Nekaj čarobnega je v besedah, melodiji in uročljivi lepoti skladb, ki so postale del naše identitete, narodove zavesti, del naše folklore. Del teh je prepojil s prekmurskim melosom tudi človek izjemne prodornosti in izrazitega sentimenta, občutja za lepoto ter za ljudi okoli. Govorim o »beltinškem Bobu Dylanu«, kot ga nekateri poskušajo označevati, gospodu s tisto črno kitaro, klobukom in prepoznavno raskavim glasom, velikem Vladu Kreslinu osebno. Malo je ljudi, do katerih bi gojil lahko tako globoko spoštovanje, skoraj strahospoštovanje, a po prvem osebnem stisku roke prepoznaš človeka. Po stisku roke in pogledu globoko v oči sem z mojo drago že po koncertu v SiTi Teatru vedel, da je Vlado Kreslin več kot samo človek z naslovnice albuma, več kot tisti znani obraz s televizije – je človek, pisan z veliko začetnico in takšnih ljudi si lahko človek le želi srečevati malce pogosteje. Naneslo je tako, da je med nami nekaj »kliknilo« in po prvem stiku po elektronski obliki je sledil telefonski klic ter nato osebno vabilo na petkov koncert v okolico Moravč. Še prej pa osebno snidenje na Vladovi osebni rezidenci visoko nad sivino Ljubljane. V bližini Save nedaleč stran se je začel Rock Otočec, izza duri pa nas je po stopnišču, okrašenem s številnimi posnetki Vladovih otrok ter glasbenikov, kulturnikov, pisateljev, ljudi, ki dodajajo našemu narodu tisti plemenitejši ten, na vrhu stopnišča pa Vlado. V fazi zadnjih priprav na koncert, a z iskrenim nasmehom na ustnicah. »Še malo, pa bom, OK?« Počakava doli. Ne pričakujem preveč, saj vem, da Vlado intervjujev ne mara. Novinarji poustvarjajo povedano, je nekoč povedal. S tem bi se strinjal, saj glasniki sedme sile velikokrat naredijo prekleto veliko krivic in izkrivljajo povedano. Zato se ne bi čudil, če si za intervju časa ne bi vzel, je pa bilo veliko, da nama je z ženo odprl svoja vrata, naju povabil v svojo družbo, da odidemo do gradu Tuštanj. »Vesta, kje je to? Tudi sam še tam nisem bil, ampak bomo že našli.« Asistent Marjan v avto naloži ojačevalec, kitaro, harmoniko, Vlado preveri, ali so očala, knjige in ostali nujni rekviziti nared. »Vse je tukaj!« in že odrinemo na pot.
Ljubljano pustimo kmalu za seboj, ruralno podeželsko življenje, kar precejšen direndaj na cestah pa si krajšamo z ogledi plakatov ter kramljanjem. »Kmalu bo nared videospot za skladbo Bejli grm. Video je izjemen, sem danes moral še zadnje mikse pregledat. Naberšnik je car, ima res feeling za sliko ...« napove Vlado. Celuloidne sanje bodo pripomogle k temu, da bo ovekovečen prvi polnokrvni duet obeh Kreslinov – očeta Milana in sina Vlada. Tudi zavoljo tega je plošča Čarobnice, ki domala skoraj desetletje po Kreslinčicah zbira in ponuja del zakladov iz neusahljive zakladnice idej in napevov, ki jih Vlado tako suvereno in neprekinjeno tke, piše in vsuva v naša vedno lačna ušesa. Iz zvočnikov vejejo zvoki Boba Dylana, Vlado pa z nogami na armaturi premleva še zadnje podrobnosti pred nastopom. »Moral bi videt, kako je bilo včeraj na Lentu. Mater, koliko ljudi, samo vzdušje je bilo pa pravo ...« pokomentira preteklo dnevno dogajanje. Časa za počitek ni. Koncerti si kar sledijo, saj Čarobnice zaslužijo primerno promocijo, poleg vsega pa Vlado publiki ustreže tudi z branjem svojih Pojezij in pripetljajev, anekdotskih biserov z njegovih turnej z Beltinško bando. Večina jih je že šla, a so minevanje in odhod del cikla življenja. Spomin na tiste ljudi, ki so se s toplino, nasmehom in glasbo dotaknili Vlada pa je še vedno živ. Skoraj zaidemo s poti, a Marjan vseeno pravočasno vidi tablo z napisom Grad Tuštanj in se proti prizorišču usmerimo po vijugavi romantični vaški cesti. Kmalu zapeljemo na pesek pred grajskimi vrati in nasproti pristopijo graščak, njegova žena ter organizatorji. Obokano dvorišče, med arkadami pa stoli pod milim nebom, nasproti temu pa oder, na katerem so potekale še zadnje priprave na dogodek meseca, če ne leta, v tem kraju. Stol, miza, na katero Vlado povezne svoj klobuk, s strani pa samo zvočniki.
Vlado vzame v roke svojo črno elektroakustično kitaro in začne preigravati blues štikelce. Duri in moli zvenijo rahlo razglašeno, zato pregleda strune. Vraga, spet bo potrebna menjava. Štirico bo potrebno zamenjat, kar naredi maestro kar sam, osebno. »Je to tista razvpita črna kitara, o kateri pojete?« povprašam. »Kje! Tista ima že več kot 70 let in je doma. Oče jo občasno vzame v roke in nanjo kaj zaigra. Sam sound pa ima ta kitara ...«. In že spolzijo iz zvočne luknje novi akordi, melodični drsi, Vlado pa brez pomoči ojačevalca zapoje takte skladbe Abel in Kajn. Tako minimalistično in zadostno, če ima človek kaj za iskreno povedati. Nobenih mask, nobene kozmetike ali prekoproducirane navlake. »Bi imeli čas za pogovor morebiti zdaj?« poskusim ob ne ravno najbolj posrečenem času. »Bomo videli. Moram še vaje s pevskim zborom opravit. Potem pa bomo videli ...« Nič ne bo, pomislim, pa mi je to drugotnega pomena. Na nebu so se začeli gostiti oblaki in iz svinčeno težkih gmot se je kar naenkrat utrl potok božjih solz, dežja, ki je dodobra spral prizorišče. Sedemo. Zaskrbljeni pogledi se upirajo proti nebu, a upanje, da koncert bo, ne umira. Vse je prehodno, vse bo v redu, dodaja organizator, in dodaja, da dan poprej ni bilo govora o dežju na tem delu Slovenije. Tudi zemlja mora dobiti kaj piti, Vlado pa s kitaro pričakuje nadaljevanje dogodja. Da razbijem monotonijo, mu predlagam, da se čisto neobremenjeno prepustiva trenutku in si, ne meneč za formo in snemalnike, krajšava čas z malce bolj osebnim pomenkom. »Naj bo,« doda, ob pogledu na analogno čudo tehnike, ki ga tovorim s seboj pa doda: »Old school! Takšni so najbogši ...«
Rockline: Kot sem poudaril že prej, Vlado, mi je v izredno čast in zadovoljstvo, da ste si vzeli čas za RockLine, da lahko rečeva kaj tudi o Čarobnicah, ki so pred kratkim ugledale luč sveta. Skoraj deset let po Kreslinčicah sledi nekakšno nadaljevanje. So Čarobnice namensko nadaljevanje? Ste to imeli v mislih ali je rdeča nit nastanka Čarobnic nekaj čisto povsem drugega?
Vlado: Seveda gre za nekakšno nadaljevanje, v bistvu pa se je stvar začela popolnoma drugače. Sem imel komad z očetom in sem rekel, da bi bilo to fajn objavit. Kje naj to objavim, ker nimam takoj 15 novih pesmi, da bi imel zadosti stvari za izid nove plošče, nato pa sem se spomnil, da že dolgo časa nismo naredili nobene kompilacije, zbirke, v katero bi lahko dali take čudaške izvenserijske verzije komadov, kot je Texarcana z Bambi Molesters ali pa Malena z Idoli v Cankarjevem domu ... Za take res priredbe, izvedbe, žive, ki jih ne moreš dati na tak običajen album, na katerega daješ take nove pesmi pač, tako je bil tak format tokrat zame zelo primeren. Ne razbijam si več glave s tem, ali je koncept ali ne, damo pač ven in je zabeleženo, ne? Drugače pa jih lahko pozabiš v predalih nekje in ... Prej si me spomnil na Politični song v angleščini, ki sem pozabil, da ga imamo ... To mi je bilo vodilo – da jih zabeležim, ovijem skupaj in da nekje zgledajo skup.
Rockline: Letos beležite že štirideseto obletnico svojega glasbenega delovanja. Glasbena pot je bila v tem času zelo razgibana. Sklepam, da je bilo vse v tem času plod sprotne inspiracije, ki vas izžareva kot dušo, kot človeka. Od prvih korakov s skupino Apollo, ko ste sedli za bobne čisto po naključju, nakar so se stvari razvijale naprej. Kako bi teh 40 let strnili v nekako rdečo nit, miselni klobčič, s katerim se je tudi Vlado Kreslin oblikoval v takega glasbenika in takšno dušo, kot ste?
Vlado: Ne vem. Stvari so se dogajale zelo instinktivno. Spomnim se le tega, da so me vsi sošolci v osnovni in srednji šoli poznali po tem, da sem bobnal po mizah, pel in ... Sam za sebe povem, da sem bil vedno tak. Saj veš – ko čečkaš, nekaj računaš, razmišljaš, pa čečkaš v šoli? Jaz sem tudi čečkal, vedno pa je nekaj ostajalo isto – vedno sem risal bend. Bobnarja na sredi, kitarista na eni strani, klaviaturista, basista ... In vedno samo to, saj sem bil takrat z mislimi vedno pri Stonesih in Beatlih ... (smeh) Zmeraj sem samo to risal. Karkoli sem v življenju počel, vedno me je zanimalo samo to, kar sem risal – da bi imel bend. Ostale stvari – naresti srednjo šolo, oditi v službo, opravljat različne poklice – so bile drugotnega pomena, saj je bila misel v ozadju ta, da bi imel bend. V 20 ali 30 letih službovanja, ko si moral nekaj drugega počet, sem se nato odločil profesionalno zapisati temu mojemu osebnemu poslanstvu. Prej so bile stvari vedno za pod muz ...
Rockline: Tokrat pa za dušo ...
Vlado: To me je pa zanimalo.
Rockline: Z ženo sva se prav danes pogovarjala, da nekaj mora biti na tem, da v sebi nosite glasbeni gen, ki se je v Kreslinovi familiji že skozi rodove prenašal iz roda v rod naprej. Zdaj za vašega očeta sicer že vem, da je bil glasbenik po duši in telesu, kar je še danes, me pa zanima če se je to dedovalo že prej po tej krvni liniji? So bili vaši predniki že prej glasbeno aktivni?
Vlado: Ni bilo to tako zelo izpostavljeno, kot mogoče to zdaj tako izgleda. To očetovo kitaro sem sicer videl v kotu, in kako je na vsake toliko nanjo zabrenkal. Je razlagal, da je aktivno špilal v jazz bendu. Vse tiste komade ... Sigurno je nekaj na tem. Mama je pela tiste svoje ljudske pesmi s tisto svojo folk skupino, s katero je tudi plesala v Beltincih. Tradicija med temi starimi domačini je zelo močna. Spomnim se, ko sem z njo hodil na festivale, ko smo hodili, jasno, tudi na Ptuj, Bled, Ljubljano, Opatijo, Zagreb, to so bili vsi karavanseraji, saj sta šla kar dva avtobusa za tri – štiri dni. Tako je bilo to takrat in vzporedno s tem sem sam odraščal, to kot vata vpijal. Je pa res, da smo imeli doma tudi krčmo, kjer je moj oče bil sin krčmarja, gospodarja. Na žalost ne dolgo, ker je njegov oče kmalu umrl in je prišel očim in so šle svari malo bolj dramatično v levo oziroma v nepravo smer ali kakorkoli že. Jaz pa sem odraščal v tisti krčmi dost – govorim o letu nekje 1964 ali '65 – in tam je bila vedno live muzika. To so bile pravkrčme – s kegljiščem, s pravo gledališko dvorano, z biljardno mizo in z zadnjo sobo, kjer je igral bend. In ta bend je bila poznejša Beltinška banda – to so bili bratje Kocipri, ki so bili glasbena familija iz Beltincev ... Tudi to se je verjetno nekam moralo naseliti in je našlo prostor v meni.
Rockline: Glede na to, da ste rasli prakično v isti hiši, v kateri je začela svojo pot tudi Beltinška banda in igrala svoje koncerte – rasti z občutkom za prekmurski melos je eno, a ste se sami temu sčasoma upirali. V SiTi teatru mi je bila tista vaša štorija o tem, kako v začetku prav hočeš ustvarjat glasbo, na katero se ne da plesat, nato pa ugotoviš, da se z leti ples vse bolj vrača nazaj. Poleg Apolla ste jadrali v country vode, progresivne rock vode, nato je tu Martin Krpan, po katerem vas moja generacija tudi najbolj pozna, sedaj pa se vračate k izvornim temeljem, iz katerih ste vzklili.
Vlado: Verjetno je upoštevanja vredno tudi dejstvo, da delaš takšno muziko, kakšno zasedbo imaš, kak se imaš v studiu, v živo in meni je cilj snemati muziko, ki se jo več ali manj da igrat v živo. Dostkrat sem, no ene par komadov imamo tako v arhivu, ki se jih zelo težko zaigra. Včasih mi je prav žal, da jih je težko izvajat, ampak OK, to ima verjetno vsak, ne?
Rockline: Na zadnjem albumu Drevored tega občutka nisem imel, saj so komadi zelo naravni in izvedljivi ...
Vlado: Govorim o Krpanih in o stvareh od prej.
Rockline: Govoriva o prekomerni produkciji?
Vlado: Ne, komplicirani so precej. V studiu tako stvari prav v redu zvenijo, v živo pa ne. Gre za stvar aranžmaja. S Krpani smo imeli en komad, v katerem se pogovarjata Bog in hudič – kaj je že? (zabrunda kitare in zapoje del verza skladbe Za ljudi »Naredil sem ta svet lepote / ustvaril sem ga za ljudi / zato, da mi daruje žrtve, / zato, da me časti.«) Za ljudi! Elegantni kozjebradec, zapeljevalec krempljasti, / in ta večni glas resnice, ki z neba doni! To je bilo s plate Bogovi in ovce. Tako hard in metal, takrat smo ga sicer špilali, ampak ... Hočem reči, da tudi tvoj kontekst tebe, tvojega razmišljanja, kje si takrat in pa benda in ljudi, s katerimi se družiš ter jih imaš ob sebi, naredi končno sliko tebe. Vse ostalo je tuje!
Rockline: Seveda! Saj gre za evolucijo. Med pisanjem recenzije plate Drevored sem rekel »rodna gruda oblikuje človeka, se pa človek konec koncev tudi sam«. Drevored kot tista plošča, ki je dala zadnjo noto samostojnosti, je bila eden izmed popolnih vrhuncev. Sodelovanje z Galom Gjurinom se je izkazalo za zelo plodna. To je bila druga plošča z Galom?
Vlado: Prva je bila Cesta.
Rockline: Simbioza, ki jo je čutiti, je neverjetna. Verjetno nameravata z Galom sodelovanje nadaljevati?
Vlado: Seveda! Upam, da bo tako!
Rockline: Se ustvarjajo nadaljnji materiali, glede na to, da so bile določene stavri z Drevoredom izpovedane, spisane. Čarobnice so sicer v fazi, ko jih je potrebno, kljub arhivskosti, spromovirati. Kaj pa novi materiali? So že v fazi nastajanja?
Vlado: Trenutno misliš? Niti ne. Zdaj je nastopilo malo zatišje in se ukvarjam z nekaterimi drugimi stvarmi – s knjigo in s filmom, tako da ... Ampak nikoli ne veš! Včasih se zgodi to, da v enem tednu rodiš dva komada, včasih dve leti nobenega.
Rockline: Prav to sem opazil – od leta 1991 dalje so se vam plate dogajale skoraj na vsako leto, nato na dve, pa na pet ... Se vam zdi, da je napočil čas za temeljitejšo in močnejšo filtracijo materialov, navdiha in stihov?
Vlado: Bolj si pač z leti samokritičen. Jaz sem itak zelo samokritičen in v to smer nisem tako zelo samozavesten. Ene stvari sem nekoč že povedal in se nerad ponavljam. Ko si starejši, stvari trikrat premisliš, ko pa si mlad, pa pač skočiš. Prideš v studio in VAAAAAAUUUU. Samo da zveni in da je ponseto. Vau! Sedaj pa stvari bolj domisliš in postopno daješ.
Rockline: Čarobnice so prišle ven kot trojna plošča. Imam občutek, da neka bolj intenzivna selekcija ni bila možna. Vi ste dali skupaj vse tiste zadeve, ki so se v teh letih polnokrvno nakopičile in ste jih izdali v arhivski obliki. Koliko časa pa je vse skupaj nastajalo – od tiste prve zasnove pa do končne izvedbe?
Vlado: Kolektivno? Stvari sem se spomnil enkrat januarja ali februarja.
Rockline: Nato ste stvari pustili dihati, ne?
Vlado: Ja! Ko sem imel ta komad, ki je bil povod vsega skupaj – skladba Tisti bejli grm. Nato pa sem se spomnil vseh teh zanimivih stvari in ugotovil – saj res – imamo to in ono. Z Galom sva sedla v studio in se spomnila: »Kaj nimamo mi še un predlanski koncert? Čakaj! Pejva ga poslušat!« in ga poslušava ... »To je hudo! Kako to zguči! To je odlično! Ni slabo! Prva liga! Zmiksajva to!« in tako sva zmiksala to. Nato pa je tu še en koncert od lani. »Kaj je tu gor? Še je čas s pevskim zborom Krka! Hudo!« in tako se stvari nadgrajujejo. Tistih štiri ali pet koncertov je bilo potrebno prebrat, preposlušat, kar naenkrat je tega uau ...
Rockline: Snemate praktično vse koncerte?
Vlado: Ne. V Cankarju zadnja leta snemamo. Včasih je bilo vse tako drago, pa tudi zdaj včasih snemamo, pa crkne multitrack. Ta tehnika je zmeraj ahilova peta. Večje koncerte bolj ali manj snemamo, samo ni danes dobro vse na plošče dajat, na plošče pa uvrstiš tist, kar je malo drugačno. Čarobnice so bile tako ... Aha! Nesejo vinčka! (se razveseli prihoda ekipe, ki tovori zakusko in pijačo v zaodrje op.p.) Malo vinčka! Mi je kar malo žal, da nisem vajinega Chiantija prinesel ... (smeh) Veš kaj? Če so konceptualno Čarobnice podobne Kreslinčicam – Kreslinčice 2? Saj nismo pri mehaniku! Boter 2! To ne bo šlo! Nato je prišla mimo moja hči Čarna in sem rekel: »Hej, Čarna! Plošča bo Čarnice!« »Ne! Ne! Ne!« se je začela upirati! »Potem pa bodo Čarobnice!« Nato so pa še slikali sliko za naslovnico, ki je kontrastna in črna, na njej pa zgledam kot kakšen čarovnik. Kot bi izvajal črno magijo ... Tako mi je uspelo ploščo poimenovati instinktivno ... Stvar navdiha ... Včasih je tako ...
Rockline: Ko sva bila z ženo v SiTi Teatru sploh še nisva vedela, da se pripravlja plošča Čarobnice in da bo to ven prišlo.
Vlado: Saj res. Tega takrat še nismo naznanjali ...
Rockline: Šlo je za stvar čistega naključja, saj sva sama izpostavila čarobnost trenutka, skladb, čarobnost ...
Vlado: O tem takrat še nisem govoril.
Nataša: Takrat ste rekli, da snemate ploščo in da je pred izidom. »Snemam plato, z očetom sva lih v studiu ...«
Vlado: Tri tedne zatem pa so Čarobnice izšle, točno!
Rockline: Naključje ...
Nataša: Čarobna muzika, ne?
Rockline: Od teh duetov, ki so končali na plošči – na katerega ste najbolj ponosni in ga izpostavljate kot vrh plošče? Razen tistega z očetom ...
Vlado: Vsi so drugačni in to težko primerjam. Vsi so drugačni. Vsak nosi svojo noto, svojo zgodbo, vsak nosi svoj delček resničnosti. Če se voziš po Istri in slišiš Šajeto peti v kleni istrščini na bencinkii pumpi, je to uau zate, ker tako lepo paše tam. I love it! Če slišiš peti Šerbedžijo Namesto koga roža cveti, je to noro. Če Allan Taylor zapoje v slovenščini: »Daleč je moj rojstni kraj« (z ameriškim naglasom op.p.) je tudi hudo, še huje pa je, če Mary Coughlan zapoje Dekle moje v slovenščini sredi Zagreba! In nato lahko doli rečem: »Sedaj me razumete, prej pa me niste razumeli!« To so te cake in vsaka pesem ima za seboj neko svojo zgodbo.
Rockline: Letos boste dopolnili šesto decenijo svojega življenja.
Vlado: Ja.
Rockline: Mogoče lahko za svoj rojstni dan naredite, tako kot že poprej, poseben koncertni dogodek in bomo lahko te posebne duete vnovič užili v živo?
Vlado: V Cankarju bo! Datumi naših Cankarjevih nastopov so bili zmeraj okoli mojega rojstnega dneva (Vlado je bil rojen 29. novembra 1953 op.p.). Prvi koncert smo imeli v Cankraju tako 29., to pa ni vedno možno, tako imamo koncert v Cankarju enkrat 28., enkrat 3. decembra, letos bo pa koncert, žal, spet enkrat decembra – 3. ali 4., tam nekje ... Takrat bomo mogoče kakšno svečko prižgali in se ga načagali. Kar pa se gostov tiče – vedno so to posebni gostje, tako da bo to neke vrste proslava.
Rockline: Glede na to, da se vam obeta intenzivna promocija plošče. Nisem sicer videl, da bi bilo zbirno postavljeno, koliko bo vseh koncertov turneje, tako tudi za Pojezije, za katere že od leta 2009 dalje vodite promocije za predstavitev svojih knjig. Kakšen je plan koncertiranja za to leto? Se pripravlja tudi kakšna tuja turneja – po Avstraliji, Argentini, Urugvaju?
Vlado: Zaenkrat ne, sem pa dobil ponudbo, da bi se julija zglasil na enem festivalu v Pittsburgu, pa ni šlo in časovno zneslo. Imam pa za bregom eno drugo stvar in mi bo malo jeseni vzelo malce več časa – pripravljam hrvaško ploščo. Prevedel sem materiale v hrvaščino. Upam, da se bo kaj tudi v Sarajevu slišalo, a je načeloma vse v hrvaščini ...
Rockline: En izlet v te vode ste že imeli s sevdalinkami ...
Vlado: Na vsake toliko se tako zgodi, da mi ljudje rečejo, naredi kaj za nas. To je tako za nas – super! Tako sem si rekel: »Zdaj pa moram res nekaj posnet!«, ampak sem nato spet pozabil zaradi vsega tega dela in tak ...
Rockline: Bo to kot hrvaški the best of?
Vlado: To bo cela plata. Prevedena je Cesta, Roža, Ena pesem ...
Rockline: Črna kitara tudi?
Vlado: Kitara ne, ker bo v slovenščini, nato pa planiram še ene par duetov, ki so že na Čarobnicah – ti hrvaški ... Slovenski originali so jim sicer ... Ampak da lahko ven prideš, bo prevedena Roža v hrvaščino.
Rockline: Kako pa stvari funkcionirajo? Imate občutek, da je tista Kreslinova energija pristnosti ostala tako neokrnjena? Se je kaj stvar drugače prevezala?
Vlado: En bend je tam, ki igra z Rade Šerbedžijo. Jaz sem skupaj nastopil parkrat in so oni zapalili za te komade, ki so jih želeli posneti, sam sem moral potem vse prevesti, se zakopati v papire ... Nato smo stvari posneli in, ja, stvari so vsekakor drugačne.
Rockline: Bolj akustične?
Vlado: Absolutno akustične. Vsi so virtuozi in noro igrajo! Noro! Izjemen bend – violine, harmonike, tambure ... Hudo! Res hudo igrajo! To so akademski glasbeniki, ki lahko igrajo pred švarnico, igrajo po krčmah in po koncertnih dvoranah. To so ljudje, ki res obvladajo, so pa obenem super tipi, tak da ... Morda bomo z njimi tudi na jesen kje, mogoče ...
Rockline: Sledi torej promocijska turneja po Hrvaški?
Vlado: Težko rečem! Če se bo zgodilo, da bomo lahko plato predstavili, potem jes! Nisem tam doma in nimam stvari tako pod kontrolo. Ampak, vseeno! Fajn je it čez mejo!
Rockline: Bolje pustiti vse instinktom. Od nekdaj ste bili človek, ki je počel stvari prvenstveno za svojo dušo, če pa naredi človek tako nekaj takega, nad čemer je lahko sam zadovoljen, se stvari odvijajo tudi naprej v pozitivi ...
Vlado: Itak, saj imam tudi sam tega zadosti za svoje vodilo ... Hvala Bogu, da se prikriva moj okus z okusom moje publike, ne z okusom vsakogar – z okusom tistega procenta ljudi, s katerimi smo na istem intelektualnem nivoju in na isti valovni dolžini ter na vsem.
Rockline: Tom Waits potegne, kot ste izpostavili nedavno, za seboj en odstotek ljudi in se mu stvari finančno shodijo ...
Vlado: Pri nas je procent malo in jih je potrebno imeti malce več ...
Rockline: Sam imam občutek, da vedno, pa če naredite karkoli, zadanete tisto žebljico na glavico in stvar funkcionira. Važno je, da to, kar puščate, pušča sled za vedno.
Vlado: Vedno je pomemben končen rezultat. Z Naberšnikom sva delal spot za Tisti bejli grm in, glede na to, da je posnel kup dobrih filmov (Marko Naberšnik je kot mlad nadobudni režiser nove generacije med drugim posnel Petelinji zajtrk in večkrat nagrajeni Šanghaj op.p.). sodelovanje z Markom Naberšnikom me kar razneži. Videospot sem zdaj že štiridesetkrat ali petdesetkrat videl, a me tako zelo gane.
Rockline: Naberšnikov pristop je prinesel nekaj celuloidnih sanj v prikaz pristnega odnosa med vami in očetom, ki se prikazuje čez ekranizacijo Tistega bejlega grma. V kratkem pride video ven, pa imate sedaj načrte še za kakšno nadaljnje delo, video produkcijsko promocijo? Sledi mogoče kakšna nadgradnja v obliki filma?
Vlado: Ena ekipa ljudi govori že nekaj časa o nekem dokumenarcu, sicer pa mi je Kozole (Damjan Kozole, avtor filmov Pronofilm, Stereotip, Slovenka ... op.p.) zadnjič rekel, da vidi en fajni videospot za skladbo Zibaj me, ki je druga na Čarobnicah. »OK, ti samo zapiši in bova razmotrila!« sem rekel.
Rockline: Veliki filmski umetniki se kar sami ponujajo ...
Vlado: Sem od nekdaj z njimi sodeloval. Vsi so že kaj naredili zame – Sašo Podgoršek (avtor Sladkih sanj op.p.), Metod Pevec ...
Rockline: Nikoli se ne ve. Zadnjič sem prebral knjigo Cavazza in v zgodbo se prikradete kot redni gost žurov pri Borisu Cavazzi, skupaj s klasično zasedbo s Predinom ... Mogoče pa postane prav Cavazza ena izmed tistih impozantnih osebnosti, ki lahko prinese svoj pridih naslednjemu videospotu ...
Vlado: Misliš Borisa?
Rockline: Pa ne za Zibaj me ...
Vlado: Kako pa je on prišel sedaj v zgodbo? Ni sicer daleč od resnice, ne vem pa, če je to karkoli opisoval v svoji knjigi ... Mi smo tedaj imeli bend. Midva s Predinom sva igrala kitare, Boris je pel. Z Zoranom in Borisom smo ga srali cele noči, žena je kuhala in to je bilo noro – imeli smo repertoar dvajset komadov – samih ciganskih! To je bilo že pred tridesetimi leti, če ne več ... Nato smo s tem celo nekaj nastopali. To je bilo v času, ko sem začel nastopat z Beltinško bando. V Stari Ljubljani, tam v Feniksu, je on pel z nami, napovedoval in recitiral vmes. Takrat smo imeli mi ta bend in je bilo to res na polno in mož ter žena sta pela (Mojca in Boris Cavazza op.p.), tiste italijanske, tržaške pesmi – kako lepo! Mojca je znala tako lepo peti, pa kako je kuhala! Ob dveh ponoči smo prišli zadeti Boris in mi, ona pa je šla že roštiljat in pripravljat. Ob štirih je bil to, kaj jaz vem, zajtrk. Nič ji ni bilo težko, potem pa jo je kar tako naenkrat ... (Cavazzina žena je leta 1991 po hudi borbi z rakom umrla op.p.). Sedaj moram iti na vaje! Se potem, mogoče še kaj pomenimo ...
In že je odšel na oder, se rokoval s fanti Grajskega okteta. Da pripravi vse potrebno za večerni koncert, na katerem srčnosti, melosa, uglašenosti in odrskih sanj ter sentimentov ne sme nikoli manjkati. To je izsek dela dneva, ki sem ga lahko, počaščen z vabilom, preživel v njegovi družbi. V družbi moža s tisto črno kitaro, klobukom in malhami polnimi zgodb ter srčnosti. Dež je vmes ponehal. Debele kaplje so blagoslovile dvorišče Grada Tuštanj, na katerem se je nato zgodil eden lepših koncertov, katerim sem bil priča v zadnjih letih. To pa je že druga zgodba, ki si prav tako zasluži svoje obeležje.
na vrh