Dandelion Children veljajo za najbolj produktivno slovensko rock zasedbo. Takšna produktivnost se lahko meri le še z zlato ero rocka, ko je bil rock 'n' roll mlad, vera vanj brezmadežna, korporacije pa še niso dobičkarsko svinjale na sceni. To je bila tista doba zgodnjih sedemdesetih, ko so zasedbe posnele po dva albuma letno, Frank Zappa pa tudi več kot dva. In to takšna dva, ki sta lahko, kot prekurzorska albuma, pisala zgodovino roka iin še danes krasita vinilno zbirko vaših dušebrižnih mamk in očkov.
In Dandelion Children so prav takšni. Pristni, k stvari pristopajo srčno in z veliko ljubeznijo obenem pa bojevito, strastno in brez kančka strahu. Komaj steče beseda o pravkar izdanem albumu, že so z mislimi dva albuma naprej. In resnica je zelo blizu. Ob tem sta oba skoraj že dokončana.
RockLine: Čas je neusmiljeni birič. Dve leti nazaj smo delali intervju, sedaj komaj štejem vaše albume, če se ne motim jih je pet, na novem pa je sprememba ta da ne producirate več sami materiala.
Jure: V bistvu nam je pomagal Damjan Lebeničnik.
Anže: Pri Damjanu smo snemali bobne, ko še ni imel postavljenega studia. Takrat smo snemali za album »Stole My Bike« na izposojenih bobnih, kasneje sva vse ostalo sama z Juretom naknadno doma naredila. Takrat se je tudi sam Damjan še učil snemalnih tehnik. Zato tudi zvok še ni tako dodelan. Za novi album pa smo prvikrat delali v studiu in je zato vse posneto kot se šika. Album »Dandeloid« pa lahko šteješ kot album demov, starih demov, tako da je dejansko šele »Dandelion Chilren so pičke« (RockLine recenzija TUKAJ, op.p.) prvi album za nas, ki je bil v celoti posnet v pravem studiu.
RockLine: Direkten, ne zloščen , ne brušen, pristen masten garažni zvok,… Vse to ostaja vodilo Dandelion Children še naprej.
Jure: Pazi, boš videl kakšen bo novi album, ki ga snemamo pri Petru Deklevi. Takrat boš lahko presodil kaj nam trenutno paše in kaj nam ne paše.
Anže: Da obeta se povsem nora nova zgodba za nas.
RockLine: Album »Dandelion Children so pičke« ponuja vpogled v skupino, ki igra še bolje, deluje še bolj koherentno obenem pa se čuti, da ste bolj kot kdajkoli prej pazili na aranžmaje, po domače povedano »na repe in glave skladb«. Album je zelo variabilen, prikazuje več obrazov iste zgodbe, prav tako pa zrelostno nadgrajuje prejšnje izdelke.
Jure: Pa u bistvu sam tega ne čutim tako. Material je star. Nastal je pred tremi leti. V bistvu kar se aranžiranja tiče za nas ni nekaj novega, nobena novost. Želeli smo prenesti element Dandelion Children koncerta v studio. Je pa res, da je bilo pri snemanju tega albuma prvič kar se nas tiče, da se nam ni nikamor mudilo. Tokrat se je za to prvič ponudila prava možnost.
Anže: Da natanko tako. Ko sva delala na albumu »Stole My Bike« sva imela zelo nizko zmogljiv računalnik. Zato sva morala snemati bobne »na gluho«. Vsak komad posebej.
Jure: Ah, takrat nisva med drugim vedela tudi tega, da je dobro, če posnameš dvakrat isto kitaro in podobno. To pot pa smo imeli čas. Zato smo se lahko zafrkavali. V pozitivnem oziru. Preizkusiš več idej v isti skladbi, več ritmov, več obratov vibracije.
RockLine: Torej želita povedati, da se Dandelion Children trenutno nahajajo na točki prekretnice v viziji same glasbene in zvokovne usmeritve?
Anže: Pa v bistvu to kar drži.
Jure: Pred dvema tednoma sem šel znova k Damjanu. Posnela sva še en album demo posnetkov. Čez teden sva bobne posnela, naslednji teden so se snemali že basi. Osnova je gola akustika, potem pa gradimo na temu. Nova plata bo nova dimenzija za nas.
Anže: Da. Gre popolnoma za nov pristop. Sam snemam kitare in base, brez da bi komade sploh poznal. In material kar nastaja in nastaja. Mene je kar strah kaj se bo zgodilo, če pride do tega, da bomo morali izdati dva albuma naenkrat. Kako se bomo tega lotili…
RockLine: To je stvar vaše notranje politike in samoorganizacije.
Anže: Pa ljudje te čudno gledajo, ko izdaš dva meseca nazaj album, potem pa čez tri mesece že govoriš o dveh novih, no hja… bo kar bo.
RockLine: Kako ste prišli s Petrom Deklevo v kontakt? On je poseben glasbenik, lahko rečem, da kar »vesoljec« na sceni.
Anže: V bistvu smo se srečali na enem od koncertov, vsi smo bili že veselo alkoholizirani. Dobili smo denar iz ŠOU Rocka za snemanje singlea in videospota. Bili smo glasni in dejali: »Ne vemo kaj naj storimo! Mi ne poznamo nobenega »studijca«,…« Pa je padel od nekod predlog: »Dekleva ima nek studio. Zakaj ne vprašate njega?« Okej, to idejo sem obdržal v glavi. Pa se znajdeva z Damjanom na nekem koncertu, kjer so igrali Adam. Seveda ni šlo spet brez nekaj vrčkov hmeljevega likvorja, pa sem pristopil do Petra in bil je zainteresiran. Bili smo zelo zadovoljni nad tem kako je posnel za nas to skladbo in zato smo ga vprašali, če bi se angažiral tudi kot producent prihodnjega studijskega albuma. In Peter ni rekel »ne«, zato je sedaj ta album, ki nastaja pri njem povsem nova zgodba. Veliko je eksperimentiranja z zvokom, detajliranja,… Lahko rečem da je noro. Tono opreme najdeš v tem studiu…
Jure: Imam občutek, da smo obdelali pri Deklevi vse žanre. Od Bee Gees, do delta bluesa.
RockLine: Znašli ste se tudi na Exit festivalu v Novem Sadu, kar je izjemen dosežek.
Jure: Bilo je 200 prijavljenih skupin. Pa to ne nekih »alter-drot« skupin podzemlja. Znana imena. Prišli smo v ožji izbor petnajstih skupin.
Anže: Pa smo našemu Petru (menedžer Peter Djokić, op.p) rekli, da imamo dovolj prijav na raznih natečajih, pravzaprav niti vedeli nismo natanko kam cilja možakar, zato sprva vsega skupaj nismo niti vzeli resno.
Jure: Končno nastop pred množico, končno velik špil!
Anže: Petra smo zadolžili, da razdeli vsem ljudem, ki so nas prišli spremljat med koncertom škatlo CDjev. No potrjen pa imamo tudi nastop na Rock Otočcu. Končno imamo delo čez poletje.
RockLine: Polna zaposlitev ob pravem času.
Jure: Pred nekaj dnevi smo dobili novi videospot, ki bo na novem albumu.
Anže Komad že igramo nekaj časa v živo, a še ni bil posnet in ni še uradno izdan.
Jure: Najprej je bil Smitten – ta je bolj pop komad, sedaj pa imamo še spot za skladbo Never Handled. Bo pa tudi ta skladba na albumu, ki ga snemamo s Petrom Deklevo.
RockLine: »Ne Maki ga«??? Ne recita, da se nanaša ta skladba na Makija, bivšega The Drinkers pevca?
Jure: Nanaša se natanko nanj. Pravi inspirativ smo našli v njem.
Anže: Ta komad je tako fenomenalno glup in on je prišel mimo in je naredil dodaten vtis.
Jure: Ta komad je že na prejšnji plati in je v živi verziji. »The Church theme«, bilo je od vsega začetka v načrtu, a smo kasneje pozabili na ta vložek. Že za živo verzijo to zborovsko petje, sedaj pa se nam je v studu primerilo podobno. Vokale smo dodali zadnji hip.
RockLine: Seveda niste pozabili na posebno zahvalo Makiju, ki ste jo pripisali v knjižico albuma…
Anže: Pa še za naslov albuma in samo naslovnico albuma smo tudi izrekli zahvalo.
RockLine: Pa obdelajmo še to temo. Čeprav je uradni PR že izdal ozadje, pa vseeno. Nekdo se je nekega dne igral po stenah kluba Lokalpatriot v Novem mestu s kemičnim svinčnikom…
Anže: To je ta majhna Slovenija, ko ti ne uspe v majhnem »backstageu« poljubnega še tako majhnega kluba, dovolj na majhno napisat nekaj, da se potem to ne bi razvedelo v širokem radiju okolice… To čačko na steni je prvi opazil Peter Dekleva…
Jure: Predolgo smo čakali kajti pojavil se je Mark…
Anže. Da. Pojavil se je Mark, ki je prečrtal »so pičke« in dopisal »rules«, se pravi je ostalo potem »Dandelion Children rules«, tako da nas je potem čakalo kar precej dela, da smo odstranili tega Marka v foto šopu in se dokopali do avtentičnosti izvirnika, ki je postal naslov našega albuma. Če bi uporabili Markovo verzijo, to gotovo ne bi bil več dober naslov.
RockLine: Dobra provokacija, dobra reklama…
Anže: In veš, da se nam ta model, ki je to napisal, sploh še ni javil. Res je smešno, da se brani honorarja, ki mu ga obljubljamo za ta »cover art«.
RockLine: Predvidevam, da snemate Dandelion Children albume vse v prvem poizkusu.
Anže: Da. Doslej je bilo praviloma tako.
Jure: Tudi večina albuma »Dandelion Children so pičke«. Tudi za ta album smo praviloma ohranili vse bazične kitare, kasneje smo popravili le kak prehodni del skladb.
Anže: Pustili smo tudi kikse v posnetkih, še sam ne vem zakaj, verjetno zato, da delujemo čim bolj pristno.
RockLine: Vse to mora biti. To je elementarno. Vse več in več skupin spoznava pomen takšnega principa. Tudi večje skupine se vračajo k osnovam snemalnih tehnik v studiu.
Anže: Ampak potem te ne želi nihče predvajati po radiju, čeprav na Študentu imamo četrti najbolj predvajani album.
RockLine Na Študentu?
Jure: Da.
Anže: No končno smo postali tudi njim všeč.
RockLine: Bojda vas je snubil Dallas Records?
Anže: A smo zavrnili ponudbo. Najprej je dober občutek ,ko prejmeš klic iz Dallasa. Potem ti pošljejo pogodbo, jo primeš v roke, pazljivo prebereš, to traja pri nas par dni ha, ha, ha,… se o vsem pozanimaš in presodiš. Presodiš namreč, da pogodba za bend ni okej. Torej se vse izjalovi. Je bil pa dober občutek. Vsaj to. Občutek ki ti potrjuje, da si končno nekaj naredil.
RockLine: Prihodnost je pač takšna, da bodo vse skupine postale svoje male firme, mala podjetja. Za vas je toliko bolj pomembno, da imate vse niti v svojih rokah.
Anže: Mi imamo srečo, da nas obkroža nekaj res dobrih prijateljev, ki nam pomagajo okrog vsega. Začenši s PR reklamo, do fotografije, snemanja spotov, tudi glede snemanja v studiu. Smo ena takšna smela ekipa, bi lahko rekel srečna družina. In mi vse te prijatelje dobro izkoriščamo ha, ha, ha,…
RockLine: In sedaj pravita, da zaključujete že drugi album, drugi po »Dandelion Children so pičke«,.. Še vedno se mi zdi, da vaju ne dohajam najbolje….
Jure: Še dva komada, pa Katja naredi bobne in je to, to. Album s Petrom Deklevo, pa res pričakujemo zelo nestrpno. Pravzaprav komaj čakam, da vidim kaj je nastalo. Na ta naš izdelek sem zares ponosen. Ker je Peter Dekleva pristopil k vsej stvari zares z veliko ljubeznijo. Pristopil je do nas in do naše glasbe, kot bi bila njegova. Začutil je v nas umetnike, umetniške duše in nam odprl vrata, da se ta naš artizem udejanji.
RockLine: Uradno naznanjam in razglašam, da ste Dandelion Children najbolj produktivni slovenski bend.
Anže: Najlaže je delat v triu. Juretu dogaja sto na uro, tu so vseskozi novi komadi, nove ideje…
Jure: Trije se takoj vse zmenimo. Kdaj bo folk dojel, da mi Dandelion Children poizkušamo vse? Na tej novi plati bo to moral dojeti, ko jo bo slišal.
RockLine: Koliko se je Dekleva dejansko »igrajčkal« naknadno z vašim materialom?
Jure: Jaz sem pripravil gola akustične ogrodja skladb v akustiki , potem smo čakali da odigra Katja bobne, sledila je bas kitara, pa kitara, kjer je Peter vplival, da spremenimo nekaj malenkosti.
Anže: Kar se tiče Petra, je on odigral nekaj činel, pa spremljevalne vokale je odpel.
Jure: Bo pa nekaj gostov, denimo basist od Livije, je na pedal steelih, vokale odpoje na enem komadu tudi Severa Gjurin, Zdava na tablah, Rajko Bajt prispeva vokale v ozadju na ene treh skladbah.
na vrh