Skupina je, po koncertu v Postojni, dne 03.12.2009, v sklopu natečaja "Epic RockLine Contest" (RockLine reportaža TUKAJ), poslala na intervju razpoloženega Miho, ki je s svojo vedrino in nenehnim nasmehom, tudi po koncertu dejansko deloval, kot da mu je po koncertu skupine, ostalo še mnogo adrenalina v prebitku in bi brez težav odbobnal še naslednjih 40. minut, če bi jih imela skupina na razpolago.
RockLine: Najprej tipično vprašanje. Kako to da ste se odločili za udeležbo na Epic RockLine Contestu?
Miha: Hja, v samem začetku je za nas vsaka priložnost, ki se ponudi za nastop nadvse dobrodošla za Flyspoon. To je za nas nova izkušnja. Nabiramo si izkušnje s slehernim nastopom. Od glasbenih kolegov smo tudi izvedeli, da je ta prostor v Rock Cafeju, tu v Postojni, eden izmed boljših v Sloveniji, kar se klubske scene tiče.
RockLine: Koliko časa Flyspoon že igrate skupaj in kaj je vaše osnovno vodilo, ko pišete komade skupaj. Od kje črpate navdih?
Miha: Skupina obstaja že tri leta. V postavi kakršni smo v tem trenutku, bomo v prihodnjem mesecu napolnili dve leti. Združujejo nas podobni glasbeni nazori. Pravzaprav si je vsak od nas želel postati glasbenik še kot otrok. In ko smo skupaj nam preprosto gre. Komadi nastajajo, reč se premika. Tudi na koncertih se čuti, da se dopolnjujemo, da klapamo skupaj.
RockLine: Kateri pa so skupni imenovalci, ki vas družijo v glasbenem oziru. Kaj je tisti minimum, ki določa skupni jezik in cilj, ki mu sledite?
Miha: Vsak je od nas imel motiv, da spravi iz sebe čim večjo silo, čim večjo energijo v izrazu. Kot posameznik. Sam osebno to dojemam tako, da imam kot človek v sebi nek notranji ritem, ki bije na vso moč in želi preiti v realnost, v stvarnost. En načinov, da to prelijem v stvarnost je izražanje skozi igranje bobnov. Flyspoon nismo polovičarji. Vsega kar se lotimo, se lotimo na polno. V zvoku stremimo za tem, da sprožimo energetski maksimum. Da priženemo to do nekih meja. Tudi naše vaje in ne le koncerti, so izredno energične. Naš osnovni motiv je da izbrskamo iz sebe tisti t.i. "tribal" ritem, ali drugače povedano primitivni ritem in ga izrazimo na odru. Tam se skušamo temu notranjemu ritmu, ki je v nas prosto prepustiti, da nas vodi. Včasih se zgodi, da zaradi tega tudi kakšna činela poči, he, he, he...
RockLine: Je bila konkurenca zasedbe Spleen nocoj tu v Postojni, dodatna motivacija, da iztisnete svoj maksimum?
Miha: Po pravici povedano, sem jih šele pred kratkim prvič poslušal preko MySpacea, danes pa tudi uradno spoznal. Fantje in punca iz Spleen so super ljudje in super ekipa na odru.
RockLine: Vi in oni. Skupna mini turneja po Sloveniji. Kaj praviš?
Miha: Točno to. To bi bilo super. Drugače pa nas je danes gnala naprej kolegialna motivacija. Tako kot nam, pomeni glasba vse tudi skupini Spleen. To je bil zame nocoj osnovni motivator med nastopom.
RockLine: Ti kot glasbenik. Kakšen je tvoj glasbeni okus?
Miha: Kot mulca so me najprej uročili Queen. Imajo poseben ritem, nasploh pa Mercuryjev vokal. Ta kombinacija me je popolnoma pritegnila k njim. Kasneje sem preskočil na punk, Sex Pistols itd... faza z Nirvano in Pearl Jam... spominjam se kako nisem mogel iti na koncert skupine Pearl Jam v Ljubljani 2000. Doma me niso pustili starši na koncert. To me je tako močno bolelo, da Pearl Jam po tem nisem mogel poslušati kar nekaj mesecev. Po tej krizi sem se vrnil k njim in so me dodatno kresnili po glavi. Od tu dalje so mi Pearl Jam velika inspiracija. Pristopajo s strastjo in energija, ki jo bruhnejo na odru oni, me še danes neverjetno privlači. Načeloma me vsi bendi, ki spravijo iz sebe veliko energije na odru, privlačijo. Energija se mi zdi bistvena sestavina glasbenega izražanja. In tudi ko si ti recimo del neke skupine. Ko si del te skupine, ga ni lepšega občutka, kot deliti to energijo, pravzaprav energijo, ki jo kreirajo ljudje na isti valovni dolžini , ki jih povezuje isti "groove", uživajo v tej energiji. Jo kreirajo in sprejemajo. Jih ta energija poganja.
RockLine: Kar sem slišal sam, me navdušuje. Delujete svojsko, drugače in sveže. Definitivno ste glasniki nekega novega vala, glasbenega gibanja, na Slovenskem. Ste moderni.
Miha: Res? Hvala. Veš kaj me pri vsej stvari najbolj čudi? Ravno to, ko mi mnogi ljudje govorijo, da takšne skupine, kot smo mi, še ni v Sloveniji. Očitno je da znamo prebuditi zanimanje z našim pristopom in to nas krepi in nam daje dodatno motivacijo in vero v cilj.
RockLine: Kakšni so nadaljnji načrti za skupino Flyspoon?
Miha: Ni dolgo tega, ko smo izdali svoj prvi EP. In seveda koncerti. Začetek decembra nastop v Novem mestu, januarja nastopamo v avstrijskem Grazu, februarja "pade" Ljubljana, za poletje tudi že raziskujemo ugodna tla, za koncertne termine. Smo v zagonu. Pred kratkim smo se pojavili na klubskem maratonu, kjer je nastopilo veliko skupin in tu smo se zelo dobro počutili. In veš kaj? Opazil sem da ta bend na špilih dobesedno raste. V to nisem bil včasih prepričan, mislil sem si: "Pa saj je vseskozi enako!". Pa ni. Je razlika, ko vadiš v prostoru in potem na koncertu. Na koncertu daš še več od sebe.
RockLine: Se ti zdi da si bolj samozavesten, po vsakem špilu ki ga odrigraš za Flyspoon?
Miha: Pa niti ne toliko samozavest, kot to, da pred nastopom ne čutim več prav nobene treme, pač pa čutim le, kako sem napolnjen z adrenalinom in samo še čakam, da zagrizemo v komade.
RockLine: Kje in kako si se naučil bobnati?
Miha: Moj brat igra bobne. Mnogokrat sem opazoval njega kako igra. Opazoval sem ga tudi takrat, ko je le vadil samo s palčkami v rokah, brez da bi bobnal. Tako se je zgodilo, da sem mu nekoč ukradel palčke, pa sem bobnal po blazinah, celo po njegovih bobnih, kadar ga ni bilo, na skrivaj. Vsa reč me je čedalje bolj zabavala in me privlačila. Ko sem prihajal domov iz šole in staršev še ni bilo doma, sem hitro skočil po kaseto, jo vtaknil v glasbeni stolp in v ritmu glasbe zamahoval po zraku s palčkami. Po dve uri na dan. Dnevi so se sešteli najprej v eno leto, pa v dve leti. Hkrati s tem se je meni odpiralo obzorje. Še sam ne znam razložiti kako. Kasneje mi je kolega dovolil, da vadim na njegovih bobnih.
RockLine: Kot bi ti bilo namenjeno?
Miha: Da. Moram priznati, da imam v tem oziru resnično srečo. Uživam v tem. To je v meni. Primarna stvar. Pa tudi, ko opazujem ljudi, ki pridejo v kontakt s samim instrumentom. Ne poznam nobenega, ki ga ne bi vsaj malo "narajcalo", da se ne bi usedel za bobne in preizkusil, kako to gre. Očitno vsi nosimo v sebi neko primarno vez z ritmom.
fotografije: Mojca Perdih
na vrh