. Potem se vrnili domov in ob koncu tedna znova nazaj v Louisiano. Stvar je bila kar precej zoprna, kar se tega tiče. Sedaj, ko je Bob (Robert Vigna, kitara op.p.) prešel na rabo tega programa, lahko sam posname riffe, ki jim doda programske zanke ritmov. ob je bil sposoben ustvariti surove vzorce skladbe povsem sam. Te je potem po e-mailu poslal bobnarju Steveu (Steve Shalaty, op.p.) v Ohio. Steve je dobil torej vse pripravljeno. Stvari – surove vzorce, idejne zasnove skladb, je moral le preposlušati. Markirane so bile s programiranimi ritmi tako, da je dobil občutek, kako mora pristopiti v osnovi z bobnanjem za posamezno skladbo. Ta proces nam je močno olajšal vse skupaj. Ni se nam bilo treba več fijakati v Ohio in nazaj, oziroma, ko smo se to pot prvikrat pojavili v Ohio-u, je imel Steve že dokončanih pet skladb, od skupno desetih, ki so bile namenjene temu, da jih uvrstimo na novi album. Tokrat smo se odpeljali le dvakrat do Stevea. Torej, ko smo prestopili prag studia, smo imeli v osnovi skladbe že pripravljene do mere, ko so manjkali le vokali. Celo delno določene kitarske linije, nad riffi, so bile posnete, tudi deloma solaže. Zato je bil občutek krasen, v bistvu smo potrebovali le še majhne spremembe na skladbah, saj je bilo približno že vse prej na svojem mestu. Krčevito smo se dolgo časa oklepali starih načinov snemanja, vendar pa se po tem novem pristopu, ne bomo več vračali nazaj in tak način ustvarjanja bomo uporabljali tudi na prihodnjih albumih.
RockLine: Kako komponirate? Pride najprej Bob z riffom in potem ti ostalo zgradiš okrog riffa, ali so prva besedila skladb?
Ross: Glasba je vsekakor prva. Besedila napišemo vedno na koncu. Najprej potrebuješ glasbo, da začutiš njen utrip, da te pelje k pravemu navdihu za brskanje po poeziji. Mene osebno pri pisanju verzov vselej spodbuja glasba, ki jo napišemo, ta vodi mojo domišljijo in odloča o tem katerih zgodb se bom lotil pri skladanju verzov. Stvar gre tako, da puščamo Boba povsem samega za kak mesec ali dva, da on lepo posname vse ideje za riffe in ostalo. Tokrat je ime Bob kar 80. različnih riffov in ritmičnih zank, torej to so tisti surovi zametki, h katerim pridejo šele pravi aranžmaji. Veliko stvari tudi nismo uporabili. Recimo stvar zveni super, ko jo poslušaš, a potem, kos e lotiš aranžiranja ugotoviš, da je stvar tako napredovala, da prvotne ideje ne moreš več uporabiti. Ko je imel Bob vseh teh 80 riffov na razpolago, smo imeli vsi dovolj časa, da izberemo najboljše. Recimo: »69! Riff številka 69 je super, riff številka 71 je definitivni zmagovalec in niikar ne pozabimo riffa št. 43,…« in tako dalje, če razumeš kaj mislim? To pot nisem imel težav z idejami za verze, za prejšnji album pa sem se pošteno mučil, da sem nabral skupaj pametna besedila. Sicer pa pišem verze z »rahlim pristopom«. Torej vse od naslova, koncepta zgodb,.. ko napreduje razvoj skladb, doživljajo nadgradnjo tudi moji verzi in s tem poezija. To pot je bilo časa v izobilju, prva dva tedna v studiu sme lahko neobremenjeno izkoristil za to, da se posvetim v celoti besedilom. Na zadnjih nekaj albumih mi pomaga tudi Bob pri pisanju verzov in to mi precej olajša celotno stvar.
RockLine: Ste ena redkih death metal skupin, ki zadržuje vseskozi svežino, že preko 20. let obstoja. Čutiš, da je po dvajsetih letih teže ustvarjati glasbo za Immolation, kot v preteklosti, recimo na samem začetku kariere?
Ross: Ne, ne, ne, nikakor ne. Vsak začetek albuma je enako težaven. V proces njegovega ustvarjanja vstopaš z ničlo. Nikdar pa ne pristopamo v smislu, da moramo posneti boljšo ploščo od prejšnje Preprosto se samo zaletimo v delo in to je to. Ne kalkuliramo v naprej, pač pa sproti spremljamo kaj se dogaja z materialom, ki bo na bodoči plošči. Vendar pa je za nas sedaj lažje po tej plati, da vemo natanko danes , kaj želimo v studiu, lažje se fokusiramo na cilj. Nam je bistvo, da ko nekaj ustvarimo, ko nekaj posnamemo, da nam je to všeč kar delamo, kar ustvarjamo. Dokler je tako, potem je vse v redu. Ni važno ali je na novem albumu občutek, da je počasnejši do prejšnjega in podobno. To nima prava nikakršnega pomena pri tem, bistvo je to, da je to kar ustvarimo, všeč v prvi vrsti nam samim. Niso važni niti fani, torej nihče od drugih ni pomemben tu, kajti mi ustvarjamo za nas. Mi smo tu najbolj pomembni. Preden damo karkoli ven od sebe, da temu prisluhnejo naši prijatelji in naši oboževalci, moramo najprej uživati mi sami nad tistim kar smo ustvarili. Če nam slučajno kaj kar ustvarimo ni všeč, potem tega zagotovo ne boš tudi ti slišal. Verjemi mi.
RockLine: Torej potem ni tako, da bi recimo primerjate dva albuma med sabo in potem izbirate variante kako ustvariti drugačen album…
Ross: Ne, ne, edino enkrat samkrat! Sam enkrat smo zavestno tako pristopili k stvari, da smo imeli fiksno idejo v glavi, To je bilo za album »Harnesing Ruin«. Na tej točki smo se odločili, da slečemo prav vse dol. Iskali smo bolj neposreden album, manj kompleksen, bolj trd. To nam je tudi uspelo. Namen smo dosegli. Dobili smo trši album, z neposrednimi skladbami, ki so bile še vedno zelo dovzetne za uho, z značilnimi Immolation elementi. In tak pristop smo potem uporabili, kot kalup za naslednik albuma »Harnesing Ruin«, saj smo v ta kalup vmešali elemente z začetka naše kariere in album »Shadows In The Light« je natanko to. 23. let je za nami in še vedno smo ista skupina. Nič se ni spremenilo v tem oziru. In to prihaja na plano. V našo glasbo. To smo mi. Ni važno kdaj, ni važno kako. Tudi v tem trenutku. In ko bo od tega trenutka preteklo 10 let, si boš rekel, da so to vse Immolation.
Ko vstopaš v studio k delu za nek album ne smeš biti obremenjen s trendi, pač pa te mora zanimati le to, da ti uživaš, ko ustvarjaš in da si zadovoljen s tem kar ustvariš. Immolation ne pišemo glasbe, ki bi jo prodajali, ki bi nosila namen, da se prodaja. Mi pišemo zato glasbo, da zadovoljimo nas same. Nihče nam ne ponuja velikih pogodb, da bi jih sklepali in s tem zaslužili velik denar. Vsak med nami štirimi je zaposlen v redni službi. Torej ustvarjamo iz strasti, kajti ti moraš biti zadovoljen s tem kar počneš. Če boš sledil trendom, boš vedno stvar zamočil. Trendi vedno izginejo. Trendi se pojavljajo, izginejo, se pojavijo,… zato se tudi imenujejo trendi. Ker ne obstanejo.
RockLine: Kakšen je tvoj pogled na sceno »floridski death metal«?
Ross: Scena, ki so jo zgradile te skupine na Floridi, vse to prihaja iz studia Morrisound. Ta je glavni tvorec tega vala in če želiš, samega gibanja, ki jim pripadajo te skupine floridskega death metala. Torej gre le za studio. Studio pa ne diktira scene. Zame ta scena v pravem pomenu ne obstaja. Potem se zgodi tole: »Okej, tile bendi so pa od tam doli!« n potem se zgodi tole, da so Malevolent Creation, Deicide, Cannibal Corpse iz New Yorka in so se preselili na Florido zaradi studia. New York ima odlično death metal sceno. Mi – Immolation smo se vselej požvižgali na Morrisound studio. Okej, je super, je odličen, a smo bili s tem vedno povsem neobremenjeni. Pač kar je prišlo od tam je bilo super, a je vse kar je prišlo od tam, pač zvenelo zelo podobno. Za prvi album smo odpotovali v Nemčijo k Harrisu Johnsu. Zakaj? Zato, ker je možakar produciral vse klasične skupine, od Kreator dalje, cel ta stari nemški thrash metal je šel skozi njegove gumbe..Nas je ta glasba navdihovala, »Persecution Mania«, »Pleasure To Kill«, to so bili albumi, ki smo jih imeli resnično radi Torej na razpolago smo imeli Morrisound, Harrisa Johnsa in Colina Richardsona, ki je produciral Carcass - v tistem času torej njihov album »Symphonies OIf Sickness«. Pristopili smo k Harrisu Johnsu, ker je delal s klasičnimi skupinami, to nam je bilo všeč, nismo hoteli imeti floridskega zvoka, neobremenjeni z geografskimi koordinatami smo se podali na pot v Evropo. Če bi prej imeli v New Yorku studio, bi imeli »New York zvok« in potem bi vsi nenadoma pričeli govoriti o »newyorški death metal sceni«. Torej tu ne gre govoriti o sceni, gre za zvok, ki ga proizvaja studio. Torej mi ne zvenimo kot Incantation ali Suiffocation, Mortician, Profanatica, Ripping Corpse, Prime Evil,… vsi ti bendi prihajajo iz New Yorka, vsi pa so različni. Tudi te vse skupne niso upoštevale trendov, zato so različne in vsaka zase prepoznavna.
RockLine: Kaj pa začetki death metal gibanja v New Yorku, v poznih osemdesetih?
Ross: Pravzaprav je bilo gibanje malo, pravzaprav ga niti ni bilo. Takrat je vsak glasbenik situacijo razumel nekako takole: »Oh ,sem v skupini« in to je to!« Obkrožali so nas prijatelji. Ko so nas poslušali predstavniki drugih skupin, ko smo snemali album in igrali, so se nam smejali in nas spraševali: »Kaj hudiča se pa greste? Ste sploh normalni?« Mi smo se le spogledali, raje pobesili poglede navzdol, se smejali, se vedli, kot da ni nič in delali dalje. To kar smo počeli je bilo res drugačno od vsega prej. Uživali smo v tem in bili smo neobremenjeni v tem kaj drugi mislijo o nas. Prav tako zgodnje skupine, kot so Autopsy ali Death, njihovi prvi demo posnetki, so bili enkratni in mi prihajamo iz njihove šole. Mi smo bili progresivnejši od klasikov tipa Iron Maiden, Judas Priest, Kreator, Sodom, Metallica, Slayer, Anthrax., Venom, Hellhammer, Celtic Frost. Iskali smo naprednejšo formo v smislu doseganja večje ga trušča, trdote. Da. Scena je bila takrat res tanka, in šlo je za podzemlje. In potem smo se dopisovali, pošiljali smo si pisma in ko sem slišal recimo za skupino Annihilist iz Švedske, sem jim poslal pismo, da mi je glasba všeč in če mi lahko pošljejo svoj demo in podobno,… potem sem kontaktiral drug bend, kot so recimo Autopsy iz Kalifornije. Scena je bila res majhna.
RockLine: A učinkovita.
Ross: Absolutno. In vse skupine so bile popolnoma različne med seboj, vsak bend je imel v tistih časih sovjo jasno, prepoznavno identiteto. Ne tako kot danes. Ko slišiš neko novo skupino, katerokoli pač že, torej nekaj novega in te spominja ta stvar na deset drugih skupin. Danes je vse težje in težje udejanjati svojo lastno glasbeno identiteto
RockLine: Kako ste zadovoljni z založbo Nuclear Blast Records?« Majesty And Decay« je prvi album, ki je izšel za to zložbo in zakaj ste se odločili prestopiti k njej?
Ross: Preprosto. Ker se je pogodba z Listenable Records iztekla. Listenable Records so za nas naredili izjemno delo. Odlična založba, A s premajhnim dometom zunaj Evrope. Želeli pa smo si prodreti v ZDA. In to je bil osnovni razlog za naš presto k Nuclear Blast Records. Zelo smo zadovoljni s to izbiro. To je bila za nas edina logična izbira v smislu: »Vse poti vodijo k Nuclear Blast Records«. Prepričan sem, da so na tej točki, ko smo izdali prvi album za njih storili več za nas, kot bi storile podobne založbe tipa Roadrunner Records, Metal Blade Records, Century Media Reocrds, z izjemo Listenable Records, ki so se resnično za nas od vselej maksimalno trudili. To je pa edina založba, ki je ne morem namočiti ha, ha, ha,….
RockLine: »Majesty And Decay« se drži drugačne tematike, kot smo jo od Immolation sicer vajeni. Navadno ste v besedilih ostro napadali posrednike med bogom in realnim svetom, sedaj se obračate bolj k sociološkim tematikam, k zgodovini vojn, kar prevladuje na novem albumu. Očitno je, da ste idejni arzenal vezan na koncept Cerkve in religije izčrpali.
Ross: Vsekakor. Predstavljaj si kako mora biti potem,l ko izdaš pet studijskih albumov in je tematika religij in cerkve prevladujoča tema? V bistvu si povedal vse, kar si imel povedati. Ljudje že verjetno dobro vedo , da smo Immolation ateisti in da z religijo gotovo še nismo opravili. To je bila močna tematika prejšnjih plošč. Ostaja celo tematika nove plošče do neke mere, le da se k temu vrača na nekoliko drugačen način. Za primer je tu skladba Power And Shame na novem albumu zelo anti-religijska pesem, ki črpa iz knjige »Hitler's Pope« to je papež Pij XII. Stvar se nanaša torej na drugo svetovno vojno in dogodke o povezanosti Cerkve z vsem kar se je dogajalo z njo, se pravi njeno povezanosti, njeno odzivanje na dogodke, ki so vladali v času nacistične Nemčije. Gre za skladbo, ki je nastrojena proti-religijsko, vendar obračunava z delovanjem Cerkve z drugačnega izhodišča. Preostanek albuma pa je večinoma naslonjen na izhodišče vojnih stanj, zlasti druge svetovne vojne, to obdobje se mi zdi eno od ključnih v zgodovini človeštva, torej gre za zelo močno izhodiščna točko poezije novega albuma. Po drugi plati, pa tudi sam veliko berem o teh stvareh in me zanimajo in tako je to našlo tudi pot do poezije. Vsekakor pa obravnava novi album tudi sociološki vidik, relacije med ljudmi, samo stanje teh relacij. Album je zelo mračen, tipičen »Immolation otrok«.
RockLine: Kako bi opisal evolucijo Immolation zvoka skozi leta vašega udejstvovanja na prizorišču?
Ross: V ozadju ni nikakršnega načrta. Gre za popolnoma naraven proces razvoja,. Kot sem povedal, takšnih stvari ne načrtujemo in zvok je kakršen pač je. Ne vemo kako bo kaj zvenelo, dokler album ni končan. Vemo le kaj želimo, kakšen zvok želimo. V 23. letih postaneš precej bolj zrel, karakterno in kot glasbenik. Zrelejši smo tudi v načinu percepcije stvari, vse to skupaj vpliva na spreminjanje zvoka. Torej, če se ne razvijajo glasbeniki v skupni, se ne more razvijati tudi zvok skupine same. Evolucija zvoka je nujno pogojena z zorenjem članov skupine, se pravi postopna evolucija zvka.
RockLine: Kako si zadovoljen s potekom trenutne turneje?
Ross: Zelo. Glede na to, da moraš prebiti v takšnem paketu pet do šest tednov skupaj, je pametno, da se odločiš za družbo skupin, v katerih so normalni ljudje. Ti fantje v skupinah Napalm Death, Macabre, Waking the Cadaver, so zares dobri ljudje. Drznem si celo reči to, da so najbolj »cool« ljudje odkar se potikamo po turnejah. K tem bi prištel še fante iz skupine Cannibal Corpse, zares čudoviti ljudje. Vsi ti glasbeniki, so tudi velik ljubitelji glasbe, veliki ljubitelji glasbenih skupin in mi smo isti. Poleg tega se z Macabre že zelo dobro poznamo, saj to ni za nas prva skupna turneja z njimi. Občutek je res dober. Kot bi bili neke vrste bratovščina. Torej tudi ljubitelji naše glasbe, ki obiskujejo naše koncerte so super, enkratni. Občutki so res odlični. In nocoj, ko bomo igrali tu pri vas v Ljubljani, bo znova nepozaben večer. Tu se vselej dobro počutimo. Vsekakor ne pričakujte, da bomo brali Biblijo med koncertom. Vse prej, kot to. Dali vam bomo vetra! Ha, ha, ha,…
vprašanja pripravil: Rok Klemše
intervju vodil: Aleš Podbrežnik
besedilo prevedel in uredil: Aleš Podbrežnik
RockLine reportažo s koncerta Immolation, z dne 24.11.2010, v Ljubljani (Menza p.k.), si lahko preberete TUKAJ
na vrh