Blazea Bayleya ni potrebno posebej predstavljati. Svojo glasbeno kariero je začel v Wolsfbane in sredi devetdesetih pristal v velikanih Iron Maiden. Z njimi je posnel odlično ploščo The X Factor in nekoliko slabšo Virtual XI, po odhodu iz Iron Maiden pa je nadaljeval z uspešno solo kariero. Pred kratkim je izdal svoj peti studijski album Promise and Terror, turneja na kateri ga predstavlja pa ga je zopet prinesla tudi v Slovenijo. Blaze se je za razliko od pogovora na Paranoid Open Air lanskega leta, kjer je bil nezgovoren, vidno utrujen in slabe volje, tokrat pokazal v popolnoma drugi luči. Iz Blaze kar veje globoka vera v metal, iz njegovih odgovorov pa je razbrati, da je zares skoraj pravi (silikonski) metal mesija. Res dober pogovor bi se lahko še nadaljeval, pa so na odru že začeli razgrajati Dawn Patrol in diktafon ni prenesel toliko metala na enkrat...
RockLine: Zdravo Blaze! Dobrodošel spet v Sloveniji, nazadnje smo te lahko poslušali na lanskem Paranoid Open Air festivalu. Tokrat pa se k nam vračaš z novo ploščo Promise and Terror, ki dobiva izredno dobre ocene. Povej kako zaenkrat poteka turneja.
Blaze: Reakcije na novi album s strani fenov in medijev so bile dobre. Na koncertih je veliko več ljudi. Želimo igrati v čim več manjših prostorih. Nismo hoteli zapraviti veliko denarja za videospot ali kupovati naslovnice revij, izbrali smo staromoden način in samo glasbo sami pripeljali do fenov. V končni fazi se feni zares odločijo kateri so bendi, ki so zares uspešni. Mislim, da je naša glasba najbolj pomembna in to, da igramo v živo zato prosimo fene do odprtega uma in če mislijo, da smo vredni njihove podpore upamo, da bodo ostali z nami. Poskušamo igrati v čim več mestih v Evropi in Južni Ameriki in tako damo možnost mnogo ljudem, da nas pridejo pogledat za najnižjo ceno brez da bi morali denar zapraviti še za vlak, letalsko karto, hotel. Povsod se vozimo sami, nimamo ekipe, stroške imamo na najnižji ravni, za vso opremo in "merch" skrbimo sami. Tako to delamo in včasih je zares težko, a so tudi časi ko se vse obrestuje. Zaenkrat smo doživeli le fantastično podporo. Večino koncertov sem imel možnost srečati fene pred in po koncertu. Igramo v mestih kjer še nismo igrali in se vračamo v mesta kjer smo že bili. Veselim, se da smo danes tukaj, v Sloveniji izredno rad igram. Rad imam naravo in vreme je vedno lepo, feni pa so nori! Upam, da bo danes eden vrhuncev te turneje.
RockLine: Ta neposreden pristop do glasbe, turnej, menedžmenta cenijo tudi feni.
Blaze: Ja, nisem rock zvezda, sem glasbenik. Sem pevec, rad pojem in igram metal. Pesmi, ki jih pišemo z bendom govorijo o nas in naših življenjih. Bil sem že na velikih in malih glasbenih založbah in vsi so bili isti. Igrali smo manj koncertov ker smo imeli pogodbo z založbo. Najboljše čase sem preživel v Wolsfbane, ko nismo imeli pogodbe. Imeli smo le kombi, vse smo naredili sami, najprej igrali pred 3 ljudmi in nato pred 300. Ker sem imel to priložnost sem se odločil, da naredim lastno založbo, se sam domenim za distribucijo in prodam več plošč na koncertih. Če feni prepoznajo strast in to da je glasba najvišjega standarda, ki sem ga sposoben zakaj se to ne bi moglo spet zgoditi. Včasih igramo pred 30 ljudi, včasih pred 300 in spet drugič pred 1000, na festivalih pa tudi pred 70000. Turnejo smo začeli v Angliji in agentu sem rekel, da hočem da koncerte bukira tako, da ne bo noben promotor izgubil veliko denarja, da se bomo lahko naslednjič spet vrnili. Tako smo naredili in včasih smo igrali skoraj za nič, nismo si mogli privoščiti niti kitarskih strun in hrane, spet drugič pa smo dobili več denarja. Naslednje leto ko smo bukirali koncerte so nas vsi spet hoteli in naenkrat smo imeli pred seboj turnejo s 30 koncerti. Enako skušamo narediti v Evropi, a je težje saj nimamo toliko kontaktov. Tu smo Blaze Bayley underground bend in večkrat nam feni dajo nasvete in kontakte za klube.
RockLine: Izgleda, da bend deluje veliko bolje sedaj ko imate lastno založbo. In vas ne zajebava velika založba...
Blaze: Niti ne, še vedno je treba uskladiti ogromno malenkosti pri katerih nisem dober...
RockLine: A imate ves nadzor...
Blaze: Da, skušamo imeti nadzor. Lahko se odločamo kdaj na turnejo, kdaj bomo začeli s snemanjem plošče, kaj bomo snemali. Vedno ne deluje, a mislim da s Promise and Terror je.
RockLine: Če se dotakneva novega albuma, ki je ob izidu prejel ogromno dobrih kritik in pozitiven odziv s strani fenov. Je bilo Promise and Terror ustvarjati lažje, glede na to, da je k njegovemu ustvarjanju prispeval cel bend in ne toliko samo ti kot v preteklosti?
Blaze: Mislim, da je bilo pri zadnjih dveh albumih res tako. Zadnji album je bil zagrenjen in maščevalen, ta albuma pa je v bistvu njegova posledica. Nekaj idej smo imeli že res dolgo, a jih nismo uspeli dokončati, nekaj pa je bilo podobnih in povezanih, vse te idejo so se začele povezovati dokler niso oblikovale dveh delov albuma. Drugi del albuma govori pravo zgodbo s pravimi emocijami, je kot koncept. Pesmi prvega dela albuma pa govorijo o neodnehanju, o individualnosti, o tem kako preživeti v različnih okoliščinah. Mislim, da se lahko s tem poenotijo mnogi feni, saj vidijo, da smo iskreni, da govorimo o tem, da je včasih res težko. Slišijo našo glasbo in besedila in četudi angleščina ni njihov prvi jezik, slišijo vokalni izraz, ki jim da razumeti, da je moje življenje težko kakor tudi življenje nekoga drugega. To se očitno dotakne ljudi, čeprav to ni nekaj česar sem se lotil načrtno, vse kar sem naredil je to, da sem se odločil, da se ne bom cenzuriral. Karkoli bom čutil da je pravo, je primerno glasbeno in lirično, bom naredil. Mislim, da je to najbolj iskreno in svoj stil sem po albumu Blood and Belief nekoliko spremenil, saj sem želel z njim povedati, da sem to jaz in, da so to situacije skozi katere sem moral. Hkrati pa so to situacije skozi katere so morali tudi drugi. Če bomo imeli podporo fenov bomo lahko tako tudi nadaljevali.
RockLine: Kot si rekel, ima Promise and Terror dva obraza. Prvi je pozitiven in optimističen, medtem ko je drugi zares temačen in melanholičen. Je bilo pisanje te plošče zate očiščevalno?
Blaze: Ne, sploh ne, bilo je zelo težko. Pregledal sem svoja besedila, Nicko je že imel nekaj kitarskih delov. Komad, ki je bil osnova za The Trace of Things That Have No Words, je obstajal že dolgo pred tem, še pred The Man Who Would Not Die, a se ni nikoli skladal s preostalimi. Ko smo ga spet pregledali se je neverjetno hitro ujel z ostalim materialom. Druga ideja je na primer nastala ko smo selili opremo iz moje hiše, prešinila me je in zapisal sem si jo na telefon. Tako je nastal Letting Go of the World. Besedil še nisem imel, imel sem jih le v delih na telefonu, na papirčkih, začel pa sem pregledovati tudi zapiske in svoj dnevnik. V vseh delih so bila prisotna surova čustva, ki so jasno rezultat izgube moje žene. To mračno obdobje, žalosti, popolnega obupa je prineslo do vsega. Ker je tako iskreno se ljudje po moje lažje poistovetijo z glasbo. Letting Go of the World smo izbrali predvsem zato ker je vokalno lažji, kar se tiče čustev. Ima več različnih delov in melodij, hkrati pa ima tudi agresivno stran - temnejšo stran žalovanja. Češ, da razumni svet nima prostora za ta čustva, zato bom svet izpustil iz rok in našel svoj prostor. Vsi govorijo kako naj se počutim kako naj reagiram, a čustva žalosti so tako osebna, da vsi čutimo drugače. Nenavadno je, da se sprašuješ, če reagiraš, čustvuješ prav, saj nihče ni pripravljen na take trenutke. Album je bilo res težko posneti, saj smo ostali brez denarja, imeli smo težave z agentom, odpovedanih je bilo ogromno koncertov. Sedeli smo, pisali album, a nismo imeli dovolj denarja za snemanje, producenta. Upali smo na čudež, ne vem niti kako nam je uspelo, a nam je. Mislim, da je to ena najboljših stvari, ki sem jih kdajkoli posnel.
RockLine: Vse težave, ki si jih preživel so se obrestovale ker je Promise and Terror res odlična plošča.
Blaze: Ja, upam. Če jo prepozna širša publika upam, da bodo ljudje videli, da stvari delamo drugače kot večina bendov. Mislim, da lahko tako uspemo.
RockLine: Tvoja besedila, sploh na prvih treh ploščah, so močno črpala iz znanstvene fantastike, še posebno na Silicon Messiah in Tenth Dimension, besedila na zadnjih dveh ploščah pa so bolj realna in življenjska.
Blaze: Ja, res je. Besedila so bila sicer vedno zelo osebna, a sem jih pripovedoval s stališča nekega lika, češ to je lik in tako se počuti, namesto tako se počutim jaz. V besedila sem se vnesel z daljave. Ko sem posnel Blood and Belief sem doživljal zelo težke trenutke, bend je razpadal... Odločil sem se, da bom popolnoma iskren. Nekatera besedila sem imel že dolgo in sem se odločil, da jih končno uporabim. Pesmi kot Tearing Myself to Pieces. Tudi besedilo za Hollow Head je bilo besedilo, ki sem ga imel skoraj 18 let in nikoli nisem našel načina, da ga uporabim. Ko pišem album vedno privlečem na plano svoje zapiske in vrstica "If that phone call is for me, please tell them that I don't exist", se je končno izšla in točno opisala moje tedanje počutje. Pesem se je izšla odlično, a na popolnoma neobičajen način. Na temu albumu imam besedilo o Galileu, 1633, in njegovim preganjanjem s strani inkvizicije ter kako je moral izdati svoje prepričanje, da si je lahko rešil življenje. Besedilo komada God of Speed govori o Burtu Monroeju, ki je leta 1923 podrl svetovni hitrostni rekord na motorju, ki je bil tudi najdlje trajajoči svetovni rekord. Govori torej še o eni osebi, ki je dejala, da bo nekaj naredila, kljub temu da je to nemogoče. Občudujem take ljudi.
RockLine: Tvoja besedila so večkrat povezana s temi močnimi osebami. Že na Tenth Dimension si na primer koncept oblikoval okrog zgodbe Oppenheimerja in atomske bombe.
Blaze: Ja, na nek način res! Nekaj koncepta za Tenth Dimension se je sicer izgubilo, saj ljudje s katerimi sem delal niso imeli vere vame in v fene, saj so trdili, da bi se jim koncept zdel neumen. A ideja je vlekla paralelo z Oppeheimerjem - moj lik, znanstvenki in zdravnik, je odkril človeško dušo, odkril je kako meriti, kako ujeti in kako izrabiti človeško dušo. Jasno se je, tako kot v Oppenheimerjev primeru vmešala vlada in hotela odkritje izrabiti za svoje namene, češ da lahko sedaj vse ljudi zadržuje kot talce - ne morete imeti posmrtnega življenja, če prej ne greste preko nas. Lik nato uniči napravo, ki jo je izumil želi vsem povedati, da obstaja posmrtno življenje. Da ljudje morajo verjeti, ne glede na to ali so kristjani, muslimani, da obstaja življenje po smrti. Tudi sam verjamem, da smo vsi povezani.
Rockline: Kako pa sestavljate glasbo sedaj, ko je zasedba stalna in ni treba vedno iskati novih članov?
Blaze: Čisto odvisno, se ne omejujemo. Včasih imam sam melodijo, včasih ima Nicko kitarski del, včasih Jay prinese besedilo in riffe kot za komad na Promise and Terror. Včasih imam celo melodijo, z besedilom in aranžmajem in prosim ostale, da tako zaigrajo - npr. Waiting For My Life to Begin. Surrounded By Sadness se je na primer razvil iz same fraze naslova.
RockLine: Pred kratkim ste izdali knjigo v kateri je res smešna anekdota. Če se ne motim si prvi dan pisanja prvega albuma z Iron Maiden na Stevovem domu stopil v pasje sranje?
Blaze: Ja, res je (smeh). Njegova čistilka je že odšla, pogledal me je in me vprašal, če sem stopil v pasji kakec. Njegovi psi, velike doge, so veliki kot manjši konji, tako da so proizvedli res ogromen kup pasjega sranja. Mislil sem si, da bom odpuščen že na prvi dan, že pri dan ustvarjanja z Iron Maiden sem čistil pasje sranje s tal. Kljub temu smo tistega dne napisali nekaj zares dobre glasbe, teh psov pa nikoli nisem maral in mislim, da tudi oni ne marajo mene.
RockLine: Te moti, da te ljudje še vedno sprašujejo o Iron Maiden?
Blaze: Ne, sploh ne, to je velik del mojega življenja na katerega sem ponosen. So fantastičen bend, bil sem njihov fen še preden sem se jim pridružil. Kot fen benda se zavedam, da je to tako kot da bi bil nekdanji član Kiss. Vsak Maiden fen pozna vsakega člana Maidnov. Na to sem res ponosen in glasba na The X Factor je po moje večna in je preživela. To je bilo težko obdobje, a hkrati zares čudovito obdobje. Zdaj mislim, da je vedno več Maiden fenov zainteresiranih tudi za mojo glasbo. Prej je bil le majhen odstotek ljudi zainteresiran za Blaze Bayleya. Mislim, da si šele zdaj po desetih letih ljudje vzamejo v roke The X Factor, se vprašajo kaj zdaj počne ta tip, poslušajo mojo verzijo Clansmana in šele sedaj se feni Iron maiden zanimajo za Blaze Bayley.
RockLine: Če se ne motim si Silicon Messiah koncept začel pripravljati že za tretjo ploščo z Iron Maiden?
Blaze: Ja, nekaj komadov kot sta Born As a Stranger in Ghost in the Machine, sem začel pripravljati že na turneji za Virtual XI. Te ideje sem si snemal v diktafon in jih zapisoval.
RockLine: Zadnje, klišejsko vprašanje. Kakšna je prihodnost za Blaze Bayley?
Blaze: Ne vem, odvisno je od fenov. Če me bodo feni podpirali in me hoteli poslušati na koncertih bom nadaljeval. Če bodo hoteli poslušati moje pesmi, bom pisal nove in snemal nove albume. Če ne, bom prenehal. Moja nadaljnja kariera je povsem v rokah fenov.
intervju vodil, prevedel in uredil: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh