Nedelja zvečer, ki ni kot vsaka nedelja, je dan, ko se Beatsteaks odločijo ponovno napasti slovenske odre ter postreči s še zadnjimi atomi moči, iz vas pa izcejati še tistih par gramov odpora ter tradicionalne slovenske zadržanosti, zaradi katerih so tudi punkovski koncerti bolj podobni srečanju, recimo temu tako, veteranov. Hmmm … Precej drugače je bilo v primeru skupine, ki je presenetila prvič, nato pa domala sleherno leto, ko jih zanese v naše loge, predvsem zaradi tega, ker kot skupina enostavno nekaj sevajo. Tisto "nekaj" bi lahko označili kot šarm, karizmo ali pa odrsko čarovnijo, svoj košček magičnosti pa soprispeva tudi pristen odnos do fanov in vsega svetovnega človeškega občestva. Kako to deluje v praksi smo odšli preveriti v prve bojne črte, pred frontalnim izlivom pristne glasbene energije pa smo pred svoj mikrofon zvabili moža, ki sedi bolj v ozadju, a brez katerega bi bil koncert precej bolj pust – glavni motor in ritmično srce dinamičnih Berlinčanov: bobnarja Thomasa Görtza.
RockLine: Resnično nam je lahko v čast in veselje, da vas lahko ponovno gostimo v naših logih. Kot vem je to že četrtič, odkar vas je možno občudovati na naših odrih.
Thomas: Tako je!
RockLine: Kakšna so pričakovanja in kakšne so misli, glede na to, da ste s tukajšnjo publiko več kot le bežno seznanjeni? Kakšen je zbir misli, ki povezuje skupino Beatsteaks s Slovenijo?
Thomas: Ufff, to je dejansko kar precej vprašanj, a bom poskusil na vse odgovoriti tako, kot se šika … (smeh) Če bo vsaj pol tako intenzivno in dobro, kot je bilo ob naših zadnjih obiskih, potem bo stvar res fenomenalna. Prvič smo bili v gostih tu že leta '99, z Deconstruction Tourom, tokratnji obisk v Gala Hali pa je naš četrti obisk v Sloveniji in drugi obisk tukaj, prvi pa je bil tako intenziven in super, da bi tokrat, če ne bi prišli sem, cela stvar izzvenela nepopolno. Bila je res huda in nenadejana zabava. Najbolj impresivno ob vsem je to, da ko smo prvič nastopili v Gala Hali, smo pred nastopom gostili vašo domačo skupino Multiball, ki pa so nam povedali, da so se zbrali in začeli dejansko igrati po tem, ko smo prvič mi nastopili pri vas! Zavoljo tega je bilo povsem naravno in sproščujoče navezati pristne prijateljske stike s fanti. Po koncertu so nam razkazali celotno mesto in lahko rečem, da je bil to res enkraten večer! Kar zadeva pa koncertno klimo: Slovenci premorete velik element presenečenja. Pred koncertom si tega nisem mogel predstavljati, deležni pa smo bili res enkratnega špila. In zaradi tega se vedno znova in znova vračamo semkaj spoznavati nove ljudi ter obujati elementarno celoto čiste medosebne pristnosti ter neizkvarjene energije.
RockLine: Praktično je nemogoče primerjati nastope v klubih ter nastope pred velikimi masami ljudi. Letos ste pred slednjimi kar nekajkrat nastopili, sam pa sem imel priložnost videti to, da vam je na FreQuency Festivalu letos z roke jedlo kar 40.000 ljudi naenkrat. Kako pa sami ljubite občutek klubske atmosfere ter velikih odrov?
Thomas: Prav v čast in veselje nam je igrati pred veliko ljudmi naenkrat. Če bi zatrjeval karkoli drugega, ni bila to laž, a je po mojem mnenju nemogoče pričakovati, da se lahko občutja ob nastopu na velikem odru kosajo s tisto intimo in strastjo, ki jo imajo majhni koncertni odri v klubih. Na teh je, že zaradi majhnosti prostora ter prostorskih omejitev, dejansko edino možno navezati tesen stik med nami in poslušalci. Ta atmosfera je takšna, da bi jo lahko rezal in mešata se vonj znoja in libida, ki veje v prostoru. Erotika. (smeh) Če je večer dober, potem je možno preseči razlike in distanco med ljudmi na odru in tistimi pod odrom. Če je vse tako, kot mora biti, dejansko ni razlike med nastopajočimi in poslušajočimi. Vseeno pa je luksuz nastopati pred množicami na velikih festivalih. Pravzaprav je primerjava obeh principov razkrivanje obeh plati medalje. Ena stvar brez druge ne more bivati. Če si v klubu, hrepeniš po množicah, na velikih in nemalokrat brezosebnih odrih pa hrepeniš po intimnem vzdušju majhnega kluba. To se po precej naporni sezoni poletnih festivalov več kot le prileže. V klubu je prednost enostavno v tem, da ne moraš izvajati vsega tako napeto in popolno ter z velikim vprašajem v zavesti ali si bil dovolj jasen, da te je razločno razumel tudi nekdo v stoti vrsti. To je pa nekaj, kar je glavni kriterij med meni všečnimi in meni neljubimi skupinami. Nekatere skupine že na prvi pogled sevajo energijo, v kateri je razbrati, da hočejo biti in živeti kot velika stadionska zasedba. To se pozna v njihovem igranju in v sami glasbi. Izgublja se pristnost in občutek za ljudi.
RockLine: Sam se neko tesno povezavo med enim in drugim principom jasno občutil po vašem nastopu na FreQuencyju, ki je bil zadnji stik z vašo koncertno godbo – seveda pa je bil zadnji domači stik z vami lani na Trnfestu.
Thomas: Saj res … Kraj, ki mi je ostal tesno v mislih in v lepih spominih, je kraj, za katerega so mi rekli, da je "kraj nesrečnega imena" - Trnovo. Res super klima.
RockLine: Sedaj predstavljate verjetno bolj kot vse ostalo materiale z vašega zadnjega svežega albuma - .Limbo Messiah.
Thomas: Hmmm… Niti se mi ne zdi, da smo tako predvidljivi, saj gre v našem koncertnem menuju za mešanico starih in novih materialov. Ne igramo le nove plošče ter nekaj starejših pesmi, ampak igramo materiale iz dejansko vseh dosedanjih plošč.
RockLine: Da uravnotežite energijo ter zadovoljite kar se da široko paleto ljudi …
Thomas: Seveda. Vse za dobro zabavo.
RockLine: Kakšna pa je, po tvojem mnenju, primerjava med zvokom in logiko zadnjega albuma z zvokom in mentaliteto, ki veje s starih plošč?
Thomas: O razlikah bi sam težko presojal, a vedno, ko gremo v studio, hrepenimo po tem, da se zvokovno in vsebinsko ne bi ponavljali ter poustvarjali že slišano. Hočemo biti sigurni v to, da se ne ponavljamo. Velika stvar, ki nas loči od poustvarjalcev in skupin, ki hrepenijo po kopiranju nekega že slišanega klišeja in ideala, je ta, da mi tega enostavno ne maramo. Vsak album mora zveneti drugače. Na novi plošči smo se odločili sicer črpati iz tradicionalnega izročila pravih klasičnih ameriških HC skupin, kot so, denimo Dead Kennedys, morebiti je zraven še ščepec Bad Brainsov. Gre bolj za osredotočanje na napetost ter energijo teh zgodnjih skupin, zaradi katerih je osnovni element vsega strast in ogenj. Tam je bilo vedno čutiti nekako gonjo po tem, da je želel vsak izmed glasbenikov sam končati skladbo kar se da hitro in suvereno. Ta energija nas privlači in to je bil osnovni motiv in podoba, kateri smo med snemanjem sledili. Pišemo kot celota in če zmoremo na ploščo izliti energijo iz prostora za vaje ali iz neverjetnega koncerta, potem je cilj dosežen. Limbo Messiah si želi, da bi dejansko bil takšna plošča. Saj čutite to, mar ne?
RockLine:In kaj je bila misel, ki vodi vse skupaj?
Thomas: Želeli smo igrati, recimo temu tako, pop glasbo na način, kot nam godi hip hop glasba. Potrebno je bilo ne ponovno izumljati ritem, temveč le igrati, to, kar smo imeli za povedati, na popolnoma tak način, kot nam to paše.
RockLine: Če pa se posvetiva zvokovni primerjavi: Limbo Messiah je v primerjavi s predhodniki je manj primerljiva s punk revivalom in bolj z zvokom novega vala britanskih kitarskih zasedb ali pa kakšnimi Pixiesi. Kakšni so bili potem tisti vplivi, ki so vas med ustvarjanjem glasbeno vodili v smeri popolne dopolnitve pripovedovanega v trdno celoto?
Thomas: Mislim, da na naš sound niso vplivali novodobni britanski kitarski bendi. Kljub vsemu pa je en skupni imenovalec: oboji izhajamo iz iste osnove, iz iste baze, saj gre za predelavo logike starih britanskih kitarskih skupin … (smeh) Oboji črpamo potem iz istega tolmuna vedenja. Zvoki so precej istovetni zvokom iz prostora za vaje. To je to, kar počnemo na vajah in to je povsem in samo zvok naših ojačevalcev. Zvok bobnov je zvok bobnov in to je tisto ta pravo. K vsemu pa smo dodali še ščepec tistega, kar smo se naučili s koncertiranjem ter preizkušanjem receptov na odru. Ker igramo res ogromno koncertov, mora nekaj iz tega odsevati tudi stanje duha v studiu ter dirigirati neko smer pred snemalno konzolo, mar ne?
RockLine: Kaj pa vezni člen, ki veže vseh enajst skladb v skupno celoto? Gre za nek skupen koncept ali zgodbo?
Thomas: Ne gre za konceptualno ploščo. Nismo nekako pristaši progresivnega rocka sedemdesetih. Gre seveda za eno potencialno glavno os, ki se prepleta čez besedila, a ne gre toliko za nek suhoparen storytelling. Gre le za zbir asociacij. Pri določenih asociacijah se vam porajajo določene podobe, ki so povsem vaše lastne, ki pri nekom drugem niso iste. Želeli smo doseči le to, da ima vsak možnost videti nekaj svojstveno svojega. Ne maramo pridiganja. Vsakdo naj pride do svojih lastnih podob! Vsak ima svoje življenje in izkušnje, ki jih vsi nosimo v svojih srcih in mislih, so daleč od tega, da bi bile vsem enake. To je tisto, kar me v besedilih pritegne in mi daje vedno znova in znova nek nov zagon ter veselje premlevati mentalna stanja in podobe. Gre za konzervans, zaradi katerega je jed vedno sveža …
RockLine: Pa je vseeno precej tega bistveno različnega od tega, kar ste počeli na samem začetku leta '95. Kakšen je bil tisti klic divjine in tisti prvi princip, ki vas je vse zbobnal skupaj? Kaj pa zgodba za samim imenom, ki poraja asociacije na govedino? Beatsteaks…
Thomas: Dejansko niti ne vem kako smo dejansko prišli do imena. Verjetno gre za neumnost, ki pa je izborila na glasbenih policah in v abecednih listah skupin uvrščanje skupine Beatsteaks neposredno za Beatlesi. To je nedvomno dobra plat imena. Osnovna rdeča nit Beatsteaksov ter vsega, kar kot skupina predstavljamo, pa je prijateljstvo. Ne toliko glasbene tehnične sposobnosti. Ko je v skupino priromal basist, ni imel ravno preveč pojma o basiranju. Šlo je za to, da smo si želeli sobivati kot celota. In kot taki se razvijamo in skupaj rastemo.
RockLine: Kaj pa menjave v zasedbi? Ste bili deležni tudi tega?
Thomas: V skupini sta bili dejansko dve menjavi. Beatsteakse je zapustil prvi bobnar, ki ga lahko slišite še na prvem albumu. Prav tako pa je zamenjava sledila v basističnih krogih, saj smo zamenjali basista, ki je igral na prvih dveh albumih. A je bilo slovo sporazumno in sam je predlagal kdo bi ga lahko nadomestil. Šlo je za predlog v naše skupno dobro. In dejansko se je izkazalo, da nam je predlagal pravega človeka. Seveda pa na slepo ne moreš verjeti ničemur takemu, temveč moraš energijo preizkusiti na preizkusnih vajah, ki pa so še okrepile naše prijateljsko-poslovne vezi.
RockLine: Od samega začetka dalje ste bili tesno povezani tudi z nastopanjem ob boku velikih skupin, ob katerih bi vsak glasbenik želel nastopati – ena takšnih velikih priložnosti je bil nastop na turneji in ponovnem povratku starih punk legend in veteranov Sex Pistols … S kom pa bi si vi osebno želeli stopiti družno na oder ter katera so imena, ki bi jih želeli dodati v katalog skupnega koncertiranja?
Thomas: Faith No More in All. All poznate? To je bila sprva skupina Descendants, ki so v tej zasedbi gostili enega pevca, ki pa je odšel, skupina pa se je preimenovala v All.
RockLine: Kaj pa imena skupin, ki niso pokojne, ki se obetajo kot dopolnilo koncertne turneje, na katero ste dobro zakoračili šele pred kratkim?
Thomas: Na nadaljevanju nemške turneje bomo nastopili z nemško skupino Turbostadt, ki so iz severa Nemčije. Pojejo v nemščini, njihova besedila pa so res enkratna. Z njimi smo že sodelovali ter posneli celo eno skladbo. Martin, kitarist skupine TurboStadt, je napisal besedilo, mi pa smo se domislili glasbene podlage, ki jo v izvirniku izvajajo Fu Manchu. Skladbo igramo vsak večer in upam, da bomo krenili na pot družno z njimi, da bomo na odru lahko vsaj to skladbo odigrali skupaj. Nato je tu še eno možno sodelovanje s tipom iz Nemčije, ki se imenuje Dendemann. Je en največjih izvajalcev hip hopa v Nemčiji, ki je prav tako že prispeval besedilo in prav tako bi morebiti lahko nastopili skupaj …
RockLine: Nekateri koraki so bili že storjeni in ubrani. Kakšen pa bi bil lahko naslednji logični korak skupine Beatsteaks, ki se ga lahko nadejamo vnaprej?
Thomas: Naslednji logični korak je izid koncertnega LP-ja … (smeh)
RockLine: Resno? Kdaj se pa lahko tega nadejamo?
Thomas: Če bo šlo vse tako, kot smo si predstavljali in nam bo sreča mila, potem lahko upate na to že zgodaj naslednje leto. Sicer pa pišemo tudi nove skladbe. Upamo, da ne bo trajalo spet celo večnost ali pa tri leta, da vam bomo lahko ponudili naslednji studijski album skupine Beatsteaks.
RockLine: Kdaj pa lahko upamo nanj in ali imate že karkoli sveže napisanega?
Thomas: Vsi pišemo skladbe, a si jih do zdaj še nismo odigrali. Verjetno smo preveč sramežljivi in plašni (smeh). Poleg tega pa tudi nismo ena tistih skupin, ki bi si, stresnemu urniku koncertov in popolnemu osredotočanju na nastope navkljub, drznili poleg vsega pisati še glasbo za naslednjo ploščo. Pred kratkim smo posneli in izdali EP za skladbo 'Demons Galore'. Poleg tega smo igrali kar nekaj predelav in morebiti kakšna pride v naš koncertni repertoar. Ko bomo prenehali z nastopanjem – na turneji pa bomo do naslednjega poletja – si bomo po tem vzeli krajši oddih, potem pa gremo urno na delo. Imeli bomo le enomesečni oddih in sam mislim, da je to povsem dovolj časa, da si napolnimo baterije. Potem pa pogum, si odigramo osnutke, ki jih do zdaj še nismo (smo namreč kar pošteno leni … (smeh)). Glede na vse povedano vam tako natančnega datuma izida naslednje plošče še ne morem napovedati …
RockLine: Kaj pa kratkoročni in dolgoročni plani?
Thomas: Kratkoročno: igrati in nastopati po Evropi in Nemčiji vse do 18. decembra letos, spomladi odriniti na še eno evropsko turnejo, poleti obiskati par festivalov, karkoli več pa ne bi niti upal napovedovati. Dolgoročno: pisati materiale, snemati, izdajati fenomenalne plošče, izdati koncertni album in nato razvijati nove in sveže ideje. Upam, da bomo ob vsem skupaj le uspeli ostati prisebni in pri zdravi pameti … (smeh)
RockLine: Še zadnje sporočilo našim bralcem in vašim fanom in nato greš na mrzlične priprave na nastop …
Thomas: Želimo si nadaljevati s tem, kar počnemo, tako dolgo, kot bo le možno. Glede na to, da nisem človek notranjega navdiha za take strnjene nagovore … "I'm Not a massage guy, baby…"(smeh) Ne ustavljajte svojih konjev in uživajte na polno!
RockLine: Resnično nam je lahko v čast in veselje, da vas lahko ponovno gostimo v naših logih. Kot vem je to že četrtič, odkar vas je možno občudovati na naših odrih.
Thomas: Tako je!
RockLine: Kakšna so pričakovanja in kakšne so misli, glede na to, da ste s tukajšnjo publiko več kot le bežno seznanjeni? Kakšen je zbir misli, ki povezuje skupino Beatsteaks s Slovenijo?
Thomas: Ufff, to je dejansko kar precej vprašanj, a bom poskusil na vse odgovoriti tako, kot se šika … (smeh) Če bo vsaj pol tako intenzivno in dobro, kot je bilo ob naših zadnjih obiskih, potem bo stvar res fenomenalna. Prvič smo bili v gostih tu že leta '99, z Deconstruction Tourom, tokratnji obisk v Gala Hali pa je naš četrti obisk v Sloveniji in drugi obisk tukaj, prvi pa je bil tako intenziven in super, da bi tokrat, če ne bi prišli sem, cela stvar izzvenela nepopolno. Bila je res huda in nenadejana zabava. Najbolj impresivno ob vsem je to, da ko smo prvič nastopili v Gala Hali, smo pred nastopom gostili vašo domačo skupino Multiball, ki pa so nam povedali, da so se zbrali in začeli dejansko igrati po tem, ko smo prvič mi nastopili pri vas! Zavoljo tega je bilo povsem naravno in sproščujoče navezati pristne prijateljske stike s fanti. Po koncertu so nam razkazali celotno mesto in lahko rečem, da je bil to res enkraten večer! Kar zadeva pa koncertno klimo: Slovenci premorete velik element presenečenja. Pred koncertom si tega nisem mogel predstavljati, deležni pa smo bili res enkratnega špila. In zaradi tega se vedno znova in znova vračamo semkaj spoznavati nove ljudi ter obujati elementarno celoto čiste medosebne pristnosti ter neizkvarjene energije.
RockLine: Praktično je nemogoče primerjati nastope v klubih ter nastope pred velikimi masami ljudi. Letos ste pred slednjimi kar nekajkrat nastopili, sam pa sem imel priložnost videti to, da vam je na FreQuency Festivalu letos z roke jedlo kar 40.000 ljudi naenkrat. Kako pa sami ljubite občutek klubske atmosfere ter velikih odrov?
Thomas: Prav v čast in veselje nam je igrati pred veliko ljudmi naenkrat. Če bi zatrjeval karkoli drugega, ni bila to laž, a je po mojem mnenju nemogoče pričakovati, da se lahko občutja ob nastopu na velikem odru kosajo s tisto intimo in strastjo, ki jo imajo majhni koncertni odri v klubih. Na teh je, že zaradi majhnosti prostora ter prostorskih omejitev, dejansko edino možno navezati tesen stik med nami in poslušalci. Ta atmosfera je takšna, da bi jo lahko rezal in mešata se vonj znoja in libida, ki veje v prostoru. Erotika. (smeh) Če je večer dober, potem je možno preseči razlike in distanco med ljudmi na odru in tistimi pod odrom. Če je vse tako, kot mora biti, dejansko ni razlike med nastopajočimi in poslušajočimi. Vseeno pa je luksuz nastopati pred množicami na velikih festivalih. Pravzaprav je primerjava obeh principov razkrivanje obeh plati medalje. Ena stvar brez druge ne more bivati. Če si v klubu, hrepeniš po množicah, na velikih in nemalokrat brezosebnih odrih pa hrepeniš po intimnem vzdušju majhnega kluba. To se po precej naporni sezoni poletnih festivalov več kot le prileže. V klubu je prednost enostavno v tem, da ne moraš izvajati vsega tako napeto in popolno ter z velikim vprašajem v zavesti ali si bil dovolj jasen, da te je razločno razumel tudi nekdo v stoti vrsti. To je pa nekaj, kar je glavni kriterij med meni všečnimi in meni neljubimi skupinami. Nekatere skupine že na prvi pogled sevajo energijo, v kateri je razbrati, da hočejo biti in živeti kot velika stadionska zasedba. To se pozna v njihovem igranju in v sami glasbi. Izgublja se pristnost in občutek za ljudi.
RockLine: Sam se neko tesno povezavo med enim in drugim principom jasno občutil po vašem nastopu na FreQuencyju, ki je bil zadnji stik z vašo koncertno godbo – seveda pa je bil zadnji domači stik z vami lani na Trnfestu.
Thomas: Saj res … Kraj, ki mi je ostal tesno v mislih in v lepih spominih, je kraj, za katerega so mi rekli, da je "kraj nesrečnega imena" - Trnovo. Res super klima.
RockLine: Sedaj predstavljate verjetno bolj kot vse ostalo materiale z vašega zadnjega svežega albuma - .Limbo Messiah.
Thomas: Hmmm… Niti se mi ne zdi, da smo tako predvidljivi, saj gre v našem koncertnem menuju za mešanico starih in novih materialov. Ne igramo le nove plošče ter nekaj starejših pesmi, ampak igramo materiale iz dejansko vseh dosedanjih plošč.
RockLine: Da uravnotežite energijo ter zadovoljite kar se da široko paleto ljudi …
Thomas: Seveda. Vse za dobro zabavo.
RockLine: Kakšna pa je, po tvojem mnenju, primerjava med zvokom in logiko zadnjega albuma z zvokom in mentaliteto, ki veje s starih plošč?
Thomas: O razlikah bi sam težko presojal, a vedno, ko gremo v studio, hrepenimo po tem, da se zvokovno in vsebinsko ne bi ponavljali ter poustvarjali že slišano. Hočemo biti sigurni v to, da se ne ponavljamo. Velika stvar, ki nas loči od poustvarjalcev in skupin, ki hrepenijo po kopiranju nekega že slišanega klišeja in ideala, je ta, da mi tega enostavno ne maramo. Vsak album mora zveneti drugače. Na novi plošči smo se odločili sicer črpati iz tradicionalnega izročila pravih klasičnih ameriških HC skupin, kot so, denimo Dead Kennedys, morebiti je zraven še ščepec Bad Brainsov. Gre bolj za osredotočanje na napetost ter energijo teh zgodnjih skupin, zaradi katerih je osnovni element vsega strast in ogenj. Tam je bilo vedno čutiti nekako gonjo po tem, da je želel vsak izmed glasbenikov sam končati skladbo kar se da hitro in suvereno. Ta energija nas privlači in to je bil osnovni motiv in podoba, kateri smo med snemanjem sledili. Pišemo kot celota in če zmoremo na ploščo izliti energijo iz prostora za vaje ali iz neverjetnega koncerta, potem je cilj dosežen. Limbo Messiah si želi, da bi dejansko bil takšna plošča. Saj čutite to, mar ne?
RockLine:In kaj je bila misel, ki vodi vse skupaj?
Thomas: Želeli smo igrati, recimo temu tako, pop glasbo na način, kot nam godi hip hop glasba. Potrebno je bilo ne ponovno izumljati ritem, temveč le igrati, to, kar smo imeli za povedati, na popolnoma tak način, kot nam to paše.
RockLine: Če pa se posvetiva zvokovni primerjavi: Limbo Messiah je v primerjavi s predhodniki je manj primerljiva s punk revivalom in bolj z zvokom novega vala britanskih kitarskih zasedb ali pa kakšnimi Pixiesi. Kakšni so bili potem tisti vplivi, ki so vas med ustvarjanjem glasbeno vodili v smeri popolne dopolnitve pripovedovanega v trdno celoto?
Thomas: Mislim, da na naš sound niso vplivali novodobni britanski kitarski bendi. Kljub vsemu pa je en skupni imenovalec: oboji izhajamo iz iste osnove, iz iste baze, saj gre za predelavo logike starih britanskih kitarskih skupin … (smeh) Oboji črpamo potem iz istega tolmuna vedenja. Zvoki so precej istovetni zvokom iz prostora za vaje. To je to, kar počnemo na vajah in to je povsem in samo zvok naših ojačevalcev. Zvok bobnov je zvok bobnov in to je tisto ta pravo. K vsemu pa smo dodali še ščepec tistega, kar smo se naučili s koncertiranjem ter preizkušanjem receptov na odru. Ker igramo res ogromno koncertov, mora nekaj iz tega odsevati tudi stanje duha v studiu ter dirigirati neko smer pred snemalno konzolo, mar ne?
RockLine: Kaj pa vezni člen, ki veže vseh enajst skladb v skupno celoto? Gre za nek skupen koncept ali zgodbo?
Thomas: Ne gre za konceptualno ploščo. Nismo nekako pristaši progresivnega rocka sedemdesetih. Gre seveda za eno potencialno glavno os, ki se prepleta čez besedila, a ne gre toliko za nek suhoparen storytelling. Gre le za zbir asociacij. Pri določenih asociacijah se vam porajajo določene podobe, ki so povsem vaše lastne, ki pri nekom drugem niso iste. Želeli smo doseči le to, da ima vsak možnost videti nekaj svojstveno svojega. Ne maramo pridiganja. Vsakdo naj pride do svojih lastnih podob! Vsak ima svoje življenje in izkušnje, ki jih vsi nosimo v svojih srcih in mislih, so daleč od tega, da bi bile vsem enake. To je tisto, kar me v besedilih pritegne in mi daje vedno znova in znova nek nov zagon ter veselje premlevati mentalna stanja in podobe. Gre za konzervans, zaradi katerega je jed vedno sveža …
RockLine: Pa je vseeno precej tega bistveno različnega od tega, kar ste počeli na samem začetku leta '95. Kakšen je bil tisti klic divjine in tisti prvi princip, ki vas je vse zbobnal skupaj? Kaj pa zgodba za samim imenom, ki poraja asociacije na govedino? Beatsteaks…
Thomas: Dejansko niti ne vem kako smo dejansko prišli do imena. Verjetno gre za neumnost, ki pa je izborila na glasbenih policah in v abecednih listah skupin uvrščanje skupine Beatsteaks neposredno za Beatlesi. To je nedvomno dobra plat imena. Osnovna rdeča nit Beatsteaksov ter vsega, kar kot skupina predstavljamo, pa je prijateljstvo. Ne toliko glasbene tehnične sposobnosti. Ko je v skupino priromal basist, ni imel ravno preveč pojma o basiranju. Šlo je za to, da smo si želeli sobivati kot celota. In kot taki se razvijamo in skupaj rastemo.
RockLine: Kaj pa menjave v zasedbi? Ste bili deležni tudi tega?
Thomas: V skupini sta bili dejansko dve menjavi. Beatsteakse je zapustil prvi bobnar, ki ga lahko slišite še na prvem albumu. Prav tako pa je zamenjava sledila v basističnih krogih, saj smo zamenjali basista, ki je igral na prvih dveh albumih. A je bilo slovo sporazumno in sam je predlagal kdo bi ga lahko nadomestil. Šlo je za predlog v naše skupno dobro. In dejansko se je izkazalo, da nam je predlagal pravega človeka. Seveda pa na slepo ne moreš verjeti ničemur takemu, temveč moraš energijo preizkusiti na preizkusnih vajah, ki pa so še okrepile naše prijateljsko-poslovne vezi.
RockLine: Od samega začetka dalje ste bili tesno povezani tudi z nastopanjem ob boku velikih skupin, ob katerih bi vsak glasbenik želel nastopati – ena takšnih velikih priložnosti je bil nastop na turneji in ponovnem povratku starih punk legend in veteranov Sex Pistols … S kom pa bi si vi osebno želeli stopiti družno na oder ter katera so imena, ki bi jih želeli dodati v katalog skupnega koncertiranja?
Thomas: Faith No More in All. All poznate? To je bila sprva skupina Descendants, ki so v tej zasedbi gostili enega pevca, ki pa je odšel, skupina pa se je preimenovala v All.
RockLine: Kaj pa imena skupin, ki niso pokojne, ki se obetajo kot dopolnilo koncertne turneje, na katero ste dobro zakoračili šele pred kratkim?
Thomas: Na nadaljevanju nemške turneje bomo nastopili z nemško skupino Turbostadt, ki so iz severa Nemčije. Pojejo v nemščini, njihova besedila pa so res enkratna. Z njimi smo že sodelovali ter posneli celo eno skladbo. Martin, kitarist skupine TurboStadt, je napisal besedilo, mi pa smo se domislili glasbene podlage, ki jo v izvirniku izvajajo Fu Manchu. Skladbo igramo vsak večer in upam, da bomo krenili na pot družno z njimi, da bomo na odru lahko vsaj to skladbo odigrali skupaj. Nato je tu še eno možno sodelovanje s tipom iz Nemčije, ki se imenuje Dendemann. Je en največjih izvajalcev hip hopa v Nemčiji, ki je prav tako že prispeval besedilo in prav tako bi morebiti lahko nastopili skupaj …
RockLine: Nekateri koraki so bili že storjeni in ubrani. Kakšen pa bi bil lahko naslednji logični korak skupine Beatsteaks, ki se ga lahko nadejamo vnaprej?
Thomas: Naslednji logični korak je izid koncertnega LP-ja … (smeh)
RockLine: Resno? Kdaj se pa lahko tega nadejamo?
Thomas: Če bo šlo vse tako, kot smo si predstavljali in nam bo sreča mila, potem lahko upate na to že zgodaj naslednje leto. Sicer pa pišemo tudi nove skladbe. Upamo, da ne bo trajalo spet celo večnost ali pa tri leta, da vam bomo lahko ponudili naslednji studijski album skupine Beatsteaks.
RockLine: Kdaj pa lahko upamo nanj in ali imate že karkoli sveže napisanega?
Thomas: Vsi pišemo skladbe, a si jih do zdaj še nismo odigrali. Verjetno smo preveč sramežljivi in plašni (smeh). Poleg tega pa tudi nismo ena tistih skupin, ki bi si, stresnemu urniku koncertov in popolnemu osredotočanju na nastope navkljub, drznili poleg vsega pisati še glasbo za naslednjo ploščo. Pred kratkim smo posneli in izdali EP za skladbo 'Demons Galore'. Poleg tega smo igrali kar nekaj predelav in morebiti kakšna pride v naš koncertni repertoar. Ko bomo prenehali z nastopanjem – na turneji pa bomo do naslednjega poletja – si bomo po tem vzeli krajši oddih, potem pa gremo urno na delo. Imeli bomo le enomesečni oddih in sam mislim, da je to povsem dovolj časa, da si napolnimo baterije. Potem pa pogum, si odigramo osnutke, ki jih do zdaj še nismo (smo namreč kar pošteno leni … (smeh)). Glede na vse povedano vam tako natančnega datuma izida naslednje plošče še ne morem napovedati …
RockLine: Kaj pa kratkoročni in dolgoročni plani?
Thomas: Kratkoročno: igrati in nastopati po Evropi in Nemčiji vse do 18. decembra letos, spomladi odriniti na še eno evropsko turnejo, poleti obiskati par festivalov, karkoli več pa ne bi niti upal napovedovati. Dolgoročno: pisati materiale, snemati, izdajati fenomenalne plošče, izdati koncertni album in nato razvijati nove in sveže ideje. Upam, da bomo ob vsem skupaj le uspeli ostati prisebni in pri zdravi pameti … (smeh)
RockLine: Še zadnje sporočilo našim bralcem in vašim fanom in nato greš na mrzlične priprave na nastop …
Thomas: Želimo si nadaljevati s tem, kar počnemo, tako dolgo, kot bo le možno. Glede na to, da nisem človek notranjega navdiha za take strnjene nagovore … "I'm Not a massage guy, baby…"(smeh) Ne ustavljajte svojih konjev in uživajte na polno!
fotografije: Špela Šoba
na vrh