Dolgo časa je minilo od tvojih zadnjih nastopov v Evropi. Takrat je bil kontinent politično povsem drugačen kot danes. Kakšni so tvoji spomini na čase v prvi polovici osemdesetih in kaj pričakuješ od mini turneje?
Po Evropi sem rad koncertiral. Vse se je dogajalo neverjetno hitro,
takrat sem imel občutek, da se mi res dogaja svetovna turneja, ne samo turneja po državi ali dveh. Veselim se povratka v Evropo. Z menoj bo moj neverjeten spremljevalni bend, na koncertih bomo res žgali. Veselim se da bodo evropski feni videli, kaj delam, upam pa tudi se v prihodnosti oglasimo na malce daljši turneji.
Pred projektom Sahara Snow (z katerim se je sredi devetdesetih Rick vrnil na glasbeno sceno) si izdal neverjetni album Rock Of Life. Takrat bi moral imeti turnejo tudi po Evropi, pa vendar turneje nikoli ni bilo. Kaj se je zgodilo?
Tik pred začetkom svetovne turneje sem doživel nesrečo z motorjem. Zlomljenih sem imel nekaj kosti, zato kitare nisem mogel držati, kaj šele, da bi jo igral. Kitaro sem lahko držal in igral šele bo dobrih šestih mesecih.
Po mojem mnenju je album Rock Of Life zelo oseben in eden najboljših v drugi polovici osemdesetih let. Ali je za tem albumom kakšna posebna zgodba?
Hvala za kompliment. Me veseli, da ti je všeč. Pravzaprav ni nobene posebne zgodbe. Album pač odraža moja čustva iz tega obdobja. Tako pač pišem glasbo. Ko ustvarjam album, je vsa glasba iz tega obdobja, tako da odraža moje takratno razpoloženje. Album odraža zadeve, ki se dogajajo v meni in spremembe okoli mene.
Zakaj je minilo toliko časa, da si se vrnil na glasbeno sceno?
V obdobju od leta 1988 do sredine devetdesetih sem se predvsem ukvarjal z vzgojo svojih dveh sinov (Liam in Josh). Snemal sem tudi TV serijo High Tide. V ustvarjanju treh sezon sem zelo užival. Glasbe pa pravzaprav nisem nikoli opustil, vendar je bila v tem obdobju bolj v drugem planu. Ko smo zaključili z snemanjem serije, sem se pač zopet posvetil glasbi.
Odkar si se vrnil na glasbeno sceno se je glasbenem poslu marsikaj spremenilo. Zgodila se je revolucija z osebnimi računalniki, hkrati pa težave z downloadingom glasbe. Od sredine devetdesetih do dandanes se je glasbena industrija popolnoma spremenila. Kakšno je tvoje stališče do ilegalnega downloadanja?
Mislim, da moramo biti avtorji za glasbo plačani. Ustvarjamo glasbo za publiko, fene. Od tega avtorji seveda živimo, normalno se mi zdi, da naše izdelke ljudje tudi plačajo. Če ljudje glasbo kradejo, glasbeniki težje živimo. Na žalost je škoda že storjena, vendar bi se morali ljudje zavedati, da glasbo kradejo, da nič ni zastonj. Ne zagovarjam kraje glasbe, vendar se moramo avtorji nastali situaciji pač prilagoditi. Naša glasba je nekaj vredna, zadevo moramo izkoristiti, oziroma obrniti v svojo korist.
Predvidevam da je MTV v ZDA v osemdesetih vrtel veliko tvojih videov. Danes se ve, da MTV že davno ni več samo glasbena televizija. Ali danes tvojo glasbo, oziroma video spote, mogoče predvajajo na VH1?
V ZDA tudi VH1 ne vrti več samo glasbe. Pravzaprav skoraj nobena TV postaja ne vrti več video spotov. Res se včasih pojavijo na kakšni televiziji, vendar bolj po naključju. Preveč so zaposleni z resničnostnimi showi. Vse moje video spote se najde na You Tubu, se pravi, da jih vseeno nekje še vrtijo, da jih potem feni lahko naložijo na You Tube.
Po mojem mnenju tvoja glasba v Evropi niti slučajno ni zadosti promovirana, Kaj lahko ti in mediji storimo glede tega?
Upam, da bo izdaja zadnjega albuma Venus In Overdive v paketu z DVD-jem, Live in Rockford spodbudila promocijo moje novejše glasbe v Evropi. Kot sem rekel, rad prihajam v Evropo, vendar je težko planirati turnejo, če koncertni promoterji niso prepričani kakšne ljudi naj bi moja glasba pritegnila. Fani naj kličejo na radio postaje, izrazijo glasbene želje po moji glasbi, spremljajo na mojo uradno spletno stran in moj profil na Facebooku. Ustvarijo naj zanimanje, pa se vsekakor zopet vrnemo.
Od povratka v glasbo si izdal nekaj albumov, Venus in Overdrive je tvoj tretji studijski album. Soavtor albuma je izvrstni basist Matt Bissonette. Kako je prišlo do sodelovanja?
Matt že nekaj časa igra v mojem spremljevalnem bendu. Zelo je talentiran, bilo je povsem naravno, da sva na turnejah začela tudi ustvarjati skupaj. Nekaj zadev sva na turnejah tudi posnela in nad slišanim sem bil zelo navdušen. Tako se v studiu nisem zabaval od sredine osemdesetih. Z Mattom je zabavno sodelovati, zaradi tega je bil celoten proces ustvarjanja in samega snemanja albuma zelo ugoden, predvsem pa tudi precej hiter. Posel nama je šel lepo od rok in celoten album smo posneli v pičlih 32 dneh.
Tako kot jaz, si tudi ti velik fen Beatlov. Koliko so Beatli vplivali na tvojo glasbo?
Precej, največ. Vendar pri tem gre za to, kje sem bil kjer sem prvič slišal njihovo glasbo, ter za to kako me je njihova glasba „zadela". Bilo je fenomenalno. Zaželel sem si, da bi bil del tega, del glasbe.
Ali so na tvojo glasbo vplivali tudi drugi izvajalci razen Beatlov? Mogoče Queen ali Journey? Mislim, da je tvoja glasba nekako podobna glasbi zasedbe Journey, melodičen rock. Jaz sem tvojo glasbo poimenoval kar kitarski pop (Guitar Oriented Pop). Bi se strinjal s tem?
Če to slišiš v moji glasbi, mi je všeč, krasno. Mislim, da vsak fen sliši glasbo na svoj način. Če glasba doseže čim širši krog poslušalcev, toliko bolje. Ko sem odraščal, so name najbolj vplivali Cliff Richard & The Shadows.
Katere skladbe lahko pričakujemo na mini turneji v Evropi?
Kot sem že rekel imam fenomenalen bend. Žgemo, da se bliska, feni bodo navdušeni. Igrali bomo nekakšno mešanico best of, pa tudi nekaj novejših skladb bomo navrgli. Mešanico vsega, vsekakor pa smo v živo zelo energični.
Z skupino boste igrali na nekaj festivalih v Skandinaviji in enem v Nemčiji. Predvidevam, da bodo nastopi v Skandinaviji dolgi okoli ene ure, v Nemčiji (kjer je Rick na festivalu pravzaprav edini in glavni nastopajoč) pa okoli ure in pol. Do sedaj nisi z albuma Rock Of Life v živo skoraj nikoli igral nobene skladbe, razen naslovne. Je kaj možnosti, da tokrat feni slišijo kakšno skladbo z omenjenega albuma?
Nikdar ne veš! Kot si omenil, se včasih v razpored sklad včasih prikrade Rock Of Life. Ponavadi igram okoli 75 do 90 minut. V ta čas zelo rad vključim čimveč skladb.
Na spletni strani festivala v Nemčiji kjer boste z bendom nastopili je po tvojem koncertu predviden ogled nogometne tekme svetovnega prvenstva med Nemčijo in Avstralijo (Rick je rojen v Avstraliji). Ali boš tekmo spremljal, mogoče z Svojimi feni?
Verjetno ne. Nisem ravno velik ljubitelj športa. Po koncertu ponavadi večerjam in se malce sprostim. Na koncu koncev pa tudi nisem vsak dan v Nemčiji, verjetno bom večerjal v kakšni lokalni restavraciji.
na vrh