Malo je zasedb, pri katerih se človek poleg kakovostne glasbe naužije globokih idej, s katerimi bi lahko spremenil svet na bolje, pa ne samo v času, ko se v predvajalniku vrti tisti všečni napev, zaradi katerega bi lahko vsaj za hip premikali gore. Ribniški oratorji kakovostnega punka s HC primesmi, izvrstni Golliwog so nedvomno en pomemben člen, ki ga je tu potrebno posebej poudariti, pa ne zavoljo tega, ker gre za kakovostni punk rock bend s slovenskimi koreninami. Bolj kot karkoli me pri tem kolektivu aktivno mislečih razgledanih nosilcev plamenice upanja v premeno sveta na bolje pritegne to, da znajo lucidno razbrati probleme in rak rane sveta, v katerem živimo ter problemom namesto prazne kritike brez rešitev ponuditi poleg zrcala še poti, s katerimi bi lahko svet izboljšali. Spoštujem ljudi, ki premorejo tistih nekaj gramov modrosti več od povprečja, ki se zliva v sivo apatično neprepoznavno statičnost. Spoštujem aktivne gradnike novodobne revolucije zavesti, o kateri vsi govorimo, a se je nihče ne loti resneje udejanjati. Prav zavoljo tega sem z veseljem navezal stik z ribniškimi intelektualnimi nosilci glasbenega upora ter zagovorniki nenasilne, domala gandhijevske revolucije, ki bi svetu vrnila luč upanja. Pričujoči intervju je nastal v večih korakih kot dopisovanje prek elektronske pošte, poleg glasbe pa smo se, seveda, kakovostno poglobili tudi v pereča vprašanja sodobne družbe.
Rockline: Golliwog ste skupina, ki že 15 let nosi punk rockersko plamenico. Kakšna je bila pot od začetkov do danes in katere točke bi izpostavili kot osrednje točke vaše glasbene identitete (vzponi in padci)? Kako je s skupino v zadnjih nekaj letih? So se prvinski principi, ki so vodili v ustanovitev, do danes kakorkoli spremenili? Kakšna je bila pot doslej?
Matej Oven: Na začetku je šlo za pobeg iz dolgočasnega vsakdana in za zabavo. Šlo je le za glasbo, sporočilnost takrat še ni igrala vloge. Nekako smo prišli do prvih inštrumentov in do placa za igranje in druženje in tako se je vse skupaj začelo. Nekakšnih posebnih vzponov in padcev ni, saj ne igramo zato, da bi dosegali ne vem kakšne vzpone (na ta način se znebimo tudi razočaranja ob padcih). Že od samega začetka igramo zato ker imamo radi musko in ker to radi delamo, torej brez pričakovanj. Samo srce in duša. Dokler nas bo to veselilo in bomo v tem res uživali bomo to tudi počeli. V nasprotnem primeru ne bi imelo smisla. To govorim že od samega začetka. Bolj kot se fokusira energijo (kolektivno zavest benda) v isto smer, večje uresničitvene možnosti ima potencial. In trenutno lahko rečem, da kot celota res dobro delujemo. Vsak član (z vsemi svojimi karakternimi lastnostmi) dobro igra svojo vlogo v bendu, tako da vsi skupaj nekako zapolnimo vse luknje. Ni nam dolgčas. Z novim bobnarjem je prišel tudi nov entuziazem katerega smo se hitro nazaj nalezli tudi ostali člani. Žgemo tako kot že dolgo ne, ob tem pa se tudi zabavamo! To pa ne pomeni, da je bilo prej slabše ali karkoli – če si z nekom toliko časa, greš pač z njim tudi skozi različna obdobja in vmes smo imeli tudi tista najbolj naporna, ko se zdi, da se ti je cel svet zrušil na glavo – to je seveda iluzija saj gre le za zelo kvalitetno lekcijo. Seveda še vedno pridejo dnevi ko ni tiste prave motivacije, ko mazohistična brezvoljnost prevlada, ampak to so izjeme in če pogledamo celoto in stremenje v pravo smer je trenutno stanje odlično!
Rockline: Kaj pa glavne oporne točke, ki definirajo Golliwog kot glasbeno entiteto in glasbeni kolektiv svobodnih posameznikov?
Matej: Kot sem rekel, nekih posebno izstopajočih točk tukaj ni, če pa bi že moral izpostaviti svetle točke benda od začetka do danes sta to definitvno oba studijska albuma, potem izdaja albuma pri japonski založbi In-N-Out Records (predvsem zaradi tega ker ima pod okriljem kar nekaj bendov dveh legendarnih kalifornijskih založb Epitaph in Fat Wreck Chords (Pulley, Strung Out, Rx Bandits...) katere poslušamo že od pamtiveka), igranje z bendi, ki so nam že od samega začetka najbolj pri srcu (NOFX, Propagandhi, SNFU, Snuff, Anti-Flag, Sick Of It All, The Casualties, Dead To Me in drugi), povezovanje z ostalimi domačimi in tujimi bendi, turneje Got Punk II & Resist Fashion, ogromno novih prijateljev, ki jih ne bi nikoli spoznali če ne bi bilo benda in to, da se je v pravem trenutku pojavil nov bobnar iz domačih krajev, da sploh lahko še naprej delamo to kar nas najbolj veseli.
Rockline: V tem času pa so se spremembe, verjamem, pri vas bistveno preoblikovale?
Matej: Če se je od začetka do danes pri nas kaj spremenilo so to predvsem naše vrednote (iz dionizičnih – predvsem hedonskih – v apolonske in to za 180 stopinj). Torej iz tipičnega najstniškega hedonizma v samoaktualizacijo in aktivno prispevanje k lepšem svetu za vse nas. Mnogi pravijo, da svet nikoli ne bo lepši in da je že misel na to utopična (tudi znotraj te scene, ki naj bi aktivno prispevala k temu, se najde ogromno obupancev) ne zavedajo pa se, da se že s to miselnostjo zabetonirajo v 'zdaj' in tako pozitivne spremembe ne morejo občutiti, kaj šele vplivati na karkoli. Zame to pomeni predajo. Obupali so še preden so začeli. Z občutkom nemoči posameznika ujeti v lasten zapor, tako res ne spremenimo prav ničesar. Sami sebi postanemo ovira. Pri aktivizmu za lepši jutri gre za to, da najprej spremenimo sebe (s tem pa tudi vse kar se zrcali navzven) in ne za neskončno besedičenje in racionaliziranje. Tu gre za integriteto in doslednost. Gre za to da delamo dobro, vedno in povsod – in ne samo takrat, ko nas nekdo opazuje. Z iskrenim dobrim namenom in ne za aplavz! Akcija, ne lapanje v tri krasne! Če že sami nismo takšni kot bi želeli, da je svet okoli nas, potem v hipu izgubimo vso kredibilnost in takrat je vse besedičenje odveč.
Rockline: Ovira pa je lahko človek sam sebi ... – s svojimi normativi, percepcijo sebe kot centra univerzuma, po katerem se vse ravna in se ne more nič spremeniti, ker je tako, kot je, navidezno vse usojeno ...
Matej: Ja, glavna ovira pri tem je človeški ego – lažni Jaz in vse kar je povezano z njim. Pozabimo na lažni ego in na ponos. Ko "rastejo krila" egu, gre v resnici samo za proces, ki zavira duševni razvoj! Takrat se oddaljujemo od tega kar v resnici smo. Porežimo ta krila! Nečimrnost nas pelje v pogubo. In to je v resnici tisti "devil in disguise" o katerem je toliko govora. Živimo v luciferianistični družbi patološkega egoizma, a velika večina se tega niti ne zaveda. Ja, stric Lucifer je res mojster kamuflaže. Skriva se v vsakem izmed nas. V vsakem izmed nas pa je tudi svobodna volja in neskončen potencial. Odločitev ali bomo hranili ego in se predali skušnjavi nečimrnosti materializma, ali pa poslušali in ubogali svoj pravi Jaz – srce in dušo je na nas. In pri tem gre v glavnem za notranji boj. Metafora s hudičkom na eni rami in angelčkom na drugi je še kako na mestu in prav absurdno je tukaj ravno religija tista, ki si zasluži "epic fail" nalepko direktno u čelo. Religion, go home, you're drunk!
Rockline: Pekel si količimo torej sami sebi?
Matej: Tako nekako. Sebi in drugim. 'Lucifer' ali 'Satan' je predstavnik Ega, ki temelji na filozofiji 'delam zase' in je v večni vojni z 'Virom', predstavnikom pravega Jaza, brezpogojne ljubezni, ki temelji na filozofiji 'delam za dobro drugih'. Pravi Jaz je epicenter celotnega bitja. To je skupna vsota vsega kar smo. Lažni Ego na drugi strani, pa je ideja in koncept, ki ga ustvarimo o sebi v času našega življenja na Zemlji in običajno izključuje vse lastnosti, ki jih ne želimo sprejeti o sebi. Satan tako ni ena sama oseba, entiteta, ali poosebljeno zlo, ampak dualistični koncept delitve zavesti, ki je v vsakem izmed nas, nas razdvaja, nas med seboj ločuje in nas ločuje od Vira oziroma pravega Jaza. Je naša nestrpnost, jeza, strah, nadutost, sebičnost, neiskrenost, pohlep, zavist... Duša (ljubezen) nas torej združuje, zbližuje, nam viša vibracijo in omogoča evolucijo zavesti, Ego (strah) pa nas ločuje in stremi k devoluciji zavesti.
Rockline: Domala nepričakovan obrat k premeni miselnih postulatov je skoraj verske narave. Kaj pa so glavne etične oporne točke, ki bi nas lahko odrešile nadaljnjega potapljanja v goščo brezizhodnosti?
Matej: Najprej moramo znati prepoznati ego in človeške lastnosti, ki so povezane z njim (v današnji vase zagledani družbi je že to velik problem). Pri tem je "7 smrtnih grehov" kar dobra osnova za začetek (nevermind the religion), čeprav so to danes postale že skoraj družbene norme in celo vrednote, tako daleč smo zašli. V sistemu kjer cilj opravičuje vsa sredstva (kakor uči družbena makiavelianska 'filozofija' darvinizma - 'Ubij, da ne boš ubit!') otroci postajajo vse bolj brezčutni - rivalski, egocentrični, ozkosrčni darvinistični divjaki. Vse to moramo znati ločiti od plemenitih čustev in začeti aktivno delati na sebi. Naučiti se moramo morale, na katero smo zaradi sistema šolske indoktrinacije v procesu kompetitivnega šolanja in vsestranskega bombardiranja z vsemi možnimi potlačevalnimi mehanizmi in aparati za pranje uma že skoraj popolnoma pozabili. To je v bistvu proces samospoznavanja. In za to ne potrebujemo nikakršnega templja ali svetišča. Vse skupaj je zelo enostavno (čeprav se morda zdi kompleksno). Bodimo prijazni. Ne delajmo drugim tistega, kar ne želimo da drugi delajo nam. Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu! Vse drugo je sprenevedanje in lažno nastopaštvo – ko ego prevzame vajeti. Svet bo tak kakršnega si bomo naredili. Če ne moremo pomagati, vsaj ne škodimo! Saj veš kako gre tisto "People who say it cannot be done should not interrupt those who are doing it!"
Rockline: Ribnica velja za depriveligiran kraj, ki je potisnjen na obrobje, proč od centra, kljub temu pa sem v zadnjem času naletel na nova mlada imena, kot so denimo Chicksy Dicks. Se glasbena scena na ribniškem prebuja in kaj ima ponuditi ljubiteljem glasbe? Prihaja tudi do kakršnihkoli tendenc k aktivnejšemu povezovanju (denimo v hvalevredni smeri prekmurske naveze Prekmurje Noise Conspiracy – mimogrede kakšno je vaše stališče o slednji)?
Matej: Ribniške scene praktično ni. Poleg nas so tu Chicksy Dicks (ki vadijo v Ljubljani), nimamo pa nobenega primernega alternativnega kluba kjer bi se stvari lahko dogajale. Naše začetke lahko v bistvu nekako bolj povežemo s kočevsko sceno (čeprav že od samega začetka vadimo v Ribnici), ki je bila takrat s prostori v stari kočevski godbi res tista pristna underground scena – takšna, kakršna nam osebno še danes najbolj ustreza. Največ smo se družili s prijatelji iz Kočevja, saj v Ribnici (vsaj med našo generacijo) ni bilo nikogar, ki bi pokazal vsaj malo samoiniciative in aktivnosti da bi skupaj naredili kaj v tej smeri. In še danes je v Kočevju veliko več bendov in veliko več aktivnih na tem področju. Kar se tiče Ribnice je dogajanje omejeno na en letni festival Alternativa (za kar grejo vse zasluge prijatelju Žigatu Lovšinu, ki je ustanovitelj projekta in RŠKjevcem, katerim jebila predana štafeta in se že nekaj let (uspešno) trudijo, da se v Ribnici vsaj nekaj dogaja). Poleg tega se enkrat na leto zgodi tudi popolnoma D.I.Y. koncertni dogodek Štrekafest in pa nekaj alternativnih koncertov v Gallop Pub-u. Ravno s temi koncerti bomo v sodelovanju s Kovatom (Galop Pub) po njegovi pobudi, poizkušali sceno okrepiti s povečanjem klubskega koncertnega dogajanja. Vse pa je odvisno od podpore in to je pri nas (še bolj kot drugje) glavni problem. Brez podpore scena ne more obstajati.
Rockline: Prekmurcem pa je, kot sem nakazal uvodoma, to kljub finančni deprimiranosti in deprivilegiranosti regije vseeno domala čudežno uspelo ...
Matej: Alternativcev v Prekmurju je vseeno neprimerljivo več kot tukaj (že bendov imajo ogromno), očitno pa je tudi več samoiniciative in želje po aktivnem ustvarjanju. Vsa čast P-N-C kolektivu! Super je, ko ljudje tako združijo moči in aktivno pristopijo k uresničitvi skupnih ciljev. Pri kolektivnem fokusiranju zavesti, so uresničitvene možnosti dosti večje. Vsak ima svoje ideje in vizije in ko se vse to preplete, lahko nastane marsikaj dobrega. V slogi je moč!
Rockline: Etiketiranja glasbe ne maram, ker se s tem omejuje prostor za osebno rast, razvoj in glasbene eksperimente, a se bom dotaknil tudi tega. Glasbeno ste vmestljivi v polje punk rocka, sam pa bi dodal tu tudi HC primesi in, kar je bistveno, družbeno proaktivno noto. Punk rock sam po sebi to družbeno noto izgublja. Od kod notranji element revolta in upora pri vas?
Matej: Saj veš kako to gre – ko nepravičnost postane zakon, upor postane dolžnost! Z opazovanjem današnjega sistema in družbe, kmalu postane jasno, da tukaj nekaj ne štima. Postali smo rak na planetu in glavni razlog za to je dominacija našega lažnega Ega in naša ločitev od narave. Vse je povezano s tem. Kolektivno, med vsemi ljudmi, nečimrnost vodi do segregacije in konkurence. Konkurenca vodi v strah in pohlep. Pohlep vodi v prevaro in nemoralnost. In v nemoralnosti so plodna tla za bolezen - vojno na naši Zemlji. Naš sovražnik v resnici niso skrite vladne elite, ali skorumpirane politične stranke, ampak mi sami! Apatija, pasivnost, brezbrižnost, letargičnost, nečimrnost, patološki egoizem, kompulzivno potrošništvo, obsedenost z materialno akumulacijo, blagovno fetišiziranje, infantilni narcisoizem, antropocentrizem, popolnoma razvrednoteni hedonizem, selektivno sočutje in moralna shizofrenija so bolezni družbe, ki jih moramo pozdraviti, če res želimo pozitivno spremembo. Celotna 'družba' je torej ta fiktivna pošast - samodestruktivni mehanizem, zaradi katerega smo ujeti v lastni zapor, ki smo si ga ustvarili. A družba niso 'vsi ostali'. Družba smo mi IN vsi ostali. Ključ iz tega zapora nosi vsak sam. Fiktivna pošast torej ni neka zunanja manifestacija, ampak družbena kolektivna zavest – organizem, ki je samo povečana 'slika' nas samih. Ker pa smo vsi skupaj le individualne fasete – zrcala in odraz tega višjega organizma, je skrajni čas, da se zazremo vase in pri sebi popravimo napake, ki jih vidimo v družbi. Tako, in samo tako, se spremeni celotna podoba tega organizma.
Rockline: Kakšna so stališča, ki jih izpostavljate kot bistvena za konstituiranje boljšega sveta?
Matej: Stališča so kristalno jasna: Ne škodujmo. Bodimo prijazni. Ne delajmo drugim tega, kar ne želimo da bi drugi delali nam. Do drugih bodimo takšni kot bi želeli da so drugi do nas. In to naj bo v zavesti vsak trenutek našega življenja. Doslednost je tukaj ključnega pomena. Potrudimo se za pozitivno spremembo in ne obupujmo! To so enostavne stvari. Postati moramo sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Mi smo tisti, ki se moramo spremeniti. S prenašanjem te odgovornosti na druge, tega problema ne rešimo. Glavna ovira pri tem pa je seveda slaba sposobnost za prepoznavanje lastnih napak (videti znamo samo še napake drugih) in sistem lažnih vrednot, ki nas pri tem zavaja. Zato pa imamo v drugih zrcala, ki nam (vede ali nevede) na te napake pokažejo. In za to smo lahko le hvaležni.
Rockline: Razumem, pa bi vseeno želel malce razdelave in dodatne razlage. Kako se to reflektira pri ljudeh samih, saj vsi izhajajo prvenstveno iz svoje prvoosebne pozicije ter svojih odnosov s svetom in tistim velikim "Drugim"?
Matej: Vsi naši odnosi imajo potencial za koristno izkušnjo na našem potovanju, če se le odločimo tako. Vsi naši odnosi imajo potencial biti dobri. Samo odločiti se moramo za učenje in se naučiti videti tisto, kar nam dana situacija govori. Znati moramo videti tisto, kar nas želi druga oseba v odnosu naučiti. Vsi smo učitelji in vsi smo učenci. Kajti vsi smo eno. Vsi pa smo tukaj ker iščemo ljubezen. Na poti samospoznavanja v naše življenje privabljamo ljudi, priložnosti, izkušnje in odnose, da bi se iz tega nekaj naučili in to 'nekaj' je postati boljša oseba. Kar se naučimo iz naših odnosov je tisto na čimer moramo delati. Spoznavamo kje smo močni in kje šibki. Učimo se, da moramo biti potrpežljivi in strpni. Učimo se, kako lahko drugim pomagamo postati najboljše, kar so lahko, da bi oni nam pomagali postati najboljše kar smo lahko sami. Vse prepogosto želimo spreminjati ljudi. Ampak navaditi se moramo videti sebe, videti tisto kar moramo spremeniti pri nas in ne tistega kar želimo, da drugi spremenijo pri njih. Tukaj smo zato da ljubimo. In če res ljubimo, se bomo naučili sprejemati ljudi takšne kot so in jim pomagali in jih podpirali pri spreminjanju stvari, ki jih morajo spremeniti pri sebi. V mislih pa moramo vedno imeti to, da ljudje, ki pridejo v naša življenja, sem pridejo zato, da bi pomagali spremeniti tisto kar moramo sami spremeniti pri sebi. Navsezadnje, edina oseba, ki jo lahko v odnosu spremenimo, smo sami. Ljubezen, potrpežljivost, strpnost, spoštovanje, odpuščanje, prijaznost, iskrenost, empatija. Deliti nesebično, brez misli o tem, kaj bomo v zameno prejeli. Ljubezen je dejanje dajanja. Ljubezen ni tisto, kar nekdo počne za nas, ampak to kar mi lahko storimo za drugo osebo. V ljubezni ne moremo biti preveč radikalni. Spoštujmo drugačnost ne glede na raso, spol, spolno usmerjenost, vero ali vrsto živega bitja. Ljubímo vsako sleherno bitje. Ljubímo živali, ljubímo naravo, ljubímo planet, ljubímo vesolje. Ljubímo vse in vsakogar. Brezpogojno. Potem, in šele potem, se bo svet spremenil. Naj naše srce porazi naš ego. Spoznajmo ljubezen, spoznajmo sebe!
Rockline: Kakšni so bili oziroma so vaši glasbeni temelji? Ste že prej igrali v kakšnih zasedbah, ali je Golliwog prvi bend, protonukleidno jedro, ki vas povezuje že od prvega dne dalje?
Matej: Že preden smo začeli z bendom smo poslušali vse živo od metala, grunga do punkrocka. Leta '97 smo se začeli dobivati na placu za vaje in takrat smo začeli skupaj razbijati po inštrumentih. V bistvu pa smo se šele učili igrati. Tako kot vsak bend smo na začetku preigravali enostavne komade različnih bendov, s tem da smo se vsi preizkusili v več inštrumentih, čez nekaj časa pa smo se nekako zasidrali v punkrock vodah. Leta '98 smo začeli z ustvarjanjem avtorske glasbe in takrat smo tudi izbrali ime benda Golliwog. Zasedba je v prvi postavi ostala nespremenjena do konca leta 2007, ko nas je zapustil bobnar Jure (takoj zatem ko je posnel bobne za album Plague Allegiance). Njegovo mesto je takrat (za dobri dve leti) zasedel dolgoletni prijatelj Emir (Aktivna Propaganda), ki je z nami koncertiral, med tem pa smo večino časa posvečali produciranju albuma Plague Allegiance. Emir je z nami ostal do konca poletja 2010. Takrat je prišlo obdobje, ko smo si vzeli malo premora, saj smo zaradi različnih razlogov vsi potrebovali nekaj časa zase. Je pa naneslo tako, da se je v tem času bobnar Emir preselil v Belgijo, zato smo počasi začeli z iskanjem novega bobnarja. Zadnji koncert z Emirjem smo odigrali leta 2011 na prvem Punk Rock Holidayu, kjer smo prvič delili oder z legendami NOFX. Maja 2012 se nam je po nekakšni verižni reakciji 'naključij' javil Rok in z njim smo se zelo hitro dobro uigrali. Glede na to, da je pri nas zelo težko najti kvalitetnega bobnarja (predvsem za takšno zvrst in takšno hitrost), ki se giblje v podobnih glasbenih vodah in bendu tudi karakterno ustreza, je pravi mali čudež, da se je ob ravno pravem času pojavil ravno v domačih krajih, poleg tega pa je še vegetarijanec, ki stremi k veganstvu. Skoraj več verjetnosti je za zadetek na loteriji! Glede na to, da univerzalni zakon privlačnosti deluje vedno in povsod in da se dovolj močan fokus podobne energije/misli/zavesti vedno najde, pa to ni pravzaprav nič čudnega. "Če si nekaj resnično želiš in če se za to maksimalno potrudiš, se celotno vesolje napne, da ti pomaga uresničiti to željo. Na poti uresničevanja želja ni nobene ovire, razen tebe, če ne narediš vsega, kar je v tvoji moči, da bi to željo uresničil." Očitno je bila obojestranska želja le dovolj močna, da nam je vesolje prekrižalo poti.
Rockline: Kateri so glasbeni idoli, ki bi jih lahko izpostavili kot nujni del vašega glasbenega DNK-ja?
Matej: Idolov ni, so samo bendi, ki so nam res carski in nas spremljajo že od začetka, zato so na nas (tako ali drugače) tudi najbolj vplivali. Definitivno so to NOFX, Propagandhi, Consumed, SNFU, Good Riddance, Pulley, The Vandals, Frenzal Rhomb, Napalm Death, 7 Seconds, Dead Kennedys, Tragedy, Boney M, pa tudi zgodnja Metallica, Slayer, Pestilence in malo morje drugih.
Rockline: Biti družbeno angažiran aktivist zahteva celega človeka. Veganske aktiviste nekateri mediji in organizacije žigosajo z imeni veganski terorizem. Sam sem vegan in k temu je pripomogel Gary Yourofsky, menim pa, da je bolj aktivno, manj pasivno delovanje, nujno, tako smo lahko dejansko vsi podobno misleči označeni za teroriste in grožnjo. Se smatrate za aktiviste in ali poleg glasbe sodelujete še v kakšnih skupinah, namenjenih izboljšanemu svetu? Kako delujete?
Matej: Ja, se popolnoma strinjam. Brez aktivnosti se stvari pač ne premaknejo. In prav imaš – tukaj je nadvse pomembna integriteta človeka. Predpogoj za aktivista je to, da vsak trenutek svojega življenja živi v skladu s svojimi načeli. Pri veganskem aktivizmu gre v bistvu za način življenja, ki stremi k najmanjši možni meri povzročanja trpljenja (ne za vrsto diete, ne za iskanje utopičnih idealov, ne za mahanje z rožicami). Gre za spoštovanje vseh sobitij s katerimi si delimo planet. To je boj za pravičen svet, boj proti diskriminaciji in izkoriščanju šibkejših, boj proti krivici! Na prvi pogled se zdi, da so to stališča večine ljudi, problem je samo v tem ker mnogi pri tem ne znajo biti dovolj dosledni. Med ljudmi ni tiste prave integritete, ki bi res zagotovila, da med enako čutečimi živimi bitji ne bi delali samovoljnih razlih in na podlagi tega določali 'namembnosti' živega čutečega bitja. Dvojni standardi so tukaj več kot očitni in to do takšne mere, da lahko ta družbeni fenomen brez pretiravanja označimo kot masovno moralno shizofrenijo. Mnogi ljudje so od živali že tako zelo odtujeni, da pri teh načelih na njih kratkomalo pozabijo (razen na tiste katere so si samovoljno izbrali in jih določili za 'hišne ljubljenčke'). Kot to ne bi bila čuteča bitja, kot da so neživi predmeti, surovina, ki nam je dana v uporabo.
Rockline: Pomembna je, če povzameva, vizija svobodne biti posameznika, a z dobro mero odgovornosti do sebe in sveta okoli?
Matej: Ja! Ko rečemo "Vsaj naj počne kar želi – dokler s tem početjem ne škodi drugemu!" se s tem prav vsak strinja in modro prikimava (kljub temu da sam podpira masovno ubijanje nedolžnih bitij), saj škodovanja živalim pri tem sploh ne upošteva, tako zelo otopeli smo postali do naših sobitij. To si človek raje prevede v "Vsak naj jé kar mu paše – ne vsiljuj mi svojega mnenja!" zraven pa v višku absurda doda še: "Live and let live!" Pri tem je veganski aktivizem interpretiran kot nekakšno vsiljevanje osebnega mnenja drugim, t.j. 'škodovanje drugemu' (čeprav gre za način življenja, ki ima na prvem mestu ravno nepovzročanje škode) in dejansko kot grožnja (saj gre za resno grožnjo zakoreninjenim miselnim vzorcem, grožnjo za status quo), med tem ko neskončno trpinčenje in klanje nedolžnih bitij v otopelih srcih ostaja nevidno (kljub temu da to početje ni nujno da gre pri tem le za potešitev sebičnih človeških interesov (apetit) in kljub temu, da danes na trgu obstaja živalim prijazna alternativa že za čisto vsak kos trupla oz. mesni 'izdelek'.
Rockline: Sam vem, da je pri dojetju tovrstnih postulatov to za marsikoga šok, večina pa si namenoma pred tovrstnimi resnicami zatiska oči ...
Matej: Ja, ko je resnica pretežka, si človek raje zatisne oči, da bi lahko ostal 'na varnem' in nadaljeval z ustaljenimi vzorci. Nihče ne želi stopiti iz svoje cone komforta. Tukaj govorimo o miselnem konfliktu, ki se pojavi, ko so prepričanja ali predpostavke posameznika v nasprotju z novimi informacijami s katerimi pride v stik. Raziskave so pokazale, da večina ljudi (ko so soočeni z novimi izzivalnimi informacijami) išče načine za ohranitev svojega trenutnega razumevanja sveta in zavrnitev ali izognitev novim informacijam, ki temu razumevanju nasprotujejo, ali pa na vsak način skušajo sami sebe prepričati da konflikta med starim razumevanjem in novimi informacijami spoh ni. Temu fenomenu se reče kognitivna disonanca in je v bistvu kategorično zanikanje novega in ohranjanje statusa quo, kar je precej pogost pojav v današnji družbi. Mnogi se sicer zmrdujejo že samo, ko slišijo to besedno zvezo, ampak verjetno se samo sami vidijo v njej. Ko človek enkrat spozna, da obstaja drugačen način življenja – tak s katerim ne škodujemo živalim, se v trenutku vidi kot morilec (oz. glavni krivec za umor). In prav neverjetno je, kako hitro bo s tako plehkimi izgovori in brez pravih argumentov poizkušal na svoj nivo spraviti tudi tiste, ki ne jedo živali, in jim na vsak način želel povedati, da so tudi sami morilci – 'rastline tudi čutijo bolečino!' ipd. V resnici pa preprosto samo ne želijo prenehati jesti mesa in bojo uporabili vsak izgovor za to. Še posebej postane to očitno če živiš vegansko, saj imaš s takšnimi vzorci opravka na vsakem koraku (želeli ali ne, smo s tem neprestano v interakciji). Že samo ko spoštljivo zavrneš hamburger in rečeš, da pač ne ješ mesa, se nate vsuje plaz 'kognitivne disonance' in to je res prav smešno. Ljudje se zavestno branijo pred resnico. Preveč jih boli, ko vidijo kaj se dogaja z nedolžnimi bitji, še vedno pa to početje sami direktno podpirajo, kar je blizu definiciji norosti. Vejo da ni prav, a to kljub temu delajo. Za svojo korist, brez misli na druge. Za oči je prekruto, za želodec ne. Ta zavestna ignoranca posameznika je v današnji družbi nevarnejša od vsakega sovražnika. In tukaj spet lahko izpostavim problem patološkega egoizma, ki je že tako zakoreninjen, da se ga človek v večini primerov sploh več ne zaveda in bo celo užaljen, ko bo o sebi slišal kaj takega. Narobe svet. Je pa opisan fenomen hkrati tudi pokazatelj da se stvari spreminjajo – in to čedalje hitreje, saj nova zavestnost tako (počasi a vztrajno) pronica v vse pore družbe. Pozitivne spremembe v odnosu do naših sobitij so vidne vsak dan bolj.
Rockline: Eksploatacija sveta po neoliberalistični formuli je pripeljala tudi do novega holokavsta, ki se dogaja vsak dan in vsem na očem.
Matej: Večina grozodejstev, ki jih človek povzroča živalim je še vedno dobro skrita za skrbno varovanimi zidovi (klavnic, cirkusov, laboratorijev, farmacij ...). Človek se tako ne čuti odgovornega za to početje. Dokler ne vidi trpljenja je to ok, ko pa se mu razkrije kruta resnica, raje zapre oči. Zavedati se moramo, da so živali najbolj izkoriščana bitja in največje žrtve današnjega kapitalističnega sistema. Njihovo trpljenje je našim očem nevidno, poleg tega pa so pri tem popolnoma nemočne, saj se same niso zmožne braniti. In dokler bo praksa izkoriščanja in zlorabe živali nekaj družbeno sprejemljivega in zakonitega, se ne bo spremenil niti odnos do sočloveka. In ne bo šlo tako, da bomo najprej spremenili odnos do sočloveka, ampak se bo sprememba najprej zgodila v odnosu do najšibkejšega člena družbe. Naš odnos in to, kar smo, se vedno kaže v odnosu do najšibkejših. Spremembe se bodo zgodile takrat, ko se bodo ljudje sami začeli spreminjati. Ko se dotaknemo te teme, je najhujše kar lahko naredimo ignoranca, odtujenost, umik in neodziv – zavestno zatiskanje oči pred resnico. Ne razmišljajmo samo o tem kako so pravice kratene nam samim, pomislimo tudi na druge! Če dopuščamo, da se kjerkoli, komurkoli krati pravice – in če to sami celo podpiramo, se je popolnoma absurdno pritoževati nad kratenjem naših pravic. Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. In mi smo proti krivici! Če ne želimo trpljenja ga ne ustvarjajmo! Ne podpirajmo izkoriščevalske kapitalistične mašinerije, ki trži z nedolžnimi življenji in prelivanjem krvi! Sistem kapitalizma ne bo nikoli spoštoval človeka in ne živali, za njih je važen le zaslužek. In dokler to podpiramo se ne bo nič spremenilo, tudi na drugih področjih ne. Kar dajemo to dobivamo! Kako veliki morajo postati problemi, da se bomo končno resnično prebudili? Trpljenje in izkoriščanje se ne bo končalo, dokler bomo 'mučiteljem' dajali denar, da ubijajo namesto nas.
Rockline: Kaj pa proaktivnost oziroma vaša dejanska aktivistična aktivnost? Kje sodelujete in kako?
Matej: Sami aktivno delujemo na več področjih. Tukaj je na prvem mestu 'direktna akcija', torej direktna pomoč živalcam (reševanje, prevozi, iskanje novega doma ...) kadar je to le mogoče, udeležbe na protestih, osveščanje ljudi prek vseh možnih kanalov, deljenje brošur in letakov, smo tudi člani veganskega društva, ki je bilo ustanovljeno lani, a je že v tem kratkem obdobju naredilo ogromno – organizacija raznoraznih protestov, predavanj in dogodkov z namenom osveščanja, postavitev internetne strani (http://vegan.si) z vsemi informacijami o veganstvu (kjer bomo pomagali s predstavitvijo veganskih izdelkov, ki jih najdemo pri nas (hrana, pijača, kozmetika itd.)), prevodi in izdaje knjig itd. Za vse to so zasluženi naši prijatelji, prostovoljci, ki s srcem in močno voljo rušijo vse zidove (you're all our true heroes)! Povezujemo se s prijatelji in različnimi skupnostmi, ki delujejo z enakim namenom. Stvari se zelo hitro širijo, tako da je pri nas trenutno že kar nekaj takšnih društev in organizacij, ki med seboj sodelujejo (Društvo za osvoboditev živali, Lajka – društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski, Slovensko vegansko društvo, Različna druga veganska društva po regijah, Veganska iniciativa, Veganka – civilna iniciativa za pravice živali itd.). Poleg tega je zelo efektiven del aktivizma tudi predstavljanje odličnih veganskih jedi in receptov (za kar grejo zasluge predvsem odlični kuharici Saši). Tako z enostavnimi veganskimi recepti z rubriko 'vegecore' pomagamo pri punkrock webzinu Giljotina (www.giljotina.org/vege-core), prav tako pa tudi na našem facebooku profilu. Pa tudi sporočanje in širjenje sporočila prek glasbe oz. prek besedil igra pri tem veliko vlogo. Vedno z veseljem sodelujemo na raznih benefit dogodkih in koncertih za pomoč živalim in/ali ljudem. Prav tako na koncertih poleg majic in CD-jev ponujamo brezplačne brošure, revije in letake o dobrobiti veganskega načina življenja za živali, za ljudi, za okolje in za cel planet.
Rockline: Pa lahko podaš tistim bolj voljnim bralcem kakšne otipljive iztočnice za participacijo?
Matej: Če bi koga zanimalo (informacije, hrana, zdravje, recepti itd.), vsi lepo vabljeni – je res fajn družba (brez praznega nastopaštva in brez bullshiterjev, ki jih najdemo na vsakem koraku):
http://vegan.si/, http://www.veganstvo.net/, http://veganska-iniciativa.blogspot.com/, http://veganskakuharija.blogspot.com/, https://www.facebook.com/veganka.si, https://www.facebook.com/veganska.iniciativa, https://www.facebook.com/VeganskoDrustvo, https://www.facebook.com/groups/slovegetarian/, https://www.facebook.com/groups/skrivniveganskirecepti/, https://www.facebook.com/groups/veganskireceptizatankedenarnice/, http://www.osvoboditev-zivali.org/, http://www.lajka.org/
Rockline: Del izvrstne kritike je bila tudi zadnja plošča The Plague Allegiance. Ime asocira na zaprisego zastavi, le da je ta tokrat kužna, okužena s sporami novega svetovnega reda, s katerim si drznejo obračunati le redki. Nota, ki jo zagovarjate je družbena aktivnost z duhom nenasilne revolucije. Katera so stališča, ki jih izpostavljate tokrat in ali je obračun z NWO dejansko možen?
Matej: Ne samo da je obračun s psihopatskimi vizionarji novega svetovnega reda možen. Propad te izprijene vizije prihodnosti je neizbežen! Tista peščica megalomanskih egomanijakov, ki stojijo za vsem skupaj in iz sence vlečejo niti (skrita vlada, bankirji, megakorporacije) je obupana, saj se jim ta vizija sesuva pred očmi. To pa zato ker se ljudje počasi prebujamo iz polsna. Zavest se vztrajno dviguje in kritična masa je že zelo blizu. Takšno izkoriščanje in zatiranje ogromne mase ljudi s strani peščice multimilijarderjev je mogoče le z manipulacijo in kontrolo uma. Na ta način smo zmanipulirani v večen konflikt in medsebojno bojevanje, na podlagi trivialnih razlik, kot so rasa, narodnost, spol, spolna usmerjenost, starost in vera, da bi nas preusmerili od dejstva, da smo vsi na isti ladji - ladji, ki se hitro potaplja in se bo še naprej, dokler ne bomo pozabili na nepomembne medsebojne razlike in predsodke, dokler ne bomo začeli sodelovati in si medsebojno pomagati in dokler ne bomo zares dopuščali in verjeli v to možnost in tako končno spoznali, da smo vsi Eno.
Rockline: In rešitev je evidentna?
Matej: Seveda! Zavedati se moramo, da jim tega ne omogoča nihče drug kot mi sami, ker s sistemom še vedno prostovoljno in brezglavo sodelujemo. Uspeva jim samo zato, ker igramo njihovo igro. V trenutku, ko bomo prenehali sodelovati z lastnim zasužnjevanjem, in se proti temu na nenasilen način skupaj uprli, se bo sistem zrušil kot hiša iz kart. A vse kar je slišati, je samo še jalovo pritoževanje nad vsemi možnimi 'zunanjimi' dejavniki, malokdo pa je pripravljen pri tem tudi kaj narediti oziroma pri sebi kaj spremeniti. Kolektivna samozavest družbe je s strani medijev pod stalnim napadom in to je glavni potlačevalni mehanizem kar nas pri tem ovira – kot posamezniki se počutimo majhne in zato nemočne. A vsak posameznik je del celote in tako VSI SKUPAJ tvorimo množico, zato VSAK posameznik šteje! Sistem stoji, ker mi podpiramo njegove temelje. Slepimo se in tako v otopelem stanju polsna še vedno podpiramo izkoriščanje drugih za dobro nas samih. Ko vidimo prizore krutosti, ki se v našem imenu dogajajo do sobitij, smo vzhičeni, a že v naslednjem trenutku pozabimo, da je produkt te krutosti na našem krožniku. Takrat ne želimo slišati in vedeti, da smo sami 'naročniki' za to krutost. Zavoljo našega apetita v trenutku pozabimo na izkoriščanje, ki se vrši v našem imenu in tako brezbrižno nadaljujemo s podpiranjem tega početja. Nezadovoljstvo izražamo samo takrat, ko se problem dotakne nas - ko trpimo sami. Pravico zahtevamo samo takrat, ko na lastni koži občutimo nepravico. O drugih ne razmišljamo, drugi za nas niso tako pomembni. To pa je še vedno igranje njihove igre. Igre v kateri hranimo le Ego.
Rockline: Kje pa lahko nastopi prelomni trenutek, kjer se lahko premakne svet na bolje?
Matej: V notranjosti. Tu gre za stanje duha. Vse to se lahko konča v trenutku, če le mi, kot celota, tako želimo in se za to sami pri sebi odločimo. In za to ne potrebujemo nikakršnega napora ali nasilja. Gre samo za zavestno odločitev. Odločitev za popolno nesodelovanje z izkoriščevalskim sistemom, ki že stoletja krade revnim in daje bogatim – sebi ('večna bolezen Ega'). Nezadovoljstvo ali nestrinjanje se ne izraža s sodelovanjem, nezadovoljstvo se izraža z nesodelovanjem! Popolno nesodelovanje z vsemi oblikami izoriščanja in zaničevanja (naj gre za ljudi ali živali). Nenasilen upor s popolnim bojkotom volitev, bojkotom medijev, bojkotom izkoriščevalskih multikorporacij in bojkotom bančnega sistema za katerim stoji skrita elita, ki dejansko vlada svetu (a samo zato ker jim to sami omogočamo in dopustimo). Ves ta sistem lahko uničimo v trenutku, če se nehamo zadolževati in poberemo ves denar iz bančnih računov. Vsa voda bo stekla iz bazena in pošast, ki plava v njej, bo nasedla (dokler imamo denar v fizični obliki, je to še mogoče). Sliši se zapleteno a bi lahko bilo zelo enostavno. Mnogim se te ideje zdijo utopične, ampak taki samo še niso poizkusili. Poanta je ravno v tem, da se posameznik (ne glede na vse ostale), sam pri sebi odloči za iskreno pozitivno spremembo. Dokler bo delovala stoična filozofija 'od nekdaj je tako, drugače ne bo nikoli', ki vsako norost zabetonira v večnost in ne dopušča spremembe, spremembe tudi ne bo! Pozitivno mišljenje ne pomeni miselnega vzorca pasivnih ljudi z lažnim optimizmom 'vse bo ok', ki sami za to ne bi storili ničesar in pričakujejo, da bodo drugi namesto njih, ampak hrepenenje po pozitivni spremembi sebe in okolice z aktivnim doprinosom. Ko se enkrat zavest začne prebujati je ni moč ustaviti in ko pride do kritične mase ozaveščenih ljudi, ta iskrena pozitivna ideja kot val morja zalije tudi vse ostalo. Tako nastane nova paradigma. Stari vzorci se porušijo in na ruševinah starega se zgradi svet z novimi normami in plemenitimi vrednostami. Te spremembe ne bo naredil nihče drug kot mi sami! In stališča so tukaj jasna kot beli dan. Največja modrost je v preprostosti. Ljubezen, spoštovanje, strpnost, soobstajanje. Nič kompleksnega. Resnično znanje je brezplačno. Zakodirano je v naš DNK. Poglejmo vase in spoznajmo resnično moč in potencial, ki ga vsak izmed nas nosi v sebi. Verjemimo v moč posameznika. Poiščimo svoje srce in našli bomo svojo pot. Hrepenenje je ključ do uspeha.
Rockline: Lahko malce več napišete tako o rdeči niti plošče kot tudi idejni podstati, s katero se je spisal obširen spremljevalni tekst, ki eno bolje opremljenih plat na slovenskem tudi dopolnjuje v nadstandardno celoto?
Matej: Plague Allegiance je konceptualna plošča, ki (s pripadajočo knjižico) precej podrobno razdela kar nekaj plati največje zarote v času naše civilizacije (še vedno pa so vse te informacije le vrh ledene gore). Tema je tako zelo obsežna, da je o tem težko povedati karkoli na kratko, ne da bi pri tem naleteli na kategorično zanikanje večine. Novih informacij je preveč, hkrati pa so pretežke, da bi jih lahko človek sprocesiral v enem dnevu, tednu ... Ko posameznik pride iz oči v oči s tako monstruozno zaroto, je popolnoma hendikepiran in ne more verjeti, da ta resnično obstaja. Ampak če se zavestno odločimo za iskanje resnice, bomo resnico tudi spoznali (ali pa se ji vsaj približali). Mnogi ob tem zavijajo z očmi, ampak očitno samo ne znajo dovolj dobro opazovati okolja. Zdaj stvari postajajo že zelo očitne. In ravno to je rdeča nit albuma. Celotna slika, ki jo album Plague Allegiance prikazuje je politična satira resničnosti v kateri živimo, vendar ne znamo videti dlje od svojega nosu. Je zgodba o zaporu brez rešetk, katerega si delimo vsi in je zgodba o nezvestobi in izdajstvu. Ne znamo videti prave 'nature' resničnosti, saj smo načrtno in namenoma vkalupljani in indoktrinirani v robotizirane sužnje lažnih vrednot in idealov, v agresivne sebičneže brez vsake etične osnove, v determinirane stroje hierarhične zajedalske piramide, ki vidijo le do izplena. Polni predsodkov, omejeni v znanem, dorečenem, dolgočasnem svetu. Namenoma so nam prikrivane temeljne vesoljne resnice in univerzalni zakoni o realnosti v kateri živimo, zato da se ne bi prebudili, saj bi tako nad nami v hipu izgubili oblast. In resnica je tolikokrat zasukana okoli osi, da se človek res hitro izgubi v zmešnjavi vseh informacij. Žebelj, ki štrli iz množice, je hitro potlačen nazaj. Če ne iz strani represivnih sistemskih aparatov pa iz strani vrstnikov – s posmehom. Humanizem – sočutje, soupoštevanje, pomoč šibkejšemu – je celo preziran. Tako pač deluje mašinerija luciferianističnega sistema izkoriščanja. Ampak če znaš povezati vse točke, stopiti korak vstran in pogledati na stvar iz druge perspektive, se ti počasi izriše celotna slika in sčasoma se navadiš videti prek te fasade, ki nam jo rišejo pred oči. Vse znanje je tukaj, samo znati moramo priti do njega (z opazovanjem, povezovanjem, filtriranjem informacij in predvsem hrepenenjem po resnici). Vsaka pesem na albumu predstavlja košček sestavljanke v tej celotni tapiseriji in nosi močno sporočilo, ki ga podpira spremljevalni tekst v knjižici. Sem pa tja pa se pojavi tudi kakšen element ali komad, ki namenoma malo razbije in rabremeni težo celotnega koncepta.
Rockline: Oblikovna plat, z res obsežno knjižico pa je del koncepta ...
Matej: Ja, poleg glasbenega CD-ja smo tokrat izdali tudi omenjeno knjižico v kateri so zbrane pomembne in preverljive informacije o vladni korupciji, delovanju skrite vlade, skrivnem postavljanju novega svetovnega reda – četrtega rajha z eno svetovno vlado in totalitarističnim režimom in dejstva o največji zaroti v času naše civilizacije. Kar se tiče celotne izvedbe in koncepta smo se zadeve lotili kar se da resno. Povezali smo se z ljudmi (s svetovno znanimi borci za svobodo, konpirologi in avtorji) in se z njimi dogovorili za izdajo knjižice, pri kateri je vsak prispeval svoj del, svoje poglavje, mi pa smo zadevo uredili, dodali nekaj svojega teksta in povezovalni tekst in vse skupaj sestavili v logično celoto. Tukaj lahko dodam, da so bili vsi avtorji pripravljeni takoj sodelovati že samo na podlagi pogovora prek mailov in brez kakršnekoli zahteve ali copyrighta.
Rockline: Se pa navezujete tudi na znane literate in na ideje, ki so bile ljudem dane na prebiranje kot fikcija, ki pa sedaj postaja resničnost.
Matej: Tako je, večina teksta v knjižici govori o izprijeni viziji prihodnosti, o svetu popolne kontrole 'Velikega Brata', kakršnega je (ne po naključju) v romanu '1984' presunljivo natančno opisal že George Orwell, član 'Fabian Society', kamor ga je povabil prijatelj Aldous Huxley, avtor romana 'Brave New World'. Oba romana sta izdana kot 'fikcija' a vsebujeta več resnice kot marsikateri drug roman, saj temeljita na resnični viziji prihodnosti, ki pa ni bila planirana za 1984, ampak za nekaj let kasneje. Poleg tega pa tekst v knjižici razkriva najglobje vidike resničnosti in precej podrobno oriše 'hobotnico' z lovkami, ki segajo od vlade v senci, do cirkuškega uprizarjanja igric v navidezni politični areni, do korporacij, bank, medijev, farmacije, vojske, sistema šolske indoktrinacije ... hkrati pa poziva k nenasilni revoluciji in evoluciji zavesti. Nekatere stvari so napisane v metaforah (predvsem poglavje o prihodu novi zavestnosti – ladje svetlobe itd.) in take stvari se zato še težje približajo ljudem. Mnogi se obrnejo stran že ko slišijo ime David Icke, ali izraze kot so 'teorija zarote', 'illuminati' itd. So pa to izrazi, ki so v 'pop kulturi' namenoma spopularizirani na način, da v človeku že ob omembi spodbudijo posmeh, s prvo asociacijo na paranojo. Ko nekdo uporabi besedno zvezo 'teorija zarote', se v povprečnemu poslušalcu sproži 'trigger' in takšne teme že po dafaultu ne jemlje resno. In ravno zato zato vsi mainstream mediji konspirologom vedno raje nalepijo etiketo 'conspiracy theorist'. Vendar pa izraz ni nič drugega kot poniževalen naziv za zavrnitev kritičnega mišljenja. Tukaj ne gre za razne 'teorije zarot' ali za paranoične blodnje ljudi, ki vsepovsod vidijo zaroto, tukaj gre za oprijemljiva dejstva in zelo malo teoretiziranja. Jasno je, da se bodo marsikomu zdele določene stvari preveč nemogoče in določeni pogledi preveč radikalni, ampak to je pač stalnica in tukaj moram poudariti, da je to le podajanje informacij, na podlagi katerih si bo vsak sam razvil svoje mišljenje. "Just take what resonates with you. Don't think outside the box, think like there is no box!"
Rockline: Kako ste se lotili pisanja plošče? Je bila prvo ideja in nato pesmi ali so se ideje vtkale v že izgrajeni glasbeni opus?
Matej: Še sam ne vem kako to gre. Pride spontano. Pri Plague Allegiance je bil osnovni koncept sicer zastavljen že pred začetkom pisanja. Komadi pa nastajajo različno. Včasih dejansko vzamem kitaro v roke z namenom, da bom napisal komad, ampak v večini primerov gre za trenutek inspiracije, ki pride sam od sebe. Velikokrat pa se inspiracija pojavi tudi pri preigravanju raznih riffov. Ko začnem delati komad, s povezovanjem različnih delov, ki se mi zdijo fajn in pašejo skupaj, osnovni aranžma kar nekako sam nastane (razen če se pojavi kreativna blokada, takrat je najbolje, da vse skupaj nekaj časa počiva, ker z glavo skozi zid ne gre). Pri večini komadov gre najprej za osnovo narejeno na kitari (na suho), potem okvirne vokalne linije, besedilo (kar ponavadi vzame največ časa), šele kasneje pa harmonije (vokalne in kitarske), dodatne melodije, čisto nazadnje pa še spremembe (če komad ne funkcionira tako kot mora) in nazadnje finese. Redkeje se zgodi, da je besedilo napisano že prej in se ga potem uglasbi in prilagodi na komad. Glavna stvar pri tem so seveda močne vokalne linije, dobre melodije in sporočilo. To je tisto kar naredi komad. Vsak komad vedno sfiniširamo skupaj, na vajah (v redkih primerih pa do zadnjih popravkov pride šele v studiu), saj šele takrat lahko slišiš kako zadeva dejansko zveni.
Rockline: Kje ste snemali in kako je potekalo snemanje?
Matej: Album Plague Allegiance smo snemali v Studiju na Metelkovi z Rokom Podbevškom (tako kot prvi album), mastering pa je naredil Janez Križaj v studiu Metro. Snemanje te plošče je bilo res dolgotrajno in na trenutke precej naporno, čeprav večino časa zelo sproščeno, v vseh pogledih odlična izkušnja – predvsem zaradi tega, ker smo šli takrat kar nekako vsi po vrsti skozi zelo težke trenutke v življenju, zato smo med snemanjem imeli tudi kar nekaj daljših premorov, ampak na koncu smo bili z izdelkom vsi zelo zadovoljni. V bistvu je bilo tako, da smo najprej v studiu v živo posneli demo, da smo tako lažje preanalizirali celotno zadevo, šele čez nekaj mesecev pa smo začeli s snemanjem bobnov. Vse inštrumente smo posneli zelo hitro. Za vsak inštrument smo porabili le nekaj dni (oziroma noči). Precej dlje je trajalo snemanje vokalov, saj smo želeli, da stvar res zveni tako kot mora in vokali so pri tem zelo pomembni. V glasbi mora biti tista prava iskrena energija in udarnost, da poslušalci to zares začutijo. Pri inštrumentih se to ne sliši tako zelo, pri vokalih pa je razpoloženje še kako pomembno. Največ časa pa nam je vzelo miksanje in produkcija. Pri tem grejo vse pohvale Roku Podbevšku saj se je projektu zares posvetil in kljub temu, da so bile naše želje zelo specifične in na mnoge trenutke preveč pikolovske, je bil z nami zelo potrpežljiv. V ta projekt smo vsi vložili res veliko truda in ogromno časa, ampak ko prvič primeš končni izdelek v roke je ves trud poplačan v tistem samem trenutku. In če zdaj pogledam nazaj, smo se imeli res fajn. Včasih smo celo prišli v studio in cel dan zganjali neumnosti, namesto da bi snemali, ker se nam nekako ni zdel "taprav dan" za snemanje. "Gremo raj na falafel!"
Rockline: Morebiti sem spregledal, a nisem doslej zasledil niti enega videospota, s katerim bi promovirali zasedbo in vaše ideje? Kakšno je vaše stališče o videoprodukciji in tovrstnem propagiranju bendov?
Matej: Nekako nismo nikoli imeli neke posebne želje, da bi posneli videospot. Sploh pa ne z namenom promocije (kvečjemu kot sredstvo za širjenje sporočila). Če gre za kvalitetno videoprodukcijo je to the best! Sploh če gre za art (s tem mislim umetnost v pravem pomenu besede in z močno sporočilnostjo) in ne za neko miljonsko produkcijo z brezvezno koreografijo, maškarado in hlinjenjem igranja na kitare. To je parodija od spota. Včasih vizuelna podoba dejansko lahko veliko doda k zvočni sliki in pripomore k boljšemu razumevanju sporočila, ampak da je to doseženo, mora biti vse skupaj narejeno na genialen način. V večini primerov je videospot namreč posnet le z namenom promocije benda in brez kakšnekoli umetniške vrednosti. Takšni spoti so meni osebno brezvezni in glasbo kvečjemu uničijo (seveda pa še vedno dosežejo cilj samopromocije). Mislim, da ta trenutek ne bi mogel našteti niti 20 videospotov, ki so mi bili zares všeč in so na meni pustili tak vtis, da sem si jih zaradi tega zapomnil. Verjetno je to tudi razlog, da še nismo veliko razmišljali o videospotu. Če bi se že spravili posneti videospot, bi želeli res kvalitetno sproduciran izdelek s super idejo, z močnim sporočilom in prav tako kvalitetno izvedbo, brez nastopaštva in brez igre. Sami se na videoprodukcijo ne spoznamo dovolj, prav tako pa za enkrat še nismo naleteli na človeka, s katerim bi se spravili v to. Ampak vse pride v pravem času. Zdele sem vprašal Sašo kaj si ona misli o tem in je izstrelila tole: "Radi bi imeli ful dober spot, pa ne vemo če bi lahko kdo zadel to kar si mi predstavljamo haha". Poleg tega pa ne vemo kam bi ga sploh lansirali. Z mainstream mediji nekako nismo kompatibilni . Na internetu pa je to muha enodnevnica. Edino kar bi še prišlo v poštev bi bil mogoče 'scenski' spot – torej tista prava D.I.Y. skatepunk underground scena. Bend žge, seveda brez odra, folk poga, skate rampe, skejtanje, padci, norija. Vse posneto na D.I.Y. način v živo, brez scenografije in brez predpriprav. V slogu skatepunk scene iz začetka '90ih, po možnosti še malo fish eye-ja, close-upi, mogoče celo črnobela tehnika in to je to. Dosti lažje izvedljivo, vse skupaj pa kljub temu lahko izpade odlično. Nekaj podobnega so naredili odlični hardkoraši Joko Ono in rezultat je res super (k temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so zadevo snemali v živo na Pumpi (skateplac v Postojni, ki je res perfect lokacija za to) v fantastični koncertni atmosferi in z odlično podporo publike. Čeprav tukaj ne gre tako za sporočilnost, pa je tak spot poklon underground sceni in nosi svoje lastno sporočilo – scena ni mrtva! Počekirajte, zelo priporočamo!
Rockline: Diskografska predhodnica albuma Plague Allegiance je bil album More Than Meets D.I.Y.. Kakšne so vsebinske, stilske spremembe, ki so se v tem času zgodile?
Matej: Pri prvem albumu More Than Meets D.I.Y. je bilo to za nas nekaj čisto novega (tako kot za vsak drug bend pri snemanju prve plošče). Kljub temu, da smo za sabo imeli že kar nekaj studijskih izkušenj in demo posnetkov, je šlo tokrat prvič 'zares'. Takrat smo imeli na zalogi res veliko materiala in glavni cilj je bil posneti kvaliteten studijski album. Kritika je bila sicer že močno prisotna, ni pa bilo neke globje konceptualne povezanosti kot le upor proti nepravičnosti. Tudi vizuelna podoba albuma (naslovnica, knjižica, ovitek) je bila narejena šele kasneje, ko smo že zaključevali s snemanjem in je zelo minimalistična – pravo nasprotje albuma Plague Allegiance. Kljub temu je album izpadel več kot odlično in bolje kot smo si takrat sploh znali predstavljati, pa tudi takoj po izidu je prejel res odlične kritike, tako da smo še v istem letu dobili ponudbo za izdajo albuma pri že omenjeni japonski založbi In-N-Out, katero smo z največjim veseljem sprejeli. Pri plošči Plague Allegiance smo se odločili za korak dlje in takrat smo si že pred začetkom ustvarjanja zamislili koncept in zvizualizirali celotno podobo albuma skupaj s precej obsežno knjižico. Čutili smo, da moramo te informacije in celotno sporočilo vključno s pozivom k nenasilni revoluciji posredovati naprej.
Rockline: Je v pripravi že nov material in kdaj ga lahko pričakujemo (razkrijete lahko kakršnekoli idejne, vsebinske, glasbene posebnosti novega projekta)?
Matej: Če je bil koncept albuma Plague Allegiance fokusiran na kritiko zunanjega sveta, na korupcijo in probleme – in predvsem na iskanje rešitev za te probleme (predvsem v globalni politični areni) – torej fokusiran na nepravičnosti, ki se dogajajo zunaj nas, ki jih nam povzročajo drugi in katere občutimo sami, tako posamezniki kot kolektivno celotna družba pod izkoriščevalskim kapitalističnim sistemom, pa bo kritika novega albuma ravno obratna, usmerjena popolnoma v drugo smer – torej navznoter, v notranjo univerzo, kajti to kar smo se zrcali navzven. Kar dajemo, to dobivamo in to smo si sami prislužili (tako dobro kot slabo). O tem sem veliko povedal že v prejšnjih odgovorih. Kritika bo fokusirana na delovanje posameznika znotraj te 'izkoriščane' družbe in na posledice, ki jih posameznik s svojim delovanjem pušča v svetu – Kaj sami povzročamo drugim, kako drugi občutijo posledice našega delovanja in kako nam je za to vseeno, vse dokler sami na lastni koži ne začutimo posledic svojega brezbrižnega delovanja. Prav tako pa bo pod drobnogledom tudi delovanje kolektivne zavesti družbe (vendar spet iz popolnoma obratnega vidika – ne kot žrtve izkoriščanja, pač pa iz vidika tistih, ki jih izkoriščamo sami, iz vidika nemočnih žrtev naše brezbrižnosti in nečimernosti – predvsem iz vidika farmskih živali, ki so najbolj izkoriščana bitja in največje žrtve sistema) kjer se dobsedno utopimo v morju množičnih nevidnih 'bolezni' današnje družbe. Pri vsem tem se sam veganski aktivizem kar nekako izgubi in ga ni potrebno izpostavljati, čeprav je vedno prisoten, ampak problematika je veliko obsežnejša, zato bo tako tudi obravnavana – iz sociološko-psihološkega vidika. Album bo tako še veliko bolj kritičen, veliko bolj samokritičen in popolnoma brez dlake na jeziku, predvsem pa je cilj vzpodbuditi ljudi k razmišljanju in k (umski) aktivnosti, saj le tako lahko pričakujemo pozitivno spremembo v svetu!
Rockline: Nazadnje ste si oder delili z NOFX, katera pa so odrska sodelovanja, na katera ste še posebej ponosni? Katera so tista, katera bi z veseljem še udejanjili?
Matej: Ponos tukaj ni prava beseda, nam je bilo pa v veliko čast igrati seveda z omenjenimi NOFX, s Propagandhi, SNFU, Anti-Flag, SOIA, Snuff... vse to so bendi, katere smo poslušali že kot najstniki in na nas so močno vplivali (nekateri bolj, drugi manj) zato je prav poseben občutek, ko s takšnim bendom deliš oder. Prav tako nam je bilo v veliko čast deliti oder s Kud Idijoti (R.I.P. Tusta) pa tudi z mnogimi odličnimi domačimi bendi. Z veseljem bi še kdaj ponovili koncert s Propagandhi (še raje bi se mogoče z njimi odpravili na turnejo, saj so nam ideološko nekako najbližje pa tudi popolnoma 'down-to-earth' fantje so), pa tudi nore koncerte iz obdobja turnej Got Punk II & Resist Fashion s prijatelji In-Sane, Harry, Kennybal Smith, Low Value, Backstage ... in kasneje s Pigs Parlament, The Mor(r)ons, Final Approach, Growing Rats, Pankeroschi, In The Crossfire, Kreshesh Nepitash, Real Life Version, Spunk On Toast in drugimi. V kratkem (8. 11.) se nam ponovno obeta koncert v sklopu nove Drunk In Public sezone – punkrock koncerti v ljubljanskem Orto Baru, ki jih vztrajno že več let organizirata naša prijatelja Dirty Skunksa in že samo s tem veliko pripomoreta pri ohranjanju scene. Drunk In Public koncerti so bili vedno super in tega se vsakič z veseljem udejanjimo!
Rockline: Odrskega, koncertnega in festivalskega pojavljanja Golliwogov je bilo v zadnjem letu nekaj več kot v preteklosti, pa me vseeno zanima, ali imate poleg intenzivnejše obdelave Slovenije v načrtih tudi kako pot na tuje in če da – kam in kdaj? Kakšni so kratkoročni in kakšni dolgoročni načrti Golliwogov v letu 2014?
Matej: Trenutno delamo na novem materialu. Če nam to po kakšnem čudežu uspe spraviti skupaj že v letu 2014, se bomo (vsaj na kakšno kratko promocijsko turnejo) odpravili tudi po Evropi, morda pa še kam drugam. Za enkrat tega še nimamo v mislih so pa vse možnosti odprte. Na prvem mestu igramo zato ker nas to veseli in ker nam glasba predstavlja odlično sredstvo za izražanje in sporočanje, poleg tega pa tudi zelo efektiven ventil za sproščanje frustracij, ki se v tako turbulentnih časih nabirajo v vsakem izmed nas. Dolgoročnih načrtov zato ne delamo. Vse je še odprto. In vse pride ob pravem času. Najprej štalca, pol pa kravca. Pa pujski itak! Pa eno samo crkljanje! :)
na vrh