Clawfinger so skupina, ki je polnila male ekrane v devetdesetih, kar naenkrat pa so postali aktualni mnogi drugi, bolj atraktivni ali pa le mlajši bandi. Po uspehih plošč, kot so Deaf Blind Dumb in Use Your Brain, so ustvarjali naprej in do danes nakopičili kar sedem albumov, ki pa niso zgolj poustvarjanje že slišanega. Letos so izdali nov izdelek – album Life Will Kill You, o plošči ter o letih ustvarjanja smo se z njimi pogovarjali na letošnjem Nova Rocku. Pogovarjali smo se s kitaristom Bårdom Torstensenom. Iskreno povedano – niti sanjalo se mi ni kaj lahko pričakujem od sogovornika. Na odru odsevajo maničnost in nepredvidljivost. Kakšni pa so v zakulisju? Kmalu po tretji uri popoldan sem štel korake do novinarskega šotora in upal, da tokrat ne bom priča še enim zvezdnikom, pa čeprav rahlo odcvetelim, ki bi stregli le s tono samovšečnosti, nakladanja ter vehamence. Že prvih nekaj trenutkov, rokovanje ter prešeren nasmeh, ki je dopolnjeval iskren in odločen pogled pa so obljubljali, da so bili moji strahovi neutemeljeni.
RockLine: Lep pozdrav Bård! Vem, da se vprašanje kar nekako ponavlja, a mi vseeno zaupaj kakšni so tvoji občutki, ko se sprehajaš med nepregledno množico tukajšnjega festivala?
Bård Torstensen: Na samem začetku so bili občutki res intenzivni ter mešani, saj smo nastopili tako zgodaj na tukajšnji prireditvi. Že nekaj let nismo nastopali na tako velikem dogodku. Bilo je malo treme, a smo se predali občutju ter odgnali vse odvečne strahove ter zaorali v naši stari maniri že v prvih nekaj komadih in izkazalo se je, da je bil ves trud več kot poplačan. Zak (Tell; pevec) se je z množico dostojno povezal ter komunikacija je tekla tako, kot se spodobi. Tako da so bili enako dobro sprejete stare pesmi, ki jih morebiti nekateri starejši obiskovalci letošnjega festivala poznajo še iz zlatih časov MTV-ja, ker pa je bila atmosfera tako iskrena in intenzivna (v pozitivnem smislu) pa smo enako buren sprejem doživeli med igranjem nekaterih do sedaj še ne slišanih pesmi. Res enkratno! Očitno je potrebno upoštevati staro recepturo: sprosti se in bodi del množice kot eno.
RockLine: Saj je dejansko res, da vas je bila množica resnično željna ponovno videti. Kot smo vas, denimo, videli igrati tudi v Sloveniji. Morebiti se motim, a v spominu mi je ostalo, da ste pri nas odigrali dva koncerta …
Bård: Tri …Ljubljana dvakrat, nato pa smo nastopili na nekakršnem zboru motoristov, kjer smo se vsi zbrali nekje sredi nekega gozda.
RockLine: In kakšni so spomini na Slovenijo ter na koncerte? En koncert ste odigrali lani, drugega pa leta 1995. Kakšna je primerjava?
Bård: Vedno je bilo enkratno! Če se bolje spomnim, zdaj, ko si mi omenil lanski nastop, je bilo do sedaj moč našteti kar štiri obiske v Sloveniji … Po prvem obisku leta 1995 sem se dejansko spraševal ali je lahko doživetje še bolj noro. Neverjetno! Vzhodne države – Slovenijo štejem med bivše vzhodne države – premorejo zadržano koncertno energijo ter zanos. Bili smo v Varšavi in dejansko težko vlečem neposredno paralelo s Slovenijo … Slovenija je tako majhna država in premore koncertno kulturo ter sproščenost zahodnih držav. Stage diving in crowd surfing sta mila opisa tega, kar smo doživeli pri vas in spraševali smo se kaj se dejansko dogaja tu? In to v tako majhni državi. Res noro! Po odhodu na svoje ter po osamosvojitvi ste se zelo hitro zlili z okoliškimi državami. Spominov tako ni potrebno preveč priklicati, saj so vedno tako blizu in v tolažbo ob slabih trenutkih.
RockLine: In s primerjavo vzhoda in zahoda so vlečene primerjave koncertov?
Bård: Ne primerjam s koncertnega stališča. Primerjam to, kar sem doživel med običajnim sprehodom po ulicah. Običajno se tako odpravim na sprostitev po prihodu v nek kraj ter si tako mentalno polnim baterije pred nastopom. Vedno si želim čutiti utrip ter esenco, dušo države ali mesta, v katerem nastopamo. To ni težavno, saj me nihče ne prepozna, tako si lahko dejansko nemoteno ogledujem vse tisto, kar bi mi bilo zaradi, recimo, zvezdništva, očem skrito. Koncertno gledano smo bili počaščeni s štirimi enkratnimi koncerti v Sloveniji. In kaj je neverjetno je to, da mi je nek znanec povedal, da so se pri vas rojevale tudi legende. Poglejte kaj imate! Laibach! Ko sem jih videl igrati v živo je jasno, da tako močne navzočnosti na odru ne morejo sevati kar tako. Izklesali so vas čas in okoliščine. To je rock'n'roll. Kar delamo mi – to je pussy fuck'n shit! Ko bi le zmogli storiti to, kar so storili Laibach. To je tisto ta pravo! Kar lahko čutim do protirežimskih herojem glasbenega biznisa je le spoštovanje. Mi smo, kar zadeva ta segment, pravi mlečnozobci!
RockLine: Prej si omenil, da te na cesti nihče ne prepozna, a temu ni bilo vedno tako. Pred parimi leti ste bili pravzaprav stalnica video ponudbe MTV-ja ter tudi ostalih, reciva temu "ta pravih in ta velikih" postaj. Kaj se je zgodilo po tem, ko je MTV ugasnil svoje reflektorje ter svoj pogled usmeril v drugo smer in vas nato velikokrat spregledal?
Bård: Pravzaprav je šlo pri nas za zavestno stanje sprijaznenja, saj smo vedeli, da se bo to, prej ali slej, le zgodilo. Naveličajo se tvojega obraza in nekdo drug okupira male zaslone. To je naravno stanje video biznisa. Pred 15 leti smo bili mlajši in lepših obrazov, če pa bi stavili le na to pa bi bili na izgubi zgolj mi. Naveličali bi se. Tako pa smo nadaljevali s tem, kar se nam je zdelo vredno nadaljevanja. Ekonomsko gledano bi bili razlogi bolj ubogi. Vsak mesec tako iz prigaranega dobim le, običajno, plačo industrijskega delavca. Vseeno mi je tako zaslužen denar slajši. Denar ni razlog za dolgovezenje. Mi smo se zavestno odločili, da bomo delali pač to, kar je pomembno v prvi vrsti nam in to nadaljujemo. Pa čeprav, recimo tako, ni nikomur mar. kar zadeva mene se na take bizarnosti požvižgam, saj vem, da počnem nekaj, v kar pretapljam svojo dušo in telo ter sem pripravljen za to tudi nekaj žrtvovati. Morebiti ni več toliko tistih, ki so včasih kupovali naše majice ter nas oboževali zaradi tega, kar so sami mislili, da predstavljamo, a verjamem, da obstaja vsaj peščica istomišljenikov, ki smo jim všeč zaradi tega, kaj damo na majhnih, malo večjih ali velikih nastopih.
RockLine: Marsikogra bi to pomanjkanje medijske pozornosti povsem razdejalo, vi pa ste dvanajst let kasneje vztrajali. Skupni seštevek predstavlja 7 albumov ter nepregledno število koncertov, bojnih ran in tisoče kilometrov. Sedaj predstavljate najnovejšo ploščo – Life Will Kill You. Kaj ste s tem albumom sporočili svetovnemu občestvu?
Bård: Naslovu navkljub ima ta plošča precej več opraviti z življenjskim dejstvom, kateremu ni moč ubežati – s smrtjo. Ne vem zakaj … Pravzaprav vem, a ne vem ali bi vam želel povedati.
RockLine: Potem je to precej pesimistično sporočilo albuma, da ga ne želite razkriti.
Bård: Ne. Je zelo optimistično. Gre zgolj za terapevtski učinek, ko si želiš razlagati določene stvari in dogodke, ki so se zgodili. Ni niti trohice pesimizma. OK, povedal vam bom, kar ne počnem vsakodnevno. Novembra mi je umrl oče ….
RockLine: Naše iskreno sožalje.
Bård: Hvala … Smrt je bila v mojem življenju vedno prisotna, a nikoli tako neposredno. V meni se je nekaj premaknilo in o tem sem začel pisati. Pisati sem začel o tem, kar ni neposredno razkrivalo notranjih stanj, govorilo pa je denimo o smrti z malih ekranov. Pisati sem začel o samomorilskih bombaših, o lakoti… Ko pa doleti to nekoga tebi bližnjih postane neosebna abstrakcija prekleto tvoja stvar. Z očetom nisva imela precej tesnih stikov, da bi vam zdaj neutolažljivo objokoval njegovo smrt. Smrt je del naših življenj. Smrti sam še nisem doživel, a glavno vprašanje je bilo v mojih mislih le to, kaj smrt dejansko je. Kaj je življenje? Kaj je smrt? Kako človek umre je povezano s tem kako človek živi.
RockLine: Moje mnenje je, da ste se tokrat preusmerili z manj neposrednega sporočanja na drugo raven. Kaj po vsem skupaj pričakujete od celotne promocije in od albuma?
Bård: O sprejemu vam bom lahko povedal po letu ali dveh, v glavnem pa sem bil prijetno presenečen nad tem, da so ga kritiki precej dobro sprejeli. Moja osebna pričakovanja so resnično povsem anulirana. Na nuli! Če nimaš nikakršnih pričakovanj, to je to, kar sem se sam naučil v teh mnogih letih, potem ne moreš biti razočaran. Vedeti moraš le, da si dal resnično vse od sebe. Lahko govorim le o svojih upih in željah … Kar si želim in upam je, da bi bil album deležen vsaj majhne medijske pozornosti.
RockLine: Del tega je tudi dejstvo, da ste tu in da bodo vaš koncert distribuirali s pomočjo tehnologije USB snemanja diRec, ki je na tem festivalu predstavljena prvič. Kakšno je vaše mnenje o sodobni tehnologiji, MP3-jih, internetni distribuciji in podobnem?
Bård: Pravzaprav je šlo v tej glasbeni branži zmeraj le za služenje in za modne muhe marsikoga. Zvok bi bilo možno izboljšati. Potem so tu npr. In Flames, ki so posneli le pet skladb. Mi smo se takoj zagreli za stvar. V karieri smo storili kar precej napak, a to je zvenela kot popolna stvar za nas. Res je, da si ne želiš ovekovečiti nekaj, kar bi bilo polno napak. Vseeno pa sem slišal že kar precej albumov, ki so bili polni napak in dejansko sem bil nad njimi, nad njihovo nespolirano iskrenostjo, navdušen. Rečeš si: "Hvala dejstvu, da nisem popoln! Sem le človek!" Čez nekaj let pa se zmoremo ob tem zabavati ter obujati pristne spomine na sam dogodek …
RockLine: Še zadnje vprašanje, saj vem da si želiš počitka, obenem pa ga zastavim vsakomur in ga bom tako tudi tebi. Kakšni so kratkoročni in kakšni so dolgoročni načrti tebe kot člana Clawfinger in osebno kot človeka ter obenem – vas kot kolektiva?
Bård: Kratkoročno je pivo po koncertu ter nato intenzivna koncertna promocija plošče in neprekinjeno pisanje novih materialov, pa čeprav ne bodo vsi na ploščah. Bistvo je igrati, pisati ter snemati. Ne zato, da bi spisal hit temveč zato, da sem vedno v gibanju. Po tem bi šel rad domov za par tednov ter si polnil baterije. Začel bi delati in snemati skoncentrirano. To so nekako deloma tudi dolgoročni načrti. Dolgoročni načrt zame je že to, da se prebijemo čez zimo ter dočakamo naslednjo pomlad.
RockLine: In naslednji logični korak, ki ga bo Clawfinger ubral v prihodnosti ter napredoval v smislu svoje glasbene evolucije?
Bård: Ko se odpravimo snemati nov album ne vemo dosledno vse, kar želimo narediti, tako da gre vedno za glasbeno evolucijo v smislu spontanosti. Želeno le storimo. Vedno … Vedno imamo obrise, ki jih nato barvamo s skupnimi napori. Vedno gre za prezenco vseh skupaj.
RockLine: Bila sva presneto izčrpna. Še to: kaj bi želel sporočiti našim bralcem ter Clawfinger fanom?
(odprejo se vrata in s hrbta se našemu mikrofonu približa najrazpoznavnejši obraz Clawfingerjev – karizmatični pevec Zakk Tell)
Zakk Tell: Karkoli vam tvezi ta možicelj pred vašim mikrofonom je laž! Je razvpiti lažnjivec! Je Norvežan, nima nobene kulture in je star. (smeh) Jaz sem, mimogrede, Zakk, pevec v skupini Clawfinger!
RockLine: Ravno zaključujeva intervju in prišli smo do zadnjega, sklepnega dejanja, ko našim bralcem sporočate karkoli vam leži na duši – sporočila ali pa haiku poezijo … (smeh)
Zakk: Super! Se mi je zdelo, da imate tu nekaj bolj zanimivega od običajnih suhoparnosti! Moje sporočilo pa je: ne recite tej plošči come back, saj smo bili tu leta in leta dolgo! In tu nameravamo ostati leta in leta naprej, ki sledijo!
Bård: Po mojem gre stvar nekako tako: poslušajte ploščo, izgradite si svoje mnenje in lahko jo zavržete, če jo ne marate …
Zakk: V bistvu pa jo primerno poslušajte v miru in tišini, na maksimalni glasnosti …
Bård: V miru in tišini ter na maskimalni glasnosti ….(smeh)
Zakk: Seveda! Mislil sem na mir in tišino v okolici, tako da iz zvočnikov sočno zazveni le naša godba. Če vam je mar, bi bili počaščeni, če boste skupino podprli. Če pa jo ne marate pa lahko kupite izvod za kakšnega prijatelja, ki bi jo lahko vzljubil. Lahko jo poklonite za Božič ali za kak drugi priročen datum. Na Švedskem praznujemo tudi enakonočje. Lahko jo kupite tudi svojemu psu. Lahko jo uporabite tudi kot namizni podstavek za špagete, ki ste jih skuhali in ne bi želeli poškodovati laka na mizi. Lahko jo uporabite na milijon načinov … Ratuje težko! Ja … Lahko naredite enkratno lučko, ki jo oblepite s stotinami izvodov naše plošče. Okoli obešeni CD-ji bi znali ustvariti res enkraten svetlobni učinek. To bi bilo v bistvu vse, kar zadeva praktično uporabnost naše plošče.
RockLine: Osebno menim, da bo večina fanov storila nekaj, kar nisi omenil in za kar so plošče narejene – jo dala v CD player ter poslušala … Znova in znova …
Zakk: Dobra ideja!
RockLine: Lep pozdrav Bård! Vem, da se vprašanje kar nekako ponavlja, a mi vseeno zaupaj kakšni so tvoji občutki, ko se sprehajaš med nepregledno množico tukajšnjega festivala?
Bård Torstensen: Na samem začetku so bili občutki res intenzivni ter mešani, saj smo nastopili tako zgodaj na tukajšnji prireditvi. Že nekaj let nismo nastopali na tako velikem dogodku. Bilo je malo treme, a smo se predali občutju ter odgnali vse odvečne strahove ter zaorali v naši stari maniri že v prvih nekaj komadih in izkazalo se je, da je bil ves trud več kot poplačan. Zak (Tell; pevec) se je z množico dostojno povezal ter komunikacija je tekla tako, kot se spodobi. Tako da so bili enako dobro sprejete stare pesmi, ki jih morebiti nekateri starejši obiskovalci letošnjega festivala poznajo še iz zlatih časov MTV-ja, ker pa je bila atmosfera tako iskrena in intenzivna (v pozitivnem smislu) pa smo enako buren sprejem doživeli med igranjem nekaterih do sedaj še ne slišanih pesmi. Res enkratno! Očitno je potrebno upoštevati staro recepturo: sprosti se in bodi del množice kot eno.
RockLine: Saj je dejansko res, da vas je bila množica resnično željna ponovno videti. Kot smo vas, denimo, videli igrati tudi v Sloveniji. Morebiti se motim, a v spominu mi je ostalo, da ste pri nas odigrali dva koncerta …
Bård: Tri …Ljubljana dvakrat, nato pa smo nastopili na nekakršnem zboru motoristov, kjer smo se vsi zbrali nekje sredi nekega gozda.
RockLine: In kakšni so spomini na Slovenijo ter na koncerte? En koncert ste odigrali lani, drugega pa leta 1995. Kakšna je primerjava?
Bård: Vedno je bilo enkratno! Če se bolje spomnim, zdaj, ko si mi omenil lanski nastop, je bilo do sedaj moč našteti kar štiri obiske v Sloveniji … Po prvem obisku leta 1995 sem se dejansko spraševal ali je lahko doživetje še bolj noro. Neverjetno! Vzhodne države – Slovenijo štejem med bivše vzhodne države – premorejo zadržano koncertno energijo ter zanos. Bili smo v Varšavi in dejansko težko vlečem neposredno paralelo s Slovenijo … Slovenija je tako majhna država in premore koncertno kulturo ter sproščenost zahodnih držav. Stage diving in crowd surfing sta mila opisa tega, kar smo doživeli pri vas in spraševali smo se kaj se dejansko dogaja tu? In to v tako majhni državi. Res noro! Po odhodu na svoje ter po osamosvojitvi ste se zelo hitro zlili z okoliškimi državami. Spominov tako ni potrebno preveč priklicati, saj so vedno tako blizu in v tolažbo ob slabih trenutkih.
RockLine: In s primerjavo vzhoda in zahoda so vlečene primerjave koncertov?
Bård: Ne primerjam s koncertnega stališča. Primerjam to, kar sem doživel med običajnim sprehodom po ulicah. Običajno se tako odpravim na sprostitev po prihodu v nek kraj ter si tako mentalno polnim baterije pred nastopom. Vedno si želim čutiti utrip ter esenco, dušo države ali mesta, v katerem nastopamo. To ni težavno, saj me nihče ne prepozna, tako si lahko dejansko nemoteno ogledujem vse tisto, kar bi mi bilo zaradi, recimo, zvezdništva, očem skrito. Koncertno gledano smo bili počaščeni s štirimi enkratnimi koncerti v Sloveniji. In kaj je neverjetno je to, da mi je nek znanec povedal, da so se pri vas rojevale tudi legende. Poglejte kaj imate! Laibach! Ko sem jih videl igrati v živo je jasno, da tako močne navzočnosti na odru ne morejo sevati kar tako. Izklesali so vas čas in okoliščine. To je rock'n'roll. Kar delamo mi – to je pussy fuck'n shit! Ko bi le zmogli storiti to, kar so storili Laibach. To je tisto ta pravo! Kar lahko čutim do protirežimskih herojem glasbenega biznisa je le spoštovanje. Mi smo, kar zadeva ta segment, pravi mlečnozobci!
RockLine: Prej si omenil, da te na cesti nihče ne prepozna, a temu ni bilo vedno tako. Pred parimi leti ste bili pravzaprav stalnica video ponudbe MTV-ja ter tudi ostalih, reciva temu "ta pravih in ta velikih" postaj. Kaj se je zgodilo po tem, ko je MTV ugasnil svoje reflektorje ter svoj pogled usmeril v drugo smer in vas nato velikokrat spregledal?
Bård: Pravzaprav je šlo pri nas za zavestno stanje sprijaznenja, saj smo vedeli, da se bo to, prej ali slej, le zgodilo. Naveličajo se tvojega obraza in nekdo drug okupira male zaslone. To je naravno stanje video biznisa. Pred 15 leti smo bili mlajši in lepših obrazov, če pa bi stavili le na to pa bi bili na izgubi zgolj mi. Naveličali bi se. Tako pa smo nadaljevali s tem, kar se nam je zdelo vredno nadaljevanja. Ekonomsko gledano bi bili razlogi bolj ubogi. Vsak mesec tako iz prigaranega dobim le, običajno, plačo industrijskega delavca. Vseeno mi je tako zaslužen denar slajši. Denar ni razlog za dolgovezenje. Mi smo se zavestno odločili, da bomo delali pač to, kar je pomembno v prvi vrsti nam in to nadaljujemo. Pa čeprav, recimo tako, ni nikomur mar. kar zadeva mene se na take bizarnosti požvižgam, saj vem, da počnem nekaj, v kar pretapljam svojo dušo in telo ter sem pripravljen za to tudi nekaj žrtvovati. Morebiti ni več toliko tistih, ki so včasih kupovali naše majice ter nas oboževali zaradi tega, kar so sami mislili, da predstavljamo, a verjamem, da obstaja vsaj peščica istomišljenikov, ki smo jim všeč zaradi tega, kaj damo na majhnih, malo večjih ali velikih nastopih.
RockLine: Marsikogra bi to pomanjkanje medijske pozornosti povsem razdejalo, vi pa ste dvanajst let kasneje vztrajali. Skupni seštevek predstavlja 7 albumov ter nepregledno število koncertov, bojnih ran in tisoče kilometrov. Sedaj predstavljate najnovejšo ploščo – Life Will Kill You. Kaj ste s tem albumom sporočili svetovnemu občestvu?
Bård: Naslovu navkljub ima ta plošča precej več opraviti z življenjskim dejstvom, kateremu ni moč ubežati – s smrtjo. Ne vem zakaj … Pravzaprav vem, a ne vem ali bi vam želel povedati.
RockLine: Potem je to precej pesimistično sporočilo albuma, da ga ne želite razkriti.
Bård: Ne. Je zelo optimistično. Gre zgolj za terapevtski učinek, ko si želiš razlagati določene stvari in dogodke, ki so se zgodili. Ni niti trohice pesimizma. OK, povedal vam bom, kar ne počnem vsakodnevno. Novembra mi je umrl oče ….
RockLine: Naše iskreno sožalje.
Bård: Hvala … Smrt je bila v mojem življenju vedno prisotna, a nikoli tako neposredno. V meni se je nekaj premaknilo in o tem sem začel pisati. Pisati sem začel o tem, kar ni neposredno razkrivalo notranjih stanj, govorilo pa je denimo o smrti z malih ekranov. Pisati sem začel o samomorilskih bombaših, o lakoti… Ko pa doleti to nekoga tebi bližnjih postane neosebna abstrakcija prekleto tvoja stvar. Z očetom nisva imela precej tesnih stikov, da bi vam zdaj neutolažljivo objokoval njegovo smrt. Smrt je del naših življenj. Smrti sam še nisem doživel, a glavno vprašanje je bilo v mojih mislih le to, kaj smrt dejansko je. Kaj je življenje? Kaj je smrt? Kako človek umre je povezano s tem kako človek živi.
RockLine: Moje mnenje je, da ste se tokrat preusmerili z manj neposrednega sporočanja na drugo raven. Kaj po vsem skupaj pričakujete od celotne promocije in od albuma?
Bård: O sprejemu vam bom lahko povedal po letu ali dveh, v glavnem pa sem bil prijetno presenečen nad tem, da so ga kritiki precej dobro sprejeli. Moja osebna pričakovanja so resnično povsem anulirana. Na nuli! Če nimaš nikakršnih pričakovanj, to je to, kar sem se sam naučil v teh mnogih letih, potem ne moreš biti razočaran. Vedeti moraš le, da si dal resnično vse od sebe. Lahko govorim le o svojih upih in željah … Kar si želim in upam je, da bi bil album deležen vsaj majhne medijske pozornosti.
RockLine: Del tega je tudi dejstvo, da ste tu in da bodo vaš koncert distribuirali s pomočjo tehnologije USB snemanja diRec, ki je na tem festivalu predstavljena prvič. Kakšno je vaše mnenje o sodobni tehnologiji, MP3-jih, internetni distribuciji in podobnem?
Bård: Pravzaprav je šlo v tej glasbeni branži zmeraj le za služenje in za modne muhe marsikoga. Zvok bi bilo možno izboljšati. Potem so tu npr. In Flames, ki so posneli le pet skladb. Mi smo se takoj zagreli za stvar. V karieri smo storili kar precej napak, a to je zvenela kot popolna stvar za nas. Res je, da si ne želiš ovekovečiti nekaj, kar bi bilo polno napak. Vseeno pa sem slišal že kar precej albumov, ki so bili polni napak in dejansko sem bil nad njimi, nad njihovo nespolirano iskrenostjo, navdušen. Rečeš si: "Hvala dejstvu, da nisem popoln! Sem le človek!" Čez nekaj let pa se zmoremo ob tem zabavati ter obujati pristne spomine na sam dogodek …
RockLine: Še zadnje vprašanje, saj vem da si želiš počitka, obenem pa ga zastavim vsakomur in ga bom tako tudi tebi. Kakšni so kratkoročni in kakšni so dolgoročni načrti tebe kot člana Clawfinger in osebno kot človeka ter obenem – vas kot kolektiva?
Bård: Kratkoročno je pivo po koncertu ter nato intenzivna koncertna promocija plošče in neprekinjeno pisanje novih materialov, pa čeprav ne bodo vsi na ploščah. Bistvo je igrati, pisati ter snemati. Ne zato, da bi spisal hit temveč zato, da sem vedno v gibanju. Po tem bi šel rad domov za par tednov ter si polnil baterije. Začel bi delati in snemati skoncentrirano. To so nekako deloma tudi dolgoročni načrti. Dolgoročni načrt zame je že to, da se prebijemo čez zimo ter dočakamo naslednjo pomlad.
RockLine: In naslednji logični korak, ki ga bo Clawfinger ubral v prihodnosti ter napredoval v smislu svoje glasbene evolucije?
Bård: Ko se odpravimo snemati nov album ne vemo dosledno vse, kar želimo narediti, tako da gre vedno za glasbeno evolucijo v smislu spontanosti. Želeno le storimo. Vedno … Vedno imamo obrise, ki jih nato barvamo s skupnimi napori. Vedno gre za prezenco vseh skupaj.
RockLine: Bila sva presneto izčrpna. Še to: kaj bi želel sporočiti našim bralcem ter Clawfinger fanom?
(odprejo se vrata in s hrbta se našemu mikrofonu približa najrazpoznavnejši obraz Clawfingerjev – karizmatični pevec Zakk Tell)
Zakk Tell: Karkoli vam tvezi ta možicelj pred vašim mikrofonom je laž! Je razvpiti lažnjivec! Je Norvežan, nima nobene kulture in je star. (smeh) Jaz sem, mimogrede, Zakk, pevec v skupini Clawfinger!
RockLine: Ravno zaključujeva intervju in prišli smo do zadnjega, sklepnega dejanja, ko našim bralcem sporočate karkoli vam leži na duši – sporočila ali pa haiku poezijo … (smeh)
Zakk: Super! Se mi je zdelo, da imate tu nekaj bolj zanimivega od običajnih suhoparnosti! Moje sporočilo pa je: ne recite tej plošči come back, saj smo bili tu leta in leta dolgo! In tu nameravamo ostati leta in leta naprej, ki sledijo!
Bård: Po mojem gre stvar nekako tako: poslušajte ploščo, izgradite si svoje mnenje in lahko jo zavržete, če jo ne marate …
Zakk: V bistvu pa jo primerno poslušajte v miru in tišini, na maksimalni glasnosti …
Bård: V miru in tišini ter na maskimalni glasnosti ….(smeh)
Zakk: Seveda! Mislil sem na mir in tišino v okolici, tako da iz zvočnikov sočno zazveni le naša godba. Če vam je mar, bi bili počaščeni, če boste skupino podprli. Če pa jo ne marate pa lahko kupite izvod za kakšnega prijatelja, ki bi jo lahko vzljubil. Lahko jo poklonite za Božič ali za kak drugi priročen datum. Na Švedskem praznujemo tudi enakonočje. Lahko jo kupite tudi svojemu psu. Lahko jo uporabite tudi kot namizni podstavek za špagete, ki ste jih skuhali in ne bi želeli poškodovati laka na mizi. Lahko jo uporabite na milijon načinov … Ratuje težko! Ja … Lahko naredite enkratno lučko, ki jo oblepite s stotinami izvodov naše plošče. Okoli obešeni CD-ji bi znali ustvariti res enkraten svetlobni učinek. To bi bilo v bistvu vse, kar zadeva praktično uporabnost naše plošče.
RockLine: Osebno menim, da bo večina fanov storila nekaj, kar nisi omenil in za kar so plošče narejene – jo dala v CD player ter poslušala … Znova in znova …
Zakk: Dobra ideja!
na vrh