RockLine: Henny, sem v Scheifling si prispel iz preko 1000km oddaljenega Hannovra. Samo za ta špil. Si kaj utrujen?
Henny: Kar. V bistvu sem potoval dva dni do sem. Prvi dan sem se odpeljal do Stuttgarta, kjer je bilo naše zbirno mesto, saj sta od tam oba preostala Bomber člana, Oimel in Bernd. Stuttgart je 560km oddaljen od Hannovra. Prespal sem pa pri Oimelu doma. Iz Stuttgarta smo odrinili danes ob približno 11.00 uri. Jutri pa se vračam direktno v Hannover, brez postankov.
RockLine: In med vsemi velikimi svetovnimi mesti ravno špil v malem Scheiflingu tu v Avstriji. Kako je prišlo do tega?
Henny: Ne vem.... Veš jaz od glasbe živim. In kadar sem prost obvez do Primal Fear ali Sinner, si skušam ta čas nekako zapolniti. Primal Fear so ravno zaključili z miksanjem novega albuma. Tako imamo sedaj štirimesečni premor, kar pomeni zame,da ne zaslužim ničesar. Tako si pomagam z namenom, da ostajam stalno zaposlen, s svojim Motorhead tribute bendom. In punca, ki nam bookira špile, nas bookira povsod tam, kjer nas ljudje želijo videti. In takoj ko prispe denar, odrinemo tja od koder je poslan. Tako se je zgodilo npr., da smo pristali tukaj.
RockLine: Torej ta skupina, ki jo imaš sedaj, s posvetilom Motorhead, predstavlja zate čisti užitek in nekakšno vrsto sprostitve?
Henny: Da. Užitek in to mi omogoča tudi to, da sem stalno zaposlen, da zaslužim denar, da mi ni treba ždeti doma in se dolgočasiti ob ženi, ha, ha, ha...
RockLine: Nocoj pa vseeno nastopate v nekoliko spremenjeni postavi. Kako to?
Henny: Naš bobnar Klaus Sperling, je čistil sneg z dvorišča, pri tem pa nerodno padel in si poškodoval roko. Padel je na komolec. Ni bilo več prav nobenega upanja, da bi Klaus nastopil z nami. Bernd pa pozna Motorhead skladbe zelo dobro in zato v vsem odlično zapolnjuje nastalo vrzel.
RockLine: Bernd je izvrsten studijski glasbenik, pomagal je tudi pri power metalcih Chinchilla.
Henny: Da. Bernd je profesionalni studijski bobnar. Igral je s Chinchillo in skupino Saidian, ki je zapisana bolj melodičnemu pristopu v metal glasbi z dodatkom klaviatur.
RockLine: Ljubezen do Motorhead glasbe je rasla v tebi verjetno od samega otroštva?
Henny: Da. Prvi album skupine Motorhead je bil eden prvih albumov, ki sem si jih kupil. Mislim, da je izšel leta 1979 (lahko, da je imel Henny verjetno v mislih album Overkill, op.p.). Okoli leta 1980 sem odkril Motorhead in od takrat dalje sem kupoval prav vse albume, ki so jih izdajali. Okrog mene je bilo takrat polno glasbenikov, ki so igrali heavy metal in so mi govorili, da so Motorhead zanič, ker pač ne znajo dobro igrati (v tehničnem smislu). To me je vedno zelo razjezilo , ker sem bil edini, ki so mu bili Motorhead všeč. Potem so bila tu leta šminkeraja in poziranja in vsak je za Lemmyja rekel: "Oh, vendar on je tako grd..." Veš, ni jim bilo jasno kaj je poanta Motorhead. Tudi kasneje je moja ljubezen in občudovanje do te skupine raslo. Posebej mi je všeč to obdobje, kjer sta bila v skupini poleg Lemmyja še Philthy "Animal" Taylor in Eddie "Fast" Clark, osebni favorit med Motorhead albumi, pa je zame "Another Perfect Day" z Brianom Robertsonom na kitari. Ta album ima za moje pojme vse. Na njem je prava pristna rock n' roll atmosfera, odlično igranje kitare Briana Robertsona, vendar pa se zavedam, da se je skupina Motorhead do tega albuma v karieri večinoma distancirala. Šele pred dvema letoma je Lemmy znova vrnil v koncertni repertoar skladbe s tega albuma. Dolgo je zavračal igranje skladb, ki jih je posnel z Brianom Robertsonom. To se mi zdi super. Bil sem v decembru 2008 v Stuttgartu na koncertu v Hans Martin Schleyer dvorani, v družbi kakih 5000 ljudi in bilo je izredno glasno. Vedno ko igrajo Back At The Funnyfarm ali I Got Mine s tega albuma, se ljudem meša.
RockLine: Torej nocoj lahko pričakujemo preigravanje s prvih štirih Motorhead albumov?
Henny: Da. Prvih štirih plus album "Another Perfectr Day", s katerega bomo zaigrali eno skladbo.
RockLine: Kakšno pa je v tem trenutku razpoloženje pri Primal Fear?
Henny: Vzdušje v tem trenutku pri Primal Fear je odlično. Tokrat smo vsi mnogo bolj sproščeni , kot med snemanjem prejšnjega albuma. Med snemanjem albuma "New Religion" smo imeli nekaj notranjih trenj in po snemanju je kitarist Tom Naumann skupino zapustil. Bilo je precej razprtij, Stefan je moral odigrati sam vse ritem kitare, izgubili smo ogromno časa zaradi teh neskladij v skupini. Tokrat smo imeli veliko časa za predpriprave, zadeve so tekle brez prerekanj. Naš novi kitarist Magnus Karlsson je navajen dela v studiu in komponiranja, zato je prispel k Primal Fear v odlični formi. Zadeve so potekale resnično gladko.
RockLine: Morda bom sedaj kakšno stvar ustrelil mimo, a dejstvo je da si ti npr. iz Hannovra, Magnus iz Švedske, Randy iz Kanade... Kako posnamete skladbe? Si pošiljate mp3 vzorce za ideje po pošti in jih potem dograjujete v celoto, ali vam uspe, da se sestanete skupaj v studiu, kjer posname vsak svoje dele?
Henny: Zadeve gredo takole. Vsak od nas piše material doma. Potem te ideje posredujemo drug drugemu v obliki mp3-jev. To je prva stopnja vsega. Na tej točki že lahko rečemo, kaj od tega bomo zavrgli in kaj uporabili. Ko se nabere materiala za kakšnih 8., 9., ali 10. pesmi, se zberemo v mestu Malmo na Švedskem, Mat, Magnus in jaz. Mi trije potem sooblikujemo grobo podobo novih pesmi. To pot smo na Švedskem za novi album napisali 9. Skladb. Tam smo opravili tudi pre-produkcijo, potem pa se vrnili v studio, kjer je bilo potrebno vse natančno in pravilno posneti znova. To pot smo natanko vedeli kaj počnemo in ni nam bilo treba pisati materiala v studiu.
RockLine: Glede na to, da si velik ljubitelj Motorhead, se lahko kaj te Motorhead energije začuti v tvojih Primal Fear riffih, oziroma ali meniš, da se preliva kaj te energije skozi tvoje prste, ko igraš riffe Primal Fear, tudi ko recimo pišeš ideje za Primal Fear?
Henny: Ne glede na vso poanto Motorhead, gojim vselej zelo energičen pristop do igranja. Težko pa je to sploh primerjati, kajti Primal Fear so popolnoma iz drugega testa. Igranje v Primal Fear zahteva veliko zbranost, natančnost v igranju. Ne sme biti nihanj, kolebanj... Seveda so riffi, ki jih pišem neposredno kitarsko orientirani, rad imam težak kitarski zvok, ki ga skušam čim bolj približati in izpostaviti. Vendar pa Primal Fear zahtevajo mnogo več koncentracije med igranjem. Na koncertu Primal Fear ni mogočedoživeti med nastopom, da si bi kdo med nami vzel steklenico piva, si zaželel kakšne jamming točke itd... Med in pred koncertom člani Primal Fear ne smemo piti alkohola.
RockLine: Imel pa si še eno skupino, ki se je imenovala Donnerkopf. Kaj se je zgodilo z njimi?
Henny: Preden sem se znova pridružil Primal Fear, sem imel skupino Donnerkopf. Izdali smo album, v tej skupini pa smo igrali v bistvu bivši Thunderhead člani. Tu pojem jaz, v nemščini.
RockLine: In znova so me prešinili Motorhead, ko sem slišal nekaj Donnerkopf glasbe.
Henny: Da, da, to je zato, ker sem sam oboževalec Motorhead. To se čuti. Ne vem pa, če bomo še kaj naredili z Donnerkopf. Nekaj idej imam v glavi, vendar pa naslednja stvar, ki bi jo rad počel, poleg nalog v Primal Fear in Sinner, je ta da bi ustvaril punk rock n' roll skupino, ki bi izvajala svoje skladbe v angleškem jeziku. Torej po vsej verjetnosti Donnerkopf ne bom obnovil. Šlo bo za drug projekt, po vsej verjetnosti s povsem novimi člani v skupini.
RockLine: Novi Sinner album je starošolsko rock n' rollersko obarvan, včasih bežno navrže zapuščino Thin Lizzy.
Henny: Da. To je zato ker sva z Matom velika ljubitelja Thin Lizzy, Mat pa je hotel narediti čim bolj naravno zveneč pristen rock album, brez posebnega glasbenega eksperimentiranja.
RockLine: Kako je bilo na turneji s Sinner?
Henny: Super. Pred nami je nastopal na koncertih Ross The Boss, bivši Manowar kitarist. Odlično smo se ujeli. On je zapisan tradicionalni rock šoli kar se igranja kitare tiče. Presenetil me je. Pričakoval sem namreč tipa, ki bo prišel povzdignjen pred nas in nam pridigal o "true" metalstvu in podobno. Bil pa je neverjetno sproščen, dostopen,... seveda je ob tem silno rad nagibal vrčke piva med turnejo. Zato sem mu dejal: "Hej Ross, presenečaš me! Povsem drug pristop imaš, kot tvoji kolegi iz Manowar. Tiste slike z naslovnic Manowar, kože, olje, napete mišice, itd..." Odvrnil je: "Veš to je del Manowar šova, ki se odvija neodvisno od tvoje osebnosti." Ross ima sicer punk rock zasedbo Dictators. Gre za pravi New Yorški hard core punk bend, ki izvira iz leta 1977. Seveda so ti pobje sedaj stari, vendar igrajo punk. To je povsem druga energija in pristop, kot ga imajo Manowar in to mi je omogočilo razumevanje, da je to kar se gredo Manowar, poleg igranja in pisanja glasbe, vse del velikega šova. Mnogi se namreč sprašujejo ob tem, ko spremljajo Manowar, ali se ti tipi šalijo, ali mislijo resno. To je vse šov, a zelo resen šov. To mi je sedaj jasno, ko sem stopil v kontakt z Rossem, saj je napisal večino starih Manowar hitov. In zelo je jezen na Joeya, ker jih Manowar na koncertih še vedno igrajo.
RockLine: Pa si ti zagovornik pristopa Manowar, ali ti je ljubša rockovska neposrednost, brez teh dodatnih odrskih parad in šemljenja?
Henny: Dejansko ti na to vprašanje zelo težko odgovorim. Pravzaprav ti ne morem. Vse ima namreč svoje opravičilo. Vsaka večja skupina ima neko zaščitno prepoznavno znamko, ki jo poizkuša unovčiti. Nekaj po čemer se jih njihovi fani zapomnijo in jih imajo radi. Ni pošteno , če rečeš, da je neka skupina zanič, le zato, ker daje nase toliko pudra in ostalih ličil. Saj ne veš, lahko da na koncertu ponudijo izreden šov. Vse skupaj je prvenstveno ustvarjeno zato, da zabava ljudi. Vsaka večja skupina, pogrunta neko stvar, ki jo dodatno dela posebno, prepoznavno. V bistvu ni razlike med Lemmyjevo parolo: "We are Motorhead, and we play rock n' roll" ter Manowar odrskimi paradami v čast "true" metalu. Vse to pa moraš početi tako, da ostajaš kredibilen. Če ti to uspe, dodatno prepričaš ljudi, ki ti tako še bolj zaupajo.
RockLine: Imaš občutek, da ljudje danes povprašujejo po "trubute to" skupinah, kot so tvoji Bomber?
Henny: Da, imam tak občutek, da so te skupine ljudem interesantne danes. Poleg naše je še nekaj "Motorhead tribute to" skupin v naši bližini, vendar jih je zares malo tudi dobrih. Denimo eden izmed članov skupine Immortal, pevec skupine, ima zelo dober "Motorhead tribute bend". Drugi tak zelo dober tribute to Motorhead bend prihaja iz Belgije, imenujejo se Snaggletooth. Potem smo tu Bomber. Veš, zares imam rad pri nas, ko poje Oimel. Njegov vokal se zelo približa Lemmyju, zato nas ljudje hitro sprejmejo, poleg tega pa seveda skušamo tudi v vsem ostalem zveneti kot pravi Motorhead.
RockLine: Kot praviš za Bernda ni bilo nobenih težav, da je vskočil v Klausove škornje. Imel je namreč silno malo časa.
Henny: K sreči je obvladoval iz preteklosti večino Motorhead materiala, ki ga tudi mi izvajamo na koncertih. Naštudirati je moral vsega dve pesmi, ki jih izvajamo v živo. To sta Please Don't Touch in Back At The Funnyfarm
RockLine: Je že kaj znanega v zvezi z novo Primal Fear turnejo?
Henny: Vse je v pripravah, torej iščejo se koncertni termini. Za enkrat je vse neuradno. Znano je, da se bomo avgusta odpravili v Južno Ameriko, septembra na evropsko turnejo, dobili pa smo tudi ponudbo za nastopanje na petih koncertih v ZDA, ki jih naj bi odigrali v letošnjem oktobru.
RockLine: Lahko pričakujemo Stefanovo vrnitev k Primal Fear v prihodnjih letih?
Henny: Oh, če bi bil jaz jasnovidec... Ne morem napovedati.
RockLine: No Tom Naumann je nekoč odšel, pa se vrnil, spet odšel. Ti podobno.
Henny: Da vem. To je vrtiljak. Stefan preprosto ni zmogel več. Je redno zaposlen, ima dva otroka, ženo, bil je v fazi, ko je kupoval hišo in ni si mogel privoščiti, da bi odšel na turnejo s Primal Fear za tri mesece. Rekel je le, da mu je zelo žal da mora iti in da bo to, to pot, tudi resnično storil. Vsekakor je treba ob tem biti razumevajoč. Zelo smo srečni, da je vskočil Magnus. Imeli smo v igri pet potencialnih kandidatov za novega kitarista v Primal Fear. Na zadnji turneji nam je pomagal Alex Beyrodt. Vendar on je bolj "Yngwie" tip kitarista, svilene srajčke, Fender Strato, itd... Zato smo rekli: "Zakaj ne bi dali priložnosti Magnusu, pri pisanju novega materiala!" Magnus nam je pomagal že pri albumu "Seve Seals" in je Matov dolgoletni prijatelj. Ves čas je zaposlen v studiu. Vsi smo vedeli, da je odličen pisec skladb, komponist, aranžer, nismo pa vedeli, kako se obnaša na odru. Saj veš kako je to. Lahko se zgodi da odličen kitarist, potem na odru stoji povsem nepremično in bolšči v kitarski vrat, ko stresa rafale not. Hoteli smo tipa, ki je živahen na odru. In Magnus se je ujel z nami takoj. Od začetka. Prvo kot prvo, je zelo umirjen tip in zelo dobro prenaša stresne situacije. Ko smo ga nekoč predstavili na enem izmed prvih koncertov, ki jih je Magnus odigral z nami kot: "Dovolite, da vam predstavimo našega novega kitarista iz Švedske, velikega Magnusa Karlssona....", mu je v naslednjem hipu razneslo ojačevalec na odru, ha, ha, ha, ha.... Ostal je povsem miren. Bili smo v nerodni situaciji. Rezervnega ojačevalca nismo imeli. Veš v takšnih situacijah spoznaš človeka. Magnus bi lahko pričel komplicirati itd... a se je zgodilo, da smo Primal Fear z Magnusem v postavi zares imeli srečo! Magnus s svojim prihodom tudi zvišuje ustvarjalno kapaciteto oziroma ustvarjalni domet, bodočih skladb skupine Primal Fear. V bistvu nas je njegov prihod na tem področju zelo obogatil. Magnus prinaša v Primal Fear močno melodično komponento in to v strogem smislu. Torej nove skladbe Primal Fear izpod peresa Magnusa Karlssona bi lahko opisal kot silno melodične, dodane so lahko tudi klaviature, a preko vsega s težkimi riffovskimi kitarami. Torej v vsem Primal Fear, še vedno zelo hitro, kajti tudi Magnus je izredno hiter kitarist. Sam sem prispeval nekaj drugačnih riffov in vse skupaj se je odlično sporazumelo med seboj. Vse se je super ujelo in skupina, kot celota, ima odličen občutek nad opravljenim delom za novi Primal Fear album, ki nosi naslov "16.6" in že z nestrpnostjo pričakuje, kako se bo ta material obnesel na odru.
RockLine: Torej bo album "16.6." prinesel presenečenja?
Henny: No... veš skladbe, ki jih je spisal Magnus nosijo njegov pristop, ga opaziš. Prav tako kar se mojih skladb tiče, ali Matovih. Skušamo najti nek kompromis med melodičnim pristopom - veš mnogim našim fanom so všeč najbolj ravno naše epske skladbe, in ognjem rafalov, ki prihajajo iz kitarskega riffanja. Mnogo ljudi, ki spremlja razvoj Primal Fear glasbe, sedaj pričakuje novosti v smislu, da bodo lahko razpoznali Magnusov pristop. Menim, da bi bili nekateri med njimi zelo razočarani, če ne bi začutili na novem materialu v produkciji dotika Magnusa Karlssona.
RockLine: Gre torej za naravno evolucijo skupine.
Henny: Da. Vendar želim poudariti, da če bi ob vnosu novitet začutili kakršnokoli nelagodje, bi Mat prvi udaril po mizi. Mat je tisti, ki nas nenehno drži skupaj v pravem elementu Primal Fear pogona. Če na primer vskočim do Mata z novo idejo in mu zaigram riff ter vprašam: "Se ti zdi tole dobro za novo Primal Fear skladbo?", bi ta odvrnil: "Hmmm, no ja... sploh ni slabo vendar to bi lahko uporabili pri Sinner, če bi reč malo upočasnil." Pa denimo pride do njega Magnus s pompozno idejo za novo Primal Fear skladbo, mu idejo zaigra in Mat mu odvrne: "Hmmm, no ja... sploh ni slabo, a naj ta ideja ostane za naslednji Allen/Lande album", ha, ha, ha... Mat torej sledi viziji Primal Fear, ohranja našo osnovno usmeritev. On nas vodi. Je pa to težka naloga. Vedno moraš imeti v skupini nekoga, ki reče kaj je in kaj ni Primal Fear. Vsekakor pa je glavna zaščitna znamka Ralfov vokal, pa tudi Ralf vselej pozorno posluša na kaj prvenstveno namiguje Mat. Torej lahko ti garantiram ob vsem tem, da bomo dostavili na tržišče nov 100% Primal Fear album.
RockLine: Ste veliko vadili pred zadnjo Primal Fear turnejo?
Henny: Pravzaprav nič. Dobili smo se dvakrat. Sami se pripravljamo. Vsak zase doma. Potem se zberemo za kakšne dva dneva in reči skupaj preizkusimo kako delujejo.
RockLine: Henny kakšni so tvoji kratkoročni načrti za prihodnosti?
Henny: Glede Bomber bi rad, da bi igrali čim večkrat. V maju me čaka izid novega Primal Fear albuma, potem odrinemo na turnejo. Na ušesa pa mi je prišlo tudi, to da se obeta kmalu termin, ko bomo pričeli s pisanjem materiala za novi Sinner album.
na vrh