Elvis Jackson so primorski veseljaki, ki se jim je dolgoletno klubsko žuljenje bogato obrestovalo in danes uživajo status enega največjih slovenskih rock bendov, po sami koncertni kilometrini izven naše domovine morda celo za največjega, sigurno pa za najaktivnejšega. A nobena stvar ne pride sama od sebe. Tisoče prevoženih kilometrov po celotni Evropi in stotine nastopov, tudi tisti z največjimi imeni alternativne glasbe, so plod trdega dela, česar se dobro zavedajo tudi sami Elvisi, ki v mislih še vedno ostajajo trezni in prizemljeni.
Pred Ajdovci je naporno leto. Sedmega aprila bodo po petletni studijski suši naposled izdaji nov kratkometražni album »Window«, sledilo pa bo aktivno koncertno obdobje, začenši z dvovečernima nastopoma v Ljubljanskem Orto baru v začetku prihajajočega meseca. Pred ponovnim aktiviranjem primorskih koncertnih šovmakerjev, ki so po zaslugi neobremenjenega glasbenega izrazoslovja med svoje oboževalce uspeli ujeti tako pankrockerje, metalce, kot tudi regijaše, sta za Rockline o bendu spregovorila frontman David Kovšča - Buda in basist Erik Makuc - Slavc.
Lepo pozdravljena Buda in Slavc! Pred vami je izdaja novega EP-ja »Window«, s čimer odpirate nov promocijski cikel. Koncerti se bodo začeli nizati kot po tekočem traku, tukaj so tudi obveznosti kot so intervjuji in pojavljanje v medijih. Kako prenašate slednji del, je naporno?
Buda: Ja, zdaj se moramo privaditi nazaj, malo smo padli ven, malo smo zarjaveli, zdaj se podmazujemo nazaj.
Prepričan sem, da vam klepeti z novinarji presedajo, ves čas morate odgovarjati na ista vprašanja, se še niste naveličali tega dela posla?
Buda: Kako se mi počutimo v takih pogovorih, je odvisno od tebe, mona! (smeh)
Slavc: Od - do... imaš take in drugačne novinarje, taka so tudi naša občutja ob dajanju intervjujev. Sem imel enkrat en intervju v Avstriji, v katerem ni bilo problema govoriti o temu, da včasih kdo prdne ali bruha. Prijetni so tisti spontani intervjuji, kjer ni prisile, kjer pogovor poteka kot klepet med prijatelji, kjer se ni treba nekaj na silo izmišljevati.
Buda: Vse kar poveva od zdaj naprej, bo itak izmišljeno. (smeh)
Vrnimo se zdaj k vaši bližajoči se izdaji »Window«. Kako to, da ste se odločili za EP, torej za kratkometražni izdelek?
Buda: Z njim bomo zapolnili čas do izdaje novega, »ta pravega« albuma, ki je že narejen in bo izšel v kratkem. Odločili smo se za EP, na katerem bodo še neizdani komadi, med drugim tudi koncertni posnetki, česar do zdaj še nismo prakticirali, en nov komad bo, en akustičen, en remiks. Skozi zadnje obdobje se je nabralo kup materiala, zato smo se odločili, da zapolnimo čas in slovenskim oboževalcem ter obiskovalcem koncertov ponudimo novo glasbo.
Slavc: Pravzaprav smo se tega projekta lotili na poseben način. Na naše prejšnje albume smo umestili vse komade, ki so zaznamovale določeno obdobje, naše značilno menjavanje razpoloženja pa lahko koga zmoti, zato smo tokrat se odločili potegniti ločnico med našim žanrskim preskakovanjem.
Buda: Plošča bo dosti bolj žanrsko enotna.
Slavc: Prihajajoči EP bo počasnejši, medtem ko album ne.
Buda, omenil si besedno zvezo »slovenskim oboževalcem«. Mar to pomeni, da lahko pričakujemo tudi kakšen komad v slovenščini, ali se boste še naprej oklepali angleščine?
Buda: Ne. To bodo take lepe pesmi, v katere paše angleščina. (smeh)
Slavc: O samem jeziku pravzaprav nismo nikoli razpravljali, slovenščine enostavno nikoli ni bilo zraven.
Torej bo komad Ni več poti nazaj ostal vaš edini komad v slovenščini?
Slavc: Potem je tu še Srow fižol...
Že, ampak komad Srow fižow ima kljub slovenskemu naslovu angleško besedilo...
Buda: Ne, besedilo je v ajdovščini: »Hej how, srow fižow...«. Torej res ni v slovenščini. (smeh)
Zgodovina benda je zdaj že kar zajetna, vaša biografija namreč za nastanek beleži zdaj že kar daljno leto 1997. Ste morda že ob zagonu pomislili, da bo iz garažnega benda ratalo kaj več?
Slavc: Ob začetku nismo ciljali na nič... na začetku smo zgolj igrali. Šele kasneje smo začeli resneje sestankovati. (smeh)
Buda: Vsi smo že igrali v raznoraznih bendih in Elvis Jackson so nastali nekako po spletu okoliščin, skupaj smo se zbrali ajdovska in goriška scena, nastal je bend, stvari so se nato odvijale same od sebe. Želja je bila, da igramo in da gremo po svetu, že hitro smo šli v Avstrijo, Nemčijo, Švico in tako naprej, pravzaprav smo imeli skoraj več koncertov v tujini kot doma.
Kako ste pa prišli do tistega koncerta z Offspringi v Hali Tivoli? Konec devetdesetih so bili namreč oni na vrhuncu popularnosti, vi pa še mala neuveljavljena skupina.
Buda: Korupcija. (smeh)
Slavc: Menedžer je imel prste vmes. Nevem, osebno sem se vedno ukvarjal samo z basom, še danes je tako. (smeh)
Je bil takrat Sandi Maver že vaš menedžer?
Buda: Ja, mislim da ja. On je k nam prišel po kakšnih treh letih.
On vam je pomagal tudi pri tisti mini turneji s Faith No More leta 2009, kajne?
Slavc: Do sodelovanja s Faith No More je prišlo po večih poteh.
Midva sva se takrat vozila za vami v Bolgarijo in Romunijo, celo srečali smo se na neki bencinski postaji v Srbiji.
Slavc: No, mene takrat ni bilo, sem ravno preboleval slepič. Sem pa vseeno bil na veliko Faith No More koncertih, mislim da na kakih štirih.
Ste se na osebni ravni z Billom Gouldom (Faith No More basist in občasni producent, opomba) spoznali na tistih skupnih vzhodnoevropskih koncertih, ali kako je prišlo do te naveze, da vam je album producirala taka glasbena eminenca?
Slavc: O tem govorim, do kontakta s Faith No More je prišlo iz dveh strani: eno je bil menedžer, drugo je bilo Budino sodelovanje v enem projektu, iz katerega se na koncu sicer ni izcimilo nič.
Buda: Delal sem z enim Dancem, šlo je za en projekt, z Elvisi smo igrali na Danskem, po tonski vaji je k meni pristopila neka ženska in rekla, češ, moj fant sestavlja nov projekt in bi rabili samo še enega pevca. To je bilo res naključje, imeli smo samo tonsko vajo in smo se zajebavali, pa mi je vseeno rekla: »ti si ta pravi«. Rekel sem da me zanima, potem pa je začela naštevati, kdo je v bendu: Bill Gould (Faith No More), bobne igra Dave Ruan (Lagwagon), kitarist pa je njen fant. Rekel sem si: »Opa«! Zastavili smo projekt in naredili kakšnih deset komadov, potem pa zaradi Faith No More združitve in nekaterih ostalih zadev projekt ni prišel skozi. Že pred sodelovanjem smo se torej povezali z Billom, seveda pa je pri vsem skupaj pomagal tudi menedžer Sandi, ki je z njimi navezal stik že takrat konec devetdesetih, ko so Faith No More igrali v Ljubljani.
Slavc: Takrat jih je intervjuval.
Buda: Nato je Bill z Nemci Harmful kot gost na kitari znova prišel v Slovenijo. Tako da, pravzaprav se je skupaj zložilo več zadev, ki so na koncu privedle do naših skupnih nastopov v Romuniji in Bolgariji.
Že od pamtiveka slovite po svojih energičnih nastopih in zanimivih popestritvah šovov. Spomnim se nekega nastopa izpred kakšnih desetih let, ko ste na odru kuhali njoke in jih med koncertom delili med prve vrste.
Buda: Jaz sem imel neko foro s temi njoki, nevem zakaj, morda sem bil v prejšnjem življenju njok. (smeh) Velikokrat sem na koncertih zajebaval folk, češ, »ste jedli njoke«? V Ajdovščini smo potem delali tudi Njoki summer festival, naš kolega kuhar, ki sicer dela cateringe in podobne zadeve, je nato predlagal to idejo s kuhanjem njokov na samemu špilu. S seboj je imel vso mašinerijo, pod stresom se je nato med nastopom prvič v svoji profesionalni karieri celo urezal. Profesionalni kuhar se je urezal, si predstavljaš? (smeh) Bilo je to na Rock Otočcu, kuharjev predlog z njoki nam je bil všeč, idejo smo izvedli in bilo je super.
Torej je šlo za enkratno foro, je niste nikoli več ponovili?
Slavc: Da, to je bilo samo takrat na Otočcu 2004. Če smo že ves čas govorili o njokih, smo bili take face da smo jih vsaj enkrat tudi zares ponudili.
Verjetno je moral biti tisto nek hiter recept, spomnim se da so nove porcije med prve vrste prihajale na vsake dve, tri minute.
Buda: Ja, takrat so njoki leteli na vse strani. (smeh)
Ali skozi leta v svoje nastope in glasbo radi uvajate nove elemente?
Slavc: S pretečenimi kilometri prihajajo nove izkušnje, ki brez dvoma vplivajo tudi na naš izraz, naša glasba postaja vse težja. Kaj pa vem, nekatere stvari pridejo same od sebe, tudi če ne misliš na njih.
Buda: Nekih groznih planov ne delamo. Nikoli nismo delali strateških planov, kako se bomo oblekli za na oder, kako bomo izvajali zadeve in podobno, te stvari pridejo spontano. Te stvari torej pridejo direktno iz nas.
Če se vrnemo v prihodnost k dolgometražnemu albumu, o katerem na začetku pogovora nista povedala veliko. Je okoli njegove dodelave in izdaje še veliko nejasnosti, ali zakaj o njem nista povedala kaj več?
Slavc: Poskusili bomo z založbo ali pa kakšno booking agencijo, če se nam bodo poklapale vse stvari. To bo naš peti album in če izdaš nekaj v prazno, to ni to, radi bi da zložimo neko logično zgodbo.
Buda: Radi bi, da se poklopijo vse stvari, album bi radi izdali naenkrat na čim večih krajih.
Slavc: Od izdaje zadnjega »Agains The Gravity« mineva že pet let, itak smo že zamudili vlak, tako da smo se odločili da si vzamemo čas in stvari zrihtamo, kot se zagre. Ni pa vse odvisno samo od nas.
Buda: Prejšnje albume smo tako izdajali posebej v Nemčiji, pa v Švici, vsaka država je bila zgodba zase, veliko je bilo dela in vlaganja.
Slavc: V takih situacijah je veliko odvisno od glasbenika samega, potem pa je tu še faktor sreče, ki je ali pa ga ni. Material je obstoječ že nekaj časa, na primeren trenutek za njegovo izdajo čakamo že toliko časa, da morebiti lahko celo splesni. (smeh)
Slavc, na nekem vašem koncertu sem zasledil, da je v tvojemu dredu ujeta celotna zgodovina benda. Ali to še vedno drži?
Slavc: Zdaj ne več, mi je že odpadel, ampak če bi naredil njegovo analizo bi verjetno res razkril marsikaj.
Buda: Zdaj je prišel žled in ga je prelomil na pol. (smeh)
Slavc: Ne, ne, pravzaprav se mi je dred že parkrat vmes zlomil...
Buda: Slavčev dred je kot letnice od drevesa, vsebuje zgodovinski zapis. (smeh) Notri bi se verjetno res našlo mnogo stvari, zgodbe iz nemških, švicarskih skvotov in še marsikaj.
Slavc: Bo pa držalo, tale naša pot od štale do hale je bila hecna.
Na festivalih in solo koncertih ste igrali že s številnimi velikimi imeni, imate morda na zalogi kakšno zanimivo anekdoto v povezavi s kakšnim od teh velikih imen?
Slavc: Jaz bi rekel: Tudi zvezde lulajo v umivalnik. Velike zvezde. Ko te prime, moraš it opavit potrebo, to je dejstvo tudi za bolj premožne ljudi.
Buda: Teh anekdot je vsaj milijardo. Vedno si rečem, da moram imeti eno prišparano, ravno v primeru takšnega vprašanja, ma jih je toliko... (smeh)
Slavc: Je pa tako, kar se zgodi na turneji, tam tudi ostane...
Buda: To bi moral biti enkrat z nami, ko se sproži debata, kako je bilo tam pa tam, to zgodbe kar padajo.
Slavc: Prideš brez diktafona, pa gremo! (smeh)
Kot pravite, niste nikoli razmišljali o tem, da boste nekoč veliki. Kakšen je občutek zdaj, ko iz odra pod sabo gledate ljudi, ki se jim trga ob vaši glasbi? Preskok od klubske scene na večje odre se namreč posreči samo redkm skupinam.
Slavc: Nimam tega občutka, res. Iskreno. So bili koncerti, ki te dvignejo in ti dajo vetra, realnost pa je pač taka, da ne moreš igrati velike zvezde, če pa nimaš za burek. Ta misel me vedno znova prizemlji.
Že res, vseeno pa ste med tisto peščico štirih, petih največjih slovenskih rock bendov.
Slavc: Verjemi, da ob tem vseeno ni težko ostati človeški, če pa nimam niti za burek. (smeh)
Buda: Vsak koncert je zgodba zase, nikoli ne veš kako se bo vse skupaj odvijalo naprej. Ko stopiš na oder, se odpre nov svet, če začutiš občutek, da si na isti valovni dolžini s folkom pod odrom, je to to.
Zdaj pa za čisti finiš še eno tistih nujnih, pa čeprav bedastih vprašanj, o katerih smo govorili na začetku intervjuja. Imata za konec še kakšno misel za naše bralce, za vaše oboževalce?
Slavc: Ojoj, zdaj morava biti pa iskrena. (smeh)
Buda: Pridite v Orto bar! Tam igramo 2. in 3. aprila, bomo lahko kakšno skupaj spili in še kakšno besedo rekli.
Slavc: Jaz bi pa bralcem rad sporočil, da je pivo boljše, če se ga postreže mrzlega! (smeh) To sem se naučil v zadnjih petnajstih letih.
Hvala za vajin čas in prijeten pogovor!
Intervju vodila: Urban Bolta in Aleš Podbrežnik
Fotografije izvirajo iz Elvis Jackson nastopa na ljubljanskem Rock Music festivalu 2012 (reportaža tukaj) - vse pravice pridržane!
na vrh