RockLine: Lahko v kratkem orišete zgodbo o nastanku skupine Dandelion Children?
Katja: Z Juretom se poznava odkar vem zase, saj sva brat in sestra. Anže in Jure sta bila sošolca. Nekoč je Anže prišel na našo vajo, stresel par kritik nad našim takratnim basistom in postal polnopravni član skupine. Potrebovali smo kakšen mesec, da se uigramo.
Jure: Ampak klima je bila takoj prava med nami. Sedaj obstajamo slabe tri leta.
RockLine: Torej gre za talentirane samorastnike, ali pač?
Anže: Ne jaz sem se učil kitaro. Igral sem že v predhodnih skupinah.
RockLine: Je bilo za skupino takoj samoumevno, da prične z zlaganjem lastnega avtorskega materiala, ali ste sprva igrali, bolj kot ne, priredbe?
Jure: Midva s Katjo sva v začetku pričela s preigravanji White Stripes. Izkazalo se je da White Stripes niso zahtevna skupina in to nama je odgovarjalo. Kmalu pa sva ugotovila tudi to, da nama precej bolj odgovarja, če skladava najino lastne komade. Zelo me je fasciniral tudi Damon Albarn iz Gorilazz, ki je delal "čudne" stvari. Všeč mi je bilo, ker je združevala različne žanre in to me je navdahnilo, da se tudi sam ne omejujem pri skladanju glasbe.
RockLine: Album "Stole My Bike" je vaš prvi studijski album. Kaj lahko poveste o njem?
Anže: Bil je posnet zelo hitro.
Katja: Sama sem odigrala vse bobne v dveh dneh, tako so me priganjali.
Jure: Sedaj končujemo že drugi album. Tudi ta bo izšel v samozaložbi. Na prvem albumu smo se trudili, da skladb ne kompliciramo. Da te niso razvlečene. Se pravi, da so komadi kompaktni in s čim manj dolgovezenja. Če ne čutimo, da bi morali vleči komad, pač zaključimo nek komad. Tako nastanejo Garden Throne ali 3x Dead Funky Man.
RockLine: Do realizacije studijskega prvenca ste prišli povsem sami. Je to težko?
Katja: Nimamo pač denarja, zato je to najcenejša pot.
Anže: Danes to niti ni več tak problem, da posnameš nek album v celoti na lastno pest.
RockLine: Kdo je prinašalec glasbenih idej in kako nastajajo koamdi?
Katja: V zadnjem času ugotavljam, da nastajajo komadi precej spontano. Sicer pa je bil Jure vselej glavni kar se glasbe tiče.
Jure: Več načinov je kako se komad zgodi, kako nastane. Večkrat preprosto "jammamo". Ali pa recimo Anže nekaj igra...
Anže: .... si ogrevam prste...
Jure: .. pa ga ustavim: "Počakaj, počakaj, kaj si to igral, lahko ponoviš?" in tako nekako postopoma gradimo neko skladbo.
RockLine: Kako si v današnjem času skupina kot ste Dandelion Children zagotovi koncertne nastope?
Katja: Glede tega smo precej leni. V bistvu se sami tega doslej še nismo lotevali.
RockLine: Postali ste zmagovalci natečaja "Rock Izziv".
Katja: Da. To je natečaj, ki ga organizira Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Zmagovalec dobi osem koncertnih nastopov. Recimo Majske igre, Rock Otočec, nastop na enem od brucovanj, kmalu bomo nastopili v Cvetličarni itn....
RockLine: Kaj je po vašem mnenju bila tista vsebina zgodbe o Dandelion Children, ki je prevesila tehtnico skupini v prid, da je ta na natečaju "sesula" konkurenco? Je bila ta huda?
Katja: Na natečaju so se zvrstili še Shoeshiners, Toxine, B.T.K.,... Sama sem imela občutek, da Dandelion Children nikoli ne bomo zmagali na tem natečaju.
RockLine: Jure, tebi odlično teče angleščina v verzih. Od kod ta kvaliteta?
Jure: To mi je prišlo v kri pretežno zaradi gledanja televizije in seveda poslušanja glasbe. Tudi v samem slengu, ki ga uporabljam v pogovoru, uporabljam ogromno angleških besed. Hote, ali nehote.
RockLine: Kakšni so odzivi medijev na album "Stole My Bike"?
Anže: Poleg RockLine-a, nam je tudi Radio Študent napisal zelo lepo recenzijo albuma.
Jure: Pri RSQ Magazinu so očitno album poslušali zelo "na hitro". Obesili so se na nek hud "grunge", ko so slišali naš album. Češ, da jaz skušam oponašati Kurta Cobaina in da zvenimo kot Nirvana. Sam Nirvane nisem nikoli poslušal v življenju.
RockLine: Ali razmišljate kaj o tem, da bi ime Dandelion Children postopoma zanesli v tujino?
Jure: Pred časom sem uspel vzbuditi pozornost na nekem angleškem radiu, ki je kasneje vrtel našo glasbo. V stilu oddaj, ki jih je vodil John Peel. V bistvu so ta radio ustanovili Peelovi kolegi njemu v čast.
RockLine: Od kod ime Dandelion Children? Ste ljubitelji regrata?
Jure: Hmmm,... ali pa po metalsko (zagrowla): "Children of Dandelion", ha, ha, ha..." Kar nekaj časa je že minilo, ko sem napisal neko skladbo o naju s Katjo, ki sva odraščala bolj v naravi in potem je bil nek verz, vir navdiha: "Dandelion children, dancing in the wind..." Kasneje sem odkril na internetu, da je to prav kliničen izraz. Za nekoga ki odrašča, se razvija. Otrok, ki ga ne vržejo s tira različne potencialne stresne situacije. Ostane "cool". To se nam je zdelo, da dobro klapa zraven! Saj veš. Regrat. Tak prevel. Celo leto cveti. Raste kjerkoli, celo ješ ga lahko.
RockLine: Pred kakimi dvemi leti sem vas gledal na Metelkovi pred Radio Moscow. Tam vam je pomagal vajin stric. Bilo je kar precej improviziranja. Spominjam se da sta si z Anžetom izmenjavala instrumente...
Katja: Hja... mi nimamo basista. Torej basista ki bi igral vseskozi samo bas kitaro.
Jure: Jaz menjavam na koncertih instrumenta. Nekatere komade odigram s kitaro, druge z bas kitaro. Velja pa enako za Anžeta. Basista sploh ne bomo iskali več. Pričeli pa smo uporabljati klaviature.
RockLine: Kakšne zvoke raziskuješ s klaviaturami?
Jure: V bistvu se s tem nočem obremenjevati. Niti se nočem obremenjevati, kateremu obdobju pripadajo določeni zvoki. Nove skladbe vsebujejo tudi zvoke marimbe, našel boš trike znasčilne za drum n' bass, španski ritmi, uporabili smo celo pet strunski bas. Torej načrt je tak, da ve kar spišemo, spišemo in ustvarimo tako, da je enkratno. Da se ne ponavlja in tako se ideja ne more izrabiti. To je glavno vodilo.
RockLine: Se vam zdi, da so slovenski glasbeniki obremenjeni z glasbenimi dosežki tujine. Sploh kar se sledenja virtuoznosti, ali solističnih akrobacij tiče?
Jure: Da. Zelo. In to se mi ne zdi, da bi bil pravi pristop za glasbenika.
Anže: Sploh v metalu. Tam kitaristi kar tekmujejo med seboj kdo bo hitrejši. Imaš občutek, da igrajo vsi enako.
RockLine: Prej ste omenjali novi album.
Katja: Da. Je že posnet. Dobili smo priložnost za snemanje albuma. V bistvu so delali na nas diplomsko nalogo.
Anže: Bobne smo posneli v prostorih studia skupine, pri kateri sem nekoč igral. Ostale stvari pa na drugih lokacijah.
Jure: Naš novi album je trenutno v Srbiji, Makedoniji in en del tudi v Italiji. Čakamo na material, da vidimo kaj bodo ustvarili z zvokom.
Anže: Da. Na tem inštitutu za ton mojstre, to je na Dolgem mostu. na Viču, v Ljubljani, so delali diplomske naloge na naši glasbi- torej na snemanju, v zameno za to, pa smo mi dobili zastonj studio.
Katja: Očitno jim tam takšnih poizkusnih zajčkov primanjkuje, ker potem se je naenkrat pojavilo več kandidatov, ki je hotelo opravljati poizkuse na nas.
Jure: Na en "session" smo posneli po 4. komade. To je šlo zelo hitro.
RockLine: Kaj lahko pričakujemo na novem albumu?
Jure: Poleg tega kar že poznaš na "Stole My Bike", smo dodali tudi nekaj reggae glasbe, pa surfa, veliko več je tudi bluesa. Obenem pa bo tematsko bolj definiran, kompaktnejši. Med komadi se vleče bolj jasna nit, ki jih povezuje.
Katja: Novi album bo imel še bolj živ značaj, kot zvok predhodnika.
RockLine: Sedaj pa prihaja čas koncertov.
Anže: Da. Večinoma v aprilu, Rock Otočec pa je nastavljen na koncu.
RockLine: Katja, tvoj oče je nekoč bobnal za Lene kosti. Verjetno je bil on tvoj prvi učitelj?
Katja: Da. Oče mi je pokazal osnove tehnike bobnanja. Torej da sem sploh vedela, kam sodi kakšna noga in kam kakšna roka. Potem sem se naprej učila bobnanja sama. V to si lahko prepričan, ker imava z očetom povsem različne sloge bobnanja.
Jure: On ima slog, Katja pa sloge.
na vrh