Možakar je v glasbenih krogih, zlasti v tujini že sedaj dosegel prepoznavnost in je cenjeno ime, zato ne čudijo njegova dosedanja sodelovanja s tujimi izvajalci, kot so Michael T. Ross (klaviature, Lita Ford, Lizzy Borden, Angel), Richie Kotzen (kitara, e-x Poison, ex-Mr. Big), Kee Marcello (kitara, ex-Europe), Marco Mendoza (ex-Thin Lizzy, ex-Whitesnake), Mike Terrana (Axel Rudi Pell, Masterpan, ex-Rage)
RockLine: Kako je prišlo do tega, da nocoj prvič nastopaš tu v Postojni?
Alen: Rock Cafe sem odkril preko MySpacea. Sam klub mi je predstaivl prijatelj, ki je tu že nekoč igral in mi je povedal, da gre za super prostor. Tako sem vzpostavil kontakt. Prejmem odgovor človeka širokega srca (Sebastijan Martuljaš, op.p.), ki je sprejel vse naše pogoje in tako smo tu. Bilo bi idealno, če bi meli priložnost z mojo skupino "prašiti" po celi Evropi v takšnih klubih kot je ta v Postojni. Takšni prostori nam odgovorajajo, ker se lahko dodatno približaš ljudem med nastopi.
RockLine: Kako dojemajo tebe, tvoje igranje in tvojo skupino doma na Reki?
Alen: Pa doma nam je najhuje nastopati. Doma je najtežje igrati, ker je Reka majhno mesto in te vsi že bolj ali manj poznajo. In potem to tako izpade: "Ah Alen Brenitni igra na Reki?! Pa saj sem ga srečal zjutraj na kavi. Brez veze, da ga grem še enkrat gledat!" Ha, ha, ha... Vsekakor cenijo naše delo. Vseh od nas tu v skupini, vendar pa nam ne posvetijo toliko pozornosti, da bi nas prišli podpret tudi na koncerte v Reki. Reka je najboljše mesto za živeti v njem, tega pa ne morem reči vedno vsaj kar se tiče glasbenega ustvarjanja.
RockLine: V svoji glasbi združujete široki žanrski diapazon. Ti se pohvališ poleg odličnega igranja kitare lahko tudi z zelo dobrim vokalom. S tem pristopom je vaša glasba gotovo aktualna za tujino?
Alen: Trenutno sodelujem z glasbeniki iz Los Angelesa. Obstaja celo opcija, da bom lahko v kratkem odšel tja in morda vžgal na kakšnem odru. Trenutno sodelujem z Michaelom T. Ross-em...
RockLine: Počakaj, počaka... Se hecaš? Michael T. Ross! Klaviaturist! Ta človek je igral v legendarnih hard rockerjih iz sedemdesetih Angel?
Alen: Da. Pri Angel. Trenutno sodeluje z Lito Ford. On je moj zelo dober prijatelj. Na obvzorju jer tudi nadaljnje sodelovanje z Richie Kotzen-om, pa s Kee Marcellom (ex-Europe, op.p.). Gosta na mojem novem albumu sta poleg Kee Marcella, še omenjeni Michael T. Ross in Kenny Sundin. Slednji je švedski basist, ki je igral v skupinah Alien, Swedish Erotica, Da Vinci, sodeloval je tudi s Kee Marcellom.
RockLine: Ti je bilo težko najti lastno skupino, s kakršno se boš predstavil nocoj tu v Postojni. Da ti sledijo, da te spremljajo.
Alen: Da. Težko. Težko je najti normalne ljudi, ki igrajo tako, da pri tem uporabljajo možgane in niso obremenjeni s tem, da bi se morali razkazovati na odru. Torej pozerji niso zaželeni v skupini. So pa ljudje, ki vedo kdaj morajo igrati in kdaj se ustaviti. Veš tudi pavze silno lepo zvenijo med našo igro.
RockLine: Trenutno pripravljaš svoj novi album?
Alen: Da. In to dvojni. Prvi CD bo z vokalom, drugi, pa bo v celoti instrumentalen. Sicer sem pevec in kitarist, no zadnje čase pa situacija kaže na to, da se bom nemara predal v celoti instrumentalni karieri. Preprost je razlog. Hrvaška je zame premajhno tržišče. Za takšno vrsto glasbe, kot jo gojim sam, ni pretiranega interesa pri nas. In če se odpravim v tujino, ti preostaneta dve opciji. Da pričneš prepevati angleško, kar mi ne gre ravno najbolje od rok. Ne zato, ker ne bi znal angleško, pač pa zato ker ne znam razmišljati angleško, torej vprašanje je, kako bi se lahko izražal skozi uporabo angleških verzov, da bi bila ta občutja še vedno dovolj pristna. Druga opcija pa je povsem instrumentalna glasba, kar pa mi ne dela nikakršnih preglavic.
RockLine: Vokal ti dobro služi. Na tonski preizkušnji ste super zveneli.
Alen: Odvisno je kako naglas te nastavijo na miks pultu, ha, ha, ha...
RockLine: V preteklosti si sodeloval z mnogimi cenjenimi glasbeniki in si nabral veliko dragocenih izkušenj?
Alen: Da. Na hrvaškem so to Aki Rahimovski, pa polovica skupine Parni Valjak, nadalje Dadom Topićem iz skupine Time, z Nenom Belanom & Fiumens. Ogromno sem presedel po različnih studiih, kot "session" kitarist. Kilometrine se je kar nabralo v teh letih in sedaj je skrajni čas, da tudi sam naredim nekaj. Hudič je, ko si postavljen v pozicijo nekoga, ki mora poslušati kdaj, koliko in kje. Zoprno je za glasbenika, ki je omejen na dva metra prostora na odru in se ne sme nikamor drugam premakniti, pokazati svoje lastne ideje in podobno. Ko si sam, se ti s tem ni treba obremenjevati. Tako sem sestavil skupino, ki je moja. Na bas kitari je Kruno Kukuljan, Marko Duvnjak na bobnih, Sandro Šupak na kitari. Trenutno super klapa ta postava!
RockLine: Spomnil sem se na še enega odličnega solerja med Hrvaškimi kitaristi. To je "Šime"! Boš šel po njegovi poti?
Alen: Misliš Damir Šimič - Šime. Da on je odličen kitarist. Poznam ga osebno. Trenutno živi v Los Angelesu. On je "šreder". Neoklasični tehniki in šoli pripada....
RockLine: Malmsteen?
Alen: Kot Malmsteen. Jaz nisem zainteresiran, da bi bil Malmsteen ali Damir Šimič. Vsekakor ne želim biti niti Richie Kotzen. Iščem nekaj svojega. Torej nekaj po čemer si prepoznaven. Kar te naredi prepoznavnega, edinstvenega. Recimo če bi bil v Los Angelesu, kot Šime... tam je huda konkurenca. Tam mrgoli odličnih glasbenikov, kot sem sam, ki se potegujejo za pozicijo prepoznavnosti... Teh ljudi je tam res veliko. Vsi se ukvarjajo z glasbo. So specialisti. Sedaj je le vprašanje, kako se ti parametri zložijo skupaj. Recimo parameter kakovosti vokalne interpretacije, igranja instrumenta, aranžerske sposobnosti, za postavitev kompozicij, produkcije zvoka itn... In konec koncev, ko takšnega človeka postaviš na oder, da zapusti konkreten vtis. Torej tem atributom moraš danes zadostiti, če želiš kam prilesti. Sam ne vem ali bom te sreče, me pa spremlja polna malha dobre volje. To se mi zdi zelo pomembno.
RockLine: Kdaj si odkril v sebi ta dar, da lahko sestaviš skupaj skladbo z glavo in repom. Skladbo, ki je plod tvojega avtorstva.
Alen: Še vedno tega nisem odkril, ha, ha, ha... Veš za kaj gre, pri vsej tej stvari? Prva, ki jo napišeš je vedno najbolj neumna. To je jasna stvar. Potem napišeš drugo, tretjo, stoto. In napreduješ. Tako počasi oblikuješ samega sebe. Svoje glasbeno avtorstvo. Norec pa je tisti, ki bi denimo trdil da je zadovoljen sam s seboj in da on zato v tem oziru ne potrebuje več nobenega izpopolnjevanja. Več let pa sem se obremenjeval z detajli vezanimi na ta segment. Sploh pri vokalnih skladbah. Tam se sprašuješ večkrat, da s kakšno stvarjo ne pretiravaš ipd... Ko so teksti. Politični, ljubezenski, sociološki,... Trenutno sam razmišljam oziroma, se osredotočam na aranžmaje instrumentalnega značaja. To so te stopnice, po katerih hodi človek skozi življenje. Ko bom star kakih 70. let, ti bom lahko povedal, kdaj mi je postalo jasno in ali mi je sploh postalo jasno. Trenutno pa je zame vse to kar ustvarjam velika zabava.
RockLine: Že prej si namignil, da nisi ravno naklonjen angleškim verzom. Torej boš vokalne skladbe za novi album v celoti posnel v Hrvaščini? To sprašujem zato, ker je angleščina vsekakor bolj zanimiva za tujino, ki ti lahko ponudi več, v nadaljevanju tvoje kariere.
Alen: Posneti glasbo je najmanjši problem. Kar se pa angleščine tiče, pa moraš biti precizen, da se teksti metrično zložijo s taktom. V primeru angleščine in njene rabe v mojih skladbah, bi moral nekdo pravzaprav razmišljati identično kot jaz, da bi lahko uspel ujeti, tisto kar želim jaz izražati v svojih občutjih skozi igranje glasbe. To pomeni, da sem naklonjen tekstopiscu v angleškem jeziku, vendar pa je problem te omejitve na Balkan. Nekdo, mi je nekoč dejal, ko sva se srečala: "Mali, ti si zgrešil kontinent!" Ne le države, pač pa kontinent. Ne rečem. Na hrvaškem je polno dobrih klubov, polno dobrih ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti tvoji glasbi. Raje igram pred osemdeset ljudmi, ki me razumejo, kot pred 800, ki me le debelo gledajo. Tega si ne želim privoščiti. Edini problem je le ta, da od tega ne moreš živeti. Trenutno sicer nekako rinem skozi po finančni plati, a ne morem ničesar napovedati, kaj se bo zgodilo v prihodnje.
RockLine: Sedaj, ko se je tržišče sprostilo, če lahko pogojno temu tako rečemo, glede na dejstvo lobijev, ki v pozicijah še vedno tiščijo navzdol talente in skupine z lastno identiteto, sedaj ko, se meje čedalje bolj brišejo med državami, in že lep čas ni več Jugoslavije,... na Reki je znova vse polno mladih ambicioznih in silno slikovitih bendov. Kako ti spremljaš to situacijo. Recimo skupini, kot sta Father ali Morso, se ne zgodita ravno vsaki dan...
Alen: Da. To sta genialni skupini. Podobna zgodba. To je čisti produkt namenjen izvozu. Oni nimajo kaj iskati na Reki, oni so rojeni za tujino. Žal lahko razvijajo svoje veščine in znanje kakih 25 let, pa tu ne bodo prišli nikamor, recimo v tujini, pa bi lahko dobro živeli od tega. Potem pa ugotoviš, da bi bilo bolje, če bi vsa ta leta švercal cigarete.... Ali pa če si, tako kot naša Simona Gotovac in vsi gledajo v tvoje oprsje, ko si na odru, briga jih za glasbo. Pri nas bi uspel že samo, če bi imel le eno izmed obeh njenih prsi, ha, ha, ha....
Sandro: Še vedno si lahko pomagaš s silikonskimi vsadki, ha, ha,...
Alen: In še usta lahko dam povečat, pa sem popoln.
RockLine: Kaj lahko pričakujemo od vašega nocojšnjega nastopa tu v Postojni?
Alen: Vse. Odigrali bomo nekaj priredb, nekaj svojega materiala. Blues je za nas številka ena. Vsi fantje v skupini so blueserji. Nekaj bo iinstrumentalov. Nekaj funka, nekaj metal riffovske akcije skratka presek vsega. Šov biznisa ni, če ne znaš zabavat ljudi. Če dela Malmsteen na odru špago, izvaja vratolomne vložke, pa Vai daje cilindre na glavo z lučkami... Skratka poanta je da znaš ljudi zabavati.
RockLine: Pa kratkoročni načrti za prihodnost? Omenil si pravkar novi album, še kakšno presenečenje?
Alen: Torej "Iza zidova tišine", moj drugi album bo izšel kmalu, sledi pa seveda kontinuirano nastopanje na odrih. Zelo bi rad da se skupino čim bolj opremo pri nastopih tudi na Slovenijo in preostanek Evrope, ker je to za nas najbolj zanimivo tržišče. Svojo glasbo vidim predvsem tu, v teh krajih. Vsekakor ostajamo na odrih Hrvaške, a glede na to, da v matični državi nimamo ravno veliko sreče, smo torej usmerjeni na tujino. Povezujemo se tudi z nekaterimi tujimi izvajalci, s katerimi bi lahko nastopali na odrih.
RockLine: Poleg Slovenca Bora Zuljana si edini "endorser" za Ibanez kitare na Balkanu. Smešno, prav danes nastopa tudi on v Ljubljani na predstavitvi svojega novega albuma, tako kot ti v Postojni.
Alen: Če povem povsem iskreno, se okrog tega sploh nisem posebej trudil. Z Ibanezom me je povezal človek, ki je zastopnik Ibaneza za Hrvaško. Vprašal me je, če sem zainteresiran. Vsekakor temu nisem nasprotoval in možakar je sam uredil papirje z Japonci. Ibanez ima trenutno pod seboj najmočnejše kitariste, kot so Joe Satriani, Steve Vai, Paul Gilbert in gotovo je dobrodošlo in koristno, da se tudi tvoje ime pojavlja med njimi.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh