Sobota. Ljubljanske ulice utripajo s čudnim tempom in v zraku veje občutek naelektrene napetosti. Dan prej so po ljubljanskih ulicah zopet potekali spopadi med izgredniki in policijo, narod, ki pa je prišel mirno in z nageljni v rokah izrazit nestrinjanje s stanjem duha in politiko samodržnih oligarhov, ki vladajo naši vse bolj sivi domovini, pa so preglasili žvižgi raket, petard, solzivca ter topota kordonov oklepnih enot policije. Kot nasprotje tiraniji trenutka je na drugi strani, v osrčju alternativnega hrama kulture in revolta, ljubljanski Metelkovi, potekal koncert starost slovenskega alternativnega rocka, Brežičanov Demolition Group. So izkazovalci popolne moči in povezovalnosti rock'n'rolla in so, letom navkljub, vitalni generator vrtinčenja zavesti mladih tako in mladih po srcu, po letu dni prisotnosti pa se je v samo srce številnih prek ušes vsidral prav sleherni trenutek plošče Planet starcev. Gre za obračun z negativitetami sedanjega časa, o sporočilu, poslanstvu in smislu Demolition Group pa je v Celici pred koncertom za nas razgrnil karizmatični vokalist, poet in ubeseditelj srčnega bistva zasedbe – izjemni Goran Šalamon, ki ga prijatelji in znanci poznajo tudi pod imenom Friški.
Rockline: Nocojšnji intervju niti ne potrebuje nekih velikih uvodov, mi je pa res v veliko čast in zadovoljstvo, da se po dobrem letu, odkar se je Planet starcev prvič predstavil v ljubljanskem Kinu Šiška, vnovič vidiva. Predstavitvena turneja se počasi zaključuje. Planet starcev je tako po 16-letnem pričakovanju, vnovič zaoral v ledino in v ljudeh vnovič razburkal občutke in uvid v to, kaj prerojeni Demolition Group danes predstavljate. Povej mi, kakšno je bilo dejansko to leto in kakšni so retrospektivni občutki, ki prevevajo tebe in ekipo? Kaj se je dogajalo v tem času?
Goran Šalamon – Friški: Nimam kaj drugega reči, kot da so občutki dobri in dobri so bili v samem principu že od samega začetka dela na Planetu starcev. Ves čas nas je prežemal občutek, da je to dober in kvaliteten material, ki se ga da dobro narediti in prezentirati, v glasbenem profilu pa paše v tisti segment glasbe, ki popolnoma zadovoljuje člane Demolition Group. To je ena tistih naših plat, ki od prve note, ki je bila zastavljena, pa nadalje do konca, bilo vzdušje v bendu izrazito pozitivno in sam menim, da se to zrcali tudi na končnem izdelku. Zadovoljni smo s končnim studijskim izdelkom, pa s tem, kar je oblikovno z ovitkom in vsem naredil Ajax (no, saj malo smo tudi zraven sodeloval v tem grafičnem smislu, a je v teh pogovorih, razgovorih in filozofiranjih o konceptu ter sporočilu samega ovitka, ko smo bili ves čas zraven. Piko na i pa je pustil prav Ajax ...). Z vsem skupaj pod streho so bili občutki še boljši, po promociji in koncertni razgrnitvi v Kinu Šiška pa so bili še bistveno boljši. Kvaliteta in dobrost občutkov je linearno le rasla s temi promocijskimi koncerti. Plata je vse bolje dihala ter izboljševala klimo na koncertih, tako smo na koncu tudi sklenili, da jo ujamemo to klimo na nosilec ter da posnamemo koncertno ploščo Na živo. To je nekako zadnja faza potrditev in, recimo temu tako, zaključek dela na Planetu starcev.
Rockline: Demolition Group ste bili že od svojega prvega dne dalje koncerten bend – bend, ki je dajal levji delež energije v živo delo, zaradi katerega se ljudje tudi zaljubljajo v DG sound in idejo, ki jo predstavljate. Kako to, da je bilo potrebnih 30 let razmisleka ter ploščo, ki bi bila nekaj »naravnega« v osemdesetih ali devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so to vsi počeli, nekaj naravnega, danes pa predstavlja ta format, ki je vam popolnoma pisan na kožo,kar precejšno tveganje in eksperiment. Ljudje še plošče bolj poredko kupujejo ...
Friški: Vse našteto drži, so pa koncerti nam in tovrstni glasbi bistvo in duša rock'n'rolla. Rock'n'roll ne živi in ne obstaja zaradi plošč – OK, pa odmislimo nek komercialni moment, saj dejansko nekatere plošče prodajajo muziko. Prav zaradi tega, ker smo imeli ves čas neko izrazito in veliko spoštovanje do koncertov in nismo hoteli skrunit s tem te svetosti, ki bi jo posneli. Sam ta zvočni zapis ali pa tudi zapis na video posnetku sicer predstavlja eno dozo informacij, a prav občutke koncertu daje prav fizična prisotnost, teh fizičnih organskih občutenj pa se ne da registrirat v polnosti s kakim medijem. Morda bo to kdaj možno, a danes to še ni tako ... In ravno zaradi tega – sam zase lahko rečem, da tisto, kar ti ostane po koncertu v spominu, ta občutja so po slišanju zvočnega zapisa proti tistim izkušnjam, ki jih poznaš in nosiš v sebi, bistveno bolj boga in skopa, tako si lahko po tem izumetničenem lovljenju koncertnih sanj tudi razočaran in nesrečen. Zaradi velike doze spoštovanja do koncertov in s spoštovanjem do vsega, kar paše zraven, smo se izogibali tem živim posnetkom kolikor se je to, seveda, dalo.
Rockline: Plata Na živo je zvočni zapis, dokument koncerta, ki se je zgodil v mariborskem ŠTUK-u. ŠTUK je plac, na katerem veliko glasbenikov, ki se na tamkajšnejm odru znajde, bodisi briljira in se res izkaže, zaradi odziva publike ali pa zaradi velikega pritiska pričakovanj (svojih in od publike) pa nekateri tudi pogorijo. Degradacija zvoka in razočaranje bi bila možna tudi na dan, ko ste se vi odločili posneti koncert, pa ste imeli kakšen rezervni načrt, če se mariborski plan za dan D ne bi izkazal za zadovoljujočega?
Friški: Poglej – sam ne bi ne vem kako bistveno poveličeval tega ŠTUK-a, je pa res, da sepri nas vse poklopilo, saj je bil ŠTUK zaključni konbcert te turneje. Daleč od tega: vse spoštovanje Štuku in Mariboru, ampak ni Štuk bistvo žive plošče Na živo – v bistvu je živa plošča in njeno bistvo to, da smo posneli zadnji korak, zadnje dejanje in zaključek promocije Planeta starcev. To, da bi nam kot bendu lahko škodila ta prevelika mera pričakovanj ali pa razočaranje – mimogrede: koncert v ŠTUK-u ni bil razprodan in plac ni bil ne vem kako poln ... Kar nas je doletelo na samem mestu – govorim v prvi osebi mnođine, ker smatram, da smo bili udeleženec vsi: občinstvo in tudi bend – vsi smo bili tam samo zaradi tega, da naredimo družno ta zadnji korak ter DG konkretno in predano zaključimo promocijo nam drage plošče. Po toliko letih izkušenj – ne vem, če so v rock'n'roll poslu razen izjem lahko daljše izkušnje in če je konkretno delo po tej dobi lahko še sploh možno ...; to je nek maksimum, ki ga v tem poslu lahko dosežeš – nas neka pričakovanja ne morejo več vreči s tira.
Rockline: Čas kleše ljudi in ti si del DG zgodbe od prvih zametkov in prvih korakov dalje. V zgodnjem obdobju Demolition Group ste imeli tako številna pričakovanja, temu pa so sledile tudi akcije – denimo vaše prijavljanje in nastop na San Remo festivalu ...
Friški: Na festival se nismo prijavljal, naš nastop tam je bil le posledica truda italijanske zalođbe, s katero smo takrat sodelovali in prek svojih kanalov je padel ta špil ...
Rockline: Sam sem imel do vas vedno neko strahospoštovanje, ker ste s svojim nivojem kvalitete, ki ste ga vnesli v Slovenijo, zelo dvignil standarde alternative, to pa, hvala bogu, ohranjate tudi v novi prerojeni zasedbi. Sedaj se počasi sklepa leto 2012, s tem pa sledi rekapitulacija vseh koncertov Planeta starcev. Se že pripravlja nov material in bomo kmalu deležni nadaljevanja Planeta starcev? Sledi izstrelitev v katero drugo galaksijo?
Friški: Da bo naslednji album neko nadaljevanje Planeta starcev – tega ne bi tako zastavljal in tudi to, kar sedaj delamo, dokazuje to. Dejansko smo po teh letih prišli do spoznanja, da neko grozno planiranje, neka ogromna pričakovanja, ne rezultira v maksimalnih rezultatih. Delamo, ne sicer stihijsko, in se prepuščamo trenutkom, ki vplivajo na nas. Iščemo in potrpežljivo čakamo na prave trenutke, ki vodijo k najboljšemu rezultatu. Kar pripravljamo, ne bo nadaljevanje dosedanjega dela ampak nekaj svežega.
Rockline: Zaupano pa mi je bilo, da so neke konture že tu – kot je povedal Joco je tu že osem komadov, ki se počasi že shematsko zarisujejo. Se ti v mislih že spletajo novi stihi, deli besedil, ideje, po katerih bo nova naracija spisana?
Friški: Ne še, do tega trenutka in premika še ni prišlo. Mislim, da je nekaj, kar se vleče kot nit čez koncept in besedila Planeta starcev, je neko nakazovanje in slikanje vsega tega, kar s seboj nosi neoliberalizem in ta življenjski slog, princip in doktrina, ki nam jo z veliko žlico in, bojim se, veliko mere sile, vsiljujejo. Kaj je zdaj tu, se nam zdi, da nam je vsem več ali manj jasno. Če ni, je to žalostno, saj je kristalno jasno, kako vse izgleda, kam vse pelje in kaj se dogaja ... Demolition Group nekako preslikavat prek nekih parol na situacijo, ki se dogaja, na konkretno stanje ki je vsem jasno, to nam ni bilo nikoli nekako zanimivo. Nova plošča bo šla lahko tako kaj verjetno v neko drugo smer – ali bo bolj romantično ljubezensko naštelana ali pa ... – kdo pa ve, kar nam prinaša jutrišnji dan? Morda se v sami družbi spet stvari zasukajo v tako smer, ko bo spet možno nekaj slutiti, kar ne bo jasno vidno in bo tudi nam zanimivo.
Rockline: Ste bili pa vedno bend, ki je dal veliko na stik z aktualnostjo. Kot prvi ste dali svojo podporo in veljavo gibanju Occupy pred ljubljansko borzo s svojim nastopom za protestnike. S svojo prisotnostjo in energijo ste dali dodatno vrednost revoltu množic ...
Friški: Tega ne bi postavljal v kontekst neke visoke pomembnosti našega dejanja. Ljudje pred borzo so bili edini pomembni in edini zaslužni za vse, kar so delali in naredili. Mi smo s koncertom sporočili le, da smo z njimi in da menimo, da je to, kar počnejo, pravilno dejanje in pravi odziv.
Rockline: Po Mariboru, Ljubljani in Celju se shod proti gnilobi politike in sistema obeta tudi v Brežicah. Brežičani boste lahko tudi sami izrazili nestrinjanje s situacijo v naši državici, ki se je znašla v slepi ulici ...
Friški: Navdajajo me slutnje, da celotna stvar s temi protesti ni taka, kot bi morala biti. Prvi val protestov v Mariboru, ta prvi šok za sistem, ta je bil tapravi, pa ne zato, ker gre za Maribor ali ker so Mariborčani tako drugačni od ostalih. Mislim, da je bila oblast bistveno bolj pripravljena na to, kar prihaja, na prihodnost, kot pa mi ostali, ljudstvo. In tako je po prvem protestu v Mariboru prišlo do tega, da so politiki, naši državni oblastniki, začeli speljevati vodo na svoje mline. Petkovi izgredi v Ljubljani so le dokaz. Dejansko jim je čisti namen naštimat in prikazat te proteste, ki so bili najprej mirni, kot kanal za nasilne huliganske izlive gneva. To počnejo s pomočjo svojih provokatorjev. Stvari prihajajo v neko tako smer – oblasti je uspelo doslej med seboj spreti vse te družbene organizacije in gibanja – da sindikat in proizvodni delavci ne trpijo več delavcev v javnem sektorju. Gre torej vnovič za še en uspeh oblastne politike, saj deljenim in sprtim lažje vlada. Spreti in skregati tiste med seboj, ki bi lahko skupaj predstavljali gonilo sprememb. Tudi ti protesti so tako totalno razdrobljeni, protestno silo pa so uspeli obrniti tako, da bomo vsi v svojih mestih protestirali proti svojim župančkom, ne bomo se pa postavili proti doktrini neoliberalizma, ki jo ta vlada vsiljuje in ki je dejansko bistvo tega, kar se danes dogaja. Ne trdim, da ni narobe, če nek župan krade, goljufa in nakradeno spravlja v svoj žep – seveda je narobe! Vedeti in videti pa moramo, da se v ozadju tega dogajajo in skrivajo precej večje stvari.
Rockline: Kakšne pa bi bile zdrave alternative – tudi s tvojega kreativnega stališča, s stališče tebe kot umetnika, kot državljana in aktivnega člena družbe, v kateri živimo?
Friški: To težko povem, saj ta neoliberalistična doktrina s totalnim anuliranjem solidarnosti, sodelovanja, razumevanja med ljudmi, to ščuvanje posameznikov v to, da je le vsak zase poseben ter da se mora vsak postavit le zase in proti vsem ostalim – to ni bilo nikoli niti približno v moji duši! Kako se znebiti tegaobčutka? Enostavno ne vem in odgovora ne bi znal podati, obenem pa sloh ne morem dojet, da je lahko večina, masa ljudi, takšna, da ne čuti nikakršne solidarnosti, občutka pripadnosti in sočutja. Že bakterije živijo v kolonijah, da lahko preživijo – ljudje ne bodo preživeli, če ne bodo držali skupaj in če ne bodo vsaj na nekem plemenskem nivoju sodelovali med seboj in bo vsak zase bil bitke z vsemi okoli sebe. Če bo res slednje, je to katastrofa!
Rockline: V takšnih težkih trenutkih potrebujemo ljudje nek obliž za dušo in DG ta obliž ste. Včeraj ste odigrali dve uri in pol koncerta, danes pa že sledi ponovitev in pisanje zgodbe zase. Kakšno pričakovanje imaš od današnjega koncerta?
Friški: Jaz upam – in tu ni razlike med današnjim, včerajšnjim ali katerimkoli drugim koncertom – da je ta glasba, ki jo ustvarjamo Demolition Group, neka masa, neko testo, neko lepilo, ki lahko v ljudeh porodi in predrami solidarnostni povezovalni duh pripadnosti, občutek, da smo vsi ena velika družina ali pa eno veliko pleme in da smo skupaj eno – mi na odru in ljudje pod njim – da vsak človek zase in vsi skupaj čutimo neko pripadnost, solidarnost in povezanost. Pomemben je občutek dobrega in prijaznega do soljudi: to je najvažnejše in edino vredno izpostavljanja in vsakodnevnega udejanjanja v življenjski praksi.
Rockline: Dajva nocojšnji pogovor skleniti s tvojo lastno mislijo, s katero boš nagovoril naše bralce. Veliko pozitivnih vodil si že izpostavil, strinjam se namreč s tem, da je potrebno poiskati nek skupen temelj, s katerim bomo lahko gravitirali skupaj ter gradili boljši jutri. Kakšen je tvoj miselni haiku, ki ga namenjaš nam?
Friški: Nisem retorik, da bi lahko hipno reagiral na zahteve, tako bi si moral sam za neko tehtno misel in posvetilo vzeti čas in pred izrekanjem besede predihati. V teh težkih časih smo (DG) neka pomiritvena substanca za dušo. Glasba je del, sam pa mislim, da je tu še nekaj drugega in večjega. Kot sem nedavno bral v neki kolumni Tanje Lesničar Pučko, je nekaj pomembnejšega: ko umrejo muze, pomeni, da smo v vojni. Dokler igramo in dokler obstaja rock'n'roll, obstaja možnost, da živimo v sožitju in da je sočuten odnos do soljudi možen. Ko ne bomo več poslušali glasbe, brali knjig in hodili v kino, potem smo v totalni medsebojni vojni.
Rockline: Sposodil si bim le del tvojega besedila: »Zucco is not dead!« in upam, da tako ostane še na mnoga leta!
Friški: Tako je. Hvala in lep pozdrav vsem skupaj.
na vrh