RockLine: Za začetek malo neobičajno vprašanje. Si si kdaj zamišljal, da bi pisal glasbo s simfoničnimi aranžmaji?
Grega: Marsikaj se da narediti. Tudi to kar je ponudil Steve Vai s simfoniki je zelo zanimiva reč. Vendar pa dvomim, da bi moj pristop dovoljeval stopnjo kompatibilnosti orkestralnim elementom, kakršna bi se ujela z mojim dojemanja igranja kitare. A, če bi že bil pahnjen v takšno situacijo, bi se po vsej verjetnosti raje obrnil h kakšnemu jazz-u.
RockLine: Novi album, ki si ga pravkar izdal z naslovom "Self Destruct Sequence", nedvoumno izraža tvojo figuro večplastnega glasbenika. Si naklonjen sprejemanju mnogim žanrom, dojemaš glasbo širše in jo sprejemaš celostno....
Grega: V bistvu jaz pri glasbi dosti ne predalčkam stvari. Preprosto, če mi je določena glasba všeč, potem se zanimam za njo, če ne, pač ne. V preteklosti sem igral tudi v skupini, ki je izvajala striktno komercialno glasbo, kar sem v bistvu sovražil. To je bilo bolj zaradi denarja. Igral sem tukaj preko ceste, v Blejskem kazinoju. Recimo v tem obdobju sem ugotovil, da je lažje hoditi vsak dan v službo, kot pa igrati za denar in pri tem prodati svojo dušo. Danes, ko se ozrem nazaj vidim, da je tudi to obdobje moje kariere bilo za nekaj koristno.
RockLine: Kako se je začela tvoja glasbena kariera?
Grega: Hmmm... igral sem z Gregorjem Rožičem iz Game Over. Približno kake pol leta smo imeli skupino. No z Gasarjem (Klemen Gasar, kitarist Game Over, op.p.), pa sodelujeva sedaj kar precej. Sicer pa kar se šolske podkovanosti tiče, sem dal le teorijo skozi. Mama me je sicer vpisala v šolo igranja trobente. Bilo mi je osem let, ampak sem takoj vedel, da iz tega ne bo nič. Teorijo sem naredil do konca, kitaro pa sem se naučil igrati popolnoma sam. Stric mi je sicer pokazal par akordov na začetku, tako za kakšne "taborniške" pesmi. Drugače pa me je najbolj podžgalo to, ko sem slišal Joea Satrianija, pri kakih 12. letih. To me je tudi gnalo, da sem si kupil električno kitaro.
RockLine: No, saj Satrianija se kar nekaj občuti med tvojim igranjem na skadbah, ki jih imaš na voljo preko svoje MySpace strani.
Grega: Ja priznam. Vendar pa mi te nove plošče, ki jih Satriani sedaj izdaja, niso več tako pri srcu, kot tiste na začetku njegove kariere, sploh prva dva albuma. On je eden glavnih krivcev, da sem se lotil igranja električne kitare.
RockLine: Recimo prvi komad s tvoje nove plošče "Self Destruct Sequence" Razors Edge, je huda kombinacija metalskega riffanja in podloge iz vah-vah groova, ki nekako na drugi strani podžiga sam beat komadu.
Grega: Ja to je eden tistih trikov, ki skušajo razbiti monotonijo, kakršna se lahko pojavi v komadu. Veš, da ni dolgočasno. Meni se osebno zdi, da je najlažje pri igranju kitare tisto "drkanje". Torej soliranje ni problem, moraš pa skladbo oblikovati, da dobi nek smisel. Recimo, če imaš pevca v skupini, je stvar v tem oziru lažja. Takoj dobiš linijo. On zapoje, ti dodaš akorde. S tem, ko daš instrumentalni skladbi, ki jo vodi kitara nek smisel, razbiješ tisto dolgočasje, ki lahko nastane, v kolikor, bi bil prisiljen poslušati le kitarsko soliranje. Resnično, ko enkrat dosežeš ta tehnični nivo, ugotoviš, da je najlažje "predrkavanje" lestvic gor in dol.
RockLine: Sedaj, ko to omenjamo v debati o tem tehničnem nivoju, jaz osebno vidim, da je pri nas veliko glasbenikov, ki so v tehničnem smislu dobro podkovani. Problem je, ker zapade, raje rečem podleže njihov avtorski material mnogokrat čisti generičnosti. Kako ti to vidiš?
Grega: Ufff... no tega raje ne bi komentiral. Od glasbenikov s katerimi imam stike dela trenutno novi album Mark Lemer. Menim, da zna biti ta njegov album nekaj posebnega. Nekaj petja bo tudi na tem albumu, nekaj bo instrumentalnih del. On je eden tistih kitaristov v Sloveniji, ki jih zelo cenim. Tudi kar se produkcije zvoka tiče. Ko slišiš Lemerja, začutiš razliko med njegovim igranjem in ostalo Slovenijo. Se pa spominjam njegove obsedenosti z Yngwiejem Malmsteenom. Lahko je igral popolnoma enako kot Yngwie, nič slabše. Potem je tu tudi Cveto Polak iz Šank Rockov, ki pripravlja svoj studijski album. Tudi od te plošče pričakujem, da zna biti posebna. Je pa problem, da pri nas teh albumov, ko bodo izšli, tako ali tako nihče ne bo opazil.
RockLine: Zakaj je tako pri nas?
Grega: Jaz ne vem.
RockLine: Čas v katerem živimo ni naklonjen kitarski glasbi. Če si za povrhu še izvajalec, ki goji glasbo brez vokalov, je to dodatna oteževalna okoliščina, da opozoriš na svojo glasbo.
Grega: Ja, dejansko se mi zdi, da ne le pri nas, pač pa v celemu svetu, zadošča danes že znanje treh akordov. Zraven "navijejo" še sedemstrunske kitare in je stvar rešena. Ti novi kitaristi, ne da nočejo solirat. Niti ne znajo solirat, ali celo ne zmorejo solirat. Spremljam malo MySpace strani različnih novih popularnih skupin. Pač vsi ti mulci, to ni za nikamor. Če samo pogledam Jesenice od koder prihajam. Tu so bili vedno dobri kitaristi. Veliko jih je bilo. Gasar od Game Over, Mičo od Heavy Company, pa Andraž Kalan...
RockLine: Pa Dejzi od Negligence.
Grega: Da, ampak on je moj letnik. No toda, ti ki so pa mlajši, to pa pomeni igranje "nič od nič" na kitari. Samo še jaz in Dejzi sva ostala z Jesenic, potem pa konec. To slabo kaže.
RockLine: Katera skladba na novem albumu "Self Destruct Sequence", ti je bila največji izziv, ko si jo komponiral?
Grega: Skladba Scars, ki sva jo delala skupaj z Jesse Adamsom. Ker je poleg vokal. To je edina skladba z vokalom na tej plošči. Jesse je bil prej raper v ZDA. In to še dosti znan raper. On je prodal kakih 50.000 albumov, bil je kar zvezda. No potem pa se mu je v glavi nekaj "obrnilo" in je naenkrat postal kitarist. Tudi njegov oče je kitarist. Jesse se danes požvižga na hip-hop. Sam sem ga komaj prepričal, dva meseca sem ga diplomatsko prepričeval po MySpace-u, da odpoje v rap stilu nekaj za skladbo Scars. Sicer mi je poslal svoj album. Tip je car. V Sloveniji ni takšnega hip-hop-erja, kot je Jesse. Sam sem si vedno želel tisto vibracijo preizkusiti, jo prenesti v svojo glasbo. Tisto energijo, kot jo imajo recimo Rage Against The Machine. To mi je odlična glasba.
RockLine: Te je glasbena pot kdaj odpeljala v Ameriko?
Grega: Nikoli. Se pa sedaj nekaj meniva z Jessejem. Tudi za promocijo tega albuma se celo meniva, da bi on prišel morda v Slovenijo.
RockLine: To z Ameriko sem izstrelil povsem tako, ker sem dobil občutek "ameriškosti" na tvojem novem albumu?
Grega: Ja, ja, to mi je rekel že bobnar Jure Rozman. Pravi on, da naj grem jaz kar v Ameriko, kajti tu na Jesenicah, bom itak celo življenje zabil samo v službi. Ampak v Ameriki je takšnih kitaristov, kot sem sam, na kile.
RockLine: No nikoli ne veš. Si pa kdaj razmišljal, da bi kakšen svoj album skušal predstaviti kakšni tuji založbi?
Grega: Trenutno potekajo nekateri dogovori z založbo Guitar Nine. Za njih mi je povedal glasbeni novinar Jernej Vene iz Vala 202, vendar pa moraš njim posredovati Cdje z matrico narejeno iz stekla. Ne sme biti glasba, ki jim jo posreduješ in jim jo želiš predstaviti kot nek avtor - izvajalec, na CD-R-ju.
RockLine: Kaj pa slovenske založbe Dallas, Nika itd...?
Grega: S tem se sploh ne ukvarjam. Zdi se mi, da čas sploh ni naklonjen tu v Sloveniji takšni glasbi. Nemara zgolj za distribucijo, če bi jih že kdaj kontaktiral.
RockLine: Razmišljam že samo s tega vidika, ker takšne zadeve, kot jo ti ustvarjaš, v Sloveniji ni. Ali pač je?
Grega: Po moje res ne. No Bor Zuljan je še nekaj "praskal" v tej smeri. Kolikor pa vem, doslej še nihče v Sloveniji ni naredil striktno samostojnega albuma, ki bi bil kitarski, v smislu da ima izražanje glasbe skozi igranje kitare, prednost pred ostalimi instrumenti.
RockLine: Katere kitariste v Sloveniji še ceniš, po njihovih dosežkih? Prej si omenjal Lemerja.
Grega: No... Poleg Lemerja je tu še Primož Grašič. Ona dva sta kralja, kar se tiče igranja kitare v Sloveniji. Verjetno se pri nas gotovo še skrivajo kakšni...
RockLine: Ampak so komercialne p.... Ne dajo stvari "ven iz sebe"...
Grega: Ja verjetno.
RockLine: Je pa tudi tvoj novi studijski album novo potrdilo, da razvijaš svoj prepoznavni pristop, slog, ki ga ne moreš kar takoj stlačiti v primerjalni kalup raznih Satrianijev, Malmseetnov, Vaijev, Gilbertov itd...
Grega: No to je stvar, na katero sem osebno najbolj ponosen. Imam prepoznaven slog. Ne moreš reči, da občasno stvari ne spominjajo na katerega od kitaristov, ki jih naštevaš, a zgodi se, da ko poslušam kak album nekega drugega kitarista, ki izda svoj kitarski solo album, slišim dobesedno prepisane linije soliranja in podobno. Sam menim, da to ni pravi pristop. Res je, da je težko zaigrati na tak način, kot ga diktirajo ti veliki kitaristi, ampak potem, ko jih "dosežeš", moraš igrati "iz sebe", ne smeš igrati njih.
RockLine: Povej nam kaj še o načrtih, kako nameravaš promovirati svoj novi album?
Grega: Poleti naj bi prišel v Slovenijo Jesse Adams. Ostal naj bi pol leta. Pridobil naj bi si tudi vizo.
RockLine: Kako in kje bo pa živel?
Grega: Živel bo pri meni. Odločil pa se je, da si bo v tem času tu v Sloveniji našel delo.
RockLine: Recimo posnel ti bo 100. albumov.
Grega: Ha, ha, ha, ha.... Ne ampak resno, imava zastavljen en projekt. Imenuje se Fighting The Undertow. No to je pa projekt, kjer Jesse ali jaz ne gostujeva drug drugemu na samostojnih albumih, pač pa komade za ta projekt piševa skupaj.
RockLine: Torej je predviden tudi album s tega projekta.
Grega: Da. Če pride Jesse za pol leta v Slovenijo, bi ta projekt gotovo zaživel hitreje. V tem primeru si je moč obetati tudi naše žive nastope. Menimo se celo nekaj za Srbijo. Nekaj linij za bas kitaro na mojem materialu je prispeval tudi Miša Tricko. To je odličen srbski kitarist. On je še v času Jugoslavije snemal z mnogimi glasbeniki. Je malo starejši. Je odličen studijski basist, ima svoj avtorski material in dejstvuje zelo v funku. Tricko se je pravzaprav sam ponudil, da mi na dveh oziroma treh skladbah odigra bas kitaro. On nastopa v nekaj klubih po Srbiji in upam, da bomo tudi mi tam nastopili. Seveda tudi v Sloveniji. Računam največ kakih 10. koncertov skupaj, ker saj veš kako je? Kaj več interesa za to glasbo je pač težko najti.
RockLine: Kako pa kaniš nastopati? Sam? Boš oblikoval skupino za to priložnost?
Grega: Računam na Jesseja. On je tudi klaviaturist. Igral bo poleg ritem kitare tudi klaviature. Jesse je odličen kitarist. Ne solo, ampak ritem. Če bo šlo vse po načrtih, se nama bo na bas kitari pridružil Tricko. Le za bobnarja še ne vem. Na liniji sem z Juretom Rozmanom. On je seveda pravzaprav privolil, vendar pa nenehno igra. On živi od tega in moral mu bom povedati dovolj časa v naprej, kdaj bi nastopali, tako da upam, da se nam bo to izšlo in se bomo uspeli uskladiti. Če mi te ljudi uspe spraviti skupaj, se obetajo zares nori špili. Veš saj načeloma, skupine res ni težko sestaviti, a po pravici ti povem, da mi zares ne bi bilo v užitek igrati z npr. nekim "levakom" na bas kitari. Potem raje sploh ne nastopam v živo. Ker že jaz sam, kot kitarist, imam sam s seboj veliko dela, moj material ni ravno lahka stvar pri igranju v živo. Sedaj pa, da bi se jaz moral ubadati še z nekom, ki ne more slediti, se obremenjevati, kaj se dogaja na moji levi, moji desni, ali za hrbtom, med nastopanjem na odru, to nikakor ne pride v poštev. Požrlo bi mi živce. Sem že nekajkrat preživljal takšne filme v življenju in tega si res ne želim več. Zato npr. z navečjim užitkom sodelujem pri tem z Juretom Rozmanom. On, ko pride v studio, niti ne vpraša kako, kaj, kje, zakaj. On samo igra, kot bi pritisnil na tipko "play".
RockLine: Kako se bo imenovala takšna skupina?
Grega: Samo Grega Habič Band.
RockLine: Povej nam laikom, kako izgleda, ko popolnoma sam v studiu ustvarjaš svoj samostojni studijski album?
Grega: Ne vem sicer kako to počno drugi, sam pa imam tak pristop, da najprej "naredim" bobne. Jaz že v naprej vem v glavi, kako bo približno izgledala kitara, kako bom speljal delo za kitaro, zato se lotim sprva bobnov. Sledijo kitare in na koncu bas kitara. Ko se lotim neke skladbe, ne razmišljam v naprej in ne določam, kako in kaj, zadeva se razvija povsem spontano v studiu in po svoje. Vse ideje prihajajo povsem naravno. Potem pa seveda naknadno popravljaš, brišeš, snemaš na novo. Potem kakšnega Jesseja ali Trickota najdeš, da on kaj posname. Vse skladbe pa nastajajo, rastejo in se razvijajo v studiu povsem naravno. Tukaj ni nobene matematike.
RockLine: Kateri program pa uporabljaš za snemanje?
Grega: Q-base.
RockLine: Pa za bobne?
Grega: Addictive Drums. To je sicer zelo drag program.
RockLine: V bistvu lahko danes za poceni denar posnameš album doma sam.
Grega: Da res je.
RockLine: Stane pa več le naložba v samo promocijo. Denimo v video in podobno. Si razmišljal kaj v tej smeri?
Grega: V bistvu sem se pogovarjal z nekom, da bi za osnovne kadre uporabili animacije. Sam v mojem videu namreč ne bi rad gledal samega sebe in poleg vzdihoval kako lep sem. V glavnem bi prepustil prednost kvalitetni animaciji v takšnem videu, sebe pa bi dodal poleg zgolj v ščepcu, minimalno, simbolično.
RockLine: Kaj pa skupine v Sloveniji? Kaj meniš o kvaliteti? Katere bi izpostavil?
Grega: Recimo Game Over. Oni so mi zares dobri. Ne zato, ker prav tako prihajajo iz Jesenic, pač pa zato, ker so originalni. Pravzaprav za Slovenijo že kar preveč dobri. Sedaj v kratkem nastopajo na svojem prvem koncertu, po nevem kolikih letih. Zadnjič mi je Gasar omenil, če pridem. Na tednu mladih v Kranju. Oni imajo te kitarske sintetizatorje vključene poleg, ogromno je eksperimentiranja z zvokom, v studiu imajo posnete sintetizatorje kar preko osem kanalov, pa me zares zanima kako bodo to vseskupaj reproducirali in predstavili v živo na tem koncertu v Kranju. Druga takšna skupina, ki bi jo rad izpostavil in je v primerjavi z Game Over mlajša, pa so Last Day Here. Sploh mi je všeč njihov pevec. On ni nek jamrač, pač pa se čuti, da zna in zmore zares odlično peti, v polnem zaletu, na moč.
RockLine: Povej nam, koliko si dnevno porabil časa za vajo, da si dosegel nivo kakovosti igranja, kakršnega dosegaš sedaj?
Grega: To je bilo pa kar konkretno. Kakšnih deset let sem igral po 5. ali 6. ur na dan kitaro. Sedaj pa trenutno sploh ne vadim več kitare. V bistvu igram samo še takrat kitaro kadar ustvarjam glasbo, ali takrat, ko konkretno igram nek komad. Danes ne čutim več potrebe po vaji. Drugače pa sem pred tem ogromno prevadil. Npr. Iron Maiden. Kakšne dve leti sem vadil in preigraval samo Iron Maiden. Recimo ena njihovih takšnih plošč, ki mi je posebej pri srcu je "Somewhere In Time". Nadrkaval sem njihove komade v nedogled. Še poleg kaset sem igral. Trakovi so bili na koncu povsem raztegnjeni.
RockLine: Te je kdaj zamikalo, da bi igral v skupini?
Grega: V bistvu me trenutno to sploh ne zanima. V preteklosti sem igral v kar nekaj skupinah, a me to nikdar ni povsem izpolnilo.
intervju vodili: Tomo Jurca, Robi Lipej, Aleš Podbrežnik
uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Robi Lipej
na vrh