Newyorška skupina DREAM THEATER je gotovo vodilna v sferi progresivnega metala. O življenju na turneji in nasploh o svoji ljubezni do glasbe nam je pripovedoval kitarist JOHN PETRUCCI.
Vene: Zdravo John! Kako se počutiš?
Petrucci: Odlično! Ravnokar sem zajtrkoval tortice in kavo.
Vene: Kdaj si šel spat?
Petrucci: V Muenchen smo prišli ob pol petih zjutraj in potem sem spal šest ur.
Vene: Je težko biti rock glasbenik?
Petrucci: Ja, turneje so naporne, delo v studiu pa ne. Tam se dobro počutim.
Vene: Rad igraš kitaro in kdaj si se začel ukvarjati z njo?
Petrucci: Nadvse rad jo igram, začel pa sem z dvanajstimi leti. Prej sem razbijal po orglah, ki smo jih imeli doma.
Vene: Si prepričal starše, da so ti kupili kitaro?
Petrucci: Ja.
Vene: Si obiskoval glasbeno šolo?
Petrucci: V srednji šoli sem hodil na tečaj glasbene teorije, po maturi pa sem šel za leto dni v Boston na Berklee College Of Music. V bistvu sva šla tja z basistom Johnom Myungom, tam pa sva spoznala Mikea Portnoya, sedanjega bobnarja v Dream Theater.
Vene: Po velikem uspehu plošče Images And Words ste posneli Awake. Ste z njo zadovoljni? Kakšen je bil odziv oboževalcev in radijskih postaj?
Petrucci: Treba je vedeti, da se ljudje različno odzivajo. Tik preden je Awake izšla, smo odigrali kratko promocijsko turnejo po Evropi. Radijski novinarji so jo pozitivno ocenili, bili so tudi mnenja, da je boljša kot prejšnja. Nekateri niso bili prepričani v to, da je nova plošča boljša, ampak zgodilo se je, da so prvič sploh lahko primerjali nov izdelek s prejšnjim. Morda je primerjava naših dveh plošč celo malo nevarna. Posneli smo ju namreč z dvema različnima producentoma v različnih obdojih naših življenj, zato sta seveda drugačni. Vedno pa je tako, da hočejo nekateri nekaj novega, drugi pa tisto, na kar so navajeni od prej.
Vene: Nekateri sploh ne vedo, da obstaja tudi vaša prva plošča When Dream And Day Unite. Zvočno ni primerljiva s svojima naslednicama, glasba pa je odlična. Morda bi jo morali čez nekaj let tonsko obdelati (remastrirati)?
Petrucci: Ja, zagotovo, se strinjam.
Vene: Kdo je vaš novi klaviaturist?
Petrucci: Ime mu je Derek Sherinian. Prej je igral pri Aliceu Cooperju in na turnejah s skupino Kiss. Po rodu je Armenec, hodil je z nami na Berklee. Izredno dober prijatelj in glasbenik je, pa tudi po letih se ujemamo. Uradno še ni član benda, vendar mislim, da bo to kmalu postal.
Vene: Vaš bivši klaviaturist Kevin Moore je zapustil Dream Theater? Kaj dela zdaj?
Petrucci: Preselil se je na Zahod ZDA, kjer snema samostojne projekte. Slišal sem veliko njegovih demo posnetkov. Dela pač tisto, kar hoče.
Vene: Lahko razložiš našim bralcem občutja in sporočilo plošče Awake?
Petrucci: Mislim, da ima veliko več značaja, oziroma hrbtenice, kot naša prejšnja Images And Words. kaže nas take, kot smo. K temu je najbolj pripomoglo delo v studiu, kajti proudcent nam ni vsiljeval svoje predstave o glasbi, ampak nem je pustil proste roke, da smo lahko uresničili svoje ideje. S prejšnje turneje smo ohranili dober zvok, katerega smo ga potem prenesli na novo ploščo. Imeli smo mnogo več svobode kot prej. Producentu je uspelo ohraniti naše ideje in jih prenesti na ploščo. Zelo dobro se je odrezal naš pevec James La Brie. Na plošči Awake poje hrapavo, grleno, zasoplo ali čisto naravno. S tem smo poglobili naš izraz tudi kot skupina. V besedilih boste našli veliko različnih sporočil. Z naslovom Awake smo mislili na stanje zavesti, kakršno bomo pustili poslušalcem. Glasbo na njej morate poslušati sproščeno, jo vsakokrat vsrkati vase in tako postati budni (Awake).
Vene: Koliko si star?
Petrucci: Sedemindvajset let.
Vene: Še vse življenje imaš pred sabo!
Petrucci: Ja, vendar čas prehitro teče!
Vene: John, znan si kot izredno hiter kitarist, ki poleg tega igra tudi z občutkom. Kako združuješ tehniko in "jajca"?
Petrucci: Tehnika je zame orodje, s katerim lahko nekaj povem. Veliko poslušam klasično glasbo. Primer: nek skladatelj je lahko napisal nekaj počasnega in lepega ali pa kakšno totalno odtrganino. Orkester je moral biti sposoben vse napiasano odigrati. Če so to s tehniko uspeli narediti, so tudi razumeli, kaj je skladatelj s svojo glasbo hotel povedati. Osebno sem enak. Tehniko uporabljam kot orodje za moje izražanje. Seveda tehnika pomaga tudi takrat, ko si v glavi nekaj zamislim, z njeno pomočjo pa to kasneje izpeljem. Zato veliko vadim. Kar se tiče "jajc", občutkov in neposrednosti, pa je mnogokrat odvisno od tega, kje si odraščal. Ko sem bil mulc, sem poslušal veliko hard rocka. Led Zeppelin, Black Sabbath, Van Halen, Deep Purple, pa tudi progresivni bendi, so mi bili vedno všeč. Privlačili so me glasbeniki, ki so igrali občuteno in melodično.
Vene: V Dream Theater vsi člani pišete skladbe. Je to prijateljsko sodelovanje ali tekmovanje?
Petrucci: Vedno sodelujemo pri pisanju pesmi. Včasih se zgodi, da kdo od nas napiše skladbo sam. Sam sem nazadnje napisal naš zadnji hit The Silent Man. Večino skladb pa napišemo skupaj, tega se tudi vedno veselimo. Kadar igramo, vedno tekmujemo, kdo je boljši. Eden od razlogov, zakaj je Kevin Moore zapustil Dream Theater je v tem, da je hotel uresničiti svoje ideje, pri tem pa ni nikdar popuščal. Veliko je sodeloval pri pisanju, vendar je njegov glasbeni okus postal tako poseben, da sploh ni hotel popustiti ali se prilagoditi ostalim.
Vene: Kako se pripiravljaš na vaše dolge turneje?
Petrucci: Ko smo doma veliko telovadim in tečem ter nasploh vzdržuejm telesno kondicijo. Kadar smo na turneji, jem vitamine, ne pijem alkohola in ne jemljem drog. Če se le da, se rad dobro naspim. Zame je najtežje, kadar veliko potujem in prečkam veliko časovnih pasov. Pred nastopom vedno vadim, tako da sem zvečer v polni formi.
Vene: Kaj ti pomeni dejstvo, da si član Dream Theater?
Petrucci: Zelo sem ponosen na to. Ko sem kot mulc začel igrati kitaro in si pustil rasti lase, sem se veliko prepiral s starši. Potem sem šel v glasbeno šolo in hotel sem se dokazati. Nekje v sebi sem vedel, da mi bo nekoč uspelo. Bil sem dober študent in če sem se nečemu posvetil, sem to dobro delal. Vse skupaj je super, ker danes lahko delam tisto, kar imam najraje. To je nekakšno notranje zadovoljstvo. Združil sem službo in hobi, še več, igranje kitare je nekaj, kar moram delati - to je moja strast!
Vene: Kaj misliš o moderni popularni glasbi?
Petrucci: Vse ne poznam, ker nimam časa, da bi jo spremljal. Moderni, oziroma alternativni rock ima premalo vsebine in mi zato ni všeč. Seveda so izjeme, ki so O.K., na primer Soundgarden. Oni imajo dobre pesmi. Ne poslušam veliko radia in ne zbiram CD-jev z moderno pop glasbo. Pri srcu mi je klasična glasba, ki mi omogoča, da gledam na glasbo drugače. To pomaga tudi pri pisanju pesmi.
Vene: Ali ti znanje glasbene teorije pomaga pri delu?
Petrucci: Absolutno! Napisal sem nekaj notnih knjig za naše plošče. Po navadi naše glasbe ne pišemo vnaprej, razen, če želim da John Myung igra isto kot jaz. To pride v poštev pri zahtevnješih delih skladb. Veliko sem igral tudi z drugimi glasbeniki. Zadnjič smo igrali v Londonu, repertoar pa je bil sestavljen iz samih priredb. Med povabljenimi je bil kitarist skupine Yes Steve Howe in z njim smo zaigrali nekaj skladb te skupine. Tudi dva člana skupine Marillion sta prišla na koncert in želela z nami odigrati eno njihovih uspešnic. Pol ure pred nastopom sem napisal note za to skladbo. Če imaš ta znanja, ti vedno pomagajo. Tudi v mojih člankih v revijah in na tečajih je to zelo pripravno.
Vene: Kaj je po tvojem mnenju pripeljalo Dream Theater do zvezdniškega statusa?
Petrucci: Nimam pojma! No, v resnici ne vem, kaj nas je zares pripeljalo do tu, kjer smo danes. Igramo bolj zahtevno glasbo kot drugi bendi, imamo daljše pesmi, ravno zaradi tega tudi nismo pričakovali velikega komercialnega uspeha. Poslušaci nas sprejemajo do odločene točke, kasneje pa se popolnoma vživijo v našo glasbo. Tu je torej skrit ključ našega uspeha!
Vene: Hvala!!
Petrucci: Ni za kaj!! Keep On Rockin'!
na vrh