Po skoraj petih letih ste se vrnili v Ljubljano, kako se počutite?
Eicca Toppinen: Dobro, zelo dobro. Za nami je tri mesece in pol dolg premor, ki nam je dobro del. Sedaj začenjamo s turnejo in se že neizmerno veselimo večernega nastopa!
Perttu je imel nekaj zdravstvenih težav, si je že opomogel?
Eicca: Da, s Perttujem je vse vredu, premor je bil dovolj dolg, da je prišel k sebi.
Vaša nova turneja se začenja prav danes. Kaj lahko pričakujemo nocoj?
Eicca: Ne vemo še (smeh). Upam, da dober koncert! Malo se bojimo, vendar bomo to začetniško tremo že premagali, sploh zato, ker samega šova glede na naše zadnje koncerte nismo veliko spreminjali. Slišal sem, da je današnji koncert razprodan. Kolikor se spomnim iz naših preteklih nastopov tukaj je slovenska publika fenomenalna, zato pričakujem dobro vzdušje in še boljši koncert.
Spregovorimo sedaj nekaj besed o vašem novem albumu. Poimenovali ste ga "7th Symphony", kako ste prišli do tega naslova?
Paavo Lötjönen: Najprej je treba poudariti, da ne gre za simfonijo v njenem izvirnem pomenu - v pomenu klasične simfonije, čeprav vsebuje veliko klasičnih elementov.
Eicca: Glede na naše predhodnje albume je "7th Symphony" bolj klasično navdahnjen. Svojim oboževalcem smo želeli ponuditi nekaj novega, zato smo na nov album glede na predhodnji "Worlds Collide" vključili več klasičnih elementov kot tudi pestrejše, abstraktnejše kompozicijske strukture. Na albumu je tako več daljših skladb s progresivnimi vzvodi, zato smo mu nadeli naslov "7th Symphony". Seveda pa ne gre za klasično Sedmo simfonijo, saj vendar nismo tako dobro kot je bil Beethoven (smeh).
Na albumu lahko slišimo, kot si že sam dejal, mnogo zanimivih kompozicij, v katere vključujete vse od heavy metalskih riffov do bolj klasičnih vsebin na drugi strani. V čem je vaša skrivnost, da vam ob skupku toliko različnih elementov uspe narediti tako zelo celovit in kompakten album, kot je "7th Symphony"?
Eicca: Menim, da to izhaja iz naših osebnih glasbenih okusov. Poslušamo mnogo različnih glasbenih žanrov.
Paavo: Vendar je treba vedeti, da glasba Apocalyptice temelji na podlagi klasične glasbe. Če bi naše skladbe igrali na tipična metal glasbila, kitare in bas kitaro, bi zvenelo mnogo bolj metalsko.
Eicca: Pravzaprav ima tudi metal glasba že od nekdaj mnogo klasičnih podstav. Ko smo prirejali Metallicine skladbe, so ljudje slišali, da se jih da zastaviti tudi bolj klasično. Ko smo odraščali, smo poslušali mnogo raznolike glasbe, študirali smo klasično glasbo in bili hkrati veliki metal oboževalci, njun preplet je postal del naše osebnosti, zato je naša glasbe predvsem posledica naših življenjskih izkušenj, kjer se že od nekdaj prepletata omenjena dva žanra.
Eicca, ti si že vse od začetka Apocalyptice večinski avtor vaših skladb, na novem albumu pa se mi zdi, da ste bolj kot kadarkoli prej delovali kot band, velik delež so k (so)avtorstvu skladb prispevali tudi ostali člani: Perttu, Paavo in Mikko.
Eicca: Skladbe smo pisali vsi, na koncu pa za album izbrali najmočnejše. Material smo pisali in snemali pri nas doma, v Helsinkih, kar je dobro delo na sam proces nastajanja albuma. Bili smo v domačih logih, kar nam je dalo možnost, da smo bili v studiu prisotni vsi, lahko smo se prilagajali eden drugemu, eden je prišel v studio, drugi je odšel, ves potek dela je bil zelo sproščen. Povsem drugače kot pri delanju ploščka "Worlds Collide", ki smo ga snemali v Štokholmu, ko se je dogajalo, da kateri izmed nas ni utegnil biti prisoten ob obdelavi samega materiala, skratka bilo je mnogo bolj zapleteno kot tokrat. Zdaj smo bili glede tega mnogo fleksibilnejši, posledično je bil tudi vpliv vsakega posameznika mnogo močnejši. Ugotovili smo, da ko skupaj delamo na novem materialu, zaradi drugačnih glasbenih podstav nastajajo raznoliko zasnovane skladbe, kar je za Apocalyptico sigurno novost. Naše skladbe so zato še bolj razvejane in barvite, saj si vsak izmed nas kreiranje nove glasbe predstavlja drugače. Pri pisanju novih skladb smo prvič začeli sodelovati tudi z ljudmi izven skupine. Pomagali so nam denimo Dave Lombardo, tudi Johnny Andrews je sooblikoval nekaj skladb.
Bral sem o nevšečnostih v zvezi z izdajo singla za skladbo Not Strong Enough. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
Eicca: Ja, to je bil en velik "bullshit"! (smeh). Sklepanje sodelovanj je denimo prava nočna mora. Za sodelovanje z Brentom Smithom smo se dogovorili že več kot dve leti nazaj, takrat pa nismo slutili, da bo njegov band Shinedown v tem času tako uspešen v Ameriki. Shinedown so pred kratkim izdali nov single, glasbena industrija pa ima svoja pravila in nam enostavno istočasno ni dovolila objaviti našega singla. Skladbe Not Strong Enough pa kljub temu zapletu nismo smeli kar vreči stran, saj jo potrebujemo za ameriški trg, zato smo naredili drugo verzijo skladbe. Pri vsem skupaj je šlo pravzaprav samo za trapasto politiko glasbenih založb.
Verzija z novim vokalistom za krovom je bila pravzaprav v tem primeru za vas edina logična rešitev?
Eicca: Da, saj je pesem zelo močna in zato pomembna za promocijo albuma. Zato smo jo posneli z novim vokalistom in dobili dober rezultat. Nemogoče pa je skladbi primerjati med sabo, saj sta zelo različni.
Paavo: Mislim da skladb sploh ne bi smeli primerjati!
Eicca: Naučili smo se, da je zelo težavno sodelovati z artisti, ki imajo v istem času aktualne izdaje, čeprav samo zaradi interesov glasbenih založb. Isti primer se nam je zgodil v "Worlds Collide" obdobju, ko smo bili primorani zakasniti izdajo singla I'm Not Jesus s Coreyem Taylorjem, saj so bili v Ameriki na radijskih valovih takrat aktualni Stone Sour. Dve skladbi z istim vokalistom istočasno? Nemogoče. Taki primeri so za nas prava nočna mora.
Paavo: Mi se osredotočamo zgolj na igranje glasbe, zato nam taki primeri zares kravžlaljo živce.
Eicca: Predvsem ameriški glasbeni trg temelji na singlih. Založbe svoje izdaje promovirajo zelo strateško, ob pravem času moraš biti na pravem mestu, vsak nenačrtovan zastoj zato lahko prinese veliko izgubo pri sami promociji. Taka je pač glasbena industrija - en velik usran posel (smeh).
V preteklih letih ste sodelovali z mnogimi znanimi glasbeniki, denimo s Sandro Nasić, Tillom Lindemannom, Daveom Lombardom... Po kakšnem ključu izbirate glasbenike, s katerimi sodelujete?
Eicca: Odvisno, vsak primer je drugačen. Včasih imamo že napisano skladbo in se nato odločimo, komu je pisana na kožo, drugič že od začetnega procesa nastajanja pesmi sodelujemo z gostujočim pevcem. Čisto odvisno torej, nimamo enotnega scenarija. K sodelovanju privabljamo glasbenike, ki jih cenimo in nato uživamo ob skupnem delu, ko skupaj sooustvarjamo končno podobo skladb.
Svojo kariero ste začeli s preigravanjem priredb, na tapeti so bile skladbe Metallice, pa Pantere, Sepulture. Kateri so bili glavni dejavniki, ki so vas od banda, ki igra priredbe, popeljali na pota lastne vizije in kreativnosti?
Paavo: Mislim, da je bil to trenutek, ko smo v rit nabrcali našo prvo založbo (smeh). Prelomen je bil naš tretji album, "The Cult". Založba je želela, da posnamemo še en album priredb, kar nam ni več predstavljalo izziva, v tistem obdobju smo namreč vse bolj gravitirali in težili k lastni avtorski glasbi.
Eicca: Po prvih dveh albumih smo začutili, da se moramo kot band začeti razvijati. Samo avtorska glasba je bila način, da postanemo še boljši. Začetki tega prelomnega obdobja so bili zelo vznemirljivi, saj smo tipali v vodah, ki jih pred tem nismo poznali.
Paavo: To je bila zelo tvegana odločitev. Po preigravanju vsem znanih priredb smo čez noč izdali album avtorskih skladb, ki jih ni nihče poznal, saj veš, bili smo čuden "čelo band" iz Finske...
Eicca: Sprva so vsi mislili, da gre pri Apocalyptici zgolj za preigravanje Metallice. Če bi naredili še en album priredb, bi bil to konec Apocalyptice, s tem bi zatrli lastno kreativnost.
Paavo: "The Cult" obdobje je bil začetek tiste prave identitete Apocalyptice, kot jo poznamo sedaj. In nato so se dogodki začeli hitro odvijati, hitro smo postali uspešni. K temu je veliko pripomoglo tudi sodelovanje s Sandro Nasić. Prispevala je vokal za skladbo Path, ki je izšel kot posebna izdaja albuma "The Cult", in ravno to sodelovanje je pritegnilo ogromno pozornosti ter nam odprlo mnogo vrat.
Kateri vzorniki so najbolj vplivali na vaš glasbeni slog?
Eicca: Naša ideja je bila sprva zelo preprosta: igrati metal na čela. V času naših začetkov, dvajset let nazaj, so bili naša glavna inspiracija vsi veliki thrash bandi: Metallica, Sepultura, Pantera...
Paavo: Mogočen izziv nam je bil čelo kot inštrument, saj je zelo zabaven. Velik del navdiha nam je predstavljal kar inštrument sam, igranje metal glasbe nanj je namreč zelo čudaška izbira. Seveda je na nas vplivala tudi glasba ki jo že od nekdaj poslušamo, Dmitri Shostakovich, Sergei Prokofiev, in pa na drugi strani Metallica in vsa druga metal glasba. Seveda pa je pri kompoziranju lastne glasbe težko opredeliti, kaj je najbolj vplivalo na nastanek tvojega dela.
Kakšni so vaši prihodnji plani, sedaj boste mnogo koncertirali?
Paavo: Da, najprej je na vrsti Evropa, nato Amerika, potem se bomo spet vrnili v Evropo, Francijo, sledil bo vnovičen skok čez lužo na turnejo, ki sploh še ni objavljena. Poleti bomo nastopali po festivalih vse od avgusta.
Ste morda razmišljali o izdaji kakšnega DVDja?
Eicca: Da, pogovarjali smo se o tem. Že Worlds Collide turneja je ostala brez konkretne video izdaje, zato smo razmišljali v smeri dokumentacije trenutne turneje, vendar še vse opcije ostajajo odprte.
Paavo: Septembra bomo odigrali en zelo poseben koncert...
Kje, v Helsinkih?
Paavo: Tega nihče ne ve, na zelo posebnem kraju... (smeh). To bo velik dogodek.
Še zadnjo vprašanje, zelo klišejsko, pa vseeno, kaj bi radi sporočili vsem slovenskim podpornikom Apocalyptice?
Eicca: V Sloveniji imamo že od začetka močno bazo obževalcev, na kar smo zelo ponosni. Skrbno jo negujemo in obljubim da jo bomo vsakič, ko se vrnemo v vaše kraje, dobro razvajali!
Eicca in Paavo, hvala za pogovor, želim vam uspešen večerni nastop!
Intervju vodil, prevedel in uredil: Urban Bolta
Fotografije: Branka Istenič
Intervju je nastal v sodelovanju RockLine in Rock Hard Slovenija.
na vrh