Glasba je vse, kar šteje!

Letošnji november je bil zaznamovan z odtenki progresivnosti. Del pahljače prestižnih imen, ki so polnili dvorane v Ljubljani, so tudi Porcupine Tree, britanski progresivni magi, ki so, oviti v tančice skrivnostnosti, po mnenju kritikov in poslušalcev ter vse številčnejših oboževalcev konceptualni presežek založbe RoadRunner, iz katere prihajajo. Kulisa tokratnega glasbenega razvajanja je bila ljubljanska dvorana Kina Šiške, pred koncertom pa smo za skupno mizo bližnjega hotela sedli z večkrat nagrajenim bobnarjem in ritmičnim srcem zasedbe, Gavinom Harrisonom. Gavin je umirjen karakter z bogatim besediščem, mila osebnost z jasno vizijo ter bogatimi izkušnjami, saj se je kalil v številnih zasedbah kot so Incognito, Blackfield, BJ Cole, sodeloval z imeni kot so Eros Ramazzotti, Iggy pop ter s skupino King Crimson, in je trenutno vroče ime skupine Porcupine Tree, s katero je soustvaril epski del opusa, zaradi katerega so eminence sodobne glasbe.

RH: Lep pozdrav v Sloveniji! Štejemo si lahko ne samo v veliko čast, temveč tudi v izjemno zadovoljstvo, da vas lahko po dolgih letih čakanja končno gostimo pri nas.

Gavin Harrison: Hvala. Tudi sam sem vesel, govorim pa lahko tudi v imenu celotne zasedbe Porcupine Tree, da smo končno prišli lahko v vašo lepo deželo, kjer bomo lahko predstavili svoje najnovejše stvaritve. Lepo deželo imate, le vreme nam je nekoliko skvarilo oglede ljubljanskih znamenitosti, a bo. (smeh)

RH: Glede na to, ker vas Slovenska publika pozna bolj preko naključnih ogledov koncertnih nastopov v naši soseščini, vseeno pa ste, kljub dejstvu, da vas ni ravno v izobilju slišati na radijskih in televizijskih programih, skupina, katere število oboževalcev je v stalni rasti. Povej, kaj je tisto, s čimer nam boste čez dobre štiri ure postregli?

Gavin Harrison: Pravzaprav je koncept, ki smo si ga zastavili na tokratni turneji, poglobljena predstavitev zadnjega albuma The Incident, tako da bo prvi del koncertnega nastopa temeljil na celostni izvedbi celotnega 55-minutnega opusa plošče - brez bistvenih prekinjanj. Sledila bo pavza, da si in vi in mi nekoliko opomoremo, nato pa drugi del, na katerem bomo preigravali komade iz nekaj nedavnih albumov, denimo Deadwing, Fear Of Tha Blank Planet, pa In Absentia, znamo pa postreči tudi s kakšnim presenečenjem iz starejšega dela Porcupine Tree kataloga, tudi iz obdobja pred mojim prihodom v skupino.

RH: Lightbulb Sun ali pa Stupid Dream?

Gavin Harrison: Kdo ve? Kmalu boste lahko izvedeli.

RH: Ko si ravno omenil The Incident. Glede na to, da je bil Fear Of The Blank Planet že lirično zastavljen kot konceptualni album, se postavlja vprašanje, kaj je bil idejni koncept, ki ste se ga lotili tokrat. Koncept je namreč nekoliko prikrit oziroma celota dozdevno ne temelji na eni sami ideji.

Gavin: Res je. Vsi smo v tem času nekoliko odrasli, se postarali, polnili prazne strani svojega življenja z izkušnjami, spomini na določene dogodke, ki so ga zaznamovali pozitivno ali negativno. Od rojstev do umiranja, nesreč, obenem pa je Steven (Wilson, ustanovitelj in vodja ter pevec skupine Porcupine Tree op.p.) tokrat sklenil besedila postaviti v nekoliko bolj subtilne sfere, na katerih se lahko nemoteno stapljajo denimo zgodbe o religioznih kultih, "dogodkih" v smislu medijskih poročanj o katastrofah, pri katerih se pomni števila in ne imen in ljudje razosebljeno pomenijo le zanimivost ali novico v medijih in standardi razosebljenih in odtujenih odnosov med ljudmi na splošno. Temu dodajmo osebne delce naših zgodb in predvsem njegovega dojemanja in čutenja in celota je slišna. Resna, satirična, pomenljiva in predvsem polna glasbe ...

RH: Kako pa je bilo delati tokrat na plošči? Glede na to, da je Steven tisti, ki postavlja temelje in piše ter sklada večinoma vse - koliko sploh ostane prostora za vaš skupinski eksperiment ter dodajanje lastnih glasbenih gravur?

Gavin: Steven je sestavil celoto in prišel z že izdelano zgodbo ter nitjo, ki nam jo je podal v obliki grobega posnetka z besedili. Besedila so povsem njegovo področje in prav je, da je tako, saj se lažje poistoveti z njimi, vsak izmed nas pa je sledil ideji ter dodajal svoje delce v mozaik celote. Sam sem človek navdiha, saj le stežka sledim imperativu popolnega ponavljanja določenih ritmičnih form. Ritmu pustim dihati ter sledim toku glasbe, gonilo pa je notranji ritem in to je po mojem edini naravni način glasbenega skladanja. Včasih je bilo potrebno tisočkrat skupinsko preigravat celoto, danes pa delo lajšajo, vsaj kar se "domače naloge" tiče, Pro Toolsi in tako se stvari lažje pomnijo. Lažje je, da imamo določeno smer in direktivo, glasbeni ali idejni smerokaz v katero smer naj gremo, drugače pa je večina slišanega stvar medsebojne sinergije. Skupinska preigravanja so bila dobra osnova, a je bila večina materiala bolj eksperimentiranje, ki ga na albumu ni slišati, saj ni bilo kontekstualno umestljivo. Ambient emocij je polje, po katerem se gibljemo. Časovna poigravanja in drugačni pristopi k čutenju časa so stvar naključij in naravnosti. Ustvarjamo ritmične iluzije, sam pa sem, če govorim o prvoosebnem pristopu k glasbi, od nekdaj ljubil ritmične nenavadnosti, če se lahko tako izrazim. Pomembno je, da so naravne in da ne rušijo ritmičnega ravnovesja glasbe in pomembno je, da je končni, studijski izdelek, premišljena kombinacija osnovne ideje, prevetrene z našim doprinosom, ki stremi k premikanju naprej, v glasbeno in zvočno evolucijo. V razvoj, če se lahko tako izrazim. Upam, da nam je to uspelo.

RH: Dejstvo je, da se vaši albumi nadgrajujejo in da na vsake toliko poiščete nove glasbene odtenke, zaradi katerih je možno trditi, da so ti vaši studijski izdelki samostojne identitete in nikakor ne goli obrtniški izdelki.

Gavin: Porcupine Tree bi bilo možno karakterizirati z marsikatero oznako. Smo progresiva, psihedelija, progresivni rock, metal, fuzija različnih vplivov in ne vem kaj še vse, kot prebiram v medijih. To so oznake, ki bi znale zakoličiti naše območje dovoljenega in nedovoljenega precej togo. Jemljemo si svobodo ekspresivno izražati svoja lastna stanja in svoj "statement" postaviti tako, da se, različnim glasbenim vplivom navkljub, lahko z izvajanim poistovetimo vsi. Vsak izmed nas ima različen glasbeni pedigre in glasbo, ki ji prisluhne kot tisti, ki mu je v izziv. Zvočna evolucija pa je posledični seštevek vseh elementov. Ni meja in ni omejitev. Progresivno pa je lahko napihnjeno in pretirano. Žanrska določila so etikete, s katerimi se težko kvalitativno določa ali je glasba dobra ali ne. Glasbi je potrebno prisluhniti in to je vse, kar šteje. Sam sem sicer jazz bobnar, kot sem že večkrat izpostavil. Porcupine Tree so bili pred mojim prihodom povsem druga zasedba s povsem drugačnim zvokom in do leta 2001, do leto pred mojim vstopom v skupino, se nisem obremenjeval s tem kako bi jih umeščal. Že v mladosti sem ugotovil, da je progresiva kar zajeten in zahteven zalogaj, izzivi pa so vedno zdravi in že v mladosti sem se, hvala bogu, priučil discipline. Veliko menjav ritma in različnih pasaž zahteva poglabljanje in domačo nalogo sem opravil kot se spodobi - z veliko trdega dela in truda sem že v mladosti "blendal" svoj jazz pristop z rockerskim pristopom, progresivnost pa zahteva najboljše od obeh smeri. Kar zadeva Porcupine Tree iniciacijo: poznal sem Richarda Barbierija, ki mi je povedal, da iščejo bobnarja, zato sem pristal na sodelovanje. Ne maram tipanja v temi in nato sem bil kar naenkrat v progresivnih vodah Porcupine Treejev. Pravzaprav sem jih začel spoznavati precej postopno, je pa res, da je od In Absentie naprej zvok vse trši in da je vse več ljudi, ki prihajajo iz metalskih vod, ki se lahko poistovetijo s tem, kar ustvarjamo. Sam menim, da je k temu pripomogla tudi založba RoadRunner, katere del smo. Res je, da je ravno metal tisto področje, kjer sem v zadnjem času zaznal precej več drznosti, tehnicizma in napredka kot v ostalih spektrih glasbenega ustvarjanja. Sleherni član oblikuje celoto in ponudi svoj prispevek in skupina z drugimi člani zveni drugače, kar je oblikovalo tudi naš razvoj in našo sinergijo v smer, v katero smo šli.

RH: In kaj je iz tega metalskega dela tisto, s katerim se lahko poistovetiš?

Gavin: Hmmm ... Bolj kot metal me je zaznamoval punk, ki ga dejansko niti nisem maral, pa me je leta 1986 doletela čast sodelovati z Iggyjem Popom. Poleg tehnične plati in ritmične raznolikosti, s katero se poigravajo sodobni bobnarji, je tu širjenje polja možnosti na prej nesluteno. Denimo pred kratkim sem si kupil album Destroy Erase Improve skupine Messhugah, ki me je popolnoma presenetil in prikoval na stol k poslušanju. Thomas Haake je neverjeten bobnar in skupina je presežek sedanjega časa. Navdušen sem nad dvojnimi basi in dinamiko, ki si jo drznejo vključiti v glasbo. Je metalski brilijant in obenem tudi glasba pisana tako, kot se spodobi. Sem dal ploščo slišati svojim prijateljem jazzistom in tudi oni so bili povsem presunjeni - v pozitivnem smislu, seveda. Naslednja plošča, ki me je presunila, je izdelek izpod rok Fredrika Thordendala, Fredrik Thordendal's Special Defects. Najlažje bi ga označil kot popolni eksperimentalni jazz metal. Izjemni prispevek glasbi, da grem izven ozkih okvirjev le enega žanra, so prispevale tudi skupine kot so Radiohead, pa Tool, s katerimi je prišel preporod progresive, pa King Crimson, katerim sem glasbeno prispeval pred nekaj leti tudi sam ... Drugače pa se a mojem glasbenem predvajalniku, če sem aktualen, vrtijo izvajalci kot so XTC Nonsuch, Yutaka, Ry Cooder, pa The Tubes in mnogi drugi. Imen je nešteto.

RH: Kaj pa tvoji osebni vplivi, ki so te klesali kot bobnarja?

Gavin: Prvenstveno je bil to moj oče, ki sem ga kot otrok spremljal pri njegovem delu tudi znotraj BBC-ja. Oče je bil prvi navdih. Priučil me je občutka za glasbo, ki je bil naraven in v meni je vzplamtela strast ustvarjati glasbo. Oče je bil poklicni glasbeni, trobentač, čemur sva se poskušala priučiti tudi midva z bratom, a imam pred inštrumentom izjemno spoštovanje, saj je težek inštrument za igranje. Če ne bi bil bobnar, bi posegel po kitari ali pa trobenti, klavirju ali čemurkoli drugem, kot je to počel on. Kot sem rekel sem poskusil tudi trobento, pa sem kmalu ugotovil, da to ni to. Ko sedem za set bobnov in ustvarjam glasbo, se zlijem in izrazim popolnoma. Že kot otrok sem pri svojih šestih letih ugotovil, da imam naravni občutek za koordinacijo gibov. Takrat sem se priučil plesu, poleg plesa pa sem bil precej vešč tudi nogometnega obvladovanja žoge in šlo mi je dobro, ker imam naravni občutek za gibanje in harmonijo gibov, tako so bili bobni naravna odločitev. Že zelo zgodaj sem sklenil, da je moja življenjska pot postati poklicni bobnar in hvala bogu, da je ta cilj uresničen in izpolnjen. Poleg očeta in njegove jazzovske zbirke plošč, ki so bili prava zakladnica zvokov in glasbe in v kateri sem lahko poglobljeno spoznaval opus Milesa Davisa. Kmalu sem se znašel na učnih urah in občutil taktirko Joeja Hudsona, nato je tutorsko mesto prešlo na Davea Cuttlerja. Po Jeffu Porcaru so tu tudi Steve Gadd, Billy Cobham. Pravzaprav sem od nekdaj lažje posegal po imenih ameriške glasbene scene. Kot sem že poudaril: glasba je lahko le dobra ali slaba. Obstaja dober jazz in slab jazz. Tako je tudi z metalom. Če mi godi uporabiti elemente metala v jazzovski skladbi, bom to tudi storil, temu obratno sorazmernemu odnosu pa sledim, v imenu kreativnosti in ustvarjalne svobode tudi obratno. Sedaj mi je navdih sodelovanje z glasbenikom 05ricom, s katerim sva ustvarila že drugi album in zveni kot sredstvo osebne svobode, neklišejskosti ...

RH: Ko ga ravno omenjaš - lahko poveš kaj več o tem sodelovanju ter kako je do njega prišlo? 05ric je pri nas popolna neznanka.

Gavin: Absolutno! 05ric je eden bolj ustvarjalnih glasbenikov, s katerimi sem imel možnost in čast sodelovati, na listi pa jih je bilo kar nekaj. Spoznal sem ga na Myspaceu, kar ponavadi niti ne počnem niti ne prakticiram, pritegnil pa me je njegov svobodnjaški nazor glede koncepta glasbe ter dejstvo, da je fant fenomenalni multiinštrumentalist. Srečno naključje, da me je pritegnil obisk njegove spletne Myspace strani, kjer sem ob poslušanju glasbe ugotovil, da je material več kot obetaven. Nekateri moji prijatelji so ga poznali že prej in po debatah ter srečanju sem se z njim sestal. Poleg klaviatur, basa in kitare zna sesti tudi za bobne ter, priznati moram, stvari kar solidno streže. Ker pa se mu je zahotelo bolj poglobljenega ter prefinjenega odnosa ter osredotočanja na posamične plati glasbe, sem po kratkem prepričevanju sedel za bobne ter z veseljem prispeval svoj delež. Nisem dober pri pisanju glasbe, imel pa sem dele glasbenih idej, ki jih nisem znal uporabiti kjerkoli drugje. In tako je nastal temelj albuma Drop, ki mu sledi zdaj tudi album Circles, na katerem so poleg 05Rica in mene tudi Robert Fripp, Dave Stewart in Gary Sanctuary ter številni gostje - jih je kar precej, časa pa imamo žal precej malo ... V ospredju je groove in debele plasti basa, jezik pa je univerzalen - glasba - z obilico sivih območij in nasprotovanja opredeljevanju za črno ali belo. Precej bolje kot govoriti in pisati o tem bi bilo potrebno prisluhniti ponujenemu ter se s tem seznaniti intimno - s poslušanjem (smeh).

RH: Absolutno se strinjam s tem. Ker naju čas že kar malce priganja, bi bilo potrebno na koncu poseči tudi v sfero doseženega in še želenega. Veliko ste že dosegli - kaj pa je tisto, kar imate še na listi obveznosti in želja za prihodnje?

Gavin: Sedaj smo izdali ploščo in na nas je, da jo primerno in izčrpno predstavimo množicam. Po precej intenzivni evropski turneji, na kateri smo do decembra, nato pa sledi Indija, pa Avstralija, po Avstraliji še ZDA se mi zdi in naslednje leto, ki bo festivalsko zaznamovano in bo polno garanja. Obetamo si primerno promocijo albuma in upam da tudi kakega oboževalca več, po turneji pa sledi rutina skladanja in sestavljanja nove plošče. To je naša zaveza in naš jekleni načrt, od katerega zaenkrat ne nameravamo odstopati.

RH: Kdaj pa lahko pričakujemo nov izdelek in ali je že kaj narejenega v tej smeri? Kakšna ideja? Lahko namigneš?

Gavin: Skice prihodnosti so že začrtane in mislim, da bo plošča, ki jo bomo ustvarili dosledno sledila naši notranji inerciji tistega trenutka, ko bomo sedli za snemalne konzole ter začeli z delom. Obstaja že del tekstov, ki jih Steven vedno piše, a naj bo to zaenkrat le vabilo k nestrpnemu pričakovanju naslednje plošče, ki pa je ni pričakovati pred letom 2011. Vse ob svojem času. Naš naravni cikel potrebuje dve leti in tako bo tudi tokrat. Ni potrebno hiteti in mislim, da se bo potrpežljivost obrestovala.

RH: Hvala za vaš dragoceni čas in pogovor.

Gavin: Ni za kaj in še enkrat: pozdrav vsem bralcem vaše revije in ne pozabite - glasba je vse, kar šteje! Vse ostalo so nepomembnosti, medijska natolcevanja in odvečen balast!