Doug Aldrich velja tačas za enega najboljših hard rock kitaristov planeta. Tako dober je, da je pri Whitesnake nasledil velikanska obuvala znamenitih kitarskih veščev od Mickyja Moodyja, do Adriana Vanderberga, Johna Sykesa in naprej Steva Vaia. V karieri je sodeloval z nepozabnim Diom. Torej. In Coverdale in Dio sta postavljala nekoč rock na noge, ko so rasli in se razvijali Deep Purple, Whitesnake, Black Sabbath in Rainbow. Možakar je tako rekoč v karieri dosegel vse tisto, o čemer je sanjal kot mladenič rosnih let, željan dokazovanja. Dame in gospodje, mojster Douglas Aldrich!
RockLine: Veljaš za izjemno zaposlenega glasbenika! Nedolgo tega si izdal s svojo zasedbo Burning Rain odličen povratniški album »Epic Obsession«, skozi letošnje leto si z Whitesnake znova prepotoval zemeljski globus in sedaj si na novi turneji. To pot s Steamroller.
Doug: Ta turneja s Steamroller se je izšla povsem nepričakovano. Whitesnake smo bili povabljeni, da odigramo poseben koncert v Rusiji. Šlo je za poseben koncertni večer, David je dobil posebno povabilo. Po tem koncertu bi se morali vračati nazaj v ZDA. Pa sva razmišljala z Michaelom (Michael Devin - bas kitara Whitesnake, op.p.), da bi si podaljšala bivanje v Evropi. Poklicala sva Matta Starra, če bi imel čas, da se nama pridruži in tako smo tukaj. Steamroller. Imaš popolnoma prav. Težko je usklajevati vse te termine, saj je urnik vseskozi zelo natrpan. Predvsem letos sem bil od doma skoraj nenehno zardi obvez do Whitesnake, mnogi pa so tudi čakali na to, kaj se bo zgodilo z Burning Rain. Vsekakor ne smem pozabiti omeniti tudi tistih, ki so čakali, kakšno potezo bomo povlekli Steamroller. Ponudila se je odlična priložnost, ki smo jo morali na vsak način izkoristiti, sicer bi težko našli ustreznejši termin za koncerte in vprašanje je, kdaj bi spet lahko nastopali kot Steamroller.
RockLine: Pa si v letošnjem letu sploh našel kaj časa za oddih med vsemi temi letanji s kontinenta na kontinent?
Doug: Doma imam štiriletnega sina. In to so moje počitnice. Da sem lahko z njim. Ko si me spraševal o tem, ali sem kdaj utrujen od vsega, bi moral raje zastaviti vprašanje takole: »Ali kdaj nisi utrujen od vsega tega?« Tako je namreč, da sem vedno utrujen. Veliko namreč potujemo. Vsekakor se vsi okrog nas trudijo, da bi bila ta popotovanja na turnejah čim manj stresna in čim bolj prijazna in varna ter tako dalje, saj si vsi želimo, da ohranja David (David Coverdale, vokal, Whitesnake, op.p.) dobro formo. Kljub vsemu pa je težko potovati. Nasploh po nekaj zaporednih mesecih, skozi katere se lahko zavleče turneja.
RockLine: Ali je v igri kakršnakoli izdaja izpod Steamroller etikete?
Doug: Hmmm, zaenkrat ne. Nikakor ne izključujem možnosti, da ne bi kdaj česa posneli, vendar pa gre pri Steamroller v osnovi za preigravanje avtorskih del drugih izvajalcev. To naju z Michaelom silno navdušuje, sprošča, veseli. Ta preigravanja skladb, ki so naju od vselej podžigale in navdihovale, tega se lotevava s posebnim žarom, lahko rečem strastjo in ljubeznijo. To je nekaj, kar je v tebi in želi na plano. In Steamroller so medij, ki nam to omogoča. Tu je sedaj Matt Starr, počutimo se odlično. In veš kaj? Vse to nam daje priložnost, da se vrnemo k našim oboževalcem, da smo lahko z njimi. Kot glasbeniki obožujemo proste improvizacijske točke, v katerih se lahko neobremenjen razmigamoo po mili volji. Na tak način dobimo priložnost, da odigramo nabor skladb, katerih v drugih formacijah tako ali drugače nikdar ne bi mogli zaigrati. Ne vem, če sta slišala za Kings Of Chaos…
RockLine: Da. Nova super rock skupna, Glenn Hughes in tako dalje…
Doug: … no, oni se tega lotevajo bolj pompozno, mi pa po drugi strani pri teh zadevah prisegamo na več intimnosti. Prav tako lahko Michael pri Steamroller izkorišča svoj vokal. Michael ima namreč izjemen vokal. Upam, da pride kdaj tudi do tega, da skupaj ustvarimo svojo glasbo, je pa to, kar sedaj počnemo, odličen uvod v to, da lahko opazujemo, kako sploh funkcioniramo skupaj in kako vsa reč zveni v živo.
RockLine: Na tonski preizkušnji je Michaelov vokal v Space Truckin' deloval ubijalsko.
Doug: Pred tem smo Space Truckin' že štirikrat ali petkrat odigrali in Michael »ubija« na tej skladbi. Na tej turneji posvečam več pozornosti na to, kako uspe kakšna skladba, ali še uživam v njeni izvedbi ali ne več, kaj bi se še dalo izboljšati. Veš, ko se lotiš preigravanja izvirnika, še zdaleč ni nujno, da mora vse zveneti kot original. Stvari prikrojimo po svoje, da so nam pisane na kožo. To je najlepša plat vsega tega. Daje nam možnost, da igramo več. Vsi trije. Da izražamo več nas samih. Da izrazimo tisto, kar je v nas. Vsekakor bom »pokopiral« nekatere dele skladbe kot jih je nekoč zaigral Richie, v kolikor se bom spomnil, še zdaleč pa ni namen, da odigram identično solažo. To bi bilo tako ali drugače nemogoče.
RockLine: Si imel kdaj v karieri težave s sluhom?
Doug: Da. Tudi nocoj bom nosil ušesne zamaške. Ti sicer pomagajo le do neke mere. Se je vama zdelo preveč naglas med tonsko preizkušnjo?
RockLine: Sedela sva na nasprotnem koncu kluba in z jakostjo zvoka ni bilo težav, sicer pa da. Delovalo je kanček preveč glasno.
Doug: Aha. Okej. Sam prizmam, da sem že izgubil nekaj sluha, vendar pa računam, da bom resne posledice čutil čez kakih deset let.
RockLine: Kaj pa tendinitis (vnetje kit)?
Doug: Ne, nikoli.
RockLine: Na primer Joe Satriani in Steve Vai od nekdaj tarnata, da sta imela s tem težave…
Doug: S tendinitisom nikoli nisem imel težav, sem pa na zadnji turneji z Whitesnake čutil napetost med palcem in kazalcem. Preizkušal sem nekaj novih stvari, očitno pa sem pretiraval z njimi. Nekajkrat me je ta bolečina spravila do norosti, da sem vrgel celo kitaro v zrak,…
RockLine: Spominjam se posebnega koncerta, ko si igral za zasedbo Dio. Bilo je v Grazu 2002, Takrat si pričel krvaveti iz prsta na levi roki Takrat si uporabljal črni Fender Stratocaster…
Doug: Spominjam se tega koncerta. Ta kitara je odlična. Ronnie jo je oboževal. Isti možakar, ki je izdelal to kitaro zame, jo je izdelal tudi za Ronnieja. Enak model. Zdi se mi, da je Ronnie zanjo moral plačati, sam pa sem jo dobil kot »Fender endorser«. Res dobra kitara. No, danes pa je ta kitara v Angliji. Nahaja se v muzeju »Rock Icons«. Tu imajo razstavljene različne instrumente in opremo, ki spada poleg. Poslal sem jim ta črni Fender Stratocaster. Rad pa bi to kitaro poslal na dražbo za zbiranje denarja, ki bo namenjen za boj proti raku. Če bi lahko storil karkoli, da bi lahko pomagal preprečiti Ronniejevo smrt, bi očitno to že storil. Wendy Dio sem že omenil, če bi bila zainteresirana, da bi pripravili posebno avkcijo, vendar pa resnično s takšnimi kitarami, ki pripadajo velikim kitaristom. Na tej avkciji bi morale biti zbrane npr. kitara, ki jo je uporabljal Richie Blackmore, nadalje Tony Iommi, sam pa bi doniral ta »črni Strat«. Nemara se bo to kdaj zgodilo. Wendy pa se sicer zelo trudi z vsem in ji gre zelo dobro od rok.
RockLine: Igral si z Ronnie James Diom, igraš z Davidom Coverdaleom. Kako bi primerjal karakterne posebnosti in razlike, če se lahko tako izrazim, obeh tvojih šefov?
Doug: Definitivno tretiram oba za velika brata. Ronnie in David sta ustvarila glasbo in albume, ko mi je bilo deset, petnajst let - in so mi za vedno spremenili svet. Mnogokrat prisluhnem Davidu glede nasvetov, napotkov, ki mi jih daje. Pa se ti ne tičejo vedno le glasbe, pač pa v splošnem na naš vsakdan, na naše življenje. Če bi primerjal oba lika v smislu vodij skupin… Več časa sem seveda preživel z Davidom. Z njim sem povezan tudi bolj intenzivno, kar se tiče pisanja in komponiranja glasbe. To je čudovito. In David je dobrodušen z menoj, mi zelo zaupa. Ko sem bil z Ronniejem, sem se počutil še kot novinec. Sicer pa sem ekstremno srečen, da so se naše poti prekrižale. Resnično sem hvaležen spletu okoliščin. Oba sta bila povezana z ljudmi in s časi, ko se je ustvarjal rock. Sodelovala sta z Richiejem Blackmoreom in ostalimi… Oba sta me ogromno naučila. Kar se osebnostnih razlik tiče, je bil Ronnie zelo fokusiran na posamezno stvar, imel je jasno vizijo kaj želi, medtem ko je David drugačen. On pravi: »Pustimo stvarem čas, da vidimo, kaj se bo izcimilo iz njih!« Pri Davidu se stvari večinoma odvijajo preko »jam-ov«. Oba sta genialna pevca. Zame osebno je Ronnie največji vokalist vseh časov, kar se tiče plasmaja melodije v skladbah, ter največji rock vokalist, kar se melodičnosti tiče. Po drugi plati pa je David zame osebno največji vokalist vseh časov v hard rocku.
RockLine: Kako z Davidom ustvarjata glasbo?
Doug: David igra klavir ali kitaro. Je poln idej. Ima vizijo, kaj želi in včasih želi, da o njegovih idejah skupaj debatiramo. Včasih dobim jaz kakšno idejo in mu jo predstavim. Zgodi se, da mnogokrat ne reče ničesar. Njegov molk pove vse in idejo takrat kar preskočimo. Pripeti pa se, da reče: »Hej, tole mi je resnično všeč!« Potem nadaljuje: »To lahko nadgradiva skupaj!«, ali celo: »To bom vzel!«, kar pomeni, da takšno idejo po običaju izpilimo do konca in tako postane tudi del neke nove skladbe. Mnogokrat pa le sediva skupaj z akustičnimi kitarami in preizkušava mnoge stvari. Pripraviva podlago za demo posnetek. Potem David odpoje vokalno linijo čez tak demo. Vsekakor je vse prilagojeno njemu. Da se on počuti udobno. Da mu neka skladba vokalno leži.
RockLine: Obstajajo kakršnikoli načrti za novi Whitesnake studijski album?
Doug: Pogovarjamo se o tem. Točnega načrta ni, vsekakor pa se bomo na neki točki začeli ukvarjati tudi z novim albumom. Zagotovo bomo pričeli s snemanjem, pisanjem, ne morem pa napovedati, kaj bo. Ali bo to pravi studijski album, ali kaj drugega. Pri Whitesnake se studijski albumi porajajo v ciklu štirih let, tako da dvomim, da bo studijski album kaj kmalu zunaj. Ne vem natanko, kaj David načrtuje. Mislim, da tudi v prihodnjem letu želi znova nastopati, mi pa je namignil: »Začnimo zbirati skupaj nove ideje!« Menim, da vsi želimo nekoliko spremeniti naš zvok. Ga razviti, raziskati in doprinesti k še večjemu bluesy izkoristku. Torej, da naš zvok ne bi bil več tako težak in trd. Menim, da smo bili dovolj »heavy« in smo to fazo prestali. Lepo bi bilo namreč, in o tem sem govoril že z Davidom, da bi naš zvok razširili nekoliko bliže zvoku zgodnjih Deep Purple. Zvoku tistih Deep Purple iz časov, ko je še David pel pri njih. Ali pa, da bi se približali zvoku zgodnjih Whitesnake. Prav tako bi želel, da bi posvečali več pozornosti akustiki. V glavnem, da reč ne bi zvenela več tako metalsko. In občutek imam, da je David odprt temu izzivu.
RockLine: Kar se mene tiče in kakor zaznavajo moja ušesa, je album »Forevermore« premik Whitesnake proti bolj organskemu zvoku…
Doug: Da, to drži. Vendar pa je še vedno pretrd. Nekoliko pretrd. Rad bi, da bi dal naslednji album več prostora Davidovemu vokalu. Na »Forevermore« je nekaj odličnih skladb in veseli me, da bomo z naslednjimi novimi idejami to kvaliteto poglabljali in nadgrajevali.
RockLine: Naj previjemo kolut časa za hipec v preteklost. Kako sta se srečala ti in Ronine James Dio? Katera je bila tista točka tvoje kariere, ki te je privedla do njega?
Doug: Opravil sem skupno snemanje z Jimmyjem Bainom (bas kitara, Rainbow, op.p.), šlo mi je zelo dobro in Ronnie je bil nad mojim delom navdušen. No, Ronnie me je povabil k sodelovanju že leta 1990. Takrat sem njegovo ponudbo zavrnil. Ko sva snemala z Jimmyjem, mi je ta rekel: »Veš, mi iščemo novega kitarista!« Potem je preteklo kakih šest mesecev, ko sem se srečal z Ronniejem. Bil je 26. december, dan po Božiču in Ronnie je dejal: »Smo v studiu, snemamo bobne. Pripravljamo tudi nekatere spremembe pri kitarah.« Sploh ni omenjal skladb, omenjal je le bobne. Rekel je: »Kaj ko bi prišel sem dol in kaj malega zaigral?« Odvrnil sem: »Če pridem igrat, želim sodelovati v vsem! Vse ali nič torej!« Pa je Ronnie odvrnil: »Prav. Si v igri.« Že takoj drugega januarja, ali pa je bilo dan potem? Ne, bilo je 27. decembra torej. Že takoj naslednji dan sem prišel v studio, vse reči so se izvrstno poklopile. Ronnie je bil navdušen, jaz sem bil navdušen, vsi smo bili navdušeni. Zabavali smo se. In situacija je bila denimo takšna, da sem na enem stolu sedel jaz, na drugem poleg je sedel Ronnie. Ronnie si je beležil besedila, sam sem igral zraven in ga vsake toliko časa »zmotil« z vprašanjem, kaj misli o idejah. In Ronnie je recimo skočil: »Da, da. To je okej. Nadaljujemo v tej smeri. Dostavimo še več tega.« Zelo smo se zabavali med snemanjem albuma »Killing the Dragon«. Takoj potem smo se zaprli v prostor za vaje in štirinajst dni neprekinjeno vadili material. Sledile so turneje. Najprej z Deep Purple in Scorpions.
RockLine: Zadnjih deset let zaupaš predvsem Les Paul kitaram? Je to zaradi zvoka?
Doug: Tudi zaradi zvoka. To je pravzaprav kitara, s katero sem odrastel. Gibson Les Paul kitara je bila moja prva zares dobra kitara. Kaj naj rečem? Ljubim jo. Povezuje me z otroštvom. Sicer pa mi je všeč vsaka kitara. Vidiš tisto kitaro na fotografiji (pokaže s prstom proti steni, op.p.)? Kitara Erica Sardinasa! Želim jo. Vsake kitare si želim. Moja zbirka kitar sicer ni velika, šteje vsega skupaj nekaj več kot 40 kitar. Raznorazni »Les Paul-i«, »Strat-i« (Stratocaster, op.p.), »Tele-i« (Telecaster, op.p.), nekaj je tudi bas kitar. Bilo je obdobje, ko sem bil zelo navdušen nad akustiko, zato imam tudi nekaj akustičnih kitar, predvsem znamke Gibson, pa Martin. No, pred kratkim sem dobil kitaro, ki jo proizvaja irska firma Lowden…
RockLine: …Aha Lowden, to so odlične kitare, ročno izdelane…
Doug: Da. Odlična kitara, ima fantastičen zvok, pred kratkim sem jo uporabljal na britanskem delu zadnje Whitesnake turneje, skupne z Journey. Funkcionirala je odlično. In moram omeniti tudi kitaro, ki jo proizvaja firma Zemaitis. Sicer pa prisegam na Gibson Les Paul in Marshall!
RockLine: Kdo skrbi za vse te kitare, ko si na turneji?
Doug: Imam tehnika, ime mu je Paul Chavez, doma je iz Los Angelesa, odličen človek, odličen tehnik. Do tega dne sem zamenjal osem tehnikov. Za vsako Whitesnake turnejo torej. Včasih se je menjava tehnikov zgodila med turnejo. In to je včasih težavno, ker se na nekega tehnika navadiš. Redno me kličejo in mi ponujajo svoje usluge kitarskih tehnikov. Letos je bilo zanimivo, ko se mi nista mogla pridružiti prva dva, ki sem ju prva izbral za delo. Prvi je ravno odrinil na turnejo s skupino Heart, torej služi pri Nancy Wilson, no drugi, ki pa je pričakoval otroka v tem času, pa mi je nato priporočil Paula Chaveza. In z njim sem zelo zadovoljen. Prej kot v enem mesecu odrinemo z Whitesnake na turnejo po Južni Ameriki in poklical bom znova Paula, da prevzame dolžnosti mojega kitarskega tehnika.
RockLine: Doug, iskrena hvala za tale pogovor.
Doug: Hvala vama. To pa velja tudi za vso vajino podporo skupinam Whitesnake, Steamroller, Burning Rain in meni. To resnično cenim. Uživajta na koncertu!
intervju vodilla: Jernej Vene & Aleš Podbrežnik
uredil in prevedel: Aleš Podbrežnik
na vrh