Leto dni po izidu prvenca, ki me je prijetno presenetil, plošče Phoenix Down, je kar dolg čas, a jasnejše podobe skupine Dirtswitch človek ne bi mogel dobiti. Četverec iz Naklega pri Kranju je dokazal, da stvari na glasbenem nosilcu funkcionirajo, Slovenija pa je dobila še enega redkih grungerskih briljantov, s katerim si lahko vsaj malce polepim svoje sentimentalno srce, ki je v mladosti bilo in krvavelo za sladko melanholijo seattle sounda. Dirtswitch so evolucijska nadgradnja in, če hočete, krasni stranski derivat te mogočne preteklosti, ker pa je radovednost in neskončna vprašanja potrebno korektno nasititi ter potešiti, sem tik pred koncertom v ljubljanskem Orto baru pred mikrofon ujel kitarista zasedbe Janija Nendla ter vokalista Luko Lamuta. Temperatura pred koncertom je rasla, pričakovanja pa je bilo možno rezati z nožem, kljub temu pa sta fanta rade volje dovolila pokukati v globino srca in duše zasedbe, ki stavi na umazan zvok ter mehkobo sentimentalnega predajanja imperativu srca in duše.
Rockline: Po dolgem času nam je le uspelo uskladiti naše divje urnike ter sesti skupaj, da mi malce razstrete pogled v ozadje skupine Dirtswitch. Jaz bom rekel takole: fantje, najprej iskrene čestitke. Ti leta eksistence in eno leto od tega smo že dobili vaš prvenec Phoenix Down, gre pa nedvomno za eden boljših in bolj ambicioznih projektov, ki jih slovenska alternativna scena ta hip premore. Kako se je pa začela sama geneza zasedbe?
Jani Nendl: Mi trije – jaz, Rok in Uroš – z Lukom igramo skupaj kar precej časa. Jedro osnovnega trojca je skupaj že od leta 2004, ko smo imeli neke vrste cover band High Voltage, ko smo imeli še dva dodatna kitarista, nato je prišlo do preoblikovanja zasedbe in nato smo postali Sky Station, a je leta 2007/08 zadeva razpadla na koščke. Takrat sem kontaktiral Luko, ki sem ga poznal s faksa, če bi se dobila, ustanovila nekaj novega oziroma najprej sva celo nameravala zagnati le nek akustičen projekt ...
Luka Lamut: Ja ...
Jani: Vadila sva na podstrešje neke osnovne šole, kjer sva imela plac, nato pa so se apetiti povečali. Akustika je bila sicer OK, a sva začela snovati nekaj bolj konkretnega in tako sva začela iskati bobnarja. Po več neuspešnih poskusih sva se nekako zmenila, da bova k sodelovanju povabila Uroša (Markiča, bobnarja iz pretekle zasedbe op.p.) in Roka (Seiferta, basista prejšnje zasedbe op.p.). To je bil začetek. Kar pa se glasbe tiče, pa je bila usodna moja vse večja ljubezen do alternative in grungea, ki sta me pritegnila že nekaj časa nazaj, sam pa sem si tudi želel delati in ustvarjati glasbo, ki bi šla v tej smeri. Stvar se je poklopila in sodelovanje je šlo zelo naravno naprej.
Luka: Se strinjam. Saj tudi pri meni je šla zgodba nekako tako- Pearl Jam so bili zgodba srednje šole, nato pa smo začeli malo bolj obračati svoja jadra proti metalu – kakšnem heavy metalu – in to je bilo obdobje spoznanja, da je to, kar poslušamo, dobro. Vezni člen naše zasedbe pa so bili denimo Alter Bridge, da smo se razvili v skupino, ki jo lahko označite tudi za post grunge. Všeč mi je to, da je bilo vsej četverici všeč ista glasba, saj sem mnenja, da je v skupinah, kjer je preveč raznovrstnih vplivov, možna zmeda in to ni dobro. Pri nas pa smo vsi štirje začutili isto muziko ter se z njo polno poistovetili, kar je super.
Rockline: Kaj pa tvoj glasbeni background? Če so ostali nekako sodelovali že prej v stranskih projektih, cover bendih in polnokrvnih skupinah – kaj pa ti? Si imel izkušnje z mikrofonom in petjem pridobljene že kje drugje ali je bil štart z Dirtswitchi tvoj ognjeni krst?
Luka: Sem bil aktiven že prej, a sem v samem začetku igral le kitaro v enih malo bolj metal bendih, peti pa sem začel čisto po naključju, ker je pevec zbolel, tako sem na vajah poskusil in preizkusil svoje glasilke ter ugotovil, da obstaja nek potencial, iz katerega se da nekaj narediti. Tako sem postal dodatni vokalist, z zasedbo, s katero smo igrali vse vrste rock'n'rolla, pa smo pretresli repertoar od Rolling Stonesov in podobnih zasedb. Nato se je porodila želja narediti nekaj avtorskega in to je čutenje glasbe le intenziviralo.
Rockline: Letos je tretja zima od spočetja skupine Dirtswitch. Kakšna pa je vaša interpretacija, zgodba imena in pa ideje zasedbe? Kaj je počelo, iz katerega Dirswitch ste to, kar ste?
Jani: Natančnega trenutka nastanka imena se ne spomnim, ampak ime sem si vedno predstavljal kot gumb na feršterkerju, ki v zvok vlije mastno distorzijo in crunch. Ta masivni zvok je tudi bistvo naše zasedbe. Sam uporabljam bolj ali manj samo en zvok, ki pa je umazan in prodoren in zdi se mi, da to zelo dobro opiše in definira glasbo, ki jo ustvarjamo. Prispodoba benda je bila le slika tega, ko pritisneš na tisti čarobni gumb in se ti v ušesa vlije naš sound.
Rockline: Le redke skupine v Sloveniji se lahko po le dveh letih obstoja pohvalijo s prvencem, s polnokrvnim albumom. Lansko leto je Phoenix Down, vaš prvenec, ugledal luč sveta. Nad grafično podobo kot tudi nad samim izjemnim zvokom sem bil sam izjemno pozitivno presenečen. Kako je nastajala srž plošče? Od prvega dne dalje ste pisali komade, kako pa ste vršili samo selekcijo materiala?
Luka: Nastal je res zajeten kup idej ter komadov in ko smo začeli s snemanjem ter smo posneli osnovo, smo po štirinajstih dneh sedli za mizo ter pretresli, ali je smer, ki jo slišimo iz nasnetega materiala, vsem všečna in prava za vse nas. Poskušali smo zajeti neko globalno celoto, s katero bi imela plošča neko rdečo nit in mislim, da nam je zadano kar uspelo. Tako se v celoto vključijo naravno tudi baladice, ker to ni nekaj, čemur bi se bili pripravljeni odreči, saj nam sede – tudi meni je všeč ustvarjati nekaj intimnega in z občutkom.
Jani: Zanimivo je, da je večina komadov nastajala na akustični kitari. Stvar je potekala tako, da sem sam zaigral nekaj na vaji ter posneto poslal Luki, Luka pa je poskušal posneto poustvariti na svoji kitari, pa je ven prišlo nekaj čisto tretjega. Zraven je dodal melodijo za vokal, to pa je bila potem osnova in skelet, na katerega smo dodajali nove plasti. Tako so poleg baladic nastajali tudi naši trši komadi. Iz vsega ustvarjenega, pa tudi iz komadov, ki so nastali povsem spontano na samih vajah, smo poskušali izluščiti vse tisto, kar je bilo najbolj homogeno in je zvenelo kot neka celota – kot mi. Ploščo smo hoteli posneti že zelo zgodaj zato, ker je bil to eden izmed ciljev in želja, s katerimi smo delo v zasedbi tudi začeli, sam proces nastajanja plate pa je bil najprej zelo dolg – v studio smo najprej stopili februarja 2010, plošča pa je izšla leto dni kasneje – cela plata pa je več ali manj naša domača produkcija. Bobni so bili edina stvar, ki smo jo posneli v studiu. Kitare smo naknadno nasneli. Del je bil sicer posnet v nekem manjšem studiu, a sem sam več ali manj posnel tiste osnove, nato pa smo le-te v studiu le prefiltrirali. Vokali so nastajali tudi v sobici našega producenta Tineta Janžka.
Luka: Hvaležni smo tudi za podporo naših kolegov iz Amerike, ker ko smo začeli snemati, je bil prisoten čuden naglas. Mislimo, da obvladamo angleščino, ko pa se v studiu posnameš ugotoviš nedoslednosti in si rečeš: »OK, they will not buy it!«. Tako smo sodelovali s sorodniki, s kolegi, z navdušenci v ZDA, ki so podali svoje mnenje, dali dragocene nasvete in predloge. Tu sva tudi z Janijem dala skozi kar intenzivna izobraževanja na to temu in se mi zdi, da smo naredili nekaj dobrega in poglobljenega, vedno pa paše prejeti nek pozitiven feedback, nujen povratni signal.
Rockline: Prej si se, Luka, dotikal rdeče niti, pa bi vprašal takole – feniks je ptica, ki zagori, iz pepela pa vzklije novo življenje. Kakšen pa je feniks, ki povezuje vaš album v celoto? Gre za osebno izpoved ali nekaj drugega?
Luka: Gre po eni strani vsekakor za naše osebne izpovedi. Sam sem pri devetnajstih ali osemnajstih letih preživel kar hudo prometno nesrečo z motorjem in tudi tu je nit za ime Phoenix Down. Važno je, da se boriš in trudiš narediti nekaj za vnaprej, to pa se odseva in vpleta tudi v besedila.
Rockline: Kaj pa konsenz na drugi strani, saj ima vsak svojo vizijo, svoj košček interpretacije, ki se sestavi v nek večji mozaik?
Jani: Sam sem imel podobno vizijo kot Luka – ta njegova zgodba sovpada z najinim prvim stikom, saj sva se spoznala tik pred tem, ko ga je doletela ta motoristična nesreča, nato pa sva bila skupaj na faksu, ko je še šepal ter celil svoje rane. S to vizijo in podobo feniksa, ki me je kot koncept izjemno pritegnil, je bilo končno ime nekaj naravnega. S stališča teh vzponov in padcev, tega feniksovega cikla, smo želeli konceptualno postaviti tudi celotno plato,temu pa so botrovala tudi besedila, ki sledijo tej sinusoidi vzponov in padcev. Premoremo stvari, ki so bolj optimistične, pa tudi stvari, ki so bolj pesimistične. Optimističen je zelo spodbudni komad Forever, Looking Back temelji na ključnem prelomu v ljubezenskem odnosu, ko se moraš enostavno odločiti ali bosta z ljubljeno osebo šla naprej ali bo zadeva razpadla, optimističen pa je s stališča besed: »It's not too late to make it better«. Celotna plata ima to rdečo nit, Phoenix Down, ta feniks, ki pada k tlom in se še ni sežgal, pa nakazuje na to, da se zgodba še ni zaključila. Naslednja plošča, taka je vsaj moja vizija, bi bila prav zlahka nadaljevanje te zgodbe, saj sledijo lahko zlahka neko novo rojstvo in bolj optimistični podtoni. To bo dokončno sicer pokazal nadaljnji razvoj glasbe. Bend se ves čas razvija in skušamo poslušat čimveč glasbe ter družiti čimveč vplivov in tako tudi te novi komadi, katere že delamo, zvenijo kot Dirtswitch, ampak gre za Dirtswitch nadaljevanje in ne, ne gremo ves čas v povsem isto smer kot prej.
Rockline: Leto dni po izidu plošče se je zgodilo veliko koncertov tako v Sloveniji kot tudi izven. Kakšna pa je bila ta izkušnja tujine?
Luka: Tujina je nedvomno en dejavnik rasti in dozorevanja, saj iz naših majhnih klubo stopiš nekam ven, na tuj teren in večji oder, pod katerim si nekoč stal ti in kot obiskovalec festivala ali koncerta bodril svoje priljubljene bende. Z večjim odrom pride v paketu tudi večja odgovornost, da moraš špil res vrhunsko, po možnosti brezhibno izpeljat, saj hoče publika izjemen in nepozaben šov. Tu hočeš dati maksimum in ko ti to uspe prenesti tudi na manjše odre, je s tvoje strani storjeno vse.
Rockline: Katere države pa ste že vpisali v vaš skupinski pasoš?
Jani: Od tujine zaenkrat le Avstrijo.
Luka: Tam smo sicer večkrat igrali, a imamo vsemu navkljub še vedno kar precej težav pri poti ven. Špile ni enostavno dobti in verjetno bi morali eno intenzivno promocijo izvesti.
Rockline: Sedaj drugače počnete vse – od produkcije, promocije do promoviranja benda – izključno sami? Pa je sedaj v teku dogovor s kakšno založbo, saj imate s svojim debijem v rokah trdne in dobre adute sedaj tudi sami?
Jani: Same založbe zaenkrat še ni. Smo sicer kontaktirali tudi tuje založbe, ampak nekega odziva še ni bilo, tako se vse osredotoča bolj na promocijo prek internetnih medijev in socialnih omrežij, z vsem našim delom pa poskušamo poleg tistih, ki so nam bili že od prvega dne dalje blizu, pritegniti še širši okvir publike. Promocija in videospoti so tako orodje, za vse pa poskrbimo bolj ali manj sami, bi pa povedal, da smo začeli sodelovanje z enim angleškim promotorjem, ki smo mu poslali ploščo in poleg parih oglasov revijah smo bili deležni kar precej recenzij, ki so bile zelo pozitivne. Začasno smo to sodelovanje prekinili, saj moramo po tem današnjem koncertu sesti za mizo ter res doreči in začrtati neko bolj jasno strategijo, bomo pa poskušali vsekakor utreti tudi pot do kakšne založbe, a je sedaj naš cilj glasbo čimbolj spromovirat, da jo spozna čim širši krog ljudi.
Rockline: Eden tovrstnih kanalov, ki ga s pridom tudi uporabljate, je Youtube, na katerem ste nedavno objavili vaš zadnji videospot, s katerim se poklonite dostojno in dobro tudi spominu na velikana grungea – pevca skupine Alice In Chains Laynea Staleya. Man in The Box je pokazal, da ste, fantje, kar zadeva izvedbo, zelo vrhunsko podkovani in nagnjeni k perfekcionizmu. Je ta poklon AiC le eno dejanje ali se nameravate pokloniti še komu ter izdati EP s priredbami?
Luka: Zanimivo vprašanje, a zaenkrat še nismo razmišljali, da bi Dirtswitch predstavljali z nekimi coverji, je bil pa to eden izmed načinov, predvsem pa uresničenih želja celotne zasedbe, saj nam je komad izjemno pri srcu in glasba Alice In Chainsov povezuje vse nas v še trdnejšo celoto, v muzko pa smo zelo padli. Imeli smo idejo, vizijo – tudi za video in pomislili smo, zakaj ne bi tudi na ta način, prek nam zelo ljubega komada, tujini predstavili skupino Dirtswitch, tako da bi ti rekli: »OK, saj fantje dejansko znajo igrat ...«
Rockline: Današnji koncert bo s celjsko zasedbo LastDayHere. Kako to? Kakšna je bila iztočnica za to precej nenavadno in nevsakdanjo kombinacijo na odru?
Jani: LastDayHere spremljamo že od izida njihovega prvenca in po tihem smo bili že od tedaj na vezi, a do sodelovanja ni prišlo – vsaj ne na način, da bi do danes skupaj zasedli oder ter naredili skupen koncert. Prvi razlog je v tem, da so bili oni precej zaposleni s koncertiranjem po tujini, pa s snemanjem nove prihajajoče plošče, 30.november pa se je izkazal kot idealni datum, saj gre pri nas za zaključek promocijske turneje, s katero smo poskušali ploščo čimveč in čimbolj predstaviti v živo. Sodelovanje s skupino, ki je večji od nas, ki ima več izkušenj kot mi, je bilo naravno in zelo dobrodošlo, obenem pa bomo lahko tudi v živo preverili ali so energije in naše medsebojne glasbene simpatije izkazljive tudi na skupnem odru, pa da vidimo, ali lahko naša glasba pride do njihovih poslušalcev, pa tudi obratno.
Rockline: Minute se odštevajo in kmalu bo potrebno narediti tisto, kar najbolj znate – šov ter dostojno predstaviti vašega studijskega otroka – tako mi le na kratko izdajta ščepec vaših kratkoročnih in daljnoročnih ciljev. Kakšni so prihodnji koraki skupine Dirtswitch?
Luka: Prihodnji koraki? V letu 2013 hrepenimo po novi plošči, po novi CD-jki. Sam sem še vedno eden tistih »oldschoool« zanesenjakov, ki radi glasbi prisluhnejo v fizični obliki. Rad imam ploščo, ki premore knjigico in besedila. Takšno ploščo rad dobim in rad kupim! Menim, da nisem sam in da takšni ljudje še obstajajo in to je tisto, kar nam daje ta mojo da temu principu tudi vnaprej sledimo – da imamo podporo ljudi, ki kupijo plato, ji prisluhnejo ter dajo povratno informacijo.
Rockline: Sklepam, da se konture novega albuma že snujejo in rišejo, pa povejta kaj se nam obeta v prihodnje? Kakšen bo naslednik Phoenixa in kaj se rojeva na vašem placu?
Jani: Jaz mislim, da bo naslednik definitivno bolj surov. Mogoče bo produkcija stopila en majhen korak nazaj in se bo še bolj izpostavilo bistvo našega benda, saj imamo načrt, da bomo naslednjo ploščo posneli v živo – vsi štirje v istem prostoru, kjer se bomo gledali in čutili naenkrat. Studio že imamo izbran, mislim pa da z jasnim vedenjem o tem pristopamo tako tudi k komadom, ki so bolj surovi in bolj prvinski in ni več toliko tistega zvočnega zida, ki nas je impresioniral na prvencu. Vse temelji bolj na grooveu, na ritmih, vokal pa je še vedno speven in melodičen. Veliko več delamo na spremljevalnih vokalih, da te melodije pridejo malce bolj do izraza in menim, da smo si vse zastavili še bolje kot na prejšnem albumu. Vse zveni še trše kot prej, v času prve geneze albuma Phoenix Down.
Rockline: Edino prav, saj sem to izpostavil sam tudi pri recenziranju prvenca, kjer sem napisal, da mora biti malce več poguma in lastnih kontur na vaši strani. Obljubite, da bo to na novi plati za čutit?
Luka: Definitivno!
Jani: Definitivno! Tudi sam mislim, da bo temu tako!
Rockline: Za konec pa že kar tradicionalno predajam diktafon za izrekanje vajinih sklepnih misli kar vama, pa nagovorita naše bralce tako, kot sama najbolj menita, da je primerno.
Luka: Kar se mene tiče, imam samo tri besede: Music is alive!
Jani: Jaz pa bi izkoristil priložnost, da se Rocklineu zahvalim za ta intervju, kar se mene tiče pa je tako – glasbo kot skupina še čutimno in ustvarjamo s srcem, upamo pa le, da še obstajajo takšni ljudje, povsod po svetu, ki jim bo ta naša glasba prišla do srca in ušes, pa recimo prek ušes do srca in da bodo podprli bend ter hodili na koncerte, tako pa dokazali tudi da glasba, predvsem pa živa glasba, še vedno živi tako kot se spodobi, rock glasba pa še vedno udarno trga in da še zdaleč ni mrtva.
Rockline: Rockline pa vam bo na tej poti sledil tudi vnaprej, našo podporo pa ste si z dosedanjim delom že zagotovili. Hvala za intervju.
na vrh