Zagrebška skupina, pa ima v svojih vrstah slovenskega kitarista Mirana Rusjana. Miran, ki je znan tudi kot eden izmed utemeljiteljev neodvisne založbe Moonlee Records, si je vzel, po zaključku delavnega dne na sedežu založbe v Domžalah, čas, da se usedeva na pijačo in podrobneje poklepetava o skupini Analena, o kitaristu kot glasbeniku, kot tudi značaju in funkciji same založbe Moonlee Records, katere nastanek je pravzaprav vezan na skupino Analena.
RockLine: Kako bi opisal občutja ob nedavnem izidu novega Analena albuma "Inconstantinopolis"? Sploh, ko se ozreš na njegov predhodnik "Carbon Based" in obdobje zadnjih pet let, ki je preteklo med njima?
Miran: Gre za preskok. Predvsem zato, ker je v ekipi danes eden član manj. To pomeni, da nas je kmalu po izdaji prejšnjega albuma zapustil basist. Nekaj časa nas je to paraliziralo v nekakšnem statusi quo, vse dokler v nekem trenutku pevka Ana ni zagrabila sama za bas kitaro in smo se lotili dela kot štirje. To se mi zdi, da je trenutno največja razlika med novo in prejšnjo Analeno. Čeprav sama razlika v glasbi in našem izražanju, ni doživela kakšnega strašnega preskoka. Album "Inconstantinopolis" pomeni neko normalno kontinuiteto za nas. Vsekakor smo v obdobju zadnjih petih let vsi člani nekoliko zrasli, dozoreli, skladno s tem, se to do neke mere odraža tudi na novih skladbah. Nekateri so ob tem pričakovali, da se bo Analena omehčala. No morda so nekateri vokali postali bolj melodični. Sam novo Analeno občutim, da je ostala tudi z novim albumom dovolj ostra in brezkompromisna, kot prej.
RockLine: Ostrina v izrazu Analene vzbuja nek poseben občutek, za katerega sam ne vem kam bi ga pravzaprav umestil. Ste skupina modernih pogledov in zanima me od kod črpate navdih, kaj kdo v skupini posluša in od kod prinašate ideje, ki jih nato oblikujete v končno podobo skladb, ki odsevajo bit skupine Analena.
Miran: Vsi člani skupine poslušamo zelo različno glasbo. Hkrati s tem nihče med nami ne izraža ali ne nosi neke podzavestne želje, da bi Analena kopirali nek določen bend. Preprosto pridemo na vajo, ustrelimo tistih par rifov, par ritmov, zraven se deremo, pojemo, kakor se nam zazdi najbolje in ta zmes, ki nastane, za njo vemo, da je to pač to. Zato smo neobremenjeni s tem, ali reč zveni premehko, ali kako drugače. Torej nismo obremenjeni s tem da bi morali slediti nekemu trendu, se umeščati v nek žanr, se v izrazu udinjati publiki. Preprosto se na vajah "igramo" in če nam je tisto kar nastane na vaji všeč, se s tem povsem zadovoljimo. Vsi komadi, ki nastajajo, tudi na novem albumu, nastajajo v ozračju našega dobrega počutja. In poslušalci bodo to pač morali sprejeti. To je pač tista svoboda, ki jo pustimo in jo ohranjamo, da lahko ustvarjamo tisto, kar nam v danem trenutku najbolj godi, ugaja. Če mi v tem pristopu ne bi bili zadovoljni, vse skupaj ne bi imelo nobenega pomena. Vse to kar ustvarjamo, ustvarjamo v prvi vrsti zaradi nas samih.
RockLine: Kakšne pa so reakcije publike na vašo glasbo? Zlasti me zanimajo odzivi na koncertih, veliko nastopate tudi v tujini.
Miran: Analena je že v samem začetku ciljala na čim več koncertov, turnej, tako da smo dejansko v teh 12. letih, odigrali po Evropskem zemljevidu od Španije do Finske pa vse do Istanbula, pa povsod vmes med temi lokacijami, tako da se nam je nabralo skupno več kot 300 koncertov, od tega vsaj polovica na območju, ki sodi izven držav nekdanje Jugoslavije. Kar se samih reakcij s strani občinstva tiče opažam, da je vzhodna Evropa veliko bolj dojemljiva za našo glasbo, kot pa zahodni del Evrope. Ne vem zakaj. Mogoče jim ni všeč ta bolj pristen odnos, ne tako profesionalen, pač pa spontan pristop, ki je del nas. Recimo v državah kot so Poljska, Litva, Češka, smo včasih veliko bolje sprejeti, kot npr. na koncertih v Zagrebu, ali Ljubljani. Po vseh teh letih, pa še vedno nastopamo najrajši na lokacijah, na katerih še nismo doslej nastopali, kjer lahko predstavimo našo glasbo novi publiki in tako tam izkusimo nekaj novega. To je veliko bolje kot, da bi se zasidrali v naših domačih klubih. To je za nas avantura. In smisel avanture je, da avantura lahko traja dokler delaš nove stvari. Če stvari ponavljaš to več ni avantura in ustvarjanje izgublja svoj pomen, smisel.
RockLine: Tudi meni se zdi to najbolj pomembna reč. Da ideje ženejo skupino dalje. Kakšni so odnosi v skupini med člani? Se dobro ujemate?
Miran: Med seboj se v skupini zelo dobro razumemo. Zdi sem mi, da odkar smo štirje v skupini, vlada celo najboljša energija znotraj skupine. Zato se tudi nismo kdo ve kako naprezali v iskanju petega člana, ki bi igral bas kitaro. Predvsem gre za riziko, ker ti ne veš kako bo prihod novega človeka v ekipo klapal v tem energetskem oziru. Lahko je na prvi pogled sicer vse okej, pa daš recimo neko turnejo z njim skupaj skozi in ugotoviš, da to, pač ni to. Škoda je recimo, ko ugotoviš po enem letu, da ta oseba ne paše v sestavljanko. Skupina mora biti en ovita in kompaktna zadeva. Mi štirje super funkcioniramo, čeprav prihaja vsak med nami s popolnoma drugega konca. Karakterno smo si tudi zelo različni in vsak ima svoje štose, ko pa skupaj ustvarjamo, nas to zelo osrečuje in to je potem ta energija, ki nas žene naprej. Če te energije ne bi bilo, bi verjetno prenehali igrati. To nas poganja.
RockLine: Kako se je zgodilo, da si ti pristal v skupini Analena, ki ima sicer sedež na Hrvaškem?
Miran: Za tem stoji zanimiva zgodba, ki sega v pomlad in leto 2002. Analena je bila takrat tik pred izdajo plošče "It's Never Too Late To Split Up (split with Sensual Love)" in mesec dni pred evropsko turnejo, ki je bila že povsem dogovorjena. V tistem obdobju je Analena igrala z eno kitaro. No in v tem obdobju je imel kitarist zdravstvene težave in je moral na operacijo. Kakšen teden dni pred turnejo, mu je zdravnik rekel, da ne more na turnejo. Skupina je bila tako v precepu ali turnejo odpovedati, se pravi turnejo, ki lahko za skupino prinese marsikaj dobrega, novega in ji odpre nova vrata. Prvič je takšno turnejo že v samem startu težko organizirat, hkrati pa imaš zunaj ploščo, ki jo moraš promovirat, predstavit in se takšna priložnost lahko nikdar več ne ponovi. Po drugi plati pa se je znova postavljalo vprašanje, kako zvoziti nastalo situacijo pravzaprav brez glavne figure skupine. Tako so se odločili da poiščejo kitarista, ki bi se bil sposoben v enem tednu naučiti vse komade in imel čas, da se odpravi z njimi na enomesečno turnejo. Kontaktirali so več kitaristov iz Zagreba in okolice, ki so jih poznali, spomnili pa so se tudi name. Mi pa smo se pred tem poznali že nekaj let, saj sem jim organiziral koncerte po Sloveniji. S svojim nujnim klicem, so me prestregli ravno v Beogradu, ko sem bil na turneji z nekim Švedskim bendom, ki se imenuje Children Of Fall. Skupina ej šla dalje, jaz sem ostal v Beogradu, razmišljal sem ravno da se vrnem domov, dokončam nekatere obveze do študija, hkrati pa sem bil 14. dni skupaj s skupino, ki sem jo gledal vsak dan in opazoval kako je njim super na odru. Nato pa me pokliče neka skupina, ki je bila ena mojih najljubših, če sem pač pripravljen. Rekel sem jim, da mi dajo do večera čas, da razmislim, kako bom skombiniral vse. Pa sem jih poklical nazaj že čez pol ure in rekel, da sem z njimi. Se usedel na vlak in bil pri kitaristu cele dneve pilila komade. Prve termine turneje sem zvozil sam s kitaro. V zadnjem tednu, pa je kitarist že toliko okreval, da je odpotoval iz Zagreba do Prage in sva zadnje koncerte odigrala skupaj, torej z dvema kitarama na odru. Odlično smo se poštekali vsi v ekipi in na koncu je bilo vprašanje: "Ali boš ostal v skupini?", povsem normalno in rekel sem: "Da!".
RockLine: Kakšna je razlika na odru, kadar si sam in kadar igraš še z enim kitaristom? Kdaj ti je bilo težje na turneji?
Miran: Kaj pa vem... Tisti, ki so poznali Analeno od prej, so rekli, da Analeni še ena kitara dodatno zapolnjuje zvok in da je to Analeni prej nekako vedno manjkalo...
RockLine: Se pravi dve kitari?
Miran: Da. Ker pri nas so te bas linije dokaj enostavne, specifika Analene same je ta, da so posamezni instrumenti zelo enostavni, ko pa združiš te člene skupaj, postane reč bolj zanimiva in pisana zmes. Morda to zato, ker vsak od nas igra dokaj različne linije in ko to postaviš skupaj, dobiš tak "zelo pisan" efekt na koncu ven. Skupina se je strinjala, da dve kitari obogatita zvok in tako sem ostal pri Analeni.
RockLine: Zdi se mi, da je v skladbah nove Analena plošče začutiti mogoče, kako uspešno zapolnjujeta prostor obe kitari. Ne igrata nujno enakih vzorcev, pač pa gradita nek preplet, ki polni zvok. Kako ti to komentiraš?
Miran: Zakaj bi komplicirali, če ni potrebno, ha, ha, ha,... Mnogo je bendov, ki mislijo da morajo komplicirat, celo mešajo cel kup žanrov in vsa reč na koncu deluje kot neka neprepoznavna gmota vsega. Igra se lahko povsem preproste vzorce, linije, a ko jih daš skupaj, delujejo barvito in vznemirjajo. Torej hkrati še vedno dovolj udarno in obenem pisano.
RockLine: Si že pred Analeno igral v kakem bendu in kje si se naučil igrati kitaro?
Miran: Kitaro sem prvič prijel v roke v četrtem razredu srednje šole. Sprva smo imeli bend Man Of A Shadow, ta bend se je gibal v underground hard core krogih. Sledilo je članstvo v skupini Hopes Of Choice. Okrog leta 2000 sta obe skupini razpadli. V obdobju pred Analeno sem bil torej brez skupine, a kontakta s kitaro nisem izgubil. Nikdar nisem veljal za nekega virtuoza. Igrali smo punk, za punk pa ne potrebuješ mnogo znanja v igranju kitare. Važen je samo pravi "attitude"!
RockLine: Je bil za Analeno hendikep, ko je morala Ana vzeti v roke bas kitaro? S tem se je namreč omejilo njeno odrsko gibanje in morda tudi zmanjšala energičnost njenih in posledično vaših odrskih nastopov.
Miran: Hja, prva reakcija naših fanov, ki spremljajo skupine vsaj 5 let ali več, je bila takšna, da so rahlo dvomili v to dejstvo, pač menili so, da se to nemara ne bo najbolje obneslo. Prej je bila Ana dejansko persona s svojo karizmo, svojo energijo, ki pač skače po odru in je osrednja točka odra. Pojavilo se je vprašanje kako bo to funkcioniralo, ko bo Ana prijela bas v roke. V vmesni fazi smo imeli nekega prijatelja, ki je začel igrati bas kitaro, pa je potem dobil službo na čezoceanskih ladjah. Domenili smo se da bo v času, ko njega ni Ana pač igrala bas kitaro, ko pa se on vrne, bo znova on pri nas basist. Pa se je izkazalo, da je ta kolega kar ostal na teh ladjah. Ana je potem predlagala, da lahko ona prevzame v celoti bas kitaro in nam se je zdela to super varianta. Dejansko smo morda bili skeptični prve tri nastope, potem pa ne več. Niti razmišljali nismo mnogo, normalno za nas je bilo, da postanemo kvartet. Je pa gledanje nastopov Analene v letu 2004 pač bilo nekaj drugega kot danes. Tudi sprva skeptični ljudje so nato uvideli, daje bas kitara v Aninih rokah, povsem seksi stvar.
RockLine: Izbrali ste zelo zanimiv naslov novega albuma "Inconstantinopolis". Kaj se skriva za tem naslovom?
Miran: To bi najbolje interpretirala Ana. Naslov albuma je hkrati tudi naslov enega izmed komadov nove plošče. V bistvu gre za besedno igro. Torej nič ni konstantnega, pa potem "polis" kot neko mesto. Dejasnsko sam zelo nerad interpretiram same tekste, a če jih preletiš le na tej novi plošči. Teksti se vrtijo okrog posameznika, ki obstaja v tej, mnogokrat nepravični družbi. V bistvu kažejo na nestrinjanja s tem sistemom, hkrati pa na iskanje pozicije, v kateri lahko obstaneš kot posameznik v njej, v tej družbi. Čeprav je ozadje naše skupine punkersko, v izražanju nikdar nismo iz sebe streljali tistih primitivnih sloganov v smislu: "Jebeš policijo!", "Jebeš državo!" in podobno. To je bilo povedano že milijonkrat in nima smisla, da bi to ponavljali tudi mi. Prav tako smo tudi že dovolj zreli, da vemo, da je neumno za krivice, ki se ti dogajajo, kriviti druge okoli sebe. Se pravi, živimo v svetu, ki ni popoln. Kot takega ga moraš sprejeti in si v njem zagotoviti neko pozicijo, ustvarit si moraš sam svet, kakršnega si morda želiš, ko razmišljaš o nekem, če lahko tako rečem, popolnem svetu.
RockLine: To se mi zdi prava poanta Analene. Ana se mi zdi odličen interpret. Odlično se vživlja in njena jeza je resnična.
Miran: Da. Morda je to za nas dejansko nek filter in ko nas ljudje gledajo izpod odra, si mislijo: "Hudiča, ti so res jezni na ves svet!" Ampak dejansko. V bistvu gre ob tem za doživljanje neke katarze z naše strani. Kanaliziramo ta gnev, to jezo. Ko damo to iz sebe med koncertom ven in se nekako očistimo, se potem po koncertu tudi zares super počutimo. Če najdeš to, je to največ. To super počutje. Dejansko najdeš za čas koncerta tisti svoj prostor, ko lahko izstreliš iz sebe ta občutja, sicer pa mi v vsakdanu prav na nikogar nismo jezni, ha, ha, ha... Smo povsem mirni in normalni ljudje.
RockLine: Rad bi te nekaj vprašal tudi o tvoji založbi Moonlee Records. S kakšnim namenom je nastala?
Miran: Nastanek založbe Moonlee Records je vezan na Analeno. Ko smo pred petimi leti snemali album "Carbon Based", smo se vprašali, kaj bomo sedaj s plošč? Kje jo bomo izdali? Lahko bi jo izdali pri nekih naših kolegih, ki isto vodijo neke male in neodvisne založbe. Vedeli pa smo v sebi, da to ni tisto, kar pričakujemo. Hoteli smo vso stvar nekoliko bolj odgovorno in profesionalno izpeljati. S strani večjih neodvisnih založb, s tujine seveda, ni bilo neke konkretne ponudbe, zato sta ostali samo dve možnosti. Da izdamo ploščo tam, kjer smo vedeli, da ne bo deležna promocije, kakršne si mi želimo, ali pa da jo izdamo sami. Razmislili smo o tem in glede na naše znanje, izkušnje, poznanstva in energijo, zato smo se odločili, da vso odgovornost prevzamemo nase. Ko smo se lotili samozaložbe tega albuma, sploh nihče ni razmišljal o ustanovitvi kakršnekoli založbe. V istem obdobju so naši prijatelji iz Zagreba Lunar, ki imajo tudi studio v katerem smo mi snemali, posneli super ploščo in bili v isti poziciji, kot mi sami. Potem je padla skupna ideja, da naredimo založbo. Kmalu nato so se pojavile še druge skupine z istim problemom, ki niso vedele kako bi izdale album. No in potem je to kar nekako samo od sebe steklo. Definitivno pa se nam niti sanjalo ni da bomo danes, po petih letih od ustanovitve, imeli 18. izdaj.
RockLine: Fascinantno je to, da med vsemi temi alter bendi, uspete izluščiti talente, ki so velika presenečenja v artističnem oziru.
Miran: Prva stvar, ki je glavna je ta, da moramo mi nek bend videti najprej v živo. Ti bendi, ki "živijo" na odru, ki stresejo neko energijo... Če te ta energija zagrabi, nekako veš, da je to tisto pravo. Lahko predvidevaš, da bo potem tudi album dobro funkcioniral. To je glavni kriterij. Pa seveda dejstvo, da vsi ti bendi razmišljajo podobno kot mi. Zvezdniško obnašanje torej ni zaželeno. To pomeni nekakšno postavljanje nerealnih zahtev od nas. To za nas ni zanimivo, niti se nam ne zdi vredno s takšnimi ljudmi in skupinami pregovarjati, ali kakorkoli tratiti časa. Jih prevzgajati: "Okej, spustite se na zemljo,..." Preprosto so skupine, ki so pri nas uspele garači. Se jim ni problem usest v kombi, se odpeljati daleč, se za majhen denar izoblikovat. Skupine, ki postavljajo visoke zahteve po vsega 10. koncertih, tu nimajo kaj iskati. Ti potrebuješ kilometrino, da se izoblikuješ v pravo skupino, s pravim značajem in odnosom do glasbe. Pomemben je dejavnik pri odločanju tudi ta, da se že petnajst let potikamo po koncertih in lahko na podlagi pridobljenih izkušenj v hitrem času ugotovimo, v katerih skupinah leži potencial. Torej ni stvar partiture, pač pa je stvar energije. Če skupina uživa na odru, se ne dolgočasi, potem seva neko karizmo, energijo, ki jo lahko začutiš.
RockLine: Prej si razlagal, da so te Analena poklicali, ko so iskali kitarista ravno, ko si se nahajal z nekim Švedskim bendom na turneji, v Beogradu. Reci, si se že prej ukvarjal z menedžerskimi posli v glasbi?
Miran: Prihajam iz Nove Gorice. Nekoč sem veliko koncertov organiziral v Ajdovščini in Novi Gorici. Bil sem promotor koncertov. Veliko smo organizirali tudi teh velikih bendov. Tu smo si nabirali kontakte in poznanstva. Že takrat sem se ukvarjal z neko manjšo neodvisno založbo, ki je podpirala manjše lokalne bende. Bilo je vse bolj tako "treš", "lov badžet" iniciativa, jaz sem celo plošče za te Švede Children Of Fall sem izdal na kaseti še takrat. V Sloveniji so nastopili nekajkrat. Zelo jim je koristilo, da se podam z njimi na turnejo tudi na Balkan, za tistih 14 dni, saj sem obvladoval jezike in bil pravi naslov pri sporazumevanju z lokalci, kar je skupini močno olajšalo delo. Nekako si zgradiš s časom mrežo. Lokalnih klubov po Evropi. Seveda moraš tudi ti biti tisti, ki deluješ vzajemno in odreagiraš povratno, da ponujaš sam svoje usluge. Gre se za zaupanje, prosti pretok informacij. Neke skupine organiziraš ti, ko jim omogočaš, da izvedejo turnejo, ti pa sam potem ponudiš svoje skupine, ki jih podprejo tuji in domači lokalni promotorji. Glavno je da bendi hodijo prav tako na koncerte, obiskovat drug drugega. Da se podpirajo med seboj. Ker imajo lokalne veze in poznanstva in potem lažje priporočajo drug drugega.
RockLine: Veš kaj se mi zdi pri Moonlee Records fascinantno? Niste EMI, niste Sony/BMG in ostali magnati glasbenega biznisa, pa vseeno pristopate z neverjetnim profesionalizmom. Ko recimo od vas prejmeš promo CD za recenzijo, ga spremlja tako jedrnata predstavitev skupine na listu A4 formata, da jo lahko smatraš, kot recenzijo albuma pred recenzijo,...
Miran: Ha, ha, ha,...
RockLine: Resnično. Promo material dobivamo RockLine iz večjih založb, iz Nemčije, Avstrije,... pa se v ničemer ne morejo pohvaliti s tako podrobno predstavitvijo skupine, kot pri Moonlee Records. Kje in kdaj si razvil to sposobnost, da tako odlično predstaviš nek določen bend, že v samem startu promocije, pri lokalnih promotorjih in pri medijih?
Miran: Že prej smo veliko delali, si nabirali kilometrino. Na neki točki smo se pač zavedali, kako je to pomembno. Ni pomembno le to, da imaš nek bend, ki ima super glasbo, pač pa tudi to, kako znaš ta bend predstaviti. V tem ne smeš seveda pretiravati, pač pa pristopati korektno, izpostaviti najbolj pomembne in zanimive stvari pri skupini, seveda pa ob tem ne izpostavljaš stvari, ki niso pozitivne. Ko si omenil, da je vsa stvar pripravljena že, kot neka recenzija.... Seveda skušaš servirati mediju nekaj, kar tudi potihoma sam želiš, da tak medij oziroma njegov novinar odkrije ali napiše. Ob tem recimo je polovica recenzij, ki jih prejmejo naše skupine površnih. V takšnem primeru je najbolje, da si novinar pomaga z informacijo, ki jo mediju v procesu promocije albuma, posredujemo, kot da kvasi neke neumnosti ali pa ne opiše albuma dovolj podrobno. Torej bolje je, da si pomaga pri članku že s samo informacijo, ki jo zaobjema PR predstavitev zgoščenke, če že ne ve kaj naj napiše. Seveda pa medij samega sebe na nek način s tem diskreditira, vendar nam ni to važno, saj je naša informacija dosegla tarčno mesto v promociji. Ob tem pa je seveda problem, ta da, če bi vsi iz teh PR informacij delali v medijih le "copy paiste" članke, ti sam ne bi dobil informacije o tem, kaj pa so stvari, ki na albumu, pri skupini niso okej in bi lahko bile v prihodnje boljše. Skupine, bi vseeno rade slišale, kje morajo še nadgrajevati same sebe, zato so takšne kritike pri ocenah albumov vsekakor iskane.
RockLine: Še zadnje vprašanje. Bolj vezano na Analeno. Prihodnji načrti. Koliko bo trajal sedaj ta ciklus promocije albuma "Inconstantinopolis", pa koncertiranje, pa potem, da se zaprete spet v studio in začnete z delom na novem albumu?
Miran: Vsekakor nas čaka sedaj intenzivna promocija novega albuma na koncertih in predstavitev le tega publiki. Kdaj pa bomo pričeli z ustvarjanjem novega materiala, to pa ti v tem trenutku ne znam povedati. Pri tem Analena delujemo precej spontano. Torej mi si ne rečemo nikoli, da moramo posneti album. Seveda bomo normalno nadaljevali z vajami, na vajah se porajajo ideje za nove skladbe. Tako bo tudi to pot. Mudi pa se nam nikamor in vzeli si bomo čas. To je tista svoboda, o kateri sva govorila na začetku. Na skupino nas torej veže glasbeni užitek. Nič več. Torej Analena nas ne sme zasužnjevati, če razumeš? Če bomo potrebovali leto, bom pisali leto dni nove skladbe, če več, pač več... To nas ne zanima. Glavno je, da bomo mi v tem uživali. Najbolj pomembno je, da bomo tako super zadovoljni, kot z našo novo ploščo "Inconstantinopolis", zadovoljni tudi z našim naslednjim novim albumom. Na čas pa pri tem nismo vezani.
fotografije: vir uradna Analena MySpace stran
na vrh