RockLine: Zdravo Ashmedi, kako si?
Ashmedi: Veš, pravkar sem bil v Benetkah, zelo lepo je tam. Nisem še bil v Italiji, povsod sem že bil v Italiji pa sem prvič. Ne vem zakaj je tako, to je ena tistih čudnih stvari.
RockLine: Tudi na turneji še ne?
Ashmedi: Ne, na festivalu tukaj še nismo igrali, tudi turneje ne, čudno naključje je to.
RockLine: Če začneva, kar pri vaši aktualni turneji, na kateri ste skupaj z Nile, kar je zanimivo, saj imata oba benda podoben koncept. Kako torej poteka turneja?
Ashmedi: Ja, z Nile si delimo to vzhodno mitologijo. Na turneji uživamo, koncerti so zaenkrat odlični, prav tako odziv. Na turneji smo dober teden in zaenkrat poteka zelo dobro (potrka po mizi).
RockLine: Na tej turneji predstavljate novo ploščo, The Epigenesis, ki pa ste jo pisali in snemali kar dolgo, skoraj štiri leta je minilo od izdaje prejšnje. Zakaj je trajalo tako dolgo?
Ashmedi: Prvič, kvaliteta pred kvaliteto. In drugič, v underground sceni je navada, da bendi plošče izdajajo na leto, dve. Pa je to pravilo? Ne. Preden mi posnamemo dobro ploščo lahko medtem poslušate ogromno drugih dobrih bendov. To pa ne pomeni, da bo tudi vedno tako. Ker je trajalo tako dolgo imam sedaj mnogo več komadov, nekaj že celotnih za naslednjo ploščo. Na koncu pa je pomembna samo kvaliteta pred kvantiteto, dolga časovna doba pa mi je omogočila tudi zelo raznolike skladbe. Poleg tega pa sem moral rešiti tudi nekaj osebnih zadev, kar mi je vzelo precej časa.
RockLine: Rekel si, da je pomembna kvaliteta pred kvantiteto, zanimivo pa je, da ime The Epigenesis pravzaprav oboje. Je zelo dolga, a hkrati odlična plošča.
Ashmedi: Ja, a dolžina je tako samo zaradi dolžine, ki jo omogoča cd. Zlahka bi lahko odstranili dva komada in jih posneli kasneje ter imeli že naslednje leto novo ploščo. A smo si rekli, da, če so ljudje tako dolgo čakali na nov album, naj traja tudi pol leta, da vpijejo komade in zaradi velikega števila le-teh še naslednjo leto in pol, da jih popolnoma raziščejo. Nismo hoteli ponuditi polurne plošče. Album je dolg in raznolik in, če ploščo poslušaš na različnih sistemih lahko v miksu tudi slišiš različne zadeve.
RockLine: Kako pa bi The Epigenesis primerjal s prejšnjimi izdelki, predvsem predhodno ploščo Emissaries? Moje mnenje je, da ima Emissaries bolj neposreden dostop, je bolj black metalska plošča, medtem ko je The Epigenesis bolj eksperimentalna, morda celo progresivna.
Ashmedi: Ja, se strinjam, le izraza progresivno ne uporabljam, ker ne vem kaj pomeni (smeh). Ima pa elemente psihedeličnega rocka sedemdesetih, uporabil pa sem tudi dvanajst strunske kitare, kar prej nisem še nikoli. Poleg tega pa sem bil, kar se tiče pisanja materiala, zelo liberalen, lahko bi rekel celo sebičen. Vprašal sem se, kako napisati novo ploščo in ugotovil, da je najbolje biti svoboden, utihniti in samo pisati. Kako lahko nadgradiš ploščo kot je Emissaries!? Ko sem posnel Sphynx je bilo treba nadgraditi to ploščo, kar je bilo nemogoče, a mi je uspelo z Emissaries, kako pa potem nadgradiš to? Poleg tega pa je The Epigenesis tudi naša prva plošča za veliko založbo in res sem imel probleme, kako pristopiti k pisanju. Po dolgih urah premišljevanja, celo neprespanih noči, pa sem se samo usedel in pisal. Bilo je lahkotno, svobodno in sebično. Glavni riff za komad Defeating the Giants sem napisal že leta 1995, igrali smo ga še v Jeruzalemu. A sem ga spremenil in sedaj se popolnoma prilega komadu. To so največje razlike, plošča je bolj organska (tudi kar se tiče snemanja) in bolj raznolika, razlikuje pa se tudi način pisanja materiala za obe. Rad pa imam oba albuma.
RockLine: Tudi jaz (smeh). Če nadaljujeva z novim albumom. The Epigenesis pomeni doseči razsvetljenstvo, duhovno rast. Bi lahko rekel, da se koncept tega naslova nanaša tudi na evolucijo benda? The Epigenesis je nenazadnje eno vaših močnejših del.
Ashmedi: Hvala. Strinjam se s tvojo tezo! Ta termin smo uporabili na več nivojih, ena od njih je moj napor razsvetljenstva, da se izboljšam kot človek. Še vedno sem drek, vsi smo, a se trudim. Drug nivo je gotovo tudi opis rasti benda, poleg tega pa je tudi naš kitarist Moloch na preizkušnji. Našli smo zelo primerno besedo za ta čas, vse mora imeti močan pomen. To ni kul beseda, tega ne iščemo, imeti mora pomen, če ne se ne moremo spoštovani. S tega stališča si njen pomen povsem zadel.
RockLine: Snemanje tega albuma je bilo zelo različno, tudi ko si snemal vokale, si to snemal na zelo poseben način...
Ashmedi: Snemal sem jih gol ja. Razlog za to je, da je bil ves proces duhovno zelo intenziven. Prva stvar, ki smo jo določili je bila, da bomo snemali v Istanbulu. Tam sem bil prvič leta 2009 in bilo mi je blazno všeč, a takrat tam še ni bilo primernega studia za nas.
RockLine: Torej si studio oziroma lokacijo snemanja izbral zgolj na podlagi mesta kot takega, njegove energije?
Ashmedi: Ja, prvotno. Potem pa sem govoril z neko novinarko, postala sva prijatelja in povedala mi je, da pozna elito studijskih producentov v Istanbulu, ki gradijo studio. Šel sem si ga ogledat in takrat je bil še ves v betonu. Odletel sem iz Nizozemske, da sem govoril z odgovornimi in takoj sem se odločil, da bomo snemali tam. Morali pa smo počakati še nekaj tednov, da so zaključili z deli. Studio je bil neverjeten, energija ja bila odlična. Ko sem v studiu vedno delam po deset, dvanajst ur na dan in ko je prišel čas za snemanje vokalov sem moral vse skupaj izklopiti, postati zver, prvinski. Vokali na albumu so prvinski in fantom v studiu sem povedal kako želim snemati, pa četudi se je slišalo čudno, okultno ali psihopatsko, a ni bilo nič od tega. To je bilo zame, nisem hotel biti v oblačilih, želel sem biti gol, prvinski zgolj s svojim okultnim nakitom, preprogo, mezopotamskimi simboli, rdečo lučjo, malo viskija, čajem in Coca-Colo. In nikomur nisem pustil, da se sprehaja po tistem nadstropju, tam se bil samo jaz, vse luči so bile izklopljene, vse je bilo v temi in da sem prišel do snemalne sobe sem potreboval svetilko. Snemal sem od noči do zore in to je bil zelo dober proces, mislim, da moji vokali zvenijo zelo dobro, predvsem zaradi te prvinskosti.
RockLine: Tudi sicer je petje na tem albumu bolj raznovrstno, od black metalskega kričanja, preko death metalskega growla, pa vse do čistega petja. Je bilo to spontano, ko si snemal ali si se o tem odločil že prej?
Ashmedi: Pravzaprav je plošča vokalno posneta dvakrat, enkrat z visokimi vokali in enkrat nizkimi. Včasih hodijo skupaj, včasih pa so zmiksani tako, da se tega ne zavedaš, včasih za tako, da to opaziš. To sem hotel narediti, moram pa ti povedati, da sem večino vokalnih linij ustvaril neposredno med snemanjem. Enako velja za kitarske "leade", od katerih nisem zavestno napisal niti enega, so pa rockerski in ne metalski. Ritem kitare in bobni pa so 100% pripravljeni že vnaprej. Pri tem ni prostora za napake, razen če menimo, da je še prostor za izboljšave. Vse ostalo pa je osnovano na občutku momenta. Nekoč smo snemali ob polnoči in prenehali, ker so v Istanbulu igrali ravno moji prijatelji Secret Chiefs, ko smo se vrnili pa smo snemali še do treh zjutraj. Celo reverb je bil organski, ki smo ga dobili tako, da smo odprli vrata v preddverje in ujeli naravni zvok hodnika.
RockLine: Kot si že povedal so kitare osnovane v black, death, thrash metalu in rocku sedemdesetih, na The Epigenesis pa ste uporabili tudi precej tradicionalnih inštrumentov, ki še izboljšajo izkušnjo.
Ashmedi: Ja, res je, morate pa se zavedati, da smo v prvi vrsti metal bend. Pika. Nismo eksperimentalni, lahko pa rečem, da smo izumili bližnjevzhodni blackened thrash, ki zveni tako kot zveni v skladu z našimi predstavami. Tradicionalne inštrumente pa uporabljamo v kozmetične razloge in za inštrumentalne dele, ki jih metalci recimo, da, ne razumejo. Mi pa jih, npr. soufi glasbo, torej zelo nekomercialno glasbo. Poleg tega pa smo izbrali inštrumente, ki imajo mračen zvok, ne želimo zveneti kot Disneyev aladinski zvok s klaviaturami, to počne vse preveč bendov (zapoje in zamrmra del, ki bi ga res lahko vtaknili v Alibabo ali Aladina, op.a.). Slišal pa sem tudi bende, ki pojejo o "Jerusalem in the heart in the desert." Kaj za vraga!? Jeruzalem je gozdno področje, puščava leži za njim, pa še ta ni prava peščena. Skratka, izbrali smo neklišejske inštrumente, perzijske, indijske, arabske. Nekatere smo odigrali sami, nekatere pa so odigrali mojstri. Sam pa sem prvič igral pravi sitar in vse kar je na albumu sem odigral sam brez "editinga". Rabil sem kakšen dan, dva, da sem se privadil inštrumenta in nato le igral in igral. Bilo je lahko ker sem ga čutil in res sem bil ponosen nase.
RockLine: Dejansko je sitar zelo kompliciran inštrument.
Ashmedi: Res je, njegov lastnik me je celo vprašal, če sem res prepričan, da ga igram prvič. In res sem inštrument čutil, kot bi bil rojen zanj. Mislim, da bom sitar v prihodnje igral večkrat. Tip mi je sitar dejansko še posodil za dva meseca, ko smo snemanje že končali.
RockLine: Na Emissaries ste posneli zanimiv "cover" benda The Tea Party, Gyroscope in jo zelo dobro predelali v svoj stil.
Ashmedi: Ja, zato ji tudi raje rečem adaptacija in ne "cover". Tea Party poznam in povedal sem jim, da želim komad predelati tako kot želim in rekli so, da ni problema, da naj si dam duška.
RockLine: Rekel si že, da vam je ostalo precej materiala po snemanju albuma The Epigenesis, ste posneli še kakšno adaptacijo?
Ashmedi: Ja, zelo všeč mi je turški glasbenik Baris Manco, ki pa je žal že preminil. Bil je eden izmed glasbenikov, ki so izumili t.i. anatolijski rock, to je vzhodni rock šestdesetih, ko so bili vsi še hipiji. Eden izmed utemeljiteljev tega žanra igra tudi na našem albumu, igral pa je tudi z Barisom. Napisala sta zelo lepo skladbo, ki smo jo igrali v studiu in to z blast beati, sam pa sem spremenil glavni riff. Vprašali smo jih za dovoljenje, a so postavljali nemogoče zahteve in smo vse skupaj opustili. Morda drugič. Je pa to nekaj, kar me zelo zanima.
RockLine: Boste te ideje, osnutke in podobno izdali na naslednjem albumu, ali lahko pričakujemo single, b-strani ali EPje?
Ashmedi: Ne vem. Mogoče je vse, a niti ni toliko odvisno od mene, precej ima pri tem besede založba. Zame so trenutno pomembne druge zadeve, DVD kot ga želim jaz, morda akustična plošča in seveda novi album. A to so moje ambicije in hotenja, ne nekaj kar se bo tudi nujno zgodilo, se pa za njih trudim.
RockLine: Vprašati sem te hotel tudi glede možnosti DVDja...
Ashmedi: V bistvu niti ne maram DVDjev, če sem iskren. Ne maram teh velikih koncertnih DVDjev. Pomembno pa je seveda, da je ljudem omogočen ogled DVDja, če ne morejo videti koncerta. Sam pa želim ponuditi nekaj drugačnega, svežega. Trenutno se o tem pogovarjamo, a gre za ogromen projekt in upam, da uspe.
RockLine: Kakšna pa je trenutna situacija z dokumentarcem o tebi in bendu? Vem, da si imel precej problemov okrog njega.
Ashmedi: Ja, imel sem velike probleme. Režiser ni bil duševno stabilen, ima ogromno težav. Kontaktiral me je sam, začela sva s snemanjem v Jeruzalemu, peljal sem ga domov, v svojo šolo... Posnela sva vse, potem pa je mi je povedal, da je izgubil vse posnetke. Izgubil je posnetke s Hellfesta, "behind the scenes" so bili neverjetni. V redu, se zgodi, dal sem mu še eno šanso, a se je ponovila ista zgodba in rekel sem mu, da naj me samo pusti pri miru. O tem pa je slišal še nekdo, znova smo začeli s snemanjem, vmes je posnel celo naš videospot. Ne vem pa kaj se trenutno dogaja okrog tega in po pravici me niti ne zanima. Zanj mi je čisto vseeno, sem subjekt tega dokumentarca ne njegov tvorec, zanima me samo bend.
RockLine: Če imam prave informacije ima kitarist Moloch zdravstvene težave in ni del turneje?
Ashmedi: Ne ne, z njegovim zdravjem je vse v najlepšem redu, pridružil se nam bo čez 10 dni. Kot se šalimo je Moloch še vedno "B" državljan, ne "A" državljan tako kot ti in jaz. Sam imam nizozemsko državljanstvo, Moloch pa ima še vedno jordanskega in Bolgarija ter Srbija sta mu zavrnili prošnjo za vizo. Ni želel, da bi imeli logistične težave, zato se nam bo pridružil kasneje.
RockLine: Kako pa ste izbrali "session" kitarista?
Ashmedi: Na Nizozemskem kjer imamo vadbeni prostor igra ogromno skupin s katerimi smo dobri prijatelji. To smo sicer že večkrat naredili, saj Moloch živi v ZDA, piše doktorat in ni vedno na voljo. Za to, da ne bo moral na del turneje smo vedeli že pred nekaj meseci, ko so mu zavrnili vizo. Takoj smo izbrali session kitarista, ki je naš prijatelj in Moloch ga je naučil vse dele. Tip je bil pripravljen takoj, z njim sem vadil samo dvakrat, a sem videl, da je odlično pripravljen in odšli smo na turnejo. Nikoli še ni bil na turneji in resnično uživa.
RockLine: Če se dotakneva še malo vaših besedil v katerih govorite o mezopotamski mitologiji, okultnem. Menim, da se perfektno skladajo z vašo glasbo, s prvinskim nagonom Melechesh.
Ashmedi: Ja, absolutno, gre za celotno sliko. Zanima me bližnjevzhodni misticizem, nisem omejen samo na mezopotamsko mitologijo, preučujem npr. tudi kabalo. Večina besedil pa je osnovanih okrog zibelke življenja, kar je izredno zanimivo. Ne gre pa za recital mitologije, gre za interpretacijo, subliminalna sporočila...
RockLine: Na nek način torej ustvarjate Melechesh mitologijo.
Ashmedi: Ja, recimo. Interpretiram mitologijo, tako da je relevantna tudi danes. Gre za subliminalna sporočil, psevdoznanost, za to ali so starodavni bogovi z drugih planetov in podobno. To so stvari, ki me privlačijo, ki me zanimajo, ne gre pa za nek moj verski sistem.
RockLine: Pred to turnejo ste imeli tudi kratko headlinersko turnejo na kateri ste igrali z našo Noctiferio. Kako je bilo?
Ashmedi: Turneja je bila polna dobrih ljudi, Noctiferia so super ljudje in odlični glasbeniki, imajo odlično odrsko prezenco, odlično glasbo in odličen vizualni del. Sam jih vidim kot prave umetnike. Pozdravi jih! (smeh) Super so bili tudi Svart Crown iz Francije.
RockLine: Moje zadnje vprašanje pa je, kaj čaka Melechesh v prihodnosti in kako boste presegli The Epigenesis?
Ashmedi: Oh... Jebi se! (smeh) Nimam pojma. Rekel bom samo, da bomo delali glasbo. Ne vem pa kaj bo prinesla prihodnosti. Kolikor dolgo bom čutil potrebo po ustvarjanju, tako dolgo bom to počel. Ko ne bo več iskrenosti, bom prenehal. Prihodnost z mojega stališča je posneti DVD, posneti akustično ploščo in posneti nov ritobrcajoč album. Zdaj, ko sem na to pomislil, me je prijelo, da bi bruhal (smeh). Snemanje novega albuma, ki bo vsaj dosegel The Epigenesis me res straši (smeh).
Fotografije: Nina Grad
na vrh