RockLine: Potem ko si izdal svoj tretji album "Self Destruct Sequence" maja 2009 (RockLine recenzija TUKAJ, op.p.), si pričel s formiranjem skupine. Kako se je oblikovala ekipa glasbenikov okrog tebe?
Grega: V bistvu so me drugi nekako pahnili v to. Glasba je precej kompleksna, zato je težko pravzaprav najti prave ljudi, ki ti pristopijo in izkažejo nek interes in angažiranost, da se udejstvujejo v njenem preigravanju. Največ težav sem imel z iskanjem basista. Šele Lipnik od zasedbe Negligence mi je predlagal Mateja Sušnika, ki se je potem priključil poleg. Hecno pri vsem tem je bilo, to da kolikor so Mateja vsi hvalili, da je zelo kakovosten basist, zanj pred tem v življenju še nikdar nisem slišal. Po prihodu Mateja v ekipo se je že takoj na prvi vaji začutilo, da gremo na nek višji nivo.
RockLine: Kako sta prišla na isto valovno frekvenco s Klemenom Gasarjem, kako se je on priključil tvoji ekipi?
Grega: Gasar prihaja tako kot jaz iz Jesenic. Z njim sva imela najprej dva meseca individualne vaje, da sva vse naštudirala. Preden je pričel sodelovati z menoj, ni igral nič drugega kot metal. Sam oblikujem svoj pristop tudi na konkretni podlagi jazz akordov. Te dimenzije pa Gasar ni imel v začetku, zato je bilo treba več časa, da sva se popolnoma ujela.
RockLine: Sestavil si v zelo kratkem času ekipo, ki preigrava instrumentalni kitarski rock in po videnem ter slišanem, dosega za moje pojme rang svetovne špice. Tudi izvajanje albuma in studijskega materiala v živo je izredna rekapitulacija.
Grega: V kolikor te kvalitete ne bi dosegali, da ne bi bil zadovoljen s tem kar skupina razvija na odru, mi verjemi, da nas ne bi videl na nobenem koncertu. A smo veliko vadili. Od maja letos pa do oktobra vsaj enkrat na teden. Pri tem je Blaž Soklič fenomen. Tako kot Klemen, tudi Blaž v življenju ni igral drugega kot metal, a doma sploh vadil ni preden je prišel na naše vaje. Ta človek je neverjetno talentiran, takoj je dojel vse kar se zahteva od njega.
RockLine: Glede na to, da niste veliko predihali v tej zasedbi na odru, pa delujete zelo sproščeno in obenem na moč homogeno.
Grega: Vseskozi sem fantom govoril, da ne smejo na odru stvari jemati preveč resno. Vselej mora biti namenjeno nekaj pozornost zafrkljivosti na odru. Itak cela rock glasba temelji v končni fazi na zdravi meri zajebancije. Mi to dosegamo zelo spontano, ker so se med nami spletle pristne vezi že na vajah in se zelo dobro ujemamo. Mnogo bendov pa te štose na odru odigra in so zrežirani, to pa meni resnično ni všeč. Bistvo je da ljudje, ko nas opazujejo začutijo to v ozračju z odra, saj je to temelj na katerem gradiš most relacije med skupino in publiko. Govorim o zdravi relaciji, nezlagani, pristni. Glede sproščenosti, lahko dodam tudi to, da je to glavni ključ do zabave. Ti moraš doseči to, da uživaš na odru, ko izvajaš glasbo. Tako se dogaja nam, ko igramo nek komad, da vpletemo določene stvari poleg, ki jih nasploh prvikrat igramo ravno takrat. Pred tem jih nikoli nismo. To se recimo zgodi povsem spontano na koncertu. In to nas dodatno zabava. Za nas je zelo pomembno tudi to, da si vseskozi puščamo vrata manevrskega prostora odprta. Neka skladba lahko tako dodatno zrase na odru, pa se o tem kako bo zrasla, pred tem noben od nas ne sprašuje. Tako ohranjajo naše točke veliko privlačnost, ko jih izvajamo v živo, saj vselej zvenijo nekoliko drugače. Vedno jih nekoliko drugače odigramo. Lahko rečem, da se te skladbe posnete v studiu, potem naknadno še naprej razvijajo in rastejo, nekako zorijo. To je tako imenovana umetniška svoboda, ki si jo moraš znati izboriti.
RockLine: Si se kdaj skušal obrniti na pomoč v tujino, pri iskanju ustreznega preboja?
Grega: Nekaj podobnega mi je predlagal že Jernej Vene iz Vala 202 v najinem pogovoru, moraš pa imeti na matrici pripravljen CD. Ni več tako kot včasih. Danes moraš storiti vse sam, založba pa ti pač pomaga kolikor ti, pri distribuiranju CDja. To velja za v tem primeru, našem. Če se osredotočim le na kitarski rock.
RockLine: Pa tuji glasbeniki?
Grega: Seveda. Tu je Jesse Adams. Z njim veliko sodelujeva ves čas. Vendar pa njega pripeljati v Slovenijo, je utopija. Tudi sam se ne more pohvaliti ravno nad rožnatim stanjem kar se financ tiče, podobno kot jaz. V ZDA še močneje občutijo recesijo kot pri nas. Jesse bi moral denimo pustiti službo, da bi prišel igrati v Slovenijo z mano. Ko bi se koncerti zaključili, bi moral nazaj v ZDA, medtem pa bi ostal brez službe. V teh časih resnično to niso šale. Je preveliko tveganje. Veliko bliže poti v Slovenijo je recimo Glenn Snelwar, član zasedbe Gordian Knot. On mi je posnel akustične kitare za skladbo Irreversible Damage. Igra pa tudi v skupini At War With Self, sodeloval je z basistom Dream Theater Johnom Myungom. On dela precej z akustiko in na naslednjem albumu ga želim intenzivneje privabiti k sodelovanju. Sva v dogovorih. Odigra ti vse kar hočeš, tudi mandoline.
RockLine: Kakšen pa bo kaj novi album, imaš že kakšne ideje, vizijo?
Grega: še več različnih instrumentov bi rad vključil v zvok, pa tudi vokalov. Polovico sledečaga albuma, bo prav gotovo vokalnega. Ne izključujem tudi obilice rap-anja.
RockLine: Moj občutek je da so vključki rap-a na tvojih dosedanjih delih zelo uspešne glasbene poteze.
Grega: Da. Z Jessejem se je to odlično dopolnilo. Na tem se bo več delalo. Besedila bo sestavil Jesse. In četudi je rap-a, piše zelo dobra besedila, ki nosijo močna in udarna sporočila.
RockLine: Kako pa se odziva kaj javnost na pojav nove skupine v slovenskem glasbenem prostoru - v tem primeru tvoje skupine?
Grega: Odzivi so dobri za enkrat. Zavedal sem se, da ne bo nikakršnega učinka, v kolikor ne bomo stopili na odre. Odkar nastopamo v živo ve precej več ljudi za mojo glasbo, kot prej. Po večini prejemamo zelo pozitivne kritike in sprejeme odobravanja. Sprva je bilo mišljeno, da se bomo na odru združili le enkrat, potem pa smo dobili več koncertih ponudb, kar me je dokaj presenetilo, da vseeno vlada takšno zanimanje za vrsto glasbe, kot jo gojimo sami.
RockLine: Že ko smo opravljali naš prvi intervju s teboj ob izdaji tvojega tretjega albuma, je bilo fascinirajoče dejstvo, to, kako je mogoče da se nekje v neki sobi nahaja za štirimi stenami genij in ga odri ne vidijo.
Grega: Hja veš, moja filozofija je taka, da ne bi šel na oder z enim izdanim albumom, ostalo pa igral priredbe. Prav tako pa moraš ti izdati dovolj materiala, tako da imaš vsaj ene 15. komadov dovolj dobrih, dovolj kakovostnih, da jih lahko konstantno rotiraš v poljubnem koncertnem repertoarju. Ne vidim motiva preigravanja priredb v smislu mašila koncertne minutaže, saj imam sam svojega kvalitetnega avtorskega materiala na pretek.
RockLine: Zanimivo je da ste pravzaprav prva prava slovenska skupina, ki goji prav ta jamm kitarski rock pristop z obilno malho solo eskapad.
Grega: Da to je zanimivo. Pa imamo pri nas ogromno odličnih kitaristov. Recimo Mark Lemer in Bor Zuljan, vendar ne en ne drugi, nista pustila posebnega ustvarjalnega pečata po avtorski plati.
RockLine: Bi se našel v vzporednici, če bi ti rekel da si nekakšen slovenski ekstrakt Paula Gilberta?
Grega: V bistvu je Paul Gilbert meni osebno še najbližji od vseh teh super kitarskih herojev. Od vseh še najraje prisluhnem prav njemu.
RockLine: Kako se boš lotil snemanja novega albuma? Boš znova deklica za vse, kot na prejšnjih treh albumih?
Grega: Ne to pot sem si stvari zamislil drugače. Bobne in bas kitaro želim, da mi posnamejo glasbeniki. Novega materiala pa je za enkrat že dovolj, tako da to ni problem. Potrebno ga je le še zabeležiti. Vendar pa v studiu ne bom snemal z ljudmi iz zasedbe, ki koncertira z menoj na odrih. Za album pa bom potreboval kako leto, da ga spravim od sebe. Torej od začetka, ko se material spravi v neko surovo obliko, pa do izdaje albuma v njegovi fizični obliki. Za enkrat pa potekajo dogovori, kdo vse bo sodeloval na albumu, zato naj imena ostanejo še nekaj časa dobro varovana skrivnost.
RockLine: Kako pa ocenjuješ v splošnem dejstva, da je kitarski-instrumentalni rock nekako shodil tudi dokončno v Sloveniji. Poleg Grega Habič Band, je tu recimo Uroš Planinc Group, Matej Sušnik je izdal samostojni studijski album, Cveto Polak pripravlja svojega,...
Grega: To je vse super. Lahko samo rečem, da končno! Matejev album je itak prva liga. Ta poba lahko vse odigra kar hočeš, pa komaj jih šteje 23. let. Nev vem zakaj je sicer Cveto tako dolgo odlašal z izdajo albuma, ker je tudi njegov dosežek izreden, material pa je bil nared že davno za izdajo. Pravzaprav je očitno nas nekaj tu v Sloveniji, ki dejansko postavljamo temelje takšni glasbi, ki je že več desetletij visoko čislana in spoštovana v svetu! A za to se moramo boriti za enkrat povsem sami. Nobena slovenska založba te ne bo podprla. Hecno je tudi to, da podpore založbe ne potrebuješ, za tistih nekaj ljudi, ki bo tvojo ploščo nabavilo. Pogled na vso situacijo, pa se kaj hitro spremeni, ko se ozreš preko meje Slovenije, zato je vredno vztrajati.
intervju vodil: Aleš Podbrežnik
besedilo uredil: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh