Ko pomislite na slovensko rockersko sceno, bi si le-to stežka predstavljali brez Big Foot Mame, skupine, ki že skoraj triindvajset let kroji smernice domače glasbene produkcije s sebi lastno upornostjo ter obenem s svojo zvočno radijsko sprejemljivostjo. Mediji so o njih napisali do dandanes že marsikaj – od kovanja v zvezde do zgražanja nad provokativnostjo, eksplicitnostjo in dojemanja osnovnega koncepta rock'n'rolla zgolj ekscesnega polja za seks in droge, na glasbo pa so številni gladko malo pozabili, sem sklenil po ljubljanskem triumfu v Križankah sesti za mizo z Alenom Steržajem in te meglice zmotnega vsaj malce razgnati. Verjeli ali ne, a še pred parimi leti bi si le stežka predstavljal, da bi me lahko ta ljubljanski kvintet kakorkoli dotaknil, sem pa sčasoma vsrkaval njihov dušni substrat in besede, všečne napeve ter, ne da bi se tega zavedal, podlegel uroku velikonoge mame, ki mi je nazadnje usodno sedla v srce, s petim nastopom v avditoriju poleg stare Ljubljane pa s Pet ta hudih kronala vse skupaj še z mojim skalpom. Skoraj natančno ob dogovorjenem času v Popi's Pub, nekdanji Vinomer, prav nasproti starega domovanja Olimpije, vstopi dolgolasi basist zasedbe. V Big Foot Mami je domala od samega začetka, od leta 1991, svoj izjemni pečat pa je pustil na vseh sedmih studijskih celovečercih. Lani izdani album Izhod priča o tem, da so po vzponih in padcih fantje vnovič utirjeni na pravo potanjo. Elektro pop eksperimente so vnovič zamenjale bolj surove kitare in malce bolj bluesovsko umazani zvok prvinskosti, prav o tej evolucijski poti preživetja pa sem nameraval izvedeti malce več. Prizorišče je ravno pravšnje, saj so fantje v kletnih prostorih gostilne v lično urejenem snemalnem studiju z nadarjenim tonskim mojstrom Dragom Popovičem ter produkcijskim magom Dejanom Radičevičem posneli dobršen del kitarskega in vokalnega dela izjemne pete plošče 5ing, s katero se je ta preživetveni nagon izkazal za prekleto močnega in potentnega, pomislim, in po prijaznem rokovanju sedemo za mizo. Nedostopnosti in omejitev ni. Vse meje in pregrade so padle. Poglabljanje se, po tem, ko smo v tretje le pregnali zlobne uroke ter tehničnega škrata, lahko prične ...
Rockline: Najprej bi rad poudaril, da mi je v veliko veselje, da si si navkljub vsej obilici dela vzel čas zame. Iskreno bi vam rad čestital ob tretji samostojni osvojitvi Križank, ki so pred slabim tednom pokale po vseh šivih.
Alen Steržaj: Hvala.
Rockline: Kakšen je občutek, ko si po petem preizkusu odrskih desk Križank ter tretjim samostojnim nastopom v tem čarobnem prizorišču Ljubljane lahko vnovič opasate skalp popolnoma razprodanega amfiteatra?
Alen: Igrati v Križankah je vedno veličastno, ker je to le neko kultno prizorišče, ki ne dopušča polovičarstva in ne dopušča ponavljanja, zato imamo do Križank vedno spoštovanje, je pa res, da ko na oder stopiš petič, si že malce bolj sproščen, publika že ve, po kaj je prišla – po rock'n'roll žur, kar od nas tudi pričakuje, mi pa jim to tudi poskusimo v najboljši meri dati. Tako čutimo namreč tudi mi in menim, da to tudi najbolj znamo.
Rockline: Predstava je bila tokrat različna od tega, kar smo pri vas videli v preteklosti, saj ste na koncertu tokrat izpeljali svojo različico šova Slovenija ima talent. Predstavili ste pet različnih glasbenikov z vseh vetrov. Gre za večinoma nekaljene glasbenike, ki so se lahko tokrat predstavili pred razprodanimi Križankami in stopili na oder skupaj z vami. Povej, kako je potekal sam predizbor, oziroma kako se je cela stvar s Pet ta hudih sploh porodila?
Alen: Na internetu smo videli veliko posnetkov, na katerih naši fani igrajo kitare, bobne, bas ali pa pojejo na naše komade. To se nam je zdelo zelo zabavno, ko pa vidiš koliko mladini res pomeni tvoja glasba in da dejansko odraščajo s tem, si počaščen. Navada je, da se v Križanke in na velike koncerte vabi znane in uveljavljene slovenske pevce in pevke, da ti prizorišče pomagajo napolnit, mi pa smo tokrat sklenili stvar izpeljati malce drugače. Izziv se nam je zdel, da damo priložnost tokrat mladim talentom, ki takega velikega odra še niso izkusili. Objavili smo natečaj, na katerega se je prijavilo 125 ljudi s posnetki naših komadov – od prvih do zadnjih. Ogromno je bilo komadov z zadnjih treh plošč. Nato smo naredili jagodni izbor in ob pivu in čipsu pregledali posnetke, se zabavali in ugotovili, da je med množico res izjemno veliko dobrih, tako je bilo težko določit koga dati v finale in koga za zmagovalca, za nekoga pa smo se morali odločit, odločale pa so minimalne razlike. Mogoče, če bi izbirali kakšen drugi dan, bi prav verjetno izbrali tudi kakšno drugo postavo, ker je v rock'n'rollu vse odvisno od trenutnega feelinga in navdiha in ni prostora za preračunljivost. Moram pa poudarit, da, ko si omenil, da gre za našo različico Slovenija ima talent šova, to ni bil resničnostni šov, saj slednji obljubljajo med in mleko, slavo in uspeh, ki se nato ne zgodijo, mi pa smo bili realni in smo jim dali natančno to, kar smo jim obljubili – nastop pred polnimi Križankami in to je bilo to.
Rockline: Ko si omenjal predizbor – eno je gledati posnetke, ki ti jih ljudje pošljejo, kako pa je bilo, ko so se ljudje uvrstili v polfinale in prišli na vaje do vas. Ste imeli dva tedna preizkušanje ljudi na vajah ali je bilo časa dejansko več?
Alen: Ne. Dva tedna smo zbirali posnetke, nato pa smo v dveh dneh izbrali petnajst finalistov – po tri v vsaki kategoriji (obe kitari, bas, bobni in vokal) – se z njimi dobili na vajah in z vsakim odigrali dotični komad, s katerim so se prijavili in malce začutili interakcijo, saj je občutek v živo nekaj posebnega in svojstvenega. Malce smo se podružili, da smo videli, kako se znajo vplesti v bend in v družbo. Prav vsi ti faktorji so pomembni in ne zgolj tehnično znanje in igranje. Ni pomembno samo, da do tona natančno skineš komad, temveč je pomembna osebna nota, kar sam prispevaš, dodaš v skupno dodano vrednost – to je bistvo rock'n'rolla. Bilo je zabavno, ker to so dejansko mulci stari od 16 do 23 let in do tebe pristopajo s takim strahospoštovanjem, saj jim to nekaj pomeni, pri tem pa imajo tako tremo, sam pa vidiš, kako to tremo postopoma premagujejo. Vse malenkosti so bile faktor za izbiro, nakar smo staknili glave, imeli spet konklave, kot mi temu pravimo in nazadnje določili tiste, za katere smo menili, da so najprimernejši, da z nami stopijo na oder.
Rockline: Strahospoštovanje »navadnih smrtnikov« je po 23 letih vašega garanja povsem razumljivo, saj ste v tem času pridobili izredno močno zaledje, ljudje pa vas kujejo med legende slovenskega rock'n'rolla. 23 let pretresiva malce retrogradno, od zadnjih trenutkov do prvih – pika na i studijskim izdelkom je plošča Izhod. S slednjo ste se ne zgolj vrnili pod okrilje produkcije Žareta Paka, ampak ste povili plato, ki je ena zelo prelomnih v vaši zgodovini. Kako sam dojemaš teh 23 let in to kronsko dejanje s ploščo Izhod?
Alen: Mi dojemamo razvoj Big Foot Mame kot nek kontinuum, v katerega smo vpletli veliko dela, veliko užitka in veliko žrtvovanja. Teh 23 let vidim kot nekakšen roadmovie, potovanje po čudoviti pokrajini, kjer so tako vzponi kot padci, kjer so hribčki in doline, kar je v nekem road movie tripu povsem normalno.
Rockline: Potem ste dejansko s ploščo Izhod dokončno izšli iz teme, ki vas je vlekla nazaj v svoje negativno gravitacijsko polje, vnovič v luč? Ste z albumom dejansko doživeli svoj dokončni preporod, renesanso, in odkončno stopili čez prag boljše, bolj gotove prihodnosti?
Alen: Izhod vidimo kot stanje Big Foot Mame leta 2013 oziroma leta 2012, ko je plata ven prišla. Vsak plošča je dokument, priča neke mantelitete, ki smo jo v nekem trenutku izkazovali. Trenutno ploščo vidimo kot našo najbolj zrelo in najbolj dodelano, mogoče pa je to prvič, da smo z izdelkom popolnoma zadovoljni. Saj smo za vsako ploščo trdili podobno ...
Rockline: Ste pa dosegli plato popolne simbioze, saj se je Zoki (kitarist Zoran Čalić op.p.)popolnoma zlil z zasedbo. Je tudi prispeval k avtorstvu ali so to tvoja dela?
Alen: Večinoma so to samo moje stvaritve, kar pa ne pomeni, da mu ne bi pustili soprispevati materiala. Vsak član je dobrodošel, da prispeva svojo avtorsko delo, če ima ideje in če te na vajah funkcionirajo, sem pa sam prinesel največ komadov, ki so bili vsem všeč, tako smo jih določili za studijsko obdelavo, material pa je bil všeč tudi producentu Žaretu Paku. Nam je bil predvsem izziv kako nadgraditi vse naše dotedanje izdelke in tu nam je Žare zelo pomagal.
Rockline: Kako to, da ste se na tem albumu odločili vnovič pristopiti k Žaretu? Konec koncev so bili prvi začetki, vaš prvi demo posnetek, posneti v Studiu Kif-Kif prav pri njem, z njim posneli štiri prve plate, nato pa je sledil odklon in noto je tedaj pustil Daisy (producent Dejan Radičević op.p.). Kako to, da je logično nadaljevanje vrnitev pod taktirko človeka, s katerim se je začela vaša studijska pot?
Alen: Z Žaretom smo posneli naše prve štiri plošče in se skupaj tudi razvijali, razlika med prvo in četrto ploščo je ogromna, Big Foot Mama pa je doživela nek razvoj, nakar smo prišli do neke točke, ko je bilo stanje v bendu takšno, da smo se morda malce naveličali riffovskega rock'n'rolla in sklenili odkrivati neke nove smernice, se zatekli k malce bolj pop momentom, discu, operi, elektroniki, loopom ... To je bila tedaj bolj Žaretova in Guštijeva ideja. Ostali smo bili do tega tedaj zelo skeptični, nakar se ta zadeva ni obnesla in nato smo prišli do točke, ko smo se morali malce raziti. Tedaj je sledila pavza, Gušti je tedaj odšel iz benda ... Z Žaretom smo se razšli, ker nismo našli več skupnega stika, morda pa smo se tedaj prenažrli en drugega. V takih trenutkih je dobro narediti rez, potem malce spremeniš zgodbo, dodaš nekaj novega, najdeš drugega producenta z drugačno mentaliteto in pristopom, se vnovič vrneš in zazreš sam vase in to je za bend zdravo – da malce preskakuje in ne obstane na mrtvi točki. Z Žaretom se dejansko nismo videli 10 let, vmes pa smo naredili super dela z Radičevićem, je pa prišlo spet tukaj do preobrata. Z Radičevićem smo posneli dve plati, nakar je sledil čas za vnovično premeno in preobrat. Sam sem čutil, da bi bil čas za vnovično delo z Žaretom, saj se je tudi on v tem času spucal, spucali pa smo se tudi mi, dojel pa sem, da ima zelo dobre aranžmajske in produkcijske ideje, ki bi nam popolnoma pristojile. Fantje so bili malce skeptični, saj so po četrtem fiasku s ploščo Doba norih dobili predsodek, da bo Žare od nas zahteval pop, elektroniko in loope. Sam sem z njim vmes delal nekaj za Alyo in za par drugih imen, bil z njim v stiku in videl, da se je sprememba vršila tudi pri njem. Z novo mentaliteto in odnosom do glasbe je nastopil tudi čas za novo sodelovanje, tako sem forsiral delo z njim, ko pa so fantje videli njegove nove ideje, ki nam jih je ob našem delu predstavil, so videli, da je sedaj zmožen razumeti, kar hočemo mi, obenem pa vse skupaj tudi kvalitativno nadgraditi, tako je naša pot bila tokrat vnovič skupna.
Rockline: Izhod so nekatere plošče označili kot ploščo poslavljanja ...
Alen: Zaradi naslova.
Rockline: Tako je! Kaj pa je tista rdeča nit, zaradi katere ste album tako tudi poimenovali?
Alen: Ko smo iskali naslov za plato smo iskali rdečo vezno nit. In kaj ta nit je? Živimo v časih, ko vemo, da so ljudje zelo v stresu, v zraku pa je čutiti izjemno veliko negotovost in negatovnost. Ves čas smo v strahu pred jutrišnjim dnem, smo izgubljeni v labirintu in iščemo izhod ven. Ves čas se je pojavljala beseda labirint. Vsi komadi imajo to bodisi v kitici bodisi refrenu. Po navadi je v kiticah čutiti neko frustracijo, jezo , pričakovanje in negotovost, refreni pa so zastavljeni dosti pozitivno in v vsakem refrenu je nakazana pot oziroma izhod iz te godlje oziroma iz tega blodnjaka ven. Ker je o tem prepeval že Bowie (leta 1986 s soundtrackom za film Labyrinth op.p.), obenem pa številni drugi, smo ime Labirint opustili ter se vprašali, kaj je bistvo labirinta. Odgovor je jasen: iz labirinta iščeš izhod v nekaj pozitivnega, v svetlobo, v odrešitev iz teme v svetlobo, zato albuma Izhod ne gre razumeti kot ploščo poslavljanja – prej obratno!
Rockline: Gre dejansko za nov začetek in preporod ...
Alen: Seveda! Saj ne moremo obstati za večno v temi, morbidi in negativnosti ter grozi. Dajmo poiskat v vsem ščepec dobrega. Tudi komad Slab spomin našteva stvari, ki nas jebejo v življenju in nam kravžlajo živce, ampak vseeno poiščemo v tem nekaj dobrega. To, da imaš slab spomin in da pozabiš na slabe stvari in zamere, je lahko ključ do tega, da se imaš lahko bolje! Takšni so tudi naši koncerti – ljudje se pridejo zabavat in imeti fajn. Naš koncert sprosti to jezo in negativnost in ljudje gredo bolj pozitivni domov, tako je lahko tudi naš koncert izhod iz neke negative v pozitivo. Tako vidimo stvari vsaj mi, o slovesu pa zaenkrat ne razmišljamo! Izhod je izhod iz sile.
Rockline: Od prvega nastopa skupine 14.septembra davnega leta 1990, ko se je celotna zgodba Big Foot Mame začela, je minilo ogromno časa. Pritegnilo me je samo srečno ali pa nesrečno naključje, kako ste do imena sploh prišli. Od kod ime in povezave z interno Agropop šalo, ki mi ostaja še danes enigma? Od kod Jožetu navdih za to prvo in usodno poimenovanje?
Alen: To zgodbo smo dokončno izvedeli šele lani na Schengenfestu, o nas je obiskal Urban Centa, basist skupine Agropop, in nam končno razložil ozadje tega imena, avtor imena pa je on – prav Centa si je izmislil ime Big Foot Mama še v času Agropopa. Slednji so imeli pevko oziroma animatorko Šerbi, ki je ženska bolj zajetne postave in med njimi je krožila interna šala, v kateri je Centa, ko je pogledal Šerbi, rekel, da bi se ob izbiranju novega imena, če bi tega morali izbrati, odločil za ime Big Foot Mama & Her Yuhuhu Brothers in to je nekdo izmed naše tedanje postave slišal, tako so si za šalo ime Big Foot Mama nadeli za en špil za zajebancijo, nakar sem uletel že jaz, za drugi špil pa smo razmišljali kako naj se poimenujemo. Koncert je tudi tokrat organizirala Gimnazija Šentvid. Mi smo iskali resno ime, saj je BFM zajebancija in se ne moreš tako imenovat ter igrat rocka, ne? (smeh) Medtem, ko smo naprezali možgane, kako bi se poimenovali, vidimo po mestu že plakate, saj je Gimnazija Šentvid bila nevedna, da ime še izbiramo. Plakati z imenom Big Foot Mama, ljudje pridejo na koncert Big Foot Mame, potem za vedno ostaneš pač pri tem imenu.
Rockline: Potem ste bili pod tem imenom kuhani in pečeni ...
Alen: Ja! Centa pa je obenem rekel, da so Agropop nekoč igrali nekje v Italiji, kjer so se znašli v nekem hotelu, kjer je bival tedaj Eros Ramazzoti in Šerbi, ko je Erosa videla, ga je takoj objela, prijela in odnesla v hotelsko sobo, on pa se je drl: »No, big mama! No, big mama! No, big mama!« in fora izhaja od tod.
Rockline: Ime je konec koncev zelo posrečeno, saj je ime po težkokategornici kul stvar! Vi pa ste obenem slovenskemu rocku, ki je bil in še vedno je v hudi krizi, vrnili dober par jajc, zaradi katerih je rock bolj provokativen, kot je bil. Seveda so leta 1990 bili Sokoli, Don Mentony Band, manjkala pa je provokacija, saj so bili vsi zelo previdni v tem, kar so izpovedovali. Vi ste na provokacijo in eksplicitnost prisegali – če ne drugače z videospoti, besedili, odrskih rekvizitih, kot so bili ogromni joint ...
Alen: Pa Ančka ...
Rockline: Tudi Ančka. Jemlješ to za namensko preračunljivo dejanje Big Foot Mame?
Alen: Ko si star 20 let še rad preizkušaš meje in mi smo jih absolutno radi preizkušali! Do kje gre lahko usmerjanje pozornosti gledalcev televizije, obiskovalcev koncertov in (ne)poslušalcev Big Foot Mame? Kje so meje sprejemljivega in nesprejemljivega? To je večna debata zgodovine filozofije, etike in estetike že tisočletja. Ko si star 20 let te ne zanima toliko, kaj si mislijo drugi, ampak bolj to, ali se imaš dobro ali ne. Nas je preizkušanje mej zabavalo in videt, da ene to zabava in navdušuje, drugi pa se zgražajo, nekateri pa so bili do tega indiferentni. Nas je to blazno zabavalo. Pri 40. ne bi dal Ančke na oder (ali pa tudi ...), smo pa imeli zelo jasne in nazorne verze. »Če me zrajcala boš močno / Le zdrku si ga bom z roko / Če mi bo pršlo na dlan / Oblubm, da se bom obrnu stran« (izsek iz skladbe Sam' prjatla op.p.). Bolj eksplicitno in direktno enostavno ne gre! Danes imamo raje bolj zavite metafore in se raje z besedami raje malce bolj igramo in se mora vsakdo, ki hoče okusiti bistvo, malce pomatrat. To se dogaja v naši evoluciji.
Rockline: Gre torej za odmik od neposrednosti?
Alen: Iz tega stališča ja!
Rockline: Seveda so določene stvari privlačnejše, če se moraš malce pomatrat ...
Alen: Absolutno, ampak to je povezano s prostorom in z obdobjem. Če si dal to pri 20. čez, saj veš, da mladež misli samo na »sex & drugs & rock'n'roll«, se lahko na starejša leta, denimo po 40.letu začneš lahko poigravati s poezijo, z metaforami, s posrednostjo, medvrstičnostjo, vse pa ima svoj čas. Vsak album je zapis določenega časa, kako smo v nekem obdobju razmišljali.
Rockline: Imaš občutek, da gre za namenski odmik od tistih novih pravil, ki ste jih spisali s prvencem Nova pravila in bo BFM ratala sedaj bolj kontemplativni bend?
Alen: Ja, le da bi to označil za stanje večje zrelosti. Tako je pač stanje duha, ko prideš do meje 40.let – odraščanje je pač stanje ne samo telesa temveč tudi duha, ne bi pa rekel, da gre za nekaj namenskega. Enostavno smo sedaj v obdobju, ko dejansko bolj uživamo v tem stilu, seveda pa radi odigramo tudi stare stvari. Koncerti so absolutno pregled retrospektive benda.
Rockline: Pri pretresu in selekciji komadov na koncertu v Križankah ste se odločili spregledati in ne predstaviti večino plate Doba norih, s katere ste odigrali le en komad. Kako to?
Alen: Doba norih je tista kočljiva plošča v karieri Big Foot Mame, ko je dejansko prišlo do premikov. To je plošča, za katero ne bomo dali čisto vsi člani roke v ogenj, kot sem povedal poprej.
Rockline: Ker je Gušti delal z Žaretom na svojo pest ...
Alen: Ja! Tako! Na svojo pest, ker je bila njegova teza, da moramo delat take komade, s katerimi bomo dobili več radijskega predvajanja. S tem stavkom se je takrat razklala Big Foot Mama.
Rockline: Ste bili tedaj res na robu eksistencialnega prepada?
Alen: Ne propada, saj nismo nikoli razmišljali o končanju kariere! Ne, nikoli! Tedaj smo si raje vzeli pavzo in po treh ploščah – Nova pravila, Kaj se dogaja in Tretja dimenzija – ki so bile dosti rockerske: riffi , neposrednost, obenem pa so bile zelo dobro sprejete. Dejansko smo tedaj ratali tako velik bend, da smo pogledali iz vsake škatle ven. Počasi je bilo doseženo stanje overdoze in smo se prenažrli vsega, ljudem pa smo postali prevelika stalnica. Nismo bili več nekaj svežega, temveč je nastopilo stanje: »Big Foot Mama – velik bend: sej smo jih že vidli!« in postali po Bajagi in podobnem nekaj pričakovanega. Po treh nažganih platah se je Gušti kot glavni avtor materialov kar naenkrat naveličal rockerskih rifov in ga je kar naenkrat začelo obsedati in obremenjevati, zakaj nas na radijih ne vrtijo. Vrteli nas niso zato, ker smo bili za pop radije in Val 202 malce pretrdi, za Radio Študent pa premehki. Velik bend smo ratali s pomočjo koncertov in ne airplaya, kar pa je Guštija začelo neznosno marat, zato je bil prepričan, da je po osvajanju rock publike čas za širitev in osvajanje tudi pop teritorija. Da bo poleg Metelkovcev na naše špile hodila »navadna raja«. Tu pa je že preveč preračunljivosti, saj namesto iskrenosti začneš gruntat, kaj naj narediš, da boš dosegel želeni efekt. »Dejmo omehčat svojo glasbo, dejmo elektroniko in loope notri namesto rifov ...«. Organsko je zamenjala izumetničenost in tu se je vse zalomilo, tako sva z Grego prišla do točke, ko tega nisva več čutila.
Rockline: Si se ohladil in ogradil do tega, kar naj bi BFM ratala?
Alen: Seveda! Padli smo v krizo identitete, saj smo veljali za bend, ki ga žge – Črn tulipan, Mala nimfomanka in šus do daske – potem pa lepe melodije in mlačnost ... To ni pasalo predvsem Gregatu, Gušti pa ... Ko delaš komade, moraš imeti pred očmi pevca in njegove zmožnosti in odlike, on pa tega ni naredil. Grega določenih stvari zaradi višine ni mogel zapet, jih enostavno ni čutil, niti se ni z njimi identificiral. Mene je tudi vseminevalo ... Del benda se s tem pač ni identificiral in če pogledaš celoto plate, je le majhen delež komadov preživel test časa. Fenomen, Konc sveta in to je to ... Žal je bil zgrešen tudi pristop – nekaj na pol dodelano na vajah, pa smo se tolažili, da smo sedaj zvezde in da bomo že v studiu z Žaretom sčarali žmoht. Nonšalanten odnos je prevladoval in ...
Rockline: To je nekaj takega, kot je pred časom povozilo Metallico.
Alen: Pa ne samo Metallico, ampaktudi U2, če pogledaš kaj so počeli v devetdesetih. Veliko je takih zgodb ...
Rockline: Če bend ne diha na vajah, tudi na plati ne more ...
Alen: Seveda! Tedaj je Gregi prekipelo in je znorel in imel vsega polno mero. Tudi mediji so ga stalno oblegovali in bombardirali, hodili k njemu domov in zahtevali, da jim pokaže kopalnico, ga slikali, tako mu je bilo v enem trenutku vsega dovolj in je zahteval premor, rez in prevetritev klime v bendu, da dejansko vidimo kaj sploh smo in kaj hočemo, tako smo si vzeli eno leto pavze, Gušti je začel tedaj svojo solo pot in posnel svoj zasebni prvenec, njegovo mehčanje pa je dokazala že Doba norih, tu pa so se naše poti nato dokončno začele cepit. Po tem letu smo izrazili željo, da želimo več kitar, več zvoka, več organskosti in šusa. Feršterkerje do konca in gremo pičit! Več rifov, več Big Foot Mame, več udarnosti!
Rockline: Na en način je bilo Guštijevo slovo, čeprav ga globoko spoštujem, saj brez tebe in brez Mihe Big Foot Mama nabora hit komadov in tako obsežne diskografije ne bi bilo, rešitev za BFM? Hvala bogu ljudje rastemo in se razvijamo, kdaj pa kdaj pa se naše nekdaj skupne poti tudi razidejo. Je bil njegov odhod akt, po katerem ste si nekako oddahnili in obstali ter začeli z resnejšim delom?
Alen: Definitivno – izključno govorim o umetniškem delu, saj smo prijatelji še vedno. Mi smo še vedno mislili, da bomo sodelovali in delali vnaprej skupaj, a ga je pop preveč prežel in se je v tem našel, kitara pa ga v tem starem konceptu ni več zanimala, nas pa je zanimalo ravno to. Napetosti so se sprostile, čim je Gušti šel, saj potem ni bilo več prepadov in teh nesporazumov, nato pa je prišel Zoki, ki je itak mojster rifov in to je bila sinergija, ki je odprla novo poglavje BFM na nov način in tu smo se res našli, to pa, kot vidiš, dodelujemo in dvigujemo z vsako ploščo bolj. Zdaj smo se res našli in v tem uživamo.
Rockline: Me pa zanima, ali se je, sodeč po dokumentarnem filmu Tist dan v tednu, ideja o povabilu Zokiju res utrnila ob pisoarskem pomenku utrnila Jožetu in Gregi istočasno? Tipa ščijeta in en reče drugemu: »Zoki.« » A mi bereš misli?« Koliko je tu dejanske resnice? Zoki je potem zamenjal Majko z novo Mamo.
Alen:(smeh) Ne vem, kako jima je uspelo ob tem prebirati misli en drugemu, to bi moral njiju vprašat, ampak Zoki nam je bil logična izbira, ker smo razmišljali kakšnega kitarista bi poklicali k sodelovanju. Pomemben je bil predvsem kitarist, saj smo avtorsko že vedeli, da bom za velik del dela avtorsko lahko poskrbel jaz. Mastnega polnega zvoka in pravih kitar za nas pa ne more priskrbeti vsakdo. Če pogledaš mlado generacijo kitaristov ... To je po mojem tudi glavna razlika med nami in Siddharto, s čimer se dotikam medijskih natolcevanj, kdo je večji, kdo je boljši in kdo bo zdaj koga povozil, ni pa nihče naredil konstruktivno v analizo ter izšel ter se prebil do korenin, iz katerih izhajamo: bistvena je razlika, da smo mi odraščali z vinilkami, oni pa so odraščali s CD-ji, MTV-jem, grungeom. Mi smo posegali po preteklem izročilu in starem, bolj prvinskem zvoku. Grega je bil fan Majk in Zoki je tedaj igral pri Holderjih, brežiškem bendu, s katerim smo se občasno srečevali na špilih, z nami pa je posnel Zoki tudi en solo in Gregatu je bil kot kitarist zelo všeč, tako smo sklenili sodelovati. Veliko je prispeval k dvigu BFM na višjo raven, kar zadeva igranje. Težko si predstavljam, da bi take blues rockerske rife z nami igral Gušti.
Rockline: Različni ljudje – različen pristop do glasbe pač. 5ing, kot prva plata z Zokijem, je dokazal, da ni dobrega seksa brez predigre, s peto plato pa ste napovedali nov koncept za vaš preporod. Pustiva zaenkrat preteklost – pomembni so sedanjost in prihodnost. Novo pot v prihodnost tlakuje Izhod. Kakšni so plani, s katerimi se boste spravili naprej? Verjamem da je tu dosti koncertnega dela, pa je morda tu že nov studijski obet?
Alen: Deset komadov je praktično narejenih. Mislim avtorsko, saj jih še nismo aranžirali in obdelali na vajah. Ideje so, vsaj kar zadeva kitice, refrene in besedila, groove. Temelji so postavljeni. Zadeve se kuhajo in bildajo, kaj in kako bo, pa zaenkrat ne razmišljamo. Ne razmišljamo o tem, kaj narediti, da bomo všečni. Kar imamo za povedat je, da bomo delali tako, da bomo še naprej plemenitili stil, v katerem smo se sedaj našli in ga nadgradili do višje stopnje. Mogoče ... Ne vem, kaj se bo zgodilo. Kemija pač. Žare bo delal z nami, to je sedaj že jasno. Še bomo raziskovali. Na Dobi norih smo šli v raziskovanje iz meja BFM, izven naših okvirjev, ki niso to, kar smo mi, so izven našega polja čutenja. Pop, opera, disco ... – to ni del našega DNK-ja. Sedaj imamo vnovič potrebo po eksperimentiranju, kar kaže tudi Izhod, a ne nameravamo iti izven naših okvirjev, temveč nameravamo znotraj rock'n'rolla preizkušati elemente, kot so novi ritmi, groovi. Po teh vzponih in padcih vemo, kjer nam je mesto, kje smo doma in kaj čutimo. Zdaj ne moremo več lagat.
Rockline: Del tvojega DNK-ja je sicer metal, kar si dokazal s svojim stranskim projektom Iron Median. Pred 30.000 ljudmi ste Iron Median igrali na Beer Festu v Beogradu, Big Foot Mama ste petkrat razprodali Križanke, od tega trikrat sami. Tu je bil razprodan Tivoli. Kaj ostaja še kot izziv, k kateremu stremite?
Alen: Mi smo, kar se slovenskega terena tiče, realni in vemo, kakšna je kritična masa in kako napolniti vsakič večje prizorišče – s tem se ne obremenjujemo. Če sprašuješ o stadionu, o tem ne razmišljamo.
Rockline: Ker so se Siddharta opekli in ne bi želeli ponavljati iste zgodbe?
Alen: Ne samo zaradi tega, ampak mi sami vemo, kakšen je domet slovenskega benda. Če se dotaknem Siddharte – so se res opekli, a so na Stožice zvabili 10.000 ljudi. Stadion je bil res na pol prazen, ampak 10 tisoč ljudi je vseeno uspeh, ki ga velja pozdraviti! Mi smo še vedno realni in vemo, kaj se v Sloveniji da, oziroma znamo realno pogledat na situacijo. Ne bi imel sicer čisto nič proti, če bi šli z naslednjo ploščo šli vnovič v Križanke in če bi bila takšna atmosfera in toliko ljudi, bi spet zmagali!
Rockline: Tri leta nazaj ste dopolnili 20 let. Srčno se nadejam, da ima Slovenija dejansko potencial, da bo kakšen bend dočakal življenjsko dobo Rollingov. Se vidiš – pa pripriva oči in si predstavljajva – Big Foot Mamo čez 20 let na odru v akciji?
Alen: Ščepec realnosti v tem bi lahko obstajal. Vedno si lahko pameten za prihodnost in nekaj špekuliraš, nikoli pa ne veš, kaj se bo zgodilo. Nismo navajeni snovati tako dolgoročnih planov. Mi vedno gremo postopno po stopničkah in z manjšimi koraki. Vedno razmišljamo, kaj je naslednja stvar, ki bi nas rajcala. Ko smo začeli, nam je bil cilj smao, da bi igrali na Gimnaziji Poljane, ker so bile tam najlepša dekleta. To je bila prva stopnička. Če to doživimo, smo zmagali! Seveda smo to doživeli, tako da je bil čas za naslednji korak. Mogoče špil izven Ljubljane, nakar se je zgodila razvpita turneja s Perotom Lovšinom in s Sokoli smo obredli Slovenijo. Potem je bil že cilj: »Mater da bi izdali CD vsaj enkrat v življenju, potem smo pa res vse doživeli ...« Seveda! Izdaš CD in potem iščeš izziv v kakšni večji dvorani, mi pa gremo tako vedno počasi, a zanesljivo naprej. Rolling Stones tudi niso pred 30 leti razmišljal, da bodo pri 70 še na odrih in igrali. To je samo blagoslov, če to dočakamo.
Rockline: Sposodiva si samo Star Trek moto: »Live long and prosper!«
Alen: To! To!
Rockline: Jaz se ti najlepše zahvaljujem za tvoj čas in pozornost. Mogoče samo še zaključna sklepna beseda, ki jo lahko nameniš našim bralcem?
Alen: Veseli me, da obstajajo še mediji, ki spoštujejo rock glasbo in ki plemenitijo slovenski rock. To v drugih medijih žal izumira. Le tako naprej! Ostanite zvesti temu, kar ste. To je moto rock'n'rolla ter tudi moto Big Foot Mame.
na vrh